Priprave Republike Slovenije na predsedovanje Evropski uniji Vse ...

[NAŠI SODELAVCI] > >izmučen še od prejšnjega dne, a je žečakala kakšna neprijetnost z nezadovoljnimipotniki ali kršitelji predpisov.Moram pa reči, da je bil mejni prehodKozina nekako »fin« prehod, strukturapotnikov je bila precej drugačna kotna primer na prehodu Fernetiči.«Brez obotavljanja odgovori tudi navprašanje, kako bi razmejil obdobjadela v carinski službi. »Obdobje predletom 1991 in obdobje po tem letu.Življenje je postalo bolj stresno, živimov večni naglici, nimamo velikočasa za prijatelje. Očitno je, da sočasi drugačni, ampak drugačni so tudiljudje. Nekako ni več zaslediti spoštovanjamed generacijami, ni pristnegaprijateljstva med sodelavci, ni razumevanjain strpnosti. Če primerjam nove,mlade delavce, ki so v carinsko služboprišli po osamosvojitvi Slovenije, s sebojin svojo generacijo, opažam, da somladi ljudje danes zelo samozavestni,včasih morda preveč, kadar dajejo starejšimin izkušenim kolegom s svojimobnašanjem nekako vedeti, da so zdajoni tisti, ki »stojijo na prvi liniji«, inda znajo in zmorejo sami vse. In šenekaj je: dandanes mladi niso takopredani carinski službi, kot smo bilivčasih. Včasih so bili delo, lik in statuscarinika nekaj svetega, s ponosom sioblekel carinsko uniformo, s ponosomsi se postavil na mejo, imel si vizijo,cilj, ustvarjal si in dosegal rezultate,na katere si bil zares ponosen. Tegadanes ni več. Kot da bi ljudje hodili vslužbo samo zato, ker morajo.«Posameznikova kariera je sestavljenaiz vzponov in padcev, iz lepih in manjlepih trenutkov, pa sem radovedna, alije bilo kakšno obdobje v carinski službizanj tako kritično, da je pomislil, dabi zapustil carinske vrste. »Da, bilo jeeno samo kratko obdobje, nekje v 80.letih, ko je postalo delo prenaporno,ko nisem več z veseljem oblekel carinskeuniforme. Delavnik je bil pretežak,še preden se je začel. A je tudi to minilo.Kaj me je prepričalo, da ostanem?Po pravici povedano, ne vem, tehtašin tehtaš ter se na koncu za nekaj odločiš.Vendar mi ni žal.«Darko je cenjen kot zanesljiv delavec,z dobrim strokovnim znanjem, vprašamga, kako se je bilo spoprijeti z vseminovostmi, ki so z leti prihajale: računalniki,premestitve, zakonodaja … »Zračunalniki je postalo delo veliko lažje,spomnim se, da smo leta 1971 carinoračunali z ročnim računskim strojem,pri katerem si moral za različne funkcijenajprej nastaviti mehanizem, natosi z vrtenjem ročice izračunal znesek.Danes pa računalnik dela zate, če sele potrudiš razumeti programe. Všečmi je knjiženje tranzitnih deklaracij;v ta program sem se res poglobil inga obvladam, kar je dokaz, da novatehnika ni le za mladino. Če le imašmalo volje, gre.«V tako dolgem stažu je pričakovati, daje bilo tudi predpostavljenih veliko.Zanima me, ali se spomni vsakegaod njih, in predvsem, katere so lastnosti,ki jih je pri njih cenil, katerihpa vodja nikakor ne bi smel imeti. »Vvseh teh letih carinske službe semnaštel približno 17 predpostavljenih,bili so vseh vrst ljudje, z nikomer panisem imel slabih odnosov. Mislim,da so najbolj cenjene lastnosti vodjepoštenost, enako obravnavanje pravicin obveznosti delavcev, zaupanje vposameznika. Dober vodja si ne smeprivoščiti, da ›eksplodira‹, saj s tempokaže, kje je ranljiv, in tvega, da gadelavci začnejo izkoriščati.«V letu 2005 je Darko prejel srebrnicarinski znak. Vprašam ga, kako jepriznanje sprejel, kaj mu je pomenilo.»Prav gotovo je carinski znak nagradaposamezniku za njegovo delo. Vendarčutim ob tem veliko osebno zadovoljstvo,saj se nagrad ne deli kar tja ven dan, torej si le nekaj ustvaril, da sipotem nagrajen.«Kaj bi Darko ob zaključku delovnepoti svetoval sodelavcem in nadrejenim?Odgovor je hiter: »Medsebojnospoštovanje, dobre delovne navade,iskrenost, poštenost …«Ta trenutek sta besedi »prelomnicaživljenja« še nekako nedoumljivi, pravkmalu pa bosta resničnost, zato mezanima, ali že ima kakšne posebne načrteza čas po upokojitvi. »Ker sem vseživljenje delal med ljudmi, se malcebojim, da mi bo to mogoče manjkalo,vsaj v začetku. Da bi mi čas ostajal,se pa ne bojim – rad planinarim, semčlan pevskega zbora in tudi dela okolidoma zlepa ne zmanjka. Da bi mi lezdravje služilo.«Nihče zares ne ve, kako se počuti posameznik,ko tako stoji na prelomnicisvojega življenja – gleda istočasno nazaj,spominja se, dela »obračune«… , innaprej, načrtuje, upa … Kolikor Darkapoznam vem, da je optimističen,deloven, iznajdljiv človek, da bo našelzadovoljstvo in cilj tako na samotnihplaninskih poteh kot v pesmih svojegapevskega zbora.Iskreno upamo, da nas bo ohranil v lepemspominu, ter mu na novi življenjskipoti želimo veliko zdravja, dobrevolje in optimizma! Srečno, Darko.… in na vrhu Snežnika«Foto: Dušan GrošeljNeda Ravbar, CU Sežana40 | CARINA.SI