Glasilo Vizita - št.36 - Splošna bolnišnica Novo mesto

stroka, izobraževanje
Prehrana pri akutnem pankreatitisu
Milena Žulič
Trebušna slinavka je žleza,
ki leži tik za spodnjim delom
želodca, v retroperitonealnem
prostoru v višini 1. in
2. ledvenega vretenca in ob
velikih žilah (aorta, spodnja
vena cava, vena lienalis in
vena porte). Ima glavo, trup
in rep.
Glava meri približno 3 cm in je sestavljena
iz parenhima, sistema izvodil in pripadajočega
žilja. Žlezni skupki ali acinusi se združujejo
v žlezno izvodilo, iz katerega preko
sistema izvodil tečejo sokovi v glavni vod,
ki poteka po vsej dolžini trebušne slinavke.
ŽOLČEVOD
ŽOLČNI KAMNI TREBUŠNA SLINAVKA
Poleg glavnega izvodila trebušne slinavke,
je v organu še dodatni manjši vod, ki se
lahko samostojno zliva v dvanajsternik ali
pa se zlije v glavni vod trebušne slinavke.
Običajno se glavni vod združi z glavnim
žolčnim vodom ali pa vzporedno poteka
skozi Vaterijevo papilo v dvanajsternik.
Trebušna slinavka izloči približno en liter
soka dnevno; sestavljena je iz prebavnih
encimov (alfa amilaza, lipaza, peptidaza in
elastaza). Poleg tega se izloči tudi velika količina
alkalnega bikarbonata, ki je potreben
za nevtralizacijo kislega želodčnega soka.
Delovanje trebušne slinavke je uravnano
po humoralni poti, z dvema hormonoma
(pankreatin in pankreozimin), po živčni
poti pa s simpatičnim in parasimpatičnim
živčevjem.
Osrednji parasimpatični živec, ki oživčuje
trebušno slinavko, je nervus vagus.
Zdrava slinavka opravlja dve nalogi:
- izloča hormona inzulin in glukagon, ki
pomagata uravnavati presnovo;
- izloča prebavne sokove in encime, ki
skozi izvodilo iztekajo v zgornji del tankega
črevesa (dvanajsternik) in sodelujejo
pri presnovi maščob, beljakovin in
ogljikovih hidratov.
Vnetje trebušne slinavke podre njeno
normalno delovanje in izpolnjevanje teh
nalog.
Gre za akutni vnetni proces trebušne slinavke,
za katerega je
značilna samoprebava
žleze kot posledica
že aktiviranih
proteolitičnih
encimov soka.
Pojavi se nenadoma,
če prebavni
sokovi uidejo iz
izvodil, ki peljejo
v tanko črevo in
namesto, da bi se
izločili, začnejo delovati
v trebušni
slinavki kjer lahko
povzročijo hudo
okvaro. Večina napadov
pankreatitisa
sega od blagih do zmernih in lahko
traja samo nekaj dni. Pri približno 20% bolnikov
je napad hud in včasih konča tudi
smrtno.
Najpogostejši vzrok akutnega pankreatitisa
so žolčni kamni, prekomerno uživanje
alkohola, pogosto se pojavi tudi po obilnejših
mastnih obrokih, večkrat ga povzročijo
virusi in bakterije. Odkrijemo ga tudi pri
bolnikih z motnjami v presnovi maščob.
Med vnetnimi dogajanji v trebušni slinavki
se sproščajo v krvni obtok različne snovi,
ki imajo odločilen vpliv na celoten organizem.
Posledica tega je lahko padec krvnega
tlaka in nastanek šokovnega stanja,
predvsem zaradi hipovolemije, ki je posledica
izgube in prerazporeditve telesnih tekočin.
Okvare trebušne slinavke se kažejo
z edemom, razpadom tkiva ali nekrozami
in krvavitvami.
Klinična slika:
Pri bolniku z akutnim pankreatitisom se
pojavi topa, globoka bolečina, ki seva pod
oba rebrna loka proti ledvenemu predelu,
bolnika sili na bruhanje in je prizadet. Bolečina
je nenadna in ponavadi v 15 minutah
doseže svoj maksimum, ter tudi takšna ostane.
Značilna je posebna drža bolnikov,
saj so večinoma nagnjeni naprej v sedečem
položaju in se držijo za trebuh.
V laboratorijskih preiskavah je značilno
zvečanje alfa amilaze in lipaze v krvnem
serumu in amilaze v urinu, zveča se tudi
koncentracija kreatinina, sečnine in glukoze
v serumu. Pojavijo se tudi zvišani parametri
vnetja.
Hudo vnetje pankreasa povzroči pomembno
sekvestracijo tekočine v retroperitonej
in peritonealno votlino, lahko se izgubi do
6 litrov tekočine.
PREHRANA: KARENCA lahko traja 2-4 tedne
(dilema?).
Bolnik ne sme uživati hrane ali tekočine dokler
znaki bolezni ne izzvenijo, ker hrana
in pijača vzpodbujata trebušno slinavko,
da izdeluje več encimov, kar še poslabša
bolezen. Pri bolniku je potrebna popolna
parenteralna prehrana in nadomeščanje
tekočin.
Preden začnemo s popolno parenteralno
prehrano, aseptično uvedemo centralni
venski kateter.
Konico katetra vstavimo tik pred vhod
vene cave superior v desni atrij.
Skozi periferne vene ne dajemo hiperosmolarnih
raztopin in aminokislin, zaradi
možnosti flebitisa.
Centralni venski kateter nam služi za merjenje
centralnega venskega pritiska. Centralni
venski tlak je enak tlaku v desnem
preddvoru in je pomemben za ocenjevanje
delovanja desnega srca. Normalen
tlak je od 5 do 9 cm vodnega stolpca. Zvi­
21