Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
ki ga ljubim, ki ga vedno iščem z vrhov, se mi zazdi kakor mučilna jama, ki je skrivenčila<br />
telesa in umorila hrepenenja starcev in stark. Zdaj odmaknjeno zro v daljavo, ki<br />
jih pričakuje hladno In mirno. Tako se torej konča vsak boj, ljubezen, slava, bogastvo in<br />
vse, za kar mislimo, da so edine vrednote tega sveta. Z nepremičnim pogledom<br />
v daljavo! Majhen starec kosmatega obraza in živahnih oči me poprosi za cigareto.<br />
Čeprav sem že davno nehal kaditi, sklenem, da bom vedno nesel cigarete s seboj, kadar<br />
bom tekel sem gor.<br />
Z Dragom se vračava z gora. V večernem hladu radostno pritiskava na pedale. S seboj<br />
nosiva doživetja, ki jih bodo deležni vsi domači, vsi prijatelji in znanci, vsak, kdor si<br />
bo le vzel toliko časa, da se bo ozrl v najine smejoče oči in zagorele obraze. Več bova<br />
dala od svojih spoznanj, več bo ostalo za naju. Cesta se prevesi v klanec in z divjo<br />
hitrostjo šineva po ovinkih. Kako lepo je s kolesom prehitevati avtomobile, ki se kar ne<br />
znajdejo sredi zvijajoče se ceste. Kakor lebdenje.<br />
Sedim ob oknu v zakajeni pisarni. Na ulično vrvenje tiho pada mrak, le še gore škrlatno<br />
žarijo. Njihova slepeča svetloba pada naravnost na to moje nesrečno okno. Ženski<br />
klepet kakor ropotanje kavnega mlinčka brni mimo mene, vmes drdrajo seštevalni<br />
stroji in šumijo papirji. Čudovito so se sodelavci navadili name, tako čudovito, da me<br />
največkrat sploh ne opazijo. Kako rad bi jim dal vsaj košček hrepenenja, pričakovanja in<br />
sinjih daljav, ki jih nosim s seboj. Kako revni morajo biti ljudje, ki sedajle sredi cigaretnega<br />
dima razpravljajo o osebnih dohodkih, o oblekah in avtomobilih, sedajle, ko gore<br />
žarijo v zahajajočem soncu.<br />
Kadar se pred menoj vrstijo slike preproste vsakdanjosti, spoznam, da niso gore<br />
le stene in klini, le poči in previsi, da niso gore le ledeniki, sneg in viharji.<br />
2. STENA IZ LEDU IN PESKA V MATTERHORNU<br />
»Samo v najgloblji tihoti noči<br />
se zvezde smehljajo in šepetajo med seboj.<br />
Vse iskanje zastonj!<br />
Povsod je nemotena popolnost!«<br />
Rabindranath Tagore<br />
Baterija v čelni svetilki se je utrudila. Že vso noč smo na poti. Le še medla lučka riše<br />
majhen krog v strm led pred menoj, izza Hornlija svetijo lunini žarki, globoko v dolini<br />
sijejo luči Zermatta. Kdo ve, se je kdo ustavil tam spodaj in začudeno pogledal svetle<br />
pike v steni Verjetno ne. Ljudje, ki vse v svojem življenju plačajo z denarjem, so po<br />
obilni večerji in napornem plesu zaspali. Niti sanja se jim ne, da je nedaleč od njihovih<br />
toplih postelj popolnoma drug svet, kjer dolarji in franki veljajo manj od najdrobnejšega<br />
peska. Ena najlepših noči v mojem življenju! Polni tesnobe v srcu poslušamo podor<br />
serakov pod Zmuttom. Ničesar ne vidimo, zato se nam zdi neverjetno blizu. Den me<br />
preklinja, ker kosi ledu, ko kopljem stojišče, letijo po njem. Oprosti, Deni, na konicah<br />
derez ne morem čakati.<br />
Švica, dežela turizma, draginje in kodrov! Kamor pogledaš, gotovo vidiš vsaj dva<br />
kodra, kako ponosno stopata ob debelo prepleskanih damah. Tudi z našimi strganimi<br />
žepi nimamo kaj iskati. Tudi v steni ni kaj iskati. Stena je mrzla in mrtva, kakor okamenel<br />
rog štrli nekam v nebo, kup kamenja in ledu. Najgrša gora na svetu, zgrajena iz<br />
črnega ledu, šodra, požleda in pršiča. Tako misli človek. Gora pa je brez misli, popolnoma<br />
vseeno ji je, kakšna je videti. Skupaj z nočjo, zvezdami, luno, nebom, stenami<br />
okrog nje in z zelenimi dolinami pod njo tvori popolnost, ki jo moti le človek. S svojim<br />
hrepenenjem skuša steno oživeti in jo pripraviti do tega, da bi mu služila, da bi mu<br />
ponudila poči in police ter ga spustila na svoj vrh. Takrat jo vzljubi, ker mu je bila<br />
stopnica v njegovem ambicioznem življenju. Če pa ga zavrne s previsom, z gladko<br />
ploščo, s snežno vihro, če ga udari s padajočim kamenjem, jo zasovraži in pobegne.<br />
In zopet je sam pri sebi junak, ker je v nečloveškem okolju vzdržal in ostal živ. Ko<br />
pozabi tegobe, se zopet vrne z močnejšim orožjem, težji za kak kilogram železja in<br />
si izsili pot. Če pa omahne, ga možje, ki so vajeni pogledov na razbita telesa, odnesejo<br />
v dolino. Nekaj solz, nekaj besed, nekaj obupnih dni domačih, nato pa je zopet<br />
vse po starem, vse postane del popolnosti, ki jo tvorijo gore in doline po vsem svetu.<br />
Ko pridemo do prvih skal, se zdani. Po razčlenjenem, a nekoliko požlejenem in krušljivem<br />
svetu hitro pridobivamo višino. Stena je polna odpadkov, ki jih turisti zmečejo<br />
s Hornlija. Zdaj se po njem gotovo že podijo vodniške naveze, dirka za denar sega<br />
tu prav do najvišjih vrhov. Moramo pohiteti, da nas ne zadene kakšna konserva. Pazi<br />
Ivč, da ne stopiš na bananin olupek, to je še na ravnem smrtno nevarno! Ivč hiti, da mi
Change language