Junij - Planinski Vestnik

in še je bilo takih nečastnih dogodkov. Ob kapitulaciji so vkorakale v Boko italijanske
čete, marsikdo jim je mahal v pozdrav! Ob odhodu smo vojaki dobili nekaj denarja
za vrnitev domov. Ob okencu smo se postavili v vrsto; marsikateri se je po prejemu
denarja ponovno postavljal v vrsto. In tako naprej.
17. aprila sem se peljal z ladjico zelo blizu Krtol, kjer so bili zasidrani rušilci. Kar
buhne v zrak steber črnega dima, takoj za tem pa slede še druge eksplozije. Ponosni
Mašera je tako izrazil ne svoj obup, ampak gnus nad nesposobnostjo vodstva.
Italijani so vse vojake brez izjeme pustili domov in tako sem se okrog 21. aprila v
družbi nekaj slovenskih oficirjev odpeljal z vlakom najprej v Sarajevo. Po par dneh se
nam je vsem posrečilo z zvijačo izmuzniti se Nemcem in njihovemu ujetništvu. Okrog
25. aprila sem prispel v Ljubljano.
Tako se je končala moja prva »transverzala« iz Slovenije v Boko, transverzala zaznamovana
s celo vrsto sramotnih žigov. Mnogo tega sem pozabil, drugo poskušam pozabiti
ali se vsaj ne spominjati. Čez tri leta sem se napotil v drugo na tako transverzalo,
prišel sem skoraj do Neretve. Bila je hujša, a prijetnejša: če sem sklanjal glavo, je
nisem od sramote, marveč od lakote in izčrpanosti. Lahko bi se tako izrazil, da hranim
mnogo žigov s te druge poti, žigov človeškega dostojanstva, dobrote, žrtvovanja in
korajže, čeprav tudi dosti črnih in žalostnih spominov. Škoda, da takrat ni bilo zraven
Mašere, sprevidel bi, da se je prezgodaj razočaral, ker ni ločil med pokvarjeno družbo
in poštenim ljudstvom. Takrat sem mnogokrat mislil na Mašero in Spasiča. Treba je
bilo štirih let, da smo oprali sramoto pred svetovno sodbo in zgodovino.
(Se nadaljuje)
ČEZ PETDESET LET
MARIJAN LIPOVŠEK
»Srdita, strašna stena ... ne usmiljenja ne sočutja ne pozna s slabotnim. Če čutiš,
da ji nisi zares kos, tedaj ne hodi, o ne hodi v to steno! Če pa si močan in poklican,
tedaj poromaj vanjo. Blagoslovila te bo z zakladi, ki se jih boš spominjal vse življenje,
ta čudovita, prelepa, dobrohotna stena!«
Od vseh besed, ki so jih tujci napisali o naših gorah, so me te besede dr. Pavla
Kalteneggerja najbolj presunile. Objavljene so bile v Kugyjevem »Triglavu«, v lepem
opisu petih stoletij naše svete gore, ki nam je, to vsi vemo, zares sveta, tudi če je
danes njen vrh onečaščen z neprimernim ravnanjem tisočerih izletnikov, ki mislijo,
da so jo zavzeli, če so se v lahki obutvi povzpeli nanjo, in tudi. če reklamno vpitje
našega družbenega življenja pošilja na njen vrh danes »sto žensk«, jutri »sto ali še
več moških«, pojutrišnjem pa nemara kaj še bolj zmedenega in izneverjenega gorništvu,
tistemu, ki res pritiče gorskemu svetu.
Da, zares čudovita, prelepa in dobrohotna stena, Triglavska stena, naša najbolj mogočna
in slovita, ki se v njej prepletajo najbolj pretresljive zgodbe, zgodovina junaštev in
težkih žrtev, pa celo podob onkraj sveta resničnosti in zemeljskih vezi, kakor pripoveduje
skrivnostni dogodek o ponesrečenem Wagnerju in dunajskem plezalcu Sineku.
Saj vsakdo ve, da zanimanje, občudovanje in strah pred vzponom prehajajo od stene na
steno. Kar je danes težko le izbrancu, bo jutri dosegljivo že marsikomu. »Strašne«
stene ne morejo biti konec stoletja tiste kakor v začetku. Danes so to ledene velikanke
v Osrednjih Alpah in kopnenske apnenčaste in prakameninske stene, ki postavljajo
skrajne plezalske zahteve. Toda kdor gleda steno samo s tega stališča, kdor ne čuti
v naši Triglavski steni veličastja in pomena vsega Triglava, kdor pozablja na pravljice,
ki ga odevajo s steno vred v čar davnega izročila, ta je res tisto, kar je nekoč v zvezi
s Triglavom zapisal eden od starešin slovenskega gorništva, Josip Wester: ta je
rekorder, banavz.
V dolgih letih se ob poklicu nikoli nisem izneveril goram. Bili so meseci, ko nisem
mogel nanje, toda nenehno sem ostal vsaj v mislih z njimi v stiku. Še več. Gorski
svet me je naučil prav spoznavati in vrednotiti tudi lepote nižjega sveta, gozdov,
hribovja in podolij, ki se v naši deželi tako lepo prepletajo med seboj. Nad vsem pa
mi je v mislih vedno stala ta stena, to orjaško skalovje, kjer živi spomin na toliko
prizadevanj, toliko želja, toliko zmag in tudi — smrti.
Pisalo se je leto 1926. Trije fantje smo korakali po dolini Vrat proti Aljaževem domu:
Dušan Reja, danes zdravnik, Mirko Kajzelj, tudi on sedaj že zdavnaj zdravnik in glavni
avtor prvega slovenskega plezalskega vodnika »Našega alpinizma«, in jaz. Moj plezalni