Junij - Planinski Vestnik

Nošnja s konji
\ 4
Glede na to, da je dom na Pristavi stara stavba, ki ne ustreza osnovnim sanitarnim
in higienskim zahtevam, smo bili prisiljeni v letu 1971 začeti z gradnjo prizidka, da
uredimo kuhinjo in sanitarni prostor. Z nadzidavo smo v domu pridobili tudi več sob.
Gradnja je trajala dobri dve leti. Ob pomanjkanju finančnih sredstev je bilo marsikatero
težaško delo opravljeno s prostovoljno akcijo. Kot odškodnino za uporabo barake pri
gradnji ceste so nam delavci GG Bled uredilLodcep ceste do doma na Pristavi in izravnali
prostor za parkiranje. Ob koncu leta 1971 je bilo v društvo včlanjenih že 1264 članov,
kar nas je pomaknilo med slovenskimi društvi že na 7. mesto. Ob začetku leta 1972
smo s PZS uredili vse medsebojne obveznosti, jih združili v enoten kredit in določili
višino letnega odplačila. Bližala se je 25-obletnica društva, ki smo jo proslavili 18. junija
1972 na Pristavi in obenem razvili nov prapor.
Obdobje zadnjih petih let je bilo izpolnjeno predvsem z utrjevanjem organizacije.
V čisto planinsko dejavnost se čedalje bolj združuje tudi skrb za obrambo naše domovine,
saj so planinci že po naravi svojega delovanja tudi branitelji naše zemlje in
socialistične ureditve.
V letošnjem letu smo uspeli vzpostaviti tudi stike z mladino na žirovniški šoli.
Na gospodarskem področju je vedno bolj težavna preskrba postojank z osebjem. Kljub
številnim zamislim, kako na sodobnejši način preskrbovati visokogorske postojanke,
se stvar ne premakne. Še vedno za drag denar tovorimo npr. ceneno radensko vodo
v težki stekleni embalaži, kurimo drva, ki na postojanki dosežejo dvajsetkratno vrednost
drv v dolini itd. Tehnika in modernizacija prodirata v planine v napačni smeri. Prepričani
smo, da idealizma in tovarištva tudi nikdar ne bo mogla nadomestiti.
Ko vstopamo v 31. leto udejstvovanja in se oziroma nazaj, nas ni treba biti sram prehojene
poti. Štiri dobro urejene postojanke, prek 1380 članov, od tega kar 30% mladih,
zagnanost, tovarištvo in pripravljenost za delo v planinski organizaciji, vse to jamči,
da bo planinstvo tudi v našem kraju živelo in delalo še naprej.
Po društveni kroniki zapisal S. Malej
ČOGOLISA — BUHLOV GROB
Čogolisa je ogromna gora, čeprav visoka le 7654 m (glavni vrh). Avstrijska ekspedicija
se je leta 1975 povzpela nanjo po južni strani. L. 1958 so Japonci prišli na severovzhodni
vrh, ki je 30 m nižji. Šli so po smeri, kjer je leta 1957 opast vzela enega največjih
alpinistov vseh časov Hermana Buhla.
Avstrijsko ekspedicijo 1975 je vodil E. Kolbmiiller, člani so bili Ammerer, Furtner,
Pollet, Preszl, Priesner in Sturm. Imeli so naporno delo: V višini 4200 m so na robu
ledenika Kabri postavili bazo, s 20 km otepali s strmim ledenikom, premagali 1000 m
visok ledeni prag, v katerem so napeli 1000 m vrvi in dosegli ramo zahodnega stebra
v višini 6700 m. Tu so postavili tabor 4. Ammerer je s tovarišem sledil greben 2 km,
bivakirala sta in naslednji dan ob 15 prišla na vrh. 4. avg. sta vrh dosegla še Furtner
in Sturm.