Letnik XXI/4 - Ministrstvo za obrambo

Mednarodni tečaj
ukrepanja zdravstva
ob velikih nesrečah
Ob vsaki množični nesreči je zelo pomemben hiter in pravilen odziv vseh vpletenih
v reševanje ter zdravljenje poškodovancev oziroma žrtev množične nesreče, in sicer
naravne ali prometne nesreče ali terorističnega napada. V Sloveniji imamo na
leto, kot je povedal pripadnik PPRS VZE Andrej Strahovnik, dr. med., vsaj eno večjo
množično nesrečo, ki preseže zmogljivosti lokalnih bolnišnic, torej primarnega
in sekundarnega zdravstvenega sistema. Cilj tovrstnih tečajev, kot ga je nedavno
organiziralo Slovensko zdravniško društvo – Združenje za ukrepanje zdravstva
ob velikih nesrečah Slovenije v Vojašnici Franca Uršiča, je ohranjanje vloge in pomena
zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev ter vseh preostalih strokovnjakov,
ki se ukvarjajo z ukrepanjem ob množičnih nesrečah. Tako zagotavljajo največjo
kakovost in etiko zdravstvenih storitev zaupanim bolnikom.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografija: Bruno Toič
Na železniški postaji je odjeknila eksplozija,
ranjenih je več sto ljudi tako zunaj kot znotraj
poslopja. Na kraj dogodka že prihajajo prvi
reševalci, gasilci in policisti, ki ga zavarujejo.
Hitro se vzpostavi mesto primarne triaže,
kjer oskrbujejo poškodovane in jih predajajo
sekundarni triaži. Organizirali so prostor,
na katerega bo lahko pristal helikopter, ki bo
vozil poškodovane, in na katerem bodo zagotovili
krožno pot reševalnim vozilom. Določili
so triažna mesta in vloge v centru, v katerem
se vodi reševanje poškodovanih, in sicer
tako imenovani PIC (police incident commander),
RIC (rescue incident commander)
in MIC (medical incident comander), ki tudi
Osrednji prostor, v katerem spremljajo dogajanje ob nesreči
vodi celotno akcijo reševanja. Med seboj se
usklajujejo in poročajo o težavah, ki jih rešujejo
sproti, vse pa poteka pod točno določenimi
pogoji in v točno določenih intervalih.
Z vajami za zagotovitev
največje kakovosti
in etike reševanja
Zgoraj opisani dogodek je bil podlaga za
vajo, ki je januarja potekala v novomeški
vojašnici. Udeleženci vaje so se seznanili z
ukrepanjem ob množičnih nesrečah ter z
izvajanjem primarne in sekundarne triaže.
Med vajo so potekala tudi strokovna predavanja
priznanih tujih predavateljev, kot sta Mark
Mc Andrew iz Združenih držav Amerike, ki
je sodeloval pri reševanju ponesrečenih ob
hudem potresu na Haitiju, ter Mark Loades iz
Velike Britanije, ki je deloval v bolnišnici na
območjih ob nasilnih nemirih in nevarnostih.
»Ob vsaki množični nesreči je zelo pomemben
hiter in pravilen odziv vseh vpletenih
v reševanje ter zdravljenje poškodovancev,«
poudari Strahovnik, dr. med. »Z vajami
lahko zagotovimo enotnejše in centralizirano
primarno reševanje na kraju nezgode ter
pravilno distribucijo poškodovanih v sekundarne
zdravstvene ustanove.«
Poudaril je pomen komunikacije, organizacije
in evakuacije poškodovancev med tovrstnimi
nesrečami. »Primer pravilnega odzivanja
je bila nesreča na višnjegorskem klancu,
vendar pa nas vsaka nesreča nauči nekaj novega.«
Glavni cilj tečaja je tako ne le izobraževanje
udeležencev, temveč tudi analiza tovrstnih
nesreč. »Na tečaje se trudimo privabiti ljudi iz
različnih držav in z različnimi izkušnjami, ki
so sodelovali v množičnih nesrečah. Znanje
ni omejeno in lokalizirano in več kot znamo,
bolje se bomo odzvali na tovrstne dogodke.«
V dveh dneh so udeleženci tečaja preigravali
dva dogodka, in sicer množično nesrečo, ki
se je zgodila ponoči na dela prost dan, ter nesrečo,
ki se je zgodila med tednom v delovnem
času. »Marsikdo bi rekel, da je prednost
pri tovrstnih nesrečah trenutek, ko so na
voljo proste zmogljivosti, na primer ponoči,
vendar ni tako. Čas odzivnosti je razmeroma
daljši, posebno, če je nesreča na oddaljenem
območju. Obremenitve služb se postopoma
povečujejo, hkrati pa nimamo dovolj ljudi,
čeprav je infrastruktura dostopna.«
Tudi ob nesreči med rednim delovnim časom
so težave zaradi pomanjkanja prostorov in
ekip, ki opravljajo redne naloge. Službe sicer
delajo z vsemi zmogljivostmi, vendar pa, ker
so zdravniki in drugo osebje že obremenjeni
s svojimi nalogami, morajo te opraviti in šele
nato se jih lahko prosi za pomoč.
Želja po enotnih smernicah
ukrepanja ob nesrečah
Zdravstveni tečaji ponujajo možnost sodelovanja
med primarnim in sekundarnim zdravstvenim
osebjem. »Na tečajih, kot je ta, se
med seboj spoznamo, tako da lahko ob nesrečah
prav ta osebni stik reši težavo, ko komunikacijske
poti odpovedo.«
Ob množičnih nesrečah je pomembno, da se
že na kraju dogodka ve, kam poslati poškodovane.
Kot je povedal višji vojaški uslužbenec
X. razreda Zlatko Kvržič, se ravna po
mednarodnih pravilih, na primarni triaži pa
se predvsem stabilizira poškodovane, ki se jih
napoti naprej na zdravljenje. »Pravilne odločitve
so pri tem zelo pomembne, prav tako
organizacijske sposobnosti in sodelovanje
med službami.«
Slovenska vojska je na vaji sodelovala s petimi
pripadniki, sodelovanje s Slovenskim zdravniškim
društvom – Združenjem za ukrepanje
zdravstva ob velikih nesrečah Slovenije
pa je še na začetku. »Do zdaj lahko naše
sodelovanje pohvalim, kajti pripravljenost za
sodelovanje in pomoč pri izvedbi vaje sta na
visoki ravni. Želimo si, da bi tako tudi ostalo,
da bi v prihodnje potekale vaje skupaj in
da bomo lahko ob večji nesreči uporabili tudi
zmogljivosti Slovenske vojske. Slovenska vojska
služi slovenskim državljanom, ki imajo
pravico in dolžnost, da jo vzdržujejo,« je ob
koncu vaje povedal Strahovnik, dr. med.
V dveh urah prisili
sovražnika k umiku
26. marca smo praznovali 70. obletnico bitke pri Jelenovem Žlebu, v njej pa so sodelovale
partizanske enote dolenjske operativne cone. V bitki so se borci Cankarjeve
in Gubčeve brigade spopadli z bataljonom italijanske divizije Maceratta, ki je
bil po dveh urah poražen in je doživel velike izgube. Med še živečimi borci bitke pri
Jelenovem Žlebu je tudi 87-letni general v pokoju Lado Kocijan.
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografija: Bruno Toič
Kot sedemnajstletnik odšel
v partizansko vojsko
Kocijan je kot sedemnajstletni mladenič
marca 1942 odšel v partizansko vojsko, v
kateri je kmalu postal poveljnik voda v četi
II. bataljona Gubčeve brigade, ki je sodeloval
v bitki pri Jelenovem Žlebu. Novembra
1942 so pod štabom dolenjske cone štiri
brigade stopile v partizansko protiofenzivo,
potem ko so od julija do novembra 1942 Italijani
izvajali ofenzivo. Začetek protiofenzive
je bil v Beli krajini, saj je okrepljena Cankarjeva
brigada 27. novembra 1942 napadla
postojanko Suhor, kjer so bili fašisti in del
pripadnikov belogardistične enote, ki se je
lažno poimenovala kot Štajerski bataljon.
Brigade so v protiofenzivi napadle še Ajdovec,
Dob in Primskovo ter prodrle proti
Ljubljani, odšle na Žumberak kot zaščitnica
drugih enot v smeri proti Bosni, kjer je
potekala četrta ofenziva. Marca 1943 so ob
vrnitvi napadle postojanke v Suhi krajini,
da bi se vse brigade 24. marca 1943 znašle
v Ribniški dolini na položajih na pobočjih
Velike gore.
Zagrmelo je, kot bi
udarila artilerija
Italijani so privedli močno okrepljena bataljona,
da bi brigade stisnili v obroč. Vodstvo
partizanske vojske je kmalu začelo sumiti,
da se pripravlja večji napad. Tako je bil
izdan ukaz brigadam, naj zapustijo utrjene
položaje na Veliki gori. V noči s 25. na
26. marec so se brigade z ranjenci v dveh
kolonah premaknile proti zahodu. Prvi sta
odšli Šercerjeva in Tomšičeva brigada, saj
so njuni borci poznali gozdne poti in so zaobšli
položaj na Lenčku, kjer so jih zaman
čakali Italijani. Borci Cankarjeve in Gubčeve
brigade so v pretrganih kolonah prišli
pod Bele stene, kjer je poveljnik izdal ukaz
za počitek. »Komaj smo se usedli, je zarožljal
puškomitraljez. Pomislili smo, da se je
v predhodnici sprožil mitraljez, nato pa so
se oglasili tudi streli iz pušk.« Dobili so povelje,
da 1. bataljon Cankarjeve brigade zasede
položaje nad cesto, drugi pod njo, bataljon
Gubčeve brigade pa naj hitro zasede
vrh grebena. »Ko smo prišli na vrh, sem pogledal
čez rob in na razdalji od 20 do 30 metrov
videl Italijane. Poveljnik čete je poveljeval,
da naj odvržemo bombe, in opazoval
sem borce okoli sebe, ko so s pasov odpenjali
bombe. Zagrmelo je, kot bi udarila artilerija,«
se spominja Kocijan, ki je bil v bitki tudi
ranjen. Udar bomb je Italijane zelo presenetil,
zato so se umikali neorganizirano in
celo bežali. Partizani so zasedli nekatere italijanske
položaje in v dve uri trajajoči bitki
prisilili sovražnika k umiku.
V bitki premagali
številčnejšega sovražnika
Bitka je pomenila velik uspeh partizanske
vojske, saj so na sovražnikovi strani imeli
105 mrtvih vojakov, 102 pa sta bila ranjena.
V partizanskih enotah je bilo pet mrtvih
in 20 ranjenih, v boju pa so zasegli 190
pušk, 12 lahkih in sedem težkih mitraljezov,
težki minomet ter radijsko postajo. Kocijan
je prepričan, da je bila bitka boj v srečanju,
ko je zmagal tisti, ki je bil taktično sposoben
in je izkoristil zelo težek in nevaren položaj.
Po njegovih besedah spada bitka pri Jelenovem
Žlebu med najuspešnejše bitke slovenskih
partizanov v NOV. Kocijan je ostal
borec v 2. bataljonu in do konca vojne deloval
kot član štaba Gubčeve brigade. Kot je
povedal, ga na obdobje partizanstva vežejo
zelo prijetni spomini kljub težkim trenutkom,
ki jih je doživel v vojnih spopadih. Veseli
ga, da je med redkimi še živečimi borci
iz bitke, s njimi pa se vsako leto udeleži proslav
ob spomeniku pri Jelenovem Žlebu.
Ostal zvest vojaški uniformi
Kocijan je tudi po koncu druge svetovne
vojne ostal v vojaški uniformi, saj se je zaposlil
v JLA, v kateri je bil načelnik protiobveščevalne
službe v diviziji, načelnik oddelka
varnosti v 3. armadi, od leta 1977 do
1980 načelnik štaba TO Slovenije in pomočnik
poveljnika 9. armade do leta 1981, ko se
je upokojil. Ljubezen do vojske in učiteljskega
poklica ga je nato vodila na Fakulteto za
sociologijo, politične vede in novinarstvo v
Ljubljani, na njej pa je bil sedem let predstojnik
katedre za obramboslovje ter 17 let profesor
za vojaško staregijo. Na svoje študente
je prenašal bogate bojne in vojaške izkušnje,
za kar so mu mnogi zelo hvaležni. Lepi spomini
na NOV so ga pozneje vodili tudi v ZZB
za vrednote NOB Slovenije, v kateri je bil
med drugim član glavnega odbora, zdaj pa
je član sveta zveze in koordinacijskega odbora
enot VII. korpusa, ki je deloval na Dolenjskem,
v Beli krajini in na Notranjskem.
16 SV SV 17