Glasilo Vizita - št.36 - Splošna bolnišnica Novo mesto

fenomen
Zanima me, kaj v kakšni zbirki
poklicev piše pod geslom
»frizer«. Prepričana sem bila,
da je to nekdo, ki stranki za
ustrezno protivrednost v denarju
po njeni želji ostriže in
uredi naglavne kocine v obliko,
nad katero se je navdušila
ob listanju kake revije ali
pa ji jo je po poglobljenem
pogovoru svetoval frizer in
se je z njim strinjala. Danes
pa so me grenke izkušnje
naučile, da je frizer v resnici
človek, ki ima nekaj proti
tvojim lasem in te ostriže natanko
tako, kot si mu opisal,
naj te ne.
Frizerstvo je ena redkih storitev, ki jo je treba
plačati, ne glede na to, ali ste z rezultatom
zadovoljni ali ne, in ki je nepopravljivega
značaja. Kadar recimo naročite obrtnika za
pleskanje stanovanja in na koncu ugotovite,
da je napackal pol stropa, pobarval vtičnice
in da stena ni enaka steni, ga pač ne plačate.
Če silovito ugovarja, koliko materiala da je
porabil, ga v najslabšem primeru plačate,
nato pa naročite nekoga, ki bo zadevo saniral.
Stane več kot predvideno, a upanje
na dostojne stene še ni izgubljeno. Kadar
pri šivilji naročite plašč po meri in na koncu
ugotovite, da bi prav tako obupnega lahko
kupili v trgovini, ga enostavno ne vzamete.
Plačate material in plašč naročite drugje. Ko
pridete k frizerju, pa so stvari ireverzibilne.
Ko sedete na stol, že podpišete račun, kajti
ne glede na to, kaj vam zraste na glavi, ima
status umetnosti, ta pa nima objektivnih
vrednostnih lestvic, na podlagi katerih bi
lahko frizerju dokazali, da je to, v kar vas
je spremenil, zanič. Ostrigel vas je seveda
v skladu z modnimi smernicami. In njemu
ste všeč. Če vi sebi niste, je to vaš problem
in lahko trikrat zaporedoma skočite iz kože,
če hočete, pa vam nihče ne more pomagati,
ker ponavadi ne ostane veliko »materiala«
za popravljanje.
Zato je obisk frizerja zame podobna travma
Fenomen
frizerjev
Piše Tina Cigler
kot obisk zobozdravnika in z njim odlašam,
dokler se zjutraj ne začnem kronično zbujati
s pričesko »grm v viharju« ali »udarec z lopato
po temenu«. Ko se naposled odločim
za poseg, me ves dan črviči v želodcu, lasje
pa seveda ta dan stojijo popolnoma vzorno,
da mi je potem še huje pri srcu.
Problem je namreč v dvojem. Osebno imam
tiste vrste obraz, ki mu pristojijo le redke pričeske,
zato nikakor nisem primeren poligon
za izživljanje frizerjevih domislic. Nasprotno,
imam nekaj zelo strogih pravil, ki jih pred
začetkom striženja vedno zelo jasno dam
na znanje. Ko se ta specifika sreča s specifiko
frizerjev, ki imajo svoj umetniški pogled
na to, kaj je »kul pričeska«, domov obvezno
odidem s čepico na glavi, dasiravno mi tudi
čepice izrazito ne pristojijo.
Najbolj me razjezi, ker se frizerji od vsega
začetka držijo tako, kot da si zelo natančno
predstavljajo, kaj jim pripovedujem. Poznavalsko
kimajo in navržejo še, da že vedo,
kako bodo to izpeljali in »boš videla, kako
bo dobro izpadlo«. Vendar čedalje bolj sumim,
da imajo nekakšen nabor oblik, v striženju
katerih se počutijo domače in ti jih
zato spravijo na glavo, ne glede na to, kaj
si si v resnici zaželel. Drugače si ne znam
razložiti dejstva, zakaj tisto, kar jim pokažem
na sliki ali jim dopovedujem z opisi, nikoli ni
v niti najmanjši povezavi s končnim rezultatom.
Seveda tega ne storijo tako, da bi mi v
obraz povedali, da znajo striči pač samo tri
oblike in da je to vse, kar lahko dobim. Kje
pa, začnejo povsem perspektivno in ko pripomnim,
da se mi zdi, da se oddaljujejo od
dogovorjene ideje, mojo slutnjo odženejo z
utemeljitvijo, da »je takšen pač proces«.
Zadnjič sem si zaželela, da me ostrižejo
tako, da bom lahko lase še vedno spela v
čopek – za potrebe poletne rekreacije. Ne
vem, katerega dela od »NIKAKOR ME NE
OSTRIZI NA KRATKO« frizerka ni razumela.
Meni se to ni zdel tako težak koncept,
sploh, ker sem imela lase dolge do ramen.
Potem pa opazim, da me zelo vneto striže
pri ušesih. »Ali nisva rekli, da bova pustili
dolge,« sem se nervozno presedla. »Seveda,
samo malo ti jih bom poravnala,« je
zažvrgolela in potem se to ravnanje kar ni
končalo. Vedno so bili na eni strani predolgi
in ko jih je poravnala, se niso ujemali z
drugim ušesom in potem spet ne s prvim
in tako je pristrigla povsem do vrha. Rekla
je, da naj me ne skrbi, ker bodo zgornji lasje
padli čez in bo delovalo, kot da imam
tudi pri ušesih dolge; mene pa je vseeno
skrbelo, ker je takoj nato vse zgornje lase
odrezala. Še bolj me je skrbelo, ko je ugotovila,
da so zelo gosti in jih bo morala stanjšati,
da bi dobili želeno obliko. Potem je
tanjšala toliko časa, da je bilo po tleh videti,
kot da je ostrigla tri hipije. Ko je končala,
je bila zadovoljna. Vprašala me je, ali sem
zadovoljna tudi jaz, in ko sem na robu joka
odvrnila, da teh tri centimetre dolgih las ne
morem speti v čop, je rekla: »Aja, saj res …
Ampak kratki lasje ti tudi pristojijo, veš!«
Mislim, da od frizerjev preveč pričakujem,
ko mislim, da je v ceno vštet temeljit pogovor,
svetovanje in pojasnilo, kaj je izvedljivo
in kaj ne. V ceno je v resnici všteto
samo prikimavanje, da lahko zate storijo
nekaj, česar sploh ne nameravajo. In tako
meni vedno za pol leta uničijo samozavest
in ohromijo socialno življenje, ker se mi je
neprijetno preveč kazati med ljudmi s kratko
pričesko, ki mi VEČKRAT DOKAZANO ne
pristoji. Morda se bom prihodnjič ostrigla
sama –seveda bom nezadovoljna, a si vsaj
zaračunala ne bom.
57