Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Polnočni alarm: nas komandant nas obvesti o uporu hrvatskih polkov in da neka<br />
ustaska vojska prodira od Benkovca. Zavzamemo obrambne položaje. Sledi poročilo<br />
o zračnem bombardiranju Beograda, o napadu Nemcev in Italijanov o razsulu naše<br />
armade, na severu da je vsega konec. Zjutraj nas komandant postroji in odveže vojaške<br />
obveznosti lahko gremo domov; vendar verjame, da se bo naša vojska dalje borila<br />
v bosenskih, črnogorskih in grških gorah ob podpori zaveznikov. Poziva pa prostovoljce<br />
— rodoljube, da nadaljujejo z odporom, da se kako prebijejo proti jugu. Kako' še ne<br />
vemo kako. Kaj naj odgovori ves stroj na te meglene besede Množica je reaqirala<br />
povsem normalno in realistično — bila je tiho. Ne popolnoma. Nerodno mi je in nerad<br />
priznam, bil semeden od dveh, ki sta rekla — ja, s tem pa priznam, da se ne šteiem<br />
med množico s cisto normalno reakcijo. Če bi bil filozof, bi o takratnih nagibih, notranjih<br />
protislovjih in podobnem napisal celo psihoanalitično študijo, eventualno vpletel<br />
se Freuda in pozneje skonstruiral celo kako disertacijo. Ker sem pa preprost tehnik<br />
bi vso zadevo najraje zamolčal, če se ne bi s tem moja storija pretrgala in transverzala<br />
končala v Skradinu.<br />
Ganljivo smo se poslovili, čutil sem se zelo važen, toda kam s svojim junaštvom Pa<br />
hribovca sreča ne izda. Tisti dan se je spustil na Prokljansko jezero naš najboljši hidroavion<br />
za dolge polete, poznani »Dornier-Wal«. Sklep: prelet do Boke Kotorske če pa<br />
naletimo na kapitulantstvo tudi tam, nadaljujemo do Malte. Naj bom kratek- preobremenjeno<br />
letalo, po startu se pokvari prvi motor. Ponovni start z enim samim<br />
motorjem; ne moremo in ne moremo pridobiti zadostne višine, gremo naravnost v hrib<br />
Resi nas cudez v obliki močnega sunka (refula) tedaj izredno močne burje Zariban<br />
motor, avion neuporaben. Da ne bi padel v roke upornikov, ga zažgemo in se peš<br />
odpravimo do Šibenika, nato pa nas kamion odloži na komandi pomorskega letalstva<br />
v Kastelih.<br />
Bilo je spet na petek, velikonočni petek, ko smo se vkrcavali na Kaštelanskem pomolu<br />
na majhen vlačilec »Orjen«. Tako se je za naju dva zanesenjaka iz Skradina začela<br />
prva postaja velikonočnega pasijona, ki sicer ni bil prav nič krvav ali naporen, pomenil<br />
pa nama je eno moralno najtežjih razdobij v življenju, ko so se nama v najhitrejšem<br />
tempu podirale vse iluzije ideali in tudi življenjski cilji. Sedaj v starosti, ko imam boqat<br />
album razočaranj neuspehov in spoznanj o človekovi vrednosti, bi tak pretres mnoqo<br />
laze prenesel. Takrat pa je bil to zame zares pravi črni teden, teden trpljenja ki pa ni<br />
vodil v nobeno nedeljo vstajenja; vsaj daleč je bila, nedosegljivo daleč.<br />
Komandant pomorskega letalstva je nama, Miki in meni ukazal, naj vodiva četo qojencev<br />
letalske podoficirske šole v Boko. Ni nama bilo razumljivo, zakaj ravno nama<br />
ko pa so morali imeti svojega komandirja, pa tudi drugih aktivnih oficirjev je bilo na<br />
pretek No, da sva se le premikala proti Boki, pa sva bila zadovoljna. Vožnja ponoči<br />
po Baskem kanalu je potekala brez pripetljajev, v soboto pa smo že na vse zqodai<br />
zapustili krov in se izkrcali v Metkoviču. Od tam je držala do Hercegnovega približno<br />
170 km dolga ozkotirna ze eznica čez Popovo polje in Konavlje, pa zdaj ni več obratovala<br />
Komanda v Boki, ki je bila še v rokah jugoslovanske vojske, ni hotela pošiljati vlakov<br />
v ustasko Hercegovino. Edina cesta iz Metkoviča proti jugu je držala v Dubrovnik<br />
ta pa bi nas pripeljala na morsko obalo, ki so jo tedaj ogrožali Italijani. Zato sva<br />
sklenila da četo popeljeva po železniškem tiru, ki je bil sicer za hojo sila neprikladen<br />
a je imel to prednost, da bi mogoče naleteli na kak vlak, ga ustavili in se vkrcali vanj<br />
Mornarji so bili v polni bojni opremi, vsak pa je nosil s seboj še kak kovček ali zavo<br />
kar bi bilo seveda resna ovira v kakem boju. Zato smo v Gabeli, pri prehodu čez<br />
Neretvo, pometali to prtljago v reko v veliko veselje prebivalstva. Nato se je razvila<br />
dolga kolona: jaz, oborožen le s pištolo, sem korakal na čelu, zatilje pa je zaključil<br />
prijatelj Mika. Bili smo kar impozantna vojna formacija v čeladah, kar je izzvalo prav<br />
zanimiv gravitacijski pojav. Večja masa privlači manjšo, naše jedro je zadaj privlačilo<br />
nekakšen rep, postali smo komet. Vedno daljši je postajal ta rep, občinstvo s kovčki<br />
culami, otroki Ta pogled me ni ogorčil, le globoko razžalostil; saj niso bežali pred<br />
Italijani ah kakimi drugimi tujci, marveč pred svojimi rojaki, ki so le malo drugače<br />
mohli ali lijepemu jutru rekli lepo jutro. Tudi lepo število kopenskih vojakov z orožjem<br />
in brez njega se nam je zadaj obešalo, toda med njimi ni bilo častnika. Slišali smo<br />
pesadince (pesake) kako so zavidali našim mornarjem, češ, vas oficirji niso zapustili<br />
ostal, so z vami. Oficirji Le dva po ... rezervista sva jih spremljala; tam zadaj v<br />
kometu je bilo nekaj nama ze o znanih obrazov, ki bi jim morala strumno salutirati<br />
ce bi oni imeli svoje oficirske kape na glavah, ne pa v kovčkih.<br />
Da vsaj jaz nisem bil pravi vojak, se je kmalu pokazalo v nekem malo večjem naselju<br />
morda je bilo Ravno. Tam nas je hotela ustaviti skupina oboroženih ustašev, n i h<br />
vodja je zahteval, naj položimo orožje. Ta tip s puško v roki se mi je strašno zagnusil;<br />
zelo sem se potrudil da ga sploh nisem pogledal, le glasno sem zapovedal: »ProdužM*<br />
nakar smo odkorakali naprej kakor mimo zraka. Pa sem spoznal, da sem ga hudo<br />
polomil. Pristopil je k meni zelo znan oficir, pilot-lovec, ki se seveda ni pomišljal<br />
2 I " am, . v SV °J' uniformi, in mi očital, da nisem tistega ustaša brez opozorila<br />
ustrelil. Potem je on zavzel moje mesto na čelu in hodil z naperjeno pištolo, čeprav 332
Change language