Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto ...

Ko govorimo o otrocih, posebno tistih, ki potrebujejo pedopsihiatrično pomoč, se vsako letoznova ustavimo pred istim problemom – otroci, ki bi morali biti hospitalizirani na oddelkihpod posebnim nadzorom, torej tisti, ki so dejansko najbolj prizadeti, ostajajo brez ustreznegazdravljenja. Še vedno so hospitalizirani skupaj z odraslimi – sramota, ki jo država Slovenijaskriva sama pred sabo in pred mednarodnimi nadzori. To nikakor ni in ne more biti v najboljšokorist otrok.Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve čaka izjemno težek mandat. Redki sespomnijo, da sem na prihajajočo revščino in na težave, povezane z njo, opozorila že drugoleto svojega mandata (Revščina in človekove pravice, Bilten Varuha človekovih pravic RS,št. 12, maj 2008). Vse takrat zapisano velja še danes, le da je problem med tem postalmnogo večji. Vprašanja o revščini in kako se izkopati iz nje, so postala vsakdanje delozaposlenih tudi pri Varuhu.Ob propadlem Družinskem zakoniku čaka veliko dela Direktorat za družino, kjer se bodomorali spopasti s številnimi težavami, ki bi jih ta sicer zakonsko uredil. Ali smo že dojeli, daso na tem referendumu padle človekove in še posebej otrokove pravice? Pri tem ne mislimna izid, temveč na (pre)majhno volilno udeležbo. Kot da večini volivcev za te pravice splohni mar.Tudi letos moram opozoriti na dosledno izvajanje t. i. delavske zakonodaje in na nujnostnjenega spreminjanja na nekaterih področjih: vse preveč je neplačevanja plač in prispevkov.Pobudniki se obračajo tudi na Varuha, saj so druge brezplačne oblike pomoči za ureditev svojihtežav že izčrpali. Ugotavljamo, da je napotitev na sodno pot uveljavljanja pravic neučinkovitain predraga, ob tem tudi traja predolgo. Za ljudi, ki so ostali brez lastnih sredstev, pravilomasploh ne pride v poštev, s tem pa se znova postavlja vprašanje njihovega pravnega varstvain pravne države.1. UGOTOVITVE, MNENJA IN PREDLOGI VARUHINJEZnova omenjam mobilizirance v nemško vojsko in dejstvo, da je več njihovih zahtev še vednonerešenih. Njihove pripovedi (izpovedi) o tem, kako so bili dodatno prizadeti zaradi ravnanjaslovenskih oblasti, odkrivajo še eno tančico naše preteklosti. Čeprav jih je večina starihveč kot 80 let, še vedno čakajo, da vlada Republike Slovenije začne postopek za sklenitevsporazuma med Slovenijo in Nemčijo o odškodninah za mobilizirance (tistim iz Francijeje z zahtevami uspelo že leta 1996). Želijo si tudi, da bi tisti med njimi, ki so invalidi, dobilistatus vojnega invalida. Borijo se za pravico do postavljanja vojaških znamenj, v nekaterihobčinah imajo težave pri županih pri pridobivanju soglasij za to. In ne nazadnje, nikoli še nisobili povabljeni na nobeno državno proslavo. Pa tudi v šolskih učbenikih ni najti konkretnihzapisov o tem, da so tudi oni del naše zgodovine.Še manj posluha je država pokazala za pravice nekaterih Primorcev, ki jim tudi spremembaZakona o žrtvah vojnega nasilja (2010) ni prinesla želenega statusa. Praviloma so bili tomladi Primorci, takrat stari 16 in 17 let, ki so jih leta 1943 aretirale fašistične oblasti in jihposlale na prisilno delo; naše Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je njihovezahtevke po priznanju statusa žrtve vojnega nasilja zavrnilo.Nerešene pa ostajajo tudi zahteve materialnih oškodovancev druge svetovne vojne, čepravso jim minule vlade že obljubljale sprejetje ustrezne zakonodaje. O tem se je razpravljalotudi v državnem zboru.Na potrebo po končanju sodnih postopkov v razumnem roku so Slovenijo znova opozorilenekatere sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Podobna opozorila že večlet podaja tudi Varuh, saj v takšnih primerih ne gre le za kršitev posameznikove ustavnepravice do sojenja v razumnem roku, temveč tudi za močno podaljšanje osebne stiske. Tovelja predvsem za socialne in delovne spore ter sodne postopke, v katerih so udeleženiLetno poročilo Varuha za leto 2011 15