Letnik XXI/4 - Ministrstvo za obrambo

kotiček prve pomoči
PREŽIVETJE
Poškodbe
hrbtenice – strah
in trepet laikov
Hrbtenica je organski sistem, ki prek medenice in ramenskega
obroča povezuje ude ter glavo in je ogrodje trupa.
Pri človeku ima zaradi pokončne drže poleg povezovalne
tudi nosilno funkcijo, njen del je še hrbtenjača, prevzema
pa vlogo njenega varovanja.
Besedilo: Zlatko Kvržić, vojaška zdravstvena enota
Hrbtenico sestavljajo posamezna vretenca,
povezana z močnimi vezmi, medvretenčnimi
ploščicami in sklepi, za stabilnost
pa skrbijo mišice neposredno ob hrbtenici.
Funkcionalno se hrbtenico deli na zgornjo
(C1–C2) in spodnjo (C3–C7) vratno hrbtenico,
prsno hrbtenico (T1–T12) in ledveno
hrbtenico (L1–L5). Prav tako razvojno k hrbtenici
spadata tudi križnica in trtica. Hrbtenjača
je v hrbteničnem kanalu in sega od
glave do višine L1, živčne korenine, ki izhajajo
iz hrbtenjače, pa izstopajo skozi medvretenčne
line.
Najpogostejši vzroki za hujšo poškodbo
hrbtenice so padec z višine, prometne nesreče
in športne aktivnosti. Poškodbe so
precej enakomerno razporejene po celotni
starostni piramidi, od otroštva do pozne starosti.
Na leto je operiranih 100–115 bolnikov,
od teh je najpogosteje, in sicer v skoraj
40 odstotkih, poškodovano prvo ledveno
vretence. Kadar so tudi nevrološki izpadi,
je zdravljenje dolgotrajno in drago. Na poškodbe
vezi in zlom vretenc moramo pomisliti
predvsem pri padcih na hrbet, glavo,
zadnjico in noge, pri močnih udarcih v glavo
ali neposredno v hrbtenico pa poškodbe
vratne hrbtenice lahko povzročijo tudi nenadni
močni sunki glave. Poleg natega in
pretrganja močnih medvretenčnih vezi lahko
pride do izpaha vretenca ter zloma telesa
vretenca ali koščenega loka oziroma
odrastkov vretenc. Znaki poškodovane hrbtenice
so lahko prikriti, zato jih ne spoznamo
ali jih celo spregledamo, predvsem če
ima poškodovanec še druge poškodbe ali
kadar je nezavesten. Pri vsakem poškodovancu,
ki je nezavesten ali ima več poškodb,
je zato vedno treba ravnati tako, kot
da ima poškodovano hrbtenico!
Znaki poškodb
Če gre za poškodbe skeletnih elementov,
so znaki podobni kot pri poškodbi okončin,
torej bolečina, podplutba in oteklina
na mestu udarca, zmanjšana gibljivost, napetost
oziroma spazem mišic poškodovanega
predela in (ob poškodbi živčevja) nevrološki
izpadi. Bolniki pogosto navajajo tudi
mravljinčenje v udih, vendar takšna omejena
simptomatika sama zase še ne pomeni
nevroloških izpadov, nas pa opozori na morebitno poškodbo hrbtenice
in hrbtenjače oziroma živčnih korenin.
Ukrepi prve pomoči
Pri prvi pomoči ni pomembno, ali gre za izpah ali zlom hrbtenice.
Vedno, ko nismo prepričani, da gre le za zvin hrbtenice, ravnamo,
kot da gre za težjo poškodbo. Potrebna je imobilizacija, bolnik pa
naj med prevozom leži. Vrat vedno imobiliziramo s trdo opornico ali
oporami za glavo. Za imobilizacijo trupa se v Sloveniji uporabljajo
zajemalna nosila. Glede na to, da laiki nimajo in ne uporabljajo zajemalnih
nosil, bodo po klicu na številko 112 prijeli za glavo, z rokami
varovali vratni del hrbtenice in opazovali dihanje do prihoda nujne
medicinske pomoči.
V razmislek
Ko pride do suma na poškodbo hrbtenice, se laiki redko odločajo
za dajanje prve pomoči. Predvsem jih je strah, da bodo naredili kaj
narobe, bojijo se tožb in dejstva, da bodo še bolj škodovali pacientu.
Zavedati se je treba, da je v našem zdravstvenem sistemu povprečni
dostopni čas prihoda reševalnih ekip na kraj intervencije približno
deset minut, če imate v prometni nesreči poškodovanca, ki je
življenjsko ogrožen s sumom na poškodbo hrbtenice, in laiki ne naredijo
ničesar, bo razplet za tega poškodovanca zelo neugoden.
Slovenska zakonodaja od nas zahteva, da moramo pomagati vsakemu
poškodovancu ali nenadno obolelemu po svojih najboljših
močeh in sposobnostih ter omogočiti dostop poškodovanemu do
nujne medicinske pomoči. V Sloveniji v sodnem registru ni navedenega
primera, da je bil kdo pravnomočno obsojen, ker je nekomu
dal prvo pomoč. Zakon od nas zahteva, da pomagamo, in nas hkrati
ščiti. Zapomnimo si zelo pomembno dejstvo. Praviloma poškodovancev,
pri katerih obstaja sum na poškodbo hrbtenice, ne premikamo,
če pa je še življenjsko ogrožen, da ne diha oziroma obstaja
neposredna nevarnost iz okolja za poškodovanca, gori avto, voda
vdira v notranjost ali hudo krvavi, česar ne morete nadzirati v vozilu,
takrat morate ne glede na poškodbe takega poškodovanca premakniti
iz kroga nevarnosti in ga dati v krog varnosti ter tam nadaljevati
oskrbo!
Vrste ognjišč
Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na vrsto ognjišča in njegovo
lokacijo. Najprej se moramo vprašati, za kaj konkretno
ogenj potrebujemo. Lahko tvegamo in izdamo svojo lokacijo
ali pa bi bilo bolje, da je ne. Z ognjem in dimom lahko tudi
opozarjamo nase in tako usmerjamo pomoč. Želim vam,
da vam nikoli ne bi bilo treba skrivati ognja, če pa že, imate
zdaj priložnost, da se to naučite.
Besedilo in ilustraciji: Igor Fortuna
S pripomočkom
Začeli bomo pri najbolj skritih metodah. Če imate
lopatko, zakurite kar na njej. To naj bo za dlan velik
ogenj, ki ga med potjo vzdržujemo z vejicami. Tak
ogenj bomo z lahkoto skrivali, še posebno zato, ker
se z njim gibamo in tako se tudi dim razkadi. Če nimamo
lopatke, lahko vzamemo kos lubja. Na notranjo
stran najprej natrosimo plast zemlje ali gline
in na tem zakurimo. Včasih smo odtrgali drevesno
gobo, jo z nožem izdolbli in zakurili v njej. Lahko
uporabimo tudi kako kovinsko embalažo, karkoli
bomo našli in lahko nosili s seboj. To so ogenjčki, s
katerimi si lahko segrejemo hrano ali stopimo sneg
v posodi, težko pa bi tako kaj skuhali ali se pogreli.
Vkopano ognjišče
Zelo uporabno je tudi ognjišče, ki ga vkopljemo v
zemljo. Lahko skopljemo le plitvo jamo in kurimo v
njej. V takem ognjišču pogori skoraj vse, kar vanj vržemo,
in pogosto žerjavica v njem ostane do jutra.
Če čez jamo položimo nekaj močnejših palic, lahko
na njih kuhamo. Svetloba in toplota gresta bolj v
zrak kot širino in tako se ognja ne opazi od daleč.
Če bi bilo treba, lahko ogenj v trenutku zasujemo z
izkopano zemljo.
Če imamo več časa, lahko skopljemo najprej eno
luknjo, ki naj bo globoka vsaj 35 centimetrov in s
premerom 20 centimetrov, deset centimetrov stran
pa še eno, ki naj bo enako globoka, vendar ožja.
V najnižji točki naj se luknji združita, kot je prikazano
na prvi slik. Večja luknja se uporablja kot kurišče,
manjša pa kot zračnik. Tako ognjišče izda ponoči
le vonj po dimu. Na njem bomo lahko kuhali in
si pogreli roke, drugače nas bo pa zeblo in še tema
bo kljub ognju.
Ko smo lahko vidni
Povsem drugače je, če se nam ni treba skrivati. Izberemo primeren
prostor, ki ustreza požarni varnosti in nam zagotavlja dovolj kurjave.
Nikoli ne izgubljajte časa in energije z žaganjem ter sekanjem
polen. Položite sušico na ognjišče in kmalu boste imeli dolgi poleni,
pozneje štiri še krajše itn.
Zakurite lahko tudi med debloma. Tako boste porabili manj kurjave,
toplota in svetloba pa bosta usmerjeni s smeri debel. Če ste sami,
bo to dobro, drugače pa zakurite tako, da se bodo vsi lahko greli in
da bo za vse dovolj svetlo.
Na takem ognju ne potrebujete kamnov, da bi lahko kam postavili
menažko. Na ogenj vrzite nekaj palic vodoravno in položite posodo
na njih, dogajanje pa morate spremljati ter palice čez čas zamenjati
z novimi. Posode ne prijemajte z golimi rokami. Večkrat se
zgodi, da čakamo predolgo in se polna posoda prevrne ter pogasi
ogenj.
Bistvo vsakega ognja je žerjavica. Ves čas kurjenja moramo biti pozorni,
da je žerjavice dovolj, zato moramo ves čas na ogenj nalagati
tudi drobne veje. Največ napak delamo tako, da zakurimo majhen
ogenj s tankimi vejami in potem nanj namečemo predebela polena.
Tak ogenj nima moči in bo ugasnil, če ne bomo nekaj ukrenili. Če
imamo dovolj žerjavice, si lahko privoščimo, da v ogenj vržemo tudi
mokro poleno, ki bo gorelo.
Pozor!
Če ob ognju sušite opremo, te nikoli ne pustite brez nadzora! Lahko
jo obesimo ob ognjišču, vendar jo moramo ves čas preverjati. Dovolj
je, da veter spremeni smer in ogenj nam stopi podplat na čevlju ali
pa zagori vetrovka. Lahko si pomagamo s kamni, velikimi kot pest,
in jih segrejemo ob ognju, jih tople damo v čevelj ali oblačila in jih
čez čas zamenjamo z novimi, lahko pa jih na koncu vzamemo s seboj
v spalno vrečo.
Preden se odpravimo spat, si lahko pripravimo stražni ogenj, ki zahteva
malo več truda, lahko pa gori vso noč. Tak ogenj je prikazan
na drugi sliki.
24 SV SV 25