166,0 kb - Praktik

Pridevnik poimenuje lastnost, vrsto ali svojino prvine predmetnosti. Lastnost prvine (npr.
hitrost) je lahko različne stopnje, in sicer osnovne, višje ali najvišje (prim. hiter, hitrejši,
najhitrejši), medtem ko vrsta (npr. lesen) in svojina (npr. sestrin) ne moreta biti različne
stopnje (ne gre: lesen, bolj lesen, najbolj lesen; sestrin, bolj sestrin, najbolj sestrin).
Zato stopnjujemo samo lastnostne pridevnike – pa še teh ne vseh, temveč samo tiste, s
katerimi izražamo svojo oceno, tj. t. i. vrednotenjske pridevnike, npr. visok, nizek, hiter,
počasen, lep, grd, globok, plitev.
(Pridevnikov, ki poimenujejo barvo, npr. bel, ali obliko, npr. ovalen, ne stopnjujemo.)
Vrednotenjske pridevnike stopnjujemo na dva načina, in sicer tako, da neosnovni stopnji
izražamo:
– s prislovom bolj in najbolj (npr. bolj umazan, najbolj umazan) ali
– z obrazilom -ši, -ji ali -ejši, najvišjo stopnjo pa še z obrazilom naj- (npr. čistejši, najčistejši).
Vse vrednotenjske pridevnike lahko stopnjujemo s prislovom, večino pa tudi z obrazilom.
Učenci stopnjujejo pridevnike predvsem opisno; z obrazili jih stopnjujejo le redko – verjetno
tudi zato ne, ker ne morejo posplošiti pravila za to, kdaj uporabljamo obrazilo -ši, kdaj -ji in
kdaj -ejši (to pravilo ni preprosto). Vendar pa se za sporočanje v knjižnem jeziku zapoveduje
stopnjevanje z obrazilom (medtem ko se sme s prislovi stopnjevati samo tiste pridevnike, ki
se jih ne da stopnjevati z obrazili).
Učitelj naj zato pazi, da pred učenci ne bo stopnjeval s prislovom, temveč z obrazilom;
odziva naj se na napake učencev in naj učence opozarja na drugo vrsto stopnjevanja (torej z
obrazili); učence naj spodbuja k primerjanju lastnosti (tj. k stopnjevanju pridevnikov) ter k
sistematičnemu izbiranju med stopnjevanjem s prislovom ali z obrazilom.