Glasilo Vizita - št.36 - Splošna bolnišnica Novo mesto

ozrimo se nazaj
»Tovarna«, v kateri je za slehernega
med nami vzidana vsaj ena opeka…
Od delovnih sestankov uprave do bolničnega sveta, upravnega odbora bolnišnice, njenega
strokovnega sveta, strokovnega kolegija in prvega upravnega odbora – Samostojno
financiranje ustanove že 1. januarja 1953 – Prvi delavski svet bolnišnice je začel delati 26.
januarja 1964
Tone Gošnik
Leta 1955 sem v enem izmed poglavij knjige
Prvih sto let novomeške bolnišnice zapisal,
da je »sleherna bolnišnica pravzaprav
svojevrstno ‘podjetje’: v njej leži, se sprehaja
in zdravi nekaj sto bolnikov, za katere skrbi
prav toliko zdravstvenih in drugih delav­
Najmanša lekarna na dolenjskem
cev«. Njihova skrb je, da teče »proizvodnja«
v taki »tovarni« s pomočjo dragocene medicinske
opreme po natanko predvidenih
tirih, pri čemer potek zdravljenja seveda
ne pozna osemurnega delavnika.
V novomeški bolnišnici se je že leta 1950
Priročna »prenosna lekarna« v obliki molitvenika je prav gotovo najmanjša lekarna na Dolenjskem.
Nekoč jo je imel metliški prošt, zdaj jo hranijo v knjižnici novomeškega kapitlja.
V tej miniaturni škatli je v treh predalčkih 150 ampul za zdravila in zdravilne učinke.
na dan zdravilo poprečno 251 oskrbovancev.
V tem letu jih je sprejela 7.113, ki so v
zavodu preživeli 91.789 oskrbnih dni. Prištejmo
k tem bolnikom še vse tiste, ki so
prišli v bolnišnico samo na ambulantni pregled,
pa obiske sorodnikov in prijateljev.
Spoznali bomo, da se v srednje veliki pokrajinski
bolnišnici vsak dan vrti tudi po 800
ali poldrugi tisoč in celo več ljudi. Hitro se
bomo prepričali, da to nikakor ni majhna in
ne srednje velika »tovarna«. Odgovornost
za vse, kar se v njej dogaja, seveda nikoli
ni primerljiva z delom v gospodarskih in
drugih podjetjih, ustanovah ali zavodih.
Medsebojno obveščanje: temelj odločanja
Spoštovanje reda in predpisov v bolnišnici
vedno terja disciplino vseh njenih delavcev.
Pri zdravljenju ni smelo prihajati do
motenj, zastojev ali kakršnihkoli nevšečnosti.
Vsi v njej so morali upoštevati sobni in
splošni red. Zlasti v prvih povojnih letih je
bilo potrebno veliko vzgojnega dela s pacienti,
da so spoštovali utečeni bolnišnični
način življenja med zdravljenjem. Vprašanje
medsebojnega sporazumevanja, odločanja
in sklepanja v tako pomembnem,
prometno in sicer razgibanem »podjetju«
nikakor ni bilo zadnje v vrsti nalog in prepletenosti
številnih dolžnosti. Sleherni uslužbenec
zavoda je moral nenehno nositi
znaten delež odgovornosti za uresničitev
obveznosti, zaradi katerih je delal v bolnišnici.
Prav zato je bilo medsebojno obveščanje,
ki je temelj vsakršnega odločanja,
še posebej pomembno. Kako je potekalo
upravljanje v bolnišnici zlasti po letu 1952?
Občasno sestajanje vodilnih in drugih delavcev
takoj po vojni v moški in ženski bol­
54