Glasilo Vizita - št.36 - Splošna bolnišnica Novo mesto

kulturne drobtinice
Ali je danes že jutri?
Takšno vprašanje mi je pred kratkim postavil mali bolnik
Blaž. Ker mi je bilo takoj jasno kam “kužek tačko moli”
sem mu seveda med smehom odgovorila: “Ja, Blaž, danes
je jutri”.
Odrasli pogosto jemljemo sebe preveč resno. Igranje
skrivalnic ali razposajenost z otrokom je dober način za
pridobivanje zaupanja. Naslednjič, ko se čutite preveč
utrujene ali preresne, da bi se odzvali na otrokovo željo
po igranju z vami, vseeno poskusite. Mogoče boste celo
uživali...
Smeh je univerzalni jezik, ki nas združuje ter zmanjšuje
napetost. Z njim obvladujemo tako mala kot tudi večja
presenečenja. Kolikokrat niste vedeli, ali bi se smejali ali
jokali? Včasih je občutek, da se nerodnostim vašega otroka
ali partnerja nasmejete, najboljši. Trudimo se, da bi na
počitnicah videli čim več lepega, da bi našel vsak svoje
veselje in da nihče ne bi bil izpostavljen nevarnostim.
Pa, da bi bilo med živahnimi, zaspanimi, natrpanimi in
prenatrpanimi dnevi tudi kaj zlatih, srebrnih in... ali je
danes že jutri.
Vzgojiteljica Meta
Za lep spomin na poletne počitnice, iz igralnice na
Mavrična ribica
Nekoč je tam daleč, v globokem morju,
živela ribica. Vendar to ni bila navadna ribica.
Ne, bila je najlepša ribica v vsem širnem morju.
Njene luske so bile vseh barv, in tudi srebrne,
ki so žarele kot mavrica, so bile vmes.
Druge ribice so jo klicale Mavrična
ribica in dih jim je zaostajal ob njeni lepoti.
“Pridi, Mavrična ribica, igraj se z nami!” so jo
vabile. Mavrična ribica pa je le zdrsnila mimo,
ponosna in tiha v lesku svojih mavričnih barv.
Niti ozrla se ni.
Nekega dne pa je priplavala k Mavrični
ribici Mala modra ribica. “Mavrična ribica,
kako si lepa,” jo je občudovala. “Tvoje luske
se tako lepo bleščijo in toliko jih imaš. Prosim, daj mi eno.”
“Ha, eno mojih bleščečih lusk
bi rada!? Kdo pa misliš, da si!”
je Mavrična ribica ošabno
vzkliknila.”Poberi se!”
Malo modro ribico je ta
odgovor zelo prizadel in je
vsem, ki jih je srečala, povedala,
kaj se ji je zgodilo. Od takrat so se
vse ribice izogibale Mavrične ribice in
se obrnile stran, kadar je
priplavala mimo.
Mavrična ribica je postala najbolj
osamljena riba v celem morju. Zdaj, ko
jih ni nihče več občudoval, so vse te intimne
luske izgubile svoj pomen.
Žalostna je nekega dne potožila morski
zvedi: “Tako lepa sem. Zakaj vendar me
nihče ne mara?”
“Ne znam ti odgovoriti,” je rekla morska
zvezda, “toda tam daleč, pod koralnim
grebenom, živi v temni votlini Hobotnica
modrijanka. Morda ti bo ona lahko
pomagala.”
Mavrična ribica se je odpravila na pot.
Našla je votlino, toda kar tesno ji je bilo pri
srcu, tako temna in skrivnostna je bila. Naenkrat
je zagledala dvoje očes, ki sta strmeli vanjo in
iz teme se je počasi izluščila Hobotnica
modrijanka.
“Čakala sem te Mavrična ribica,” je z
globokim glasom rekla Hobotnica modrijanka.
“Valovi so mi povedali tvojo zgodbo. Poslušaj
68