1. PDF dokument (3766 kB) - dLib.si

Vladimir Habjan
NA OBISKU
VSAK POTOP JE LEP
Kdo ve, če si je Boštjan Čopi leta 2000, ko se je kot
popolni začetnik na pobudo potapljaškega mentorja
v SENG udeležil svojega prvega potapljaškega tečaja,
predstavljal, kako mu bo to spremenilo življenje.
Danes se lahko pohvali s celo vrsto tečajev (toliko,
da ima plastičnih izkaznic za cel šop), več kakor
tisoč potopi, najgloblji prek 110 metrov, ogledal si je
celo vrsto zanimivih krajev po svetu, predvsem pa je
spoznal čarobni svet tišine, ki ga mnogi žal ne bomo
okusili nikoli.
Boštjan Čopi je že kot mlad fant spoznal vodo, svojo domačo
reko Sočo, saj se je rodil v Čezsoči pri Bovcu. Šolanje ga je
poneslo iz domačih logov v Novo Gorico, kjer je najprej končal
poklicno, ob delu pa še srednjo elektro šolo, smer energetika.
Sočasno, ko se je podal v svet pod vodo, se je vpisal še na
Icesovo šolo, uspešno končal prvo stopnjo in postal inženir
elektrotehnike. Takoj po poklicni šoli se je zaposlil v SENG-u,
najprej v delavnicah na vzdrževanju, pozneje pa še na drugih
področjih. Ko se je odprlo prosto mesto dispečerja v centru
vodenja, so ga povabili medse, in tam je že sedem let. V SENG-u
je tudi član sveta delavcev, sindikalni zaupnik in vodja sekcije
podvodnih potapljačev v športnem društvu.
Kdo vas je navdušil za potapljanje Kako je potekalo šolanje
»Šport imam že »v krvi«. Dolgo sem treniral smučanje, vozil
raft in se ukvarjal z vodnimi športi. Leta 2000 sem se navdušil
nad potapljanjem, ki ga v bovški dolini nismo poznali. Imel sem
srečo, da sem srečal pravega inštruktorja, ki mi je to dejavnost
na lep način predstavil. Prvi tečaj je organiziral SENG, izveden
je bil po potapljaški šoli CMAS. Tečaj je trajal tri tedne. Najprej
smo imeli teorijo, spoznavanje opreme in podobno, potem
pa potope v bazenu, pozneje še v morju. Na tečaj imam lepe
spomine. Ljudje nismo narejeni za dihanje pod vodo, s potapljanjem
pa smo se približali ribam. To je nekaj enkratnega, svet
tišine bi priporočil vsakemu. To ima svoj čar.«
Kako je bilo prvič pod vodo, vas je bilo strah
»Malo že. V začetku ne zaupaš opremi, nisi prepričan, da
bo vse zdržalo. Prvi zakon potapljanja je, da se podaš pod
vodo v paru. Opravili smo veliko vaj, na primer, da ti zmanjka
zraka. Takrat moraš bratsko dihati s kolegom. V bazenu že ni
problem, ko pa si globlje, že gledaš gor, ali bi lahko priplaval do
tja, če bi se zgodilo kaj nepričakovanega. Tečaj je bil na Soških
elektrarnah, tam sem spoznal inštruktorja, s katerim sva
potem postala prijatelja in je vodil tudi vse naslednje tečaje.«
Koliko jih imate že za sabo
»Šole imajo različne nazive. Prvemu tečaju, ki sem ga
opravil, rečemo Open Water Diver, po šoli CMAS P1, potapljač
1 zvezdica. Po opravljenih petdesetih potopih dobiš pogoj
za drugo zvezdico. Tudi tega sem opravil. Potem sem zašel
v tehnično smer in naredil še več tečajev in specialnosti.
Nitrox potapljač (mešanica obogatena s kisikom), Deep Air
(globinsko potapljanje z zrakom), napredni Nitrox (potapljanje
z nestandardnimi mešanicami), tečaj za Gas blenderje (mešalec
plinov), Trimix 80 (še ena mešanica za dihanje do globine 80 m,
kjer se dodaja helij in zmanjšuje delež kisika). Leta 2006 sem
postal inštruktor rekreativnega potapljanja, 2007 pa sem
končal tečaj za jamsko potapljanje. To je zahtevala Civilna
zaščita – povabili so me namreč v enoto za tehnično potapljanje
pri URSZR. Začel sem se potapljati tudi z reabreatherjem. Gre
za napravo zaprtega kroga, ki sama dodaja kisik in podaljša
možnost bivanja pod vodo, kar je sicer omejeno z jeklenkami na
odprti krog.«
Ta šport vas je torej zelo pritegnil. Ste takoj kupili opremo
»Ja, verjetno je tudi moj inštruktor v meni videl potencial in
me spodbujal. Takoj sem si kupil opremo, rekreativno, ki pa
sem jo kmalu prerasel. Zato sem jo zamenjal s tehnično, ki ima
drugačno konfiguracijo, dvojne jeklenke, večji jopič, dvojne
regulatorje.«
Ste hodili tudi na morje
»Začelo se je na morju, potem pa sem začel spoznavati tudi
bližnje, domače okolje. Potopil sem se v Sočo, v Velika korita,
ki sem jih prej gledal bolj od zgoraj. V SENG-u je bila želja, da
bi začel spoznavati tudi objekte naših elektrarn za potrebe
podvodnih del. Pri nas so imeli namreč ves čas zaposlena dva
potapljača za potrebe čiščenja in pregleda zapornih organov in
druga dela. Podvodna dela so zelo zahtevna, in rekreativnega
potapljanja ni mogoče primerjati s temi deli. Tu je stalno zelo
mrzla voda, velike globine, vidljivost izredno slaba, skoraj
nična. Moraš biti pravi za to delo, to ni za vsakogar.«
Gre tudi za podvodna gradbena dela
»Tako je. V Soških elektrarnah največ delamo v HE Doblar
1 in 2 ter po potrebi na jezu Podselo. Največ težav imamo z
gramozom. Pred vsakim remontom je treba preveriti stanje,
drugače se ne da zapreti zapornice in izsušiti sifona. Na HE
Doblar 2 smo že odstranili velike kose pred zapornico, kamor
se je nalagal gramoz. Na jezu Podselo puščata obe temeljni
zapornici, dela se še vedno nadaljujejo s tesnjenjem. Ker se
ne da pregraditi, zatesniti z vrha, mora biti potapljač zraven.
Najnižja globina je 38 metrov, kjer je pritisk že velik. Treba je
delati s klasično suho obleko, s plavutmi in dvojnimi jeklenkami,
če pa smo pod vodo dlje časa, pa moramo vzeti s sabo še
dekompresijske jeklenke.«
Kako so vas vključili v Civilno zaščito
in kakšne naloge opravljate tam
»Povabil me je moj inštruktor. S strani države je oblikovana
52 naš stik