Letnik XXI/4 - Ministrstvo za obrambo

z orkestrom
Priprava
vojaka glasbenika
na nastop
Poklic glasbenika je pogosto vezan na področja, ki jih njegova
stroka niti ne obsega v strokovnem smislu. Kot vsak kulturnik,
naj bo slikar, kipar, pisatelj, pesnik, plesalec, igralec
ali kdo drug, tudi glasbenik čuti svobodo, poskuša ujeti navdih,
trenutek, ga vsrkati, doživeti v sebi in ga položiti v duše
občinstva.
Besedilo: višji vojaški uslužbenec X. razreda Dejan Brećko
Fotografija: arhiv Orkester SV
Glasba kot »umetnost čez vse«, kot so rekli
že stari Grki, ne bi bila tako božanska,
če v njej ne bi bilo popolnosti, ki se začne
z redom. Zmotno je namreč misliti, da je
umetnost »kar tako nekaj vse povprek«, kar
se nekdo spomni, da poveže nekaj nesmiselnih
besed, če razlije kilogram barve po
platnu in se valja po tleh. Prava umetnost
ima korenine v globoki urejenosti oziroma
disciplini in iz nje izvirajo ritem besed,
spekter barv, ubranost tonov ter mehkoba
plesnih gibov. Tu nastopita estetika in sposobnost
čutenja vsakega umetnika, ki potem
končno oblikuje ter predstavi izdelek,
in sicer knjigo, sliko, kip ter igralski, plesni
ali glasbeni nastop.
Ne zamerite moji ljudskosti, vendar bom
rekel, da je vojaška služba drugo ime za
red in disciplino. To velja med ljudmi kot
pribito. Če je kje red oziroma »tako kot
mora biti«, je to pri vojakih. »Če se ne boš
uredil in lepše vedel, te bomo poslali v vojsko,
tam te bodo že naučili manir,« je govoril
moj stari ata. Tako vidimo, da imata
vojak in umetnik pravzaprav veliko skupnega.
Znani so umetniki v vojski, vendar
s tem ne mislim na »propagandne stroje«,
ki so jih prav ti ljudje velikokrat poganjali,
mislim na Rudolfa Maistra - Vojanova, Giovannija
Fattorija, Karla Destovnika - Kajuha
in druge, ki so v težkih vojnah bojevnike
spodbujali ter jim dajali zagon, voljo
in moč. Povedati je treba, da je bila vojaška
umetnost tista, ki je pred izumi tehničnih
aparatov, ki so pospešili razvoj dokumentiranja
in komuniciranja, ovekovečila
kak vojaški dogodek. Vojaški poveljniki,
slavne bitke in težki boji so bili upodobljen
na slikah, v pesmih ter zapisih in se le tako
ohranili do danes.
Tehnični razvoj gre zelo hitro naprej, saj
so kamne, frače, loke in sulice sodobni bojevniki
zamenjali za računalniško vodene
rakete, navigacijsko vodene podmornice
ter letala, ki letijo brez posadke, red in disciplina
pa sta ostala. Prav tako je ostala
umetnost.
V Slovenski vojski je umetnost zelo navzoča
in zaželena in jo spodbujajo tudi pove-
ljujoči. Kot pripadnik Orkestra Slovenske vojske, v kateri sem zaposlen
kot profesionalni glasbenik, sem priča nastopom, na katerih drugi
pripadniki na svojo pobudo pojejo, igrajo, pišejo pesmi, jih recitirajo
in pripravljajo razstave. Orkester deluje z glasbo, popestri večino vojaških
proslav in dogodkov, predstavlja našo domovino v tujini, sprejema
tuje vojaške in druge pomembne ljudi, ki pridejo na državni obisk,
ter snema za potrebe arhiva.
V Orkestru Slovenske vojske smo zaposleni profesionalni glasbeniki.
To pomeni, da se z glasbo ne ukvarjamo ljubiteljsko, saj je igranje na
instrumente ali petje naš poklic. Za igranje na instrument je nujna vaja.
Vsak poklicni glasbenik mora sam skrbeti za svojo formo in kondicijo
igranja. V tem pogledu smo podobni športnikom, ki trenirajo in z redno
vadbo zagotavljajo telesu, da zmore vrhunske rezultate. Človek
je posameznik v vseh pogledih in tudi glasbeniki se razlikujemo po načinu,
količini, časovnosti kdaj, kje ter kako vaditi.
Šolanje je na poti od amaterskega do profesionalnega glasbenika bistvenega
pomena. Naj se tu zahvalim za glasbeno šolstvo v Sloveniji.
Redke države na svetu namreč imajo glasbeni šolski sistem, ki temelji
na individualnem pouku, kakovostnih učbenikih in programu teorije
glasbe. Lahko smo ponosni na raven, ki jo dosega glasbena pedagogika
pri nas. Šolanje je na poti od amaterizma do profesionalizma
bistvenega pomena. Naj omenim, da so v Sloveniji res redki posamezniki,
ki jim je uspelo brez mentorstva doseči vrhunsko igranje
na instrument. Šolanje v Sloveniji z rednim vstopom v glasbeno šolo v
mladosti in izstopom iz Akademije za glasbo traja 15 let, zato ni naključje,
da ima večina glasbenikov Orkestra Slovenske vojske končano
Akademijo za glasbo.
Igranje instrumenta ali petje zahteva fizične in psihične priprave. Dnevi
nastopov se navadno razlikujejo od dni, ki so namenjeni vaji. Vaja
temelji na fizični pripravi glasbenika. Tempo, uglašenost in tehnika
igranja so predvsem odvisni od posameznikovih naravnih danosti, kot
so posluh, občutek za ritem, izkušnje s pretekih nastopanj in šolanja.
Povedati je treba, da imamo glasbeniki vsak svoje izkušnje, ki so tako
kot v vsakem poklicu zelo pomembne. Nastop pomeni predvsem psihično
pripravo, ki se med glasbeniki razlikuje, kar je odvisno od posameznika.
Nekateri izvajajo sprostitvene tehnike, drugi poiščejo kaj
drugega, za vse pa je pomembno, da so pred nastopom čim bolj
sproščeni.
Sem trobentač, akademski glasbenik, zaposlen v Orkestru Slovenske
vojske. To službo opravljam deseto leto. Na nastope se pripravljam
vsak dan. Če rečemo, da je za umetnika nastop praznik, potem jaz
ves čas praznujem. Šalo na stran. Statistično nastopam vsak drugi
dan, če odštejemo praznike, počitnice in konce tedna, pa vsak dan.
Zame je pomembno, da sem spočit, kar pomeni, da na dan spim sedem
ur, moja priprava pa se začne dan pred nastopom. Vstajam približno
ob 6. uri, sledi pa kratka telovadba, med katero naredim prve
korake pri uigravanju na instrument in opravim vaje za dihanje. Pevci,
trobilci in pihalci uporabljamo različne tehnike dihanja, ki se zaradi
igranja na instrument malo razlikujejo od običajnega dihanja, vaje pa
pogosto izvirajo v jogijskem dihanju. Po razgibavanju in končnem bujenju
sledi hladno prhanje, med katerim razgibam ustnice, ki so zjutraj
navadno malo otekle zaradi igranja prejšnji dan. Z razgibavanjem
ustnic se celice v njih hitreje prekrvavijo in so prožnejše za ponovno
igranje. Za predstavo, kako je to videti, si predstavljajte žrebička, ki
hrza. Ob 8. uri se v službi že začnem ogrevati, za kar porabim pol
ure. To pomeni, da se z instrumentom uglasiš, zaigraš nekaj tonov, preveriš,
ali vse deluje, in že si pripravljen za delo – kot test funkcionalnosti.
Navadno imamo vajo z orkestrom ob 9. uri, pri tem pa je pomembno,
da si osredotočen na skupno igro. Orkester Slovenske vojske šteje
51 glasbenikov in na skupnih vajah si prizadevamo, da zvenimo ubrano.
Taka vaja traja približno tri ure. Nujen je odmor za malico ali karkoli
drugega, kajti ustnici sta iz tankega tkiva mišic in se precej hitro
utrudita, mlečna kislina pa ju naredi krčeviti, zato sta neprožni in z njima
ni več mogoče igrati. Pogosto sledi popoldanski nastop, navadno
s komorno skupino, na kaki proslavi ali žalni slovesnosti. Približno ob
17. uri navadno začnem pravo individualno vajo. Pri tem poskrbim za
kondicijo, ki jo potrebujem za igranje, vadim za lep in čist ton ter za
vajo naslednji dan tehnično pripravim material, ki mogoče še ni popolnoma
osvojen. Ta zadnji rutinski del priprave na nastop traja približno
dve uri. Sledita sprostitev in počitek.
Tak je značilen dan trobentača v Orkestru Slovenske vojske. Naj omenim,
da so dnevi enaki tudi takrat, ko so za druge ljudi dela prosti dnevi,
pri čemer govorim o nedeljah in praznikih, vendar zato smo zaposleni
v Slovenski vojski.
Ločim dneve pomembnejših koncertov, kot so letni koncerti Orkestra
Slovenske vojske v Cankarjevem domu, gostovanje v tujini in podobni.
Na takšne dneve navadno spim več, berem knjige in gledam televizijo,
torej poskušam počivati in se sprostiti, da lahko vso energijo
nekako usmerim v nastop, ki je največkrat ob večerih. Dejstvo je, da
moram ves repertoar, ki ga igram na koncertih, do podrobnosti osvojiti,
zato se osredotočam stran od tega, saj tako dosegam boljšo koncentracijo
in moč na nastopu. Pijem veliko tekočine, večkrat po malem
jem hrano, ki ne vsebuje preveč soli in ni pikantna. Pomembno
je ohranjati dovolj tekočine v telesu, ker je igranje trobente povezano
z vlažnimi ustnicami. V stresnih razmerah, kot nastop na koncertu
navadno je, se komu rado zgodi, da je preveč dehidriran, zato težko
navlaži ustnice in tako teže dosega kakovost tona. Glede vedenja
je nastop rutinska stvar. Osnovni bonton na odru je refleksija vsakega
profesionalnega glasbenika, občutki pa nikoli niso enaki, zato trdim,
da noben nastop ni tak kot drugi. To bi verjetno lahko pripisali
vedno različni publiki, občutkom, ki jih ustvarjamo vsi v dvoranah, vedno
znova, vedno drugače. Po končanem koncertu pospravim vse,
kar sem potreboval za igranje, torej instrument, ustnik in dušilce. Pogosto
po nastopu s sodelavci analiziramo, kako smo opravili nalogo,
navadno pa končno oceno podata še umetniški vodja orkestra
in vodja naše enote v dneh, ki sledijo. Dobre stvari si navadno zapomnimo,
slabe izkušnje pa z vajo poskušamo odpraviti do naslednjega
nastopa.
Služba v Orkestru Slovenske vojske je zelo zanimiva in dinamična v
vseh pogledih. Vojaška komponenta nam predstavlja izziv v smislu discipline
in reda, glasbeni del pa nas vedno znova žene k čustvom in
spoznavanju novega v glasbi, v kateri se vedno vse spreminja in je
sprememba pravzaprav edina stalnica. Ali je lahko še kaj boljše in
lepše kot prihajati v službo ter odhajati iz nje zadovoljen, nasmejan
in dobre volje?
36 SV SV 37