Letnik XXI/4 - Ministrstvo za obrambo

kolumna
pojdite z nami
V domoljubju
in delih generala
Rudolfa Maistra
dobivamo navdih
za svoje delo
General Maister je vzornik vsakemu
pripadniku Slovenske vojske
Pred dnevi smo se mnogi po Sloveniji spomnili rojstva generala
Rudolfa Maistra, najslavnejšega slovenskega generala,
ki se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Čeprav je minilo že
sto devetintrideset let od njegovega rojstva in skoraj devetinsedemdeset
let od smrti 26. julija 1934, so nam njegova
osebnost in njegova dejanja v poduk, kakšni naj bosta naše
delovanje ter ravnanje v dobro domovine Slovenije, ko nas
ta potrebuje za varovanje svojega obstoja in nadaljnji uspešni
razvoj.
Besedilo: Zvezdan Marković
Le malo je bilo Slovencev, ki so jim rojaki posvetili
takšno pozornost, kakršno so namenili
generalu Rudolfu Maistru. O njem so pisali ro-
mane, obravnavali so ga v zgodovinskih razpravah
in poljudnih člankih, po njem so poimenovane
ulice ter šole, o njegovem delovanju so
pripravljali in še pripravljajo razstave, odkrivali
so mu spominske plošče in spomenike v krajih
po vsej njemu najdražji domovini Sloveniji,
največ pa v Mariboru, kjer je opravil svoja najpomembnejša
oziroma življenjska dela. Danes
nas v Mariboru spominjajo nanj spomenik prostovoljcem borcem za severno
mejo v mestnem parku, relief prostovoljcem borcem za severno
mejo na osnovni šoli borci za severno mejo, spomenik generalu in pesniku
Rudolfu Maistru na Maistrovem trgu, razstavi o bojih za severno
mejo in o generalu Rudolfu Maistru v Vojaškem muzeju Slovenske vojske
v Kadetnici ter Muzeju narodne osvoboditve, portret generala Rudolfa
Maistra v avli Kadetnice, doprsna kipa v občinski stavbi in Kadetnici
ter spominska plošča v Maistrovi ulici, kjer je nazadnje stanoval.
Njegovo ime sta nosila pionirski odred osnovne šole v Limbušu in eden
izmed taborniških odredov. Po njem je Slovenska vojska imenovala tudi
vojašnico v Mariboru. V Zavrhu pri Lenartu je na pročelju kulturnega
doma reliefna upodobitev generala Maistra, v kulturnem domu pa je
bila na ogled stalna razstava, ki je bila pozneje preseljena v sobo generala
Maistra v že omenjeni mariborski vojašnici. Pred osnovno šolo Rudolfa
Maistra v Šentilju je njegov doprsni kip. V njegovem rojstnem kraju
Kamniku je bil generalu Maistru postavljen spomenik, srednja šola v
tem kraju pa je poimenovana po njem. Na Uncu pri Rakeku, v kraju, v
katerem je umrl, so mu odkrili spominsko ploščo, v Ljubljani pa sta spomenika
generala Maistra na konju v parku pri železniški postaji in na
ploščadi pred Ministrstvom za obrambo. Prav tako so postavili spomenika
generala Rudolfa Maistra v Ljutomeru in na Ptuju, kjer se je rodil
njegov oče. Spomin na generala Maistra so ohranili v več krajih po Sloveniji
tudi s poimenovanjem ulice ali trga po njem, v Mariboru pa celo
ulice in trga. Ustanovljena so tudi domoljubna društva, ki so poimenovana
po generalu Maistru in so združena v Zvezo društev general Maister,
ki izdaja tudi glasilo zveze Maistrov glas.
Gotovo je general Rudolf Maister osebnost, ki jo v samostojni Republiki
Sloveniji na novo vrednotimo in uvrščamo med znamenite Slovence.
Nekaj časa po drugi svetovni vojni se je zdel političnim prenapetežem
sporen, zaradi česar so poskušali njegov pomen zmanjševati, mu
ga odrekati ali ga preprosto zamolčati, zato so številne generacije slabo
poznale življenje in delo moža, ki je z neustrašnostjo ubranil Maribor
in severovzhodno Slovenijo po koncu prve svetovne vojne slovenski
narodni skupnosti.
Velikokrat smo se že vprašali, kaj bi se zgodilo z Mariborom in Podravjem,
mogoče pa še z obsežnejšim delom slovenskega ozemlja, če ne
bi bilo odločnega, premišljenega in tudi drznega generala Maistra, ki
se je, tako kot smo se leta 1991 zavedali zgodovinskega trenutka naših
generacij, zavedal prelomnosti svoje generacije in s pravimi domoljubi
ohranil ta kos slovenske zemlje naši narodni skupnosti. Slovenija bi bila
še bolj skrčena in bi se še teže uveljavljala v gospodarstvu, politiki, kulturi
ter svoji okolici. Maribor in njegovo širše zaledje, ki bi bilo vključeno
v drugo državo, bi gotovo doživljala germanizacijo, ki je že v začetku
20. stoletja dobival galopirajoč značaj. Da se to ni zgodilo, je zasluga
generala Maistra in njegovih borcev.
Maistrova akcija je imela korenine v duhovni zasidranosti v življenju
slovenskega naroda skozi stoletja. Ne moremo mimo njegove povezave
z duhovnim izročilom Slovencev, njegove strastne navezanosti na
stvaritve slovenskega duha, slovensko zemljo in slovenskega človeka.
Smeri njegovih dejanj ne moremo doumeti, če ga ne gledamo kot mnogostranskega
omikanca in občudovalca lepot ustvarjenega. Temeljna
vsebina Maistrove osebnosti je dobivala moč iz stoletnih seštevkov
ustvarjalnih dosežkov vseh subjektov slovenskega naroda, od bornega
kmetiča do spretnega gospodarstvenika, od pevca preproste ljudske
pesmi do arhitekta svetovnega slovesa. V generalu Maistru se je
vsa ta skozi stoletja ugledana ustvarjalna moč združila z vojaško močjo
in nezlomljivo voljo ter zagotovila meje, ki jih imamo danes na severu.
Njegova in narodova akcija je bila zgodovinsko dejanje, zato nas
ne sme presenetiti, da je bil karizmatična osebnost, naša naloga pa je,
da skrbimo, da ne preraste v mit, saj si tega gotovo ni nikoli želel. Zanj
bo obveljalo, da je bil junak in dober vojaški poveljnik, ki je v tako rekoč
brezupnih razmerah vojaško ukrepal in pomagal ustvariti slovenskemu
narodu dom ter državo. General Maister je bil najprej Slovenec, slovenski
vojak, slovenski omikanec in umetnik – pesnik ter slikar. Maister je
svojo zgodovinsko vlogo opravil z odliko in se v slovensko zavest vtisnil
kot legendarna in karizmatična osebnost, saj v sebi združuje liričnega
pesnika, dejavnega omikanca ter odločnega vojaka.
Vsi si moramo prizadevati za krepitev sporočilnost lika generala Maistra
in se zgledovati po njegovih svetlih zgledih. Prek njegovih del in dejanj
se moramo zavedati, da se prav vsaka generacija znajde na svojstven
način pred težjimi ter lažjimi zgodovinskimi preizkušnjami in da
nosi v sebi neko zgodovinsko odgovornost, da s skupnimi močmi zagotovi
svojim potomcem bogato in uspešno domovino Slovenijo – domovino,
kakršno si je zamislil in jo sanjal general Rudolf Maister.
Pogled,
ki odtehta napor
Tokrat vas bomo popeljali na malo več kot tisoč metrov visoko
goro, ki se dviga južno od Kozine nad vasico Podgorje.
Le nekaj kilometrov zračne črte jo loči od morja in je
zadnji severni tisočak Čičarije. Ob lepem vremenu z nje vidimo
Jadransko morje, italijanske Dolomite in tudi naš najvišji
vrh. Zgodaj spomladi se narava prebuja in kar kliče
po tem, da si nadenemo planinske čevlje in nahrbtnik. Tokrat
vas vabimo na Slavnik.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografija: Andrej Vratanar
Vsi izgovori, ki so bili v tej zimi, da
svojih nožic nisem uporabljala za
druge stvari, kot je hoja do službe
ali obisk Rožnika, so odpadli s prvim
sončnim dnem. Sneg se počasi
poslavlja, prav tako moji izgovori.
Danes zjutraj je smrklja že postavila
vprašanje, na katerega pred
jutranjo kavo nikakor nisem sposobna
odgovoriti, kaj šele utemeljevati.
»Mami, sonce je, toplo je. Kdaj
bova spet tekli?« Po dveh dejstvih vprašanje. »Mala, ne zdajle, zjutraj,
prosim te …« se trpeče zasliši iz mojih ust.
Med hojo do avtobusa se zgodi neizbežno. »Mami, zdaj, ko je sonce,
morava začeti teči. Veš, kaj imava napisano na tabli. Komaj čakam.«
Kisel nasmešek se prikrade na moj obraz, ko odgovorim z glasom,
ki ga navadno spuščam ob plačevanju položnic: »Zmenjeno,
danes, ko prideva domov, greva na stadion.«
»Jeeeej,« se zasliši ob meni, jaz pa že razmišljam, kako spet zbrati voljo
in se podati na pot bodoče maratonske tekačice.
Začela sem z obljubo. Ko se bom udeležila prvega maratona, bo
moja slika v reviji. Jaz, ki tečem svoj prvi maraton. To bo letos. To
obljubo sem delila z vami, zato vem, da je mojih izgovorov počasi
konec. Prijatelj, navdušen tekač, me počasi vodi skozi pasti in zanke.
»Nikakor se ne zaženi na začetku. Kombiniraj. Malo teka, malo
hoje. Podlaga naj bo mehka in tek vzemi kot zabavo. Ne pozabi
Zgodaj zjutraj smo še zadnjič preverili, ali imamo v nahrbtnikih vse za
na pot. Kljub sončnemu vremenu, ki je bilo napovedano, bi se lahko
hitro pojavil hladen veter, ki bi lep spomladanski izlet spremenil v neprijetno
izkušnjo. Sedemo v avto in pot iz Ljubljane nas pelje proti Kopru
v smeri Kozine, kjer zavijemo z avtoceste. Pri vasi Petrinje smo zavili
na levo in šli proti Podgorju.
Cesta se je strmo vzpela, kmalu pa nas je pripeljala na križišče, kjer
smo spet zavili levo in naprej do vasi Podgorje. Avto smo pustili na
parkirišču ob športnem igrišču in se vrnili na glavno pot, kjer smo pot
nadaljevali v smeri vožnje. Pohod smo nadaljevali do kraja, kjer nas je
oznaka za lahko pot na Slavnik usmerila na makadamsko pot.
Prvo uro smo hodili večinoma po gozdni poti, ki se položno vzpenja.
Ko smo zapustili gozd, se je cesta nadaljevala na neporaščeno pobočje
Slavnika in markirana pot nam je kazala le še nekaj korakov do
koče vrh Slavnika.
Pot je razmeroma lahka, primerna za družine, lahko pa se vzpnemo
nanj tudi po drugih poteh, ki se vijejo iz Hrpelj, Prešnice, Skadanščine
in od lovskega doma pod Glavico.
Dnevnik bodoče maratonske tekačice
piti prej čez dan, saj telo ob naporih hitro dehidrira,« me še posvari.
Večer … Sploh ni bilo tako hudo, kot sem mislila. Pozna se, da nisem
vse zime preživela v postelji, temveč sem izkoristila vsak trenutek lepega
vremena in prostega časa, da sem šla ven, na zrak na drčanje po
snegu ali na sprehod ob Ljubljanici. Pretekla sem štiri kroge brez belih
pikic pred očmi, zdaj pa sem prijetno utrujena. Sedim ob računalniku,
pišem te vrstice in poskušam strniti svoje občutke.
Ni bilo lahko, kot ni nobena stvar v življenju, toda znati se moramo
spopasti s težavami. Saj veste. Če zadeneš ob kamne, ki se nam kar
naprej pojavljajo na poti, lahko zelo boli, nekako tako, kot boli, ko se
mezinec na nogi sreča z omaro ali vrati. Verjamem, da ste že vsi izkusili
to bolečino. Kamni na poti življenja so za to, da nas naučijo pravočasno
jih videti in dvigniti nogo ter prestopiti. Pri teku je vse odvisno
od tega, kako močna je tvoja volja. Kako zelo si želiš spremeniti način
svojega življenja. Da čas, ki ga namenjaš sedenju ob televiziji, nameniš
športu. Kot mi je dejal nekdo, katerega voljo in zagnanost neizmerno
občudujem, poznan pa je po imenu puščavski lisjak: »Če ne zmoreš
iti ven ob dežju in opraviti treninga, se raje ne spravljaj v to. Najdi
si drugo stvar, ki ti ponuja zadovoljstvo v življenju.«
Dal mi je misliti. Ali si res želim vse življenje le gledati zadovoljstvo na
obrazih ljudi, ki se povzpnejo na dvatisočaka, ali želim biti jaz tista,
ki uživa v lepem razgledu? »Mami, ful je bilo dobro. Jutri greva spet,
kajne?« me moja smrklja prebudi iz premišljevanja. »Ja, na to pa kar
računaj,« ji odvrnem in začnem pisati sporočilo prijatelju: »Ali tvoja
ponudba še velja? Mi boš pomagal?« » … se vidiva jutri,« prileti odgovor.
Ja, lepo je imeti take prijatelje ob sebi.
40 SV SV 41