Letnik XXI/4 - Ministrstvo za obrambo

ta. Pa vendar, še vedno tonejo v smeteh.
Sliko pred očmi pa mi zarišejo utrinki z ene od mojih patrulj po najrevnejših
predelih Kosova. Ja, resnično. Revščine je še vedno zelo veliko.
Na patrulji je moj pogled pritegnila napol podrta hiša, na kateri
so zelo jasni sledovi streljanja. »Kaj vse je moralo videti oko ostarele
ženske, ki je skoraj do tal prišla izza vogala hiše, opirajoč se na doma
izdelano berglo?« sem se zamislil, medtem ko mimo okna bežijo slike
pokrajine, skozi katero se peljemo.
Iz razmišljanja me predrami soborec. Sovojak Sebastjan, ki mi prinese
vrečko. Tisto vrečko presenečenja, saj veste, dve tunini konzervi, zeleno
jabolko, plastenko vode ... no, pa se že konča. »Tu imaš, buddy, da
mi ne shujšaš,« se pošali, zareži ter odvihra skozi vrata. Nič kaj presenečen
nad vsebino vrečke jo odložim na polico in mimogrede mi pogled
švigne prek slike na desktopu mojega compa. »Čakaj, s katere
vaje je že tale slika ozadja ... Točno, vaja s Portugalci, seveda,« se nasmehnem
ob pogledu na sliko, ko se spomnim, kako smo se šalili med
seboj glede njihove velikosti. No, če pa res kateri od njih vleče puško
skoraj po tleh, tako je majhen. Zanimivi so tile naši sotrpini Portugalci.
Pravzaprav res nekaj posebnega.
Misli mi uidejo skozi vse prizore, ki smo jih skupaj s pripadniki avstrijske,
portugalske in poljske vojske delili z ramo ob rami, včasih pa tudi
drug nasproti drugega s pogledi skozi plastični vizir zaščitne čelade.
To je bilo smeha, včasih pa tudi resnih, mogoče celo malo zaskrbljenih
obrazov pred kakšno veliko ognjeno oviro ali pa molotovko.
S hodnika slišim neke čudne zvoke, podobne hropenju. Čeprav močno
napenjam ušesa, pa vendarle ne morem jasno razpoznati, za kaj gre.
»Je komu slabo? Ima kdo težave?« razmišljam, medtem ko vstanem s
postelje in se odpravim na hodnik.
Od presenečenja skoraj zazijam, ko zagledam soborca, vsega prepotenega
in utrujenega od napora. »Stari, ja kaj, za vraga, si pa ti počel?«
mi nehote uidejo besede. No, kaj hitro ugotovim, da tudi fitnes in
potem tek v izogib dežju terjata svoj davek. Povprašam ga še, ali mu
prinesem vodo, pa samo nemo odkima. Govoriti tako in tako ne more.
No, prepričan, da bo vse v redu, ga pustim, da si v miru oddahne. Vrnem
se v sobo in na mizi zagledam svoj dnevnik. Ja, tisti dnevnik, ki mu
marsikaj zaupam. Zaupam tisto, kar bo nekoč popestrilo kakšen zimski
večer, ko bom prebral kakšno stran in se v mislih vrnil v današnji
čas. Čas in kraje, kjer sem pustil tudi del svoje mladosti. Saj res. Včeraj
nisem zapisal dogajanja prek dneva. Preprosto sem bil preveč utrujen.
Utrujen od nošenja JRM-opreme in svojega zvestega ter neločljivega
spremljevalca tadirana na hrbtu in tekam za poveljnikom čete in
upam, da mi ne umre v navadno najbolj neprimernem času sredi največje
gneče. »Hahaha, tole moram zapisati malo v svoj dnevnik,« si rečem,
obrnem list dnevnika in zapišem datum.
»Včeraj je bil dan D, kot bi se izrazil moj
soborec,« začnem svoje pisanje ...
Priprave na vajo smo začeli že dan prej. Vse poteka po ustaljenem vrstnem
redu. Nalaganje opreme, hrane in vode, priprava vozil ter pregledi
pred nalogo. Skratka, vse mora biti v najlepšem redu, saj v nasprotnem
primeru naša podporna podčastniška linija v četi nikakor ne
bo zadovoljna, še manj pa verjetno poveljniška, če bomo kaj pozabili.
Ker sem pač četni vezist, spet nasrkam. Itak. Samo upam lahko, da bo
šlo gladko brez kakih nepredvidljivih zapletov na zvezah. Ker sem seveda
želel imeti vse v najlepšem redu, sem nalogo vzel resno in odgovorno
ter večer pred nalogo skrbno pregledal vsa sredstva in seveda
poskrbel za polnjenje baterij. »Ni vrag, da bom pripravljen, kot je treba,«
si godrnjam, medtem ko pripravljam sredstva. Ko postorim vse, je
bil že čas za počitek, saj je bilo treba naslednji dan vstati zelo zgodaj
zjutraj, že ob 3.30, če želim biti na svojem mestu po časovnici, na katero
prisega naš poveljnik čete. Pa tako in tako bo treba še kaj postoriti.
Zaspim, ne da bi se sploh zavedal, kdaj.
»Kaj, kdo, kam, zakaj …« vse to mi bega skozi glavo, ko zaslišim neverjetno
zoprn zvok svojega mobilnega telefona. »Pa kdaj bom že zamenjal
to zoprno melodijo na telefonu?« si mislim, ko grabim po polici,
da ugasnem telefon. »Ura? 3.30 zjutraj.« Komaj zbistrim misli in se
spomnim, kaj se dogaja. »Seveda, vaja nas čaka. Vaja JRM v Bondstellu,«
razmišljam, medtem ko vlečem hlače nase in se lovim, da ne
padem še napol v spanju. Končno se oblečem, vmes pohodim še soborca
in odhitim v četno skladišče, da vzamem baterije, ki sem jih tako
vestno dal na polnjenje prejšnji večer. Z nekim bedastim izrazom na
obrazu ugotovim, da je ponoči spet nekdo eksperimentiral z agregati,
pa ni bilo elektrike.
No, če sem se smejal »četnemu«, ko je preklinjal ob izpadu elektrike,
mi zdaj sploh ni bilo smešno. Še danes slišim samega sebe, kako bentim
po skladišču. Pa vendar sem spraskal skupaj še nekaj preostalih baterij
in gremo dalje. Moj dan se je očitno začel res zanimivo. Pa še ta
dež. »Četni« formira kolone, zadnje priprave s strani poveljnika čete
ter seveda moje skrbno preverjanje zveze. Nisem mogel verjeti, da
vse deluje brezhibno. »Tomaž, zmaga!« si mislim, medtem ko se spravljam
z vso svojo neverjetno okretno opremo, ki jo seveda popestri še
tadiran, v poveljniško vozilo. Začeli smo premik. Malo počitka in oddiha.
»Zdaj sem jaz delal, zdaj pa naj še malo vozniki. Jaz pa še malo
zadremam,« si mislim, zaprem oči in naslonim glavo na šipo avtomobila.
Prispemo v bazo Bondstell in sledi ogled vaje, ki so jo pred nami izvedli
pripadniki poljske vojske. Ker seveda četni vezist nikoli ne počiva,
testno preverim zvezo navzdol. Vse deluje brezhibno. Kar prelepo, da
bi bilo res. No, trenutek streznitve nastopi 5 minut pred začetkom naše
vaje, ki je bila seveda poveljniku čete zelo pomembna, saj je želel pokazati,
da smo »Indijanci« resnično dobro pripravljeni tudi na primere,
ki nam jih bodo kot nasprotna enota danes zakuhali pripadniki ukrajinske
vojske. Zdi se mi, da sanjam. Ne morem verjeti, da je prej vse brezhibno
delovalo, zdaj, ko pa je nastopil naš veliki trenutek, pa zveza ne
deluje. Lahko si predstavljate ledeni pogled mojega poveljnika čete,
ko nikakor ne dobi na zvezo svojih podrejenih. Zberem vse svoje vezistično
znanje in misli neverjetno švigajo. »Kje je napaka? Zakaj ne deluje?
Je pri meni kaj narobe? Podrejeni vezisti nimajo dobro pripravljenih
radijskih naprav?« premišljujem, medtem ko poskušam vzpostaviti
zvezo. Tisoč in ena misel leti skozi glavo. Končno. Odkrijem vzrok svojega
povišanega krvnega tlaka. Ne bom napisal, kaj je bilo narobe,
o ne. Ker bi se seveda smejali. Lahko pa zapišem, da sem se na koncu
smejal tudi sam. No, zveza deluje. Zadnji trenutek poročam poveljniku,
ki si ravno tako vidno oddahne, in vaja se lahko začne. Četa nastopa
z neverjetno odločnostjo, kljub odlično pripravljenim Ukrajincem
in veliki goreči oviri. Ves čas se trudim loviti poveljnika s svojim zvestim
spremljevalcem na hrbtu in v neverjetno okretni JRM-opremi. Vmes pa
seveda prenašanje njegovih ukazov na podrejene. Naši fantje pogasijo
oviro in jo premagajo kot za šalo. Za nekaj minut zavre kri na obeh
straneh. »No ja. Včasih je pa vendarle dobro, da sem vezist!« si bolj
za šalo kot zares mislim, medtem ko opazujem zamahe plastičnih vadbenih
palic. Odlična enota, pa vendar tudi odličen nasprotnik. No, zahvaljujoč
varnostnemu osebju, se zelo realistična vaja vendarle konča
samo s kakšno odrgnino, kapljo krvi po obrazu, predvsem pa z nasmeški
in dobro voljo na obeh straneh. Prijateljski stisk rok in pozabljene
so vse bolečine. Sledili so še urejanje materialnega, zaključni postroj
in nagovor poveljnika čete in poveljnika SVNKON ter odhod kolone.
Iz pisanja me zdrami nekdo, ki vstopi
v sobo in narahlo zaloputne vrata ...
»O zdravo, mrki, kaj dogaja,« se nasmehnem in pozdravim svojega
sostanovalca v sobi. Naredim piko, zaprem dnevnik in zaključim svoje
razmišljanje in zapiske za danes.
Pogledam na stenski koledar. Ne morem verjeti, kako čas beži. Skoraj
bo že konec našega poslanstva tukaj na Kosovu. Ponovno se zatopim
v svoje misli. Tokrat razmišljam o družini, svojih dveh otrocih, partnerki,
načrtih za bodočnost. Še malo, še malo …
Lep pozdrav od Tomaža s Kosova
Andrej Pelc
(24. 5. 1953–5. 2. 2013)
20 SV SV 21
V SPOMIN
V soboto, 9. februarja, smo se na pokopališču
v Ribnici z vojaškimi častmi poslovili od našega
sodelavca Andreja Pelca. Andrej Pelc je
bil zaposlen na MO od leta 1994. Poklicna
pot ga je naprej vodila v Upravo za logistiko
v delavnico za splošna dela in vleko, nadaljeval
je v Tehničnem zavodu v delavnici za
bojno tehniko, od leta 2000 do 2006 pa je
opravljal dela na GŠSV v Tehničnem zavodu
naprej v delavnici za splošna dela kot tehnik
II vodja delavnice, nato kot tehnik II vodja mehanične
delavnice. Od leta 2006 je delo nadaljeval kot koordinator V
vodja skupine v enoti za intervencijsko vzdrževanje v 157. logističnem
bataljonu. Svoje delo je vedno opravljal z odliko, sposoben je bil organizirati
delo in sodelovati v zahtevnih projektih ter se prilagajati novim
razmeram. Bil je zelo samoiniciativen, imel je korekten odnos do sodelavcev
in bil vedno pripravljen pomagati. Kot vestnega, zanesljivega in
spoštovanega sodelavca ga bomo ohranili v lepem spominu.
Pripadniki 157. LOGB