Ljubljana, št. 9, 2012

Četrtne skupnosti30Foto: Aleš FevžerLevo: Organizator Teka na Šmarno goro je najmlajše obdaril z gorenjskimi dobrotami.Desno: Baldacchini in Teklay v cilju.Renata Bolban: Pristanišče Zalog okoli leta 1750.ČS Šmarna gora33. Tekna Šmarno goroTomo ŠarfŠmarnogorska pobočja že desetletja služijoLjubljančanom kot poligon za nabiranjekondicije. Konec sedemdesetih let je biloobdobje rojevanja športno-rekreativnihtekmovanj in Tek na Šmarno goro je ena redkihprireditev, ki se je ohranila iz tega obdobja.Sprva povsem lokalna rekreativna prireditevse je v dobrih treh desetletjih razvilav vrhunsko športno tekmovanje, ki vzadnjih letih kot finale WMRA Grand Prixazaznamuje zaključek mednarodne in domačesezone gorskih tekov. Poleg domačihljubiteljev teka čez drn in strn Tek zadnjedesetletje privablja smetano svetovnegagorskega teka. Svoj pečat so Teku pustili asi,kot so 6-kratni svetovni prvak NovozelandecWyatt, prav tako 6-kratni svetovni prvakDegasperi, 5-kratni evropski prvak TurekArslan, legendarni Fregona, 3-kratni svetovnipodprvak Teklay, pa kraljice svetovnegagorskega teka, kot so Mayerjeva, Pichrtova,Bellotijeva, Zatorska, Mudge, Rota-Gelpi itd.Na zmagovalni stopnici so stali tudi naši asi,kot so Mitja in Mateja Kosovelj, Lucija Krkočin nenazadnje tudi Petra Majdič.Tako kot se je z leti spreminjala konkurenca, seje spreminjala tudi proga – prva leta je tekačevodila v spirali iz Tacna čez sedlo na Šmarnogoro, z osamosvojitvijo Slovenije pa smo progopriredili zahtevam za prvo državno prvenstvonovorojene države – dodali smo pentljo čezGrmado in tako progo podaljšali na 10 km.Sedanja proga po mnenju poznavalcev zahtevares popolnega gorskega tekača – močnega navzponu na Grmado, spretnega in hrabrega naspustu in vzdržljivega na ponovnem vzponuna Šmarno goro. Z leti smo širili tudi krogudeležencev – podmladku smo namenilinjihovi starosti primerne proge, vse s ciljem navsem znanem vrhu.Končno lahko tudi s povsem mirno vestjozatrdimo, da je Šmarnogorski tek spodbudilrazvoj gorskih tekov kot tekmovalnezvrsti v Sloveniji. Pohvalimo se lahkotako s tekmovalnimi kot organizacijskimidosežki – slovenski reprezentanti nas vsakoleto razveseljujejo z medaljami na največjihtekmovanjih, Slovenci pa smo v zadnjih letihgostili vse tekme iz mednarodnega koledarja.Letošnji tek je minil v znamenju »boja na nož«med ves čas vodilnim Eritrejcem Teklayemin zasledovalcem Baldachinijem, ki je imel vzadnjih metrih ščepec več moči. Med ženskamije suvereno zmago slavila NovogoričankaMateja Kosovelj. Teka se je udeležilo skoraj 200tekačev iz 13 držav.Organizatorji v prihodnjih letih želijo ohranitimočno mednarodno tradicijo, hkrati paželijo na šmarnogorske strmine privabitiveč domačih ljubiteljev tovrstne športnerekreacije – v Sloveniji je malo prireditev, kjer bise lahko rekreativci z ramo ob rami pomerili ssvetovnimi asi.Podrobnosti si lahko ogledate na spletni straniwww.smarnagora.comČS Polje150 let od zadnje ladjev zaloškem pristaniščuMag. Minka Jerebič»Leta 1862. so vlekli zadnjo ladijo po Savi goriproti Zidanemu Mostu, bila je polna živine. Inkakor bi bil duh časa hotel končati brodarstvona Savi z dogodkom, ki naj bi ostal ljudem šedelj časa v spominu, potopila se je ta ladija;ž njo vred pa je potonila skoro vsa živina,« jezapisal Ivan Vrhovec v svoji knjigi Čolnarji inbrodniki na Ljubljanici in Savi. Založani sov pristanišču Zalog tistega leta zaman čakalizadnjo ladjo, ki naj bi bila natovorjena z živinoin namenjena iz tedanje Hrvaške v Ljubljano.Po tej nesreči je »utonila« tudi rečna plovbapo Savi in Ljubljanici. Pristanišče v Zalogu jezačelo zgubljati svoj pomeni. Nekoč velikoin pomembno pristanišče je kljubovalo šedobrih 30 let, ko je bilo popolnoma zapuščeno.Pristanišče so kasneje predelali in nasuli obabregova in s tem onemogočili, da bi prihajaloproti staremu delu Zaloga do vsakoletnihspomladanskih in jesenskih poplav. Zadnjiudarec za čolnarje je bila železnica, ki jestekla leta 1857 iz Ljubljane v Trst. S tem je biločolnarjenje po Ljubljanici popolnoma uničenoin je kmalu povsem prenehalo. Do leta 1893 seje v zaloško pristanišče pripeljal še kakšen čoln(drevak ali tombas), ki je prevažal nekaj drv,peska, kamenja ali opeke.Zaloško pristanišče je bilo več kot 800 let zelopomembno. Ob pristanišču so bila poslopja, kotso skladiščni prostori, tržnica, Vrhovni urad zarečno plovbo, carinarnica, kovačnica, gostilnain »hotel«. Poleg pristanišča v Zalogu je bilapomembna tudi Zaloška cesta, ki je vodila odpristanišča Zalog do Ljubljane. Ob njej je bilokar 17 gostiln. Približno na polovici Zaloškeceste proti Ljubljani je stala velika cerkevDevice Marije, ki so jo obdajala sama polja intravniki. Kasneje je kraj Polje dobilo ime poDevici Mariji na polju.Ko je bila leta 1849 zgrajena železnica odZidanega mosta do Ljubljane, je živahnoživljenje v pristanišču Zalog začelo zamirati.Tako je v Zalogu ostalo brez dela velikokrajanov, ki so poprej delali v pristanišču.Veliko Založanov je delalo že pri izgradnjiželeznice, nato pa so se na železnici tudizaposlili. Vse do 70. let prejšnjega stoletja paje bil »kanal« v pristanišču Zalog pomembnozbirališče zaloških peric, tako poleti kot pozimi.Čeprav pristanišča Zalog ni bilo več, je prostorslužil kot »glavni vir dnevnih novic«.Prihodnje leto bo 120 let od uradnega zaprtjapristanišča Zalog. Zamenjale so se številnegeneracije, toda spomin na nekoč bogatoživljenje brodarjev, čolnarjev ter drugihdelavcev v pristanišču Zalog bo ostal živ tudi zaprihajajoče rodove.Vira:Matjažič, Stane. Naš Zalog. Društvo upokojencevZalog, 1998.Vrhovec, Ivan. Čolnarji in brodniki na Ljubljanici inSavi. Slovenska matica, Ljubljana, 1895.