Junij - Planinski Vestnik

še jesti ne dovoli. Preveč je doživel v Eigerju, da bi se lahko v steni obiral. Viki nam
pripoveduje komentarje, ko so na AO Matica zvedeli, da sta z Verkom ponovila japonsko
direttissimo: »Obešanje po klinih, kaj pa drugega. Fanta bi morala pozimi v naše stene,
da bi videla, kaj se pravi garati.« Nevoščljivost prav tako kot denar seže do najvišjih
vrhov. Teden dni preživeti v najnevarnejši steni Alp, tudi če odštejemo plezanje, že
to je veliko dejanje. In to z opremo, ki bi marsikomu zadostovala le za dostop do
stene. To je bil največji uspeh naših navez v Alpah doslej.
Počasi se bližamo dvestometrski zajedi v sredini stene. Javljajo se prve krpe novozapadlega
snega, ki pa nas zaenkrat ne ovirajo. V stenah so letos obupne razmere.
Tam, kjer je normalno led, se letos zaradi slabe zime bleščijo gladke plošče, ki so
večkrat nepreplezljive. V trdo kamenino se ne da zapičiti cepina in derez. Vse od
vznožja zajede je stena pobeljena z novozapadlim pršičem.
Pred dnevi smo se zakadili v S steno Dent D'Herensa, 1300 m visoko ledno vesino,
ki jo je zmogel »ledeni mož« Willo VVelzenbach. Prvo pregrado preplezam in ker nad
njo ne morem zabiti solidnega klina, ostale tri kar preko pasu držim, da po vrvi pritelovadijo
za mano. Vrv me stiska, da mi kar oči izstopajo, pa vendar je ves trud zaman.
Nad nami se vzdigne še ena previsna zapora, visoka vsaj 40 m, brez vsake šibke točke.
Ne morem verjeti, da je bilo vse garanje zastonj, ne morem verjeti, ne da bi šli kar
tako nazaj, čeprav je šlo vse dobro od rok. Daleč na levi odkrijem drobno rampico, ki
drži prek odlomov in po vsej sili hočem tja. Vmes je grapa, nad njo pa grozeče razpokam
seraki, v katere sije sonce, vendar mislim, da bi s hitrim prečenjem prišli srečno
preko. Viki in Den pa nista takega mnenja. Prepričujem ju na vse mile viže, pa se ne
dati omehčati. Srečata se dva popolnoma različna pogleda na alpinizem, v steni pa ni
časa za dolge debate in dokazovanja. Torej gremo skupaj nazaj. V led izkopljemo krožnik
in položimo okrog njega vrv za spust čez prvi odlom, nato pa po konicah derez
telovadimo, odkoder smo prišli. Z Vikijem neprestano opazujeva odlome nad nami, vendar
se ta dan v serakih ni ničesar podrlo. Škoda, hvaležen bi bil Vikiju in vesel, da smo
obrnili, tako pa z grenkim okusom v ustih stopam po dolgi poti nazaj v Zermatt. Če
alpinizem ne bi bil nevaren, bi se odločil za balinanje, bilo bi bolj lagodno, še čevlji
me ožulijo, tako da pol poti pretečem bos, Den pravi, da sem njegov privatni kuli.
Nato je v Zermattu dva dni nepretrgoma deževalo, v gorah pa snežilo. Z Ivčem imava
nizek šotor, da lahko le leživa, pa še pušča povrhu. Da preganjava dolgčas, imava dolge
recitale slovenske poezije od Vodnika dalje, v knjigarne hodimo brat alpinistične knjige
in štejemo kodre po ulicah.
V Matterhonu se zgodi nesreča, nemška naveza pade s Hornlija in se ubije, dva
pa izčrpana potegnejo s SoIvaya. Tragično, vendar v Zermattu nič drugega kakor običajna
senzacija. Zdolgočaseni turisti imajo spet novo temo za pogovor. Tretji dan se
vreme izboljša. Presušimo opremo, nabašemo nahrbtnike in se z žičnico odpeljemo
do Črnega jezera. Zvečer se na koči Hornli najemo, malo pokramljamo in odidemo
v steno. Polna luna nam pomaga prečiti strma snežišča in ob dveh zjutraj se navežemo
pod vstopnim lediščem.
Dvestometrsko zajedo — najtežje mesto v steni hitro preplezamo. Ker je navpična, se
novozapadli sneg drži le po policah. Doseževa mesto, kjer se lahko usedeva, vsa
ostala varovališča v steni stojišč na visečem ledu ali gladkih ploščah. Prvič po večerji
odpreva vrečko s hrano, Den in Viki naju zadnjič dohitita. Ob sedmih zjutraj sva čez
težjo polovico stene. Tu pa se začne kalvarija. Gladke, požlejene plošče, na njih pa
20 cm pršiča. Z derezami kopljeva po snegu in praskava po skalah, z golimi rokami do
komolcev rijeva po pršiču in iščeva drobne razčlembe, stojiščnih klinov včasih sploh
ne moreva zabiti, največkrat pa le toliko, da obdrži varujoči ravnotežje. Nekaj mest
je zaradi obupnih razmer komaj preplezljivih, vse početje pa je skrajno tvegano. Ozirava
se proti rami, a sva že preveč desno in previsoko, da bi uporabila ta izstop. Dneva je
še dovolj, torej mogoče le ne bo treba bivakirati. To naju umiri in vztrajno kot krt
rijeva navzgor. Greben Hornli je le še 50 m od naju, pa ga ne moreva doseči, ker je
vmes grapa z navpičnimi, gladkimi stenami. Ob petih popoldne sva iz stene, od nore,
tvegane dirke sva na koncu z močmi. Le stisk roke in utrujen nasmeh. Daleč pod nama
v steni uzreva Vikija in Dena, morala bosta bivakirati. Upava, da bo vreme držalo še en
dan. S skrbjo v srcu opotekajoč se sestopava po grebenu. Daleč pod Solvayem se
usedem na skalo, Ivč pa sestopa dalje. Oči mi same zlezejo skupaj in prijetno zaspim,
Ivč pa me niže ves v skrbeh čaka, že se hoče vrniti, ko se le primajem okrog vogala.
Še pred nočjo sva v koči. Po dvajsetih urah odloživa nahrbtnike in sezujeva čevlje.
Stopala so otrpla od hoje z derezami, če se nerodno premakneva, naju grabijo krči.
Marjan in Majda nama čestitata, pripravita pojedino, še skoraj vso hrano sva prinesla
nazaj. Oskrbnik naju časti z žganjem in kokakolo, navdušen je nad jugoslovanskimi alpinisti.
Hodiva gledat ven zvezde in drživa pesti za tovariša. Vreme bo držalo! Naslednji
dan opoldne zagledamo dva, ki utrujeno sestopata po grebenu. Pohitimo jima naproti.
Zvečer se zopet sprehajamo po ulicah Zermatta — z dežniki v rokah. 346