Glasilo Vizita - št.36 - Splošna bolnišnica Novo mesto

kulturne drobtinice
Turbo romantika
Matej Kocjančič
Bili smo grintavi golobradci. S kitaro na rami
smo dvakrat tedensko žrli živce lokalnemu
samouku na našem najljubšem instrumentu.
In sanjali smo. Sanjali, da bomo s kitaro
spremenili svet. Pisali smo poezijo, preigravali
»Bitle« ter na socialističnih kasetofonih
uničevali gumb za pavzo, ko smo
prepisovali sanjske tekste na
list, iztrgan iz sredine
matematičnega zvezka.
Ko je prišel čas,
smo fotre in mame
cukali za rokav, da
so nam z nezaupljivo
roko mukoma
izročili nekaj sto
mark, s katerimi
smo kupili tretjerazredno
ozvočenje
od dežurnega nategatorja.
Ustanovili
smo prvi band,
Sprejemanje
samih sebe iz
knjige Honoring
the self
Če lahko sprejmem, da sem, kdor pač sem,
da čutim, kar pač čutim, da sem storil, kar
sem pač storil- če lahko vse to sprejmem, ne
glede na to ali mi je všeč ali ne- potem lahko
sprejmem sebe. Lahko sprejmem svoje napake,
svoje dvome, svojo nizko samozavest.
In ko lahko sprejmem vse to, sem se postavil
na stran resničnosti in se ne borim več proti
njej. Nič več ne rinem z glavo skozi zid, da
bi obdržal svoje iluzije o svojem sedanjem
stanju. Tako odstranim s poti ovire za svoje
prve korake proti močnejši samozavesti….
Dokler ne morem sprejeti dejstva, da smo
to, kar pač smo v določenem trenutku svojega
življenja, dokler si ne dovolimo, da bi
se popolnoma zavedali svojih odločitev in
dejanj, vse dotlej si ne moremo priznati resnice,
ne moremo se spremeniti….
66
Prebrala
Nina Vidiček
razparcelirali instrumente in iskali pevko. Na
ta način smo si prvič upali nagovoriti svoje
dolgoletne simpatije. Zamenjali smo jih veliko.
Spomnim se, da je ena izmed njih cel
čas gledala v tla in ni uspela iz sebe izustiti
niti tona. Ampak je bila ena izmed boljših,
saj je kitaristu dovolila, da ji je po vajah z jezikom
prešteval plombe in preizkušal njen
laktatni potencial. Rastli smo, postalo nas je
pet, kasneje šest, pa spet pet. Začeli so se resni
nastopi, festivali, televizijska snemanja in
dobri časi. Imeli smo idejo, avtorski pristop in
o vsem smo odločali sami. Nismo se pustili
vkalupit. Na penzionističnih žurkah smo z dolgimi,
mastnimi lasmi žgali rock in na motorističnih
shodih smo cigulili Golico. To je bil čas
belih nogavic, šlagerpjevačko-natakarskih
uniform in avtotestikularne akcije. Ponosni
smo bili nase. Potem so se počasi začele prve
resne ljubezni, in kar naenkrat bi dal vse na
svetu, da bi namesto alkoholiziranih rdečeličnežev
v soboto zvečer zrl nebeški obraz
svoje najbolj predrage deklice. Najbrž smo
se vsi počutili enako. Počasi smo začenjali razumeti,
da se bliža konec lepega obdobja. Na
koncu smo si segli v roke in z nasmehom na
obrazu odšli vsak po svojih poteh. Bili smo
srečni. Okusili smo košček slave, drobec občutka
pomembnosti in neverjetnega zadovoljstva
ob ustvarjanju nečesa lepega. Postali
smo zreli mladostniki, predvsem pa smo se
okužili z glasbo, katera nas prav vse spremlja
še danes.
Sam sem po koncu za nekaj let povsem prekinil
vse stike s sceno in svoje življenje užival na
domačem kavču ter večno opletal z dolgim
jezikom, ko sem spremljal, kdo vse lahko pride
do nacionalne popularnosti. Potem so me
počasi zvlekli nazaj. Najprej sem nadobudneže
učil, kako slabo igrati kitaro, kmalu sem
se zalotil, da spet trosim svoje nebuloze v
tekstih, in na koncu celo postal aktiven član
uredništva enega izmed portalov z narodnozabavno
vsebino.
Toda čas je drugačen. Potreba po čim hitrejšem
zadovoljevanju potreb je celo našo domačo
glasbo, ki je vedno veljala za kvalitetno,
postavila v zanimiv položaj. Razni managerji
in zaslužkarske založbe vztrajno zbijajo kvaliteto
na račun prodajnih rezultatov. Vse je
podvrženo profitu. In v tem duhu delujejo
tudi ustvarjalci hiper hitov, ki se ravnajo po
posebej premišljenih smernicah. Držijo se navodila,
da mora biti melodija čim bolj preprosta,
sestavljena iz čim manj tonov in največ
treh akordov, poslušalcu se mora zdeti, kot
da jo je že nekje
slišal, nikakor pa
se ne sme spomniti,
kje. Besedila
mora biti čim
manj, obvezno
mora vsebovati
slogan, ki se ponavlja
kar se da
pogosto in nujno mora namigovati na seks.
Če imaš kot izvajalec še dve blondinki, ki silikon
skrivata samo s plastjo kože, potem si
na konju. Sam se ob poslušanju in gledanju
omenjenih stvaritev počutim, kot da bi ta
isti konj zajahal mene. Namesto izvajalcev o
melodijah in tekstih odločajo managerji in
mentorji, ki od izvajalcev kasirajo bankovce,
namazane s svinsko mastjo, zato da potem
iz njih napravijo bedake. Preziram jih! Zaradi
mene lahko takoj pogoltnejo krožnik goveje
župe, si dajo v gmajni napravit trajno in nemudoma
s turbo pogonom odbrzijo na Bahame,
kjer bodo v gostilni, ki je njihov dom,
lahko šli na kolena in do brizganja pripravili
malega seksi reševalca. Da ne bo pomote:
turbofolk ni stil glasbe, ampak je način kraje
denarja nič hudega slutečim poslušalcem z
nizkotnim draženjem njihovih najbolj prvinskih
čustev. Akademsko izobražen glasbenik,
ki skače po odru in tuli „naj se dviga,“ me pač
ne bo nikoli prepričal, da je to tisto, kar si je
vse življenje želel početi v glasbi in je zato
obiskoval akademijo. Pogled na stanje njegovega
transakcijskega računa pa bi nam
gotovo razkril, kaj je tisto, kar se pri njem najbolj
dviga. Zdi se, kot da so poslušalci tisti, ki
izbirajo, toda v resnici namesto njih izbirajo
pristranski uredniki, katere z zeleno žavbo
podmazujejo založbe, in ker imajo od tega
profit vsi, nastane začaran krog, ki ga financiramo
uporabniki. SAZAS-ovi honorarji za
predvajanje pesmi na nacionalnem radiu ali
televiziji niso majhni – to lahko povem iz prve
roke. Kdo pa plačuje RTV naročnino, pa mi
ni treba posebej poudarjat. Če organizator
najbolj priljubljenega pop festivala izjavi, da
kvaliteta ni prvo merilo pri izbiri pesmi, potem
pa nas zasuje s turbo stvaritvami, si lahko
mislimo, kam je pomoljena pasja krtica.
Nategnjeni smo, dragi ljudje. Tako pač je. Časi
romantike so minili, prišla je turbo romantika.
Ljudi, ki bi v ustvarjanju glasbe enostavno
uživali, je malo, nekaj pa nas še vendarle je.
Zato pazljivo izbiram, komu pustim, da mi
lepša moje glasbene urice. Bodite pazljivi
tudi vi...........Prosim!