Talenti 2014/15

TA L
2014
2015
EN I
Srednja poklicna in strokovna šola
Bežigrad-Ljubljana

1 UVODNA MISEL RAVNATELJICE
2 ALI, BILAL IN ERMIN
6 HASAN
7 ŠOLSKI DOGODKI
9 PRIŠLEKI
11 ANKETA
13 S KOMER SE DRUŽIŠ, TAKŠEN SI
14 HAIKU
AZALO
16 QENDRESA
18 BEGO
20 TEČAJ SLOVENŠČINE
23 DIJAKI O TEČAJU
24 ŠOLSKI DOGODKI
26 DANIL
28 HAŠIM IN ARMIN
30 MOJE PODJETJE
32 POGOVOR Z MENTORICO TEREZIJO KASTELIC
33 ŠOLSKI DOGODKI

Spoštovane dijakinje,
spoštovani dijaki!
Cenjene učiteljice in učitelji!
Spoštovani bralci Talentov!
Tokratni Talenti vam predstavljajo
in približujejo razmišljanja dijakov,
ki prihajajo iz drugih držav in
se izobražujejo na naši šoli. Ob
usvajanju znanja ter veščin,
potrebnih za opravljanje poklica,
za katerega se izobražujejo, pa ob
druženju z vrstniki spoznavajo tudi
našo kulturo, običaje ter vse, kar
je značilno za našo lepo državo
Slovenijo ter seveda tudi nas, njene
državljane.
Obenem pa lahko dijaki tujci, če jih
sprejmemo medse in se družimo
z njimi, tudi širijo naša obzorja
ter nam omogočajo, da preko njih
spoznavamo njihov svet, ki je lahko
zelo drugačen od našega.
Pomembno je, da smo ne glede
Fani
na to, kje živimo, ponosni na svoje
Al-Mansour
korenine, da negujemo tradicijo
in običaje staršev in dedov ter
obenem spoštujemo drugače
misleče.
Keltski pregovor pravi:
“Kdor pozabi ali uniči svoje
korenine, ne bo mogel več rasti.”
In ne pozabite, da po poti življenja
ne moremo hoditi sami in
osamljeni. Potrebni so nam (poleg
sorodnikov) tudi prijatelji, pravi
prijatelji (in prijateljstvo se običajno
»stke« v šolskih klopeh) …
Prijateljstvo se
prijateljev dotika
od mezinčka na nogi
do besede z jezika.
Zato boža in brani
in nikoli ne pika.
S prsti počeše lase
nežneje od glavnika.
Pravo prijateljstvo
gore premika.
Ne more biti vprašaj,
je le klicaj ali pika.
Prijateljstvo se rodi,
se smeji in mežika
kot čudežno sonce
izpod dežnika.
Prijateljstvo je zato
najlepša oblika sveta,
ker jo naslika srce
in se dotika – vsega!
To je o prijateljstvu napisal pesnik
Tone Pavček.
In zato vam tudi jaz želim veliko
uspeha na vaši poti življenja ter vsaj
nekaj pravih prijateljev.
Vaša ravnateljica

Najprej povejte nekaj o sebi.
Ali: Sem Ali Rahmani in prihajam iz
Afganistana.
Bilal: Sem Bilal Skenderović in
prihajam iz Bosne in Hercegovine.
Ermin: Sem Ermin Bajramovič,
prav tako sem iz Bosne in
Hercegovine. Vsi trije smo sošolci.
Obiskujemo 1. O-razred, program
mehatronik operater.
Bilal: Jaz sem vesel, da imam
tu očeta. Skoraj vsak vikend pa
odidem v Bosno. Vožnja do doma
traja tudi do 10 ur. Se pa tudi s
sorodniki, družino in prijatelji
pogovarjam preko Skypa in
Facebooka.
Ermin: Tudi moj oče živi v Sloveniji,
vendar sam živim v bežigrajskem
dijaškem domu. Z očetom pa vsak
petek odidem domov.
LI, BILAL
Kje so pogoji za življenje boljši –
Koliko časa že živite v Sloveniji?
Bilal: Tu sem od septembra 2014.
Ermin: Tudi jaz sem se takrat
preselil v Slovenijo.
Ali: Jaz sem v Sloveniji dlje časa.
Tu sem od leta 2008. Iz Afganistana
sem se najprej preselil v Iran, tam
sem bil štiri leta. Bil sem zidar. Ko
sem prišel v Evropo, sem bil najprej
v Italiji. Veliko željo sem imel, da bi
odšel v Avstrijo, a sem se ustavil v
Sloveniji in tu ostal. V Evropo sem
prišel brez vseh dokumentov. Tu
sem dobil vizo.
Živite tu sami ali z družino?
Ali: Jaz že od prihoda v vašo
domovino živim sam. Ponoči delam
v časopisnem podjetju Delo in
zjutraj odidem v šolo. Delam pa že,
odkar sem prišel v Slovenijo. Odkar
sem odšel iz Afganistana, se domov
še nisem vrnil.
v Sloveniji ali v rodni državi? Je
življenje v naši državi drugačno
kot pri vas doma?
Bilal: V Bosni je finančna situacija
zelo slaba, ni denarja.
Ali: Absolutno je življenje tu
lažje kot v Afganistanu. Tu lahko
delam, se izobražujem. Čeprav
je v Afganistanu izobraževanje
brezplačno, je šola zahtevnejša
kot v Sloveniji. Osnovna šola ima v
Afganistanu 12 razredov. Jaz nisem
dokončal šole, imel sem narejene 4
razrede. Osnovno šolo sem končal
šele v Sloveniji.
Ermin: V Bosni je tako kot v
Sloveniji, najprej 9 razredov
osnovne šole, potem 4 leta
srednješolskega izobraževanja.
Zakaj ste se vpisali na našo šolo?
Ali: Je zelo blizu mojega doma.

Preden sem se vpisal, sem se
pozanimal, kakšna je ta šola,
in slišal sem samo pozitivne
ERMIN
komentarje. To me je dokončno
prepričalo, da postanem dijak
te šole. Nisem si mogel izbrati
zahtevnejše šole tudi zaradi
slabega znanja slovenščine.
Bilal: Mene je prepričal oče, da se
vpišem na to šolo.
drugam. Če dobim službo, ostanem
tu.
Ali: Ne vem. Jaz sploh nisem imel
namena priti v Slovenijo. Zdaj sem
tu, pa bom videl, kaj me čaka v
prihodnosti.
Vam učenje slovenščine povzroča
težave?
Bilal: Zdaj še ne.
Ermin: V Bosni ni pomembno,
katero srednjo šolo zaključiš,
v vsakem primeru ne dobiš
službe. Zato smo se skupaj z
družino odločili, da bi bilo za mojo
prihodnost najprimernejše poklicno
šolanje v Sloveniji.
Boste po koncu izobraževanja
ostali tu?
Bilal: Želim si oditi v Avstrijo ali
Nemčijo.
Ermin: V Bosno se bom vrnil, ko
bom upokojen. Ne želim si oditi
Ali: Imam velike težave z učenjem
vašega jezika, predvsem s
pisanjem, z govorjenjem manj.
Od leta 2013 se intenzivno učim
slovenščino. Prej sem hodil v
službo in govoril samo angleščino.
Ali, tu si že od leta 2008. Pozabljaš
materni jezik?
Ali: Da, predvsem pozabljam
tiste besede, ki jih redkeje
uporabljam v maternem jeziku.
Opažam, da tudi težje berem in
pišem v svojem jeziku. Se zgodi,
da se prej spomnim, kaj pomeni

določena beseda v angleščini kot v
afganistanščini.
Kakšne so razlike med
slovenskimi in afganistanskimi
jedmi?
Ali: Ja, afganistanska kuhinja
se zelo razlikuje od slovenske.
Predvsem v Sloveniji nakupite
veliko več hrane kot mi, čeprav
so vaše jedi enostavnejše. Tu si
lahko obrok skuham že v desetih
minutah, v Afganistanu se jedi
pripravljajo veliko več časa. Za
pripravo kosila oziroma katerega
koli obroka si vzamemo čas.
Poznate kakšne slovenske
nacionalni jedi?
Ali: Ne poznam. Opazil pa sem, da
Slovenci zelo radi jeste špagete.
Bilal: Tudi jaz jih ne poznam, a se
da v Sloveniji jesti prav okusne
bosanske jedi kot na primer
čevapčiče, baklavo, kajmak,
sarmo. Pri vas je v hrani veliko več
zelenjave kot pri nas.
Ermin: Najpomembnejše bosansko
živilo je meso.
So kulturne razlike med Slovenci
in Afganistanci ter Bosanci velike?
Ali: V Afganistanu v znak
spoštovanja mlajši starejših ne
gledajo v oči. Tega pri vas ni. Tudi
pri nas vikamo starejše in se
obnašamo prijazno do ljudi, ki jih ne
poznamo. Če mladi prisostvujemo
starejši skupini govorcev, v znak
spoštovanja molčimo in lahko samo
poslušamo, o čem teče beseda. V
Sloveniji je situacija ravno obratna.
Mlajši vedno manj spoštujejo
starejše.
Ermin: Kulturnih razlik med
Slovenci in Bošnjaki ni veliko.
Kaj pa narava, podnebje?
Ali: Res je, kar pravijo, da je

Slovenija zelena država. V
Afganistanu je velikokrat sušno,
čeprav ni bilo vedno tako. Starši
so mi rekli, da je bilo 20 let nazaj
veliko več padavin, kot jih je danes.
Največja težava je pomanjkanje
pitne vode. Verjetno pa niste vedeli,
da imamo tudi v Afganistanu
menjavo letnih časov. Tam, kjer živi
moja družina, pada celo sneg. Ga
pa ne maramo, ker v domovih ni
urejenega centralnega ogrevanja
kot pri vas, zato nas je pozimi
zeblo. Mnogo prebivalcev nima niti
elektrike.
Bilal: Tudi tu ni večjih razlik. Me pa
vedno preseneti, koliko snega lahko
zapade v Bosni.
Ali: Včasih, ko pogledam v nebo,
se spomnim Afganistana. Luna in
sonce, ki svetita v Sloveniji, svetita
tudi pri mojih domačih in ta misel
me v trenutku poveže z družino.
Bilal, ti si nam prinesel tudi
predmet, ki te spomni na
domovino. Kaj je to?
Bilal: Iz Sarajeva, Baščaršije,
sem prinesel džezvo za kavo. Ko
sem bil ta vikend v Bosni, sem jo
kupil, da vam pokažem, kakšna je
prava bosanska džezva. Kavo se
pije počasi, z užitkom, zjutraj in
popoldne.
Ali: Pri nas pa se dan začne s
pitjem zelenega ali črnega čaja.
Ermin: Meni je tipičen bosanski
predmet oklagija, slovensko valjar,
za pripravo bureka.

Najprej povej nekaj o sebi.
Sem Hasan Ljubijankić, prihajam iz
Bosne, iz Cazina. Star sem 17 let.
V Bosni sem končal dva razreda
srednje šole za orodjarja, nato pa
sem se odločil šolanje nadaljevati
v Sloveniji. Tu dela moj oče. V
Sloveniji, se mi zdi, so boljši pogoji
za zaposlitev kot v Bosni.
Prebivam v dijaškem domu in sem
spoznal veliko novih prijateljev,
Slovencev. Smo kot velika družina.
Tudi zaradi druženja z njimi hitreje
napredujem v znanju slovenščine.
V dijaškem domu se dobro počutim,
všeč mi je, da imamo vsak dan
popoldne dve obvezni učni uri, da
mi nudijo učno pomoč …
Kako se počutiš v naši šoli? Je zelo
drugače kot v Bosni?
Počutim se dobro, hitro
napredujem v znanju slovenščine.
ASAN
Z večino sošolcev imam dobre
odnose, sprejeli so me, pri
posameznikih pa je včasih čutiti
nestrpnost do nas, prišlekov.
Postavljajo vprašanja in opazke v
stilu: zakaj si prišel v Slovenijo, vrni Katere razlike v načinu življenja si
se nazaj v Bosno … Večinoma se spoznal v Sloveniji?
zanje ne zmenim. Motijo pa me. Nekaj razlik je v hrani, načinu
Sem pa opazil, da so pravila
prehranjevanja. V Bosni sem
vedenja v šoli tukaj bolj strogo najraje jedel čevapčiče. In baklavo.
postavljena in tudi vzgojnih
Tu pa se še privajam na hrano
ukrepov, tj. ukorov zaradi
v dijaškem domu, najraje imam
neprimernega vedenja je več. goveji golaž s polento.
Kakšni so tvoji načrti za
prihodnost, nameravaš ostati v
Sloveniji ali …
V Sloveniji bi rad končal šolanje,
si uredil dokumente, potem pa se
zaposlil. Nekaj razmišljam tudi o
zaposlitvi v Avstriji, ampak bomo
videli.
S čim se ukvarjaš v prostem času?
Največ se družim s prijatelji.
Si si kaj ogledal Slovenijo?
Za to še ni bilo časa, saj greva
za vikende z očetom v Bosno.
Vsekakor pa spomladi načrtujem
nekaj izletov.
Kaj pa dekleta? Se v čem
razlikujejo od deklet v Bosni?
Slovenke so lepe in prijazne. Opazil
pa sem, da so, vsaj večinoma, manj
sproščene od Bosank.

-
OBNOVA
SOLSKI
CARINARNICE
Pred začetkom pouka je aktiv
DOGODKI
učiteljev elektrotehnike SPSŠB
– Ljubljana sprejel izziv v obliki
projekta obnove carinarnice. V
domiselnemu projektu Oddelka za
tekstilstvo Naravoslovnotehniške
fakultete Univerze v Ljubljani,
kjer obujajo odslužene stvari in
STROKOVNA
jih vračajo v uporabo, smo našli
svojo priložnost in ponudili pomoč.
EKSKURZIJA V
Skupaj smo obudili oziroma
prenovili staro carinarnico, ki je
stala na državni meji z Italijo vrsto
let že v Jugoslaviji, nato v Sloveniji.
RIMINI

MEDNARODNA
MOBILNOST
Naslov letošnjega projekta je
bil »Družbene in gospodarske
spremembe narekujejo potrebo po
novih poklicnih znanjih«. Projekt na
šoli koordinirata Smiljana Fister in
Nikolaj Lipič.
Dijaki in učitelji so v nedeljo, 9. 11.
2014, odpotovali na Finsko, Dansko
in v Estonijo ter Španijo. Praktično
usposabljanje dijakov je potekalo
štiri tedne, strokovno usposabljanje
učiteljev pa en teden na različnih
partnerskih srednjih šolah, v
podjetjih ali pri njihovih socialnih
partnerjih.
MEHANIK LETA
2014
Revija Mehanik in voznik ter
zurnal24.com sta 21. 11. 2014
v stekleni dvorani naše šole
na zaključni prireditvi izbrala
mehanika leta 2014. Za laskavi
naziv se je potegovalo 10 finalistov.
Tekmovali so v treh preizkušnjah.
Vse naloge so opravljali pod
budnim očesom strokovne žirije,
ki so jo sestavljali učitelji naše
šole. Najbolje se je odrezal Primož
Rožnik iz Euroservisa Avto Rožnik,
d. o. o., iz Horjula, drugo mesto je
zasedel Janez Krajnčič, ki ima svojo
avtomehanično delavnico, tretji
najboljši pa je postal Uroš Kalan,
zaposlen v kranjski Avtohiši Vrtač.

-
PRISLEKI
Prišleki so ljudje, ki so se preselili
v drugo državo, da bi tu začeli novo
življenje. Ravno zaradi množičnega
preseljevanja ljudi dandanes pa
ima veliko ljudi svoje mnenje in
predsodke o njih.
Sam menim, da mnogi priseljenci
niso dobro sprejeti v državah,
kamor so prišli iskat boljše
življenje. Do njih nimam
predsodkov, saj mi niso nikoli
storili nič hudega. Cenim njihov
pogum in željo, da si ustvarijo
novo življenje na tujih tleh. Kljub
vsemu pa menim, da bi se moral
vsak prišlek prilagoditi življenju,
kulturnim navadam in jeziku okolja,
kamor se je preselil. Če bi se moral
sam odseliti, bi mi bilo zelo težko,
saj bi izgubil vse prijatelje in tisti
pravi dom, od koder izvirajo moje
korenine.
Opažam tudi, da mnogi mladi
Slovenci za boljšim kosom kruha
odhajajo v tujino. Slabe ekonomske
in družbene razmere so marsikoga
prisilile, da si v tujini poišče nov
dom, zaposlitev in ustvari družino.
Martin Dolinšek, 1. I
V zadnjih desetletjih se v
Sloveniji opazno povečuje število
priseljencev. To so povečini
prebivalci balkanskih držav. To
me sicer ne moti, saj smo v osnovi
vsi ljudje enaki, očitno pa je, da to
močno vpliva na slovensko družbo
in gospodarstvo. Vse več Slovencev
ostaja brez službe, saj so prišleki
cenejša delovna sila.
Vse več Slovencev se zgleduje po
njih, začnejo poslušati njihovo
glasbo, posnemati njihov slog
oblačenja, celo govoriti začnejo kot
oni. To se mi ne zdi prav, saj s tem
zanikajo svoj jezik, narodnost in
kulturo, kot da ne bi bili ponosni na
svojo državo oziroma še huje, se

sramujejo svoje narodnosti. Takšne
posameznike močno preziram.
Če mislijo, da bodo s takšnim
obnašanjem bolj priljubljeni, se
motijo. Postanejo le tarče posmeha.
Če povzamem, me prišleki ne
motijo, žalostijo pa me tisti
Slovenci, ki v njih vidijo sovražnike
ali pa jih želijo v vsem posnemati.
Nekdo
Priseljenci so zame zelo zanimivi
ljudje. Verjetno jim je bilo zelo
težko zapustiti svojo domovino in se
preseliti v popolnoma novo okolje,
kjer se morajo privaditi na običaje
druge države in naučiti novega
jezika.
Zdi se mi pomembno, da se
priseljenci najprej naučijo naš jezik,
šele nato nadaljujejo izobraževanje
oz. šolanje v novi državi. Dobro je,
da se ustalijo v novi državi in da to
za njih ni še en krajši postanek pred
ponovno selitvijo v drugo državo.
Njihove navade in jezik so zelo
zanimivi za nas. Moramo pa
poskrbeti, da se priseljenci
počutijo kot doma in da jim pustimo
ohranjati njihovo kulturo.
WhyNotBurek

STRPNOST DO DIJAKOV TUJCEV
Člani novinarskega krožka smo sestavili anketo, v kateri nas je zanimalo,
kako dijaki naše šole sprejemajo tujce, kakšen odnos imajo do njih.
Anketirali smo 40 dijakov, starih od 15 do 20 let.
Spol: M Ž Star/a sem ________
let.
1. Kaj meniš o dijakih, ki so se priselili iz drugih držav in sedaj obiskujejo SPSŠB?
A. Vključim jih v svoj krog prijateljev.
B. Če potrebujejo pomoč, jim pomagam pri učni snovi.
C. Preveč jih je in z njimi se ne družim.
Drugo: _____________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
2. Si spoštljiv/a do kulture priseljenih dijakov?
A. Da, prav je, da smo strpni do kulture in navad drugih ljudi.
B. Ne, priseljenci se morajo prilagoditi našemu okolju.
Drugo: _____________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
3. Ali te prisotnost tujcev v razredu
ANKETA
moti?
A. Da.
B. Ne.
4. Če bi te sošolec tujec povabil domov na kavo, bi _________________________________
___________________________________________________________________________
5. Ali je tvoj odnos do dijaka tujca odvisen od tega, od kod prihaja?
A. Da.
B. Ne.
Odgovor utemelji: ____________________________________________________________
___________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________
6. Ali pripadnikom drugih narodov in kultur manj zaupaš kot pripadnikom lastnega naroda in
kulture?
A. Da.
B. Ne.
7. Moje izkušnje z dijaki tujci so:
A. dobre.
B. slabe.
C. me ne zanimajo.
Č. drugo.

Na vprašanje Kaj meniš o dijakih,
ki so se preselili iz drugih držav
in sedaj obiskujejo SPSŠB je 23
(57, 5 %) dijakov odgovorilo, da jih
vključi v svoj krog prijateljev, 9 (22,
5 %) dijakov bi jim nudilo pomoč
pri usvajanju učne snovi, 6 (15 %)
dijakov je menilo, da jih je preveč in
se z njimi ne družijo, 2 (5 %) pa sta
menila, da sta s tujci prijazna, če so
oni prijazni do njiju.
Na vprašanje Si spoštljiv do
kulture priseljenih dijakov, je 28
(70 %) dijakov prepričanih, da so
spoštljivi do kulture priseljencev, 9
(22, 5 %) dijakov ni tako strpnih in
je menilo, da se morajo priseljenci
prilagoditi našemu okolju, 3 (7, 5 %)
dijaki pa so napisali, da so strpni do
tujcev, če so tudi oni do njih.
Na vprašanje Ali te prisotnost
tujcev v razredu moti je kar 37
(92, 5 %) dijakov napisalo, da jih
ne moti, in le 3 (7, 5 %) so menili
drugače.
Če bi jih sošolec tujec povabil
na kavo, bi 31 (77, 5 %) dijakov
sprejelo ponudbo, 3 (7, 5 %) bi
povabilo zavrnili, 6 (15 %) dijakov
pa bi najprej razmislilo, ali sošolce
poznajo dovolj dobro, da bi povabilo
sprejeli.
Na vprašanje Ali je tvoj odnos
do dijaka tujca odvisen od tega, od
kod prihaja, jih je večina, 35 (87,
5 %) odvrnila, da ni pomembno,
predvsem je pomemben njihov
značaj, 5 (12, 5 %) dijakov je menilo
drugače.
Na vprašanje Ali pripadnikom
drugih narodov in kultur zaupaš
kot pripadnikom lastnega naroda
in kulture so bili odgovori
dijakov malce drugačni kot pri
drugih anketnih vprašanjih. Več
kot polovica, 22 (55 %) dijakov,
je odgovorila, da bolj zaupa
pripadnikom lastnega naroda, 18
(45 %) pa enako zaupa tujcem.
Na zadnjo trditev, kakšne so
njihove izkušnje s tujci, jih je 27 (67,
5 %) odgovorilo, da so dobre, 10
(25 %) dijakov je odgovorilo, da jih
sploh ne zanima, kakšne so njihove
izkušnje s priseljenci, 2 (5 %) sta
obkrožila zadnji odgovor, drugo,
in le eden (2, 5 %) je imel do sedaj
slabe izkušnje s tujci.
Sklepamo lahko, da smo dijaki
v večini strpni do tujcev. Več kot
polovica anketiranih bi jih vključila
v svoj krog prijateljev, odšla z
njimi na kavo, njihova prisotnost
v razredu jih ne moti. Menijo,
da moramo biti spoštljivi do
priseljencev. Sklepamo lahko, da so
odgovori takšni, ker večina ni imela
slabih izkušenj s priseljenci.
Sodeč po anketnih odgovorih smo
člani novinarskega krožka veseli,
da dijaki SPŠB znamo sprejeti
dijake tujce ne samo za sošolce,
ampak tudi za prijatelje.

V fazi odraščanja in rasti, tako
fizične kot psihične, na mladega
človeka najbolj vpliva okolje, v
katerem živi. Največja dejavnika pri
vzgoji mladostnika sta družina in
prijatelji.
Velikokrat se zgodi, da posnemamo
ljudi iz svoje družbe. To delamo,
ker se ne počutimo najbolje v svoji
koži. Radi posnemamo njihov način
hoje, govora in obnašanja. Tega
pa se velikokrat ne zavedamo.
Posnemamo jih tudi zato, ker se
s prijatelji veliko družimo – se
skupaj zabavamo, prepiramo
in, najpomembneje, veliko
pogovarjamo. Če nekoga spoštuješ,
ga pozorneje opazuješ, preučuješ
S KOMER - -
SE DRUZIS, -
TAKSEN SI
njegovo obnašanje, na nek način
postane tvoj idol.
Za naše starše je slaba družba
tista, s katero popivaš, medtem
ko se nam to ne zdi tako. Sam
si slabo družbo predstavljam
kot skupino ljudi, ki te silijo v
nezakonita dejanja, te izkoriščajo
in »zafrkavajo«. V dobri družbi se
človek počuti sproščeno in je lahko
iskren.
V razredu nastajajo majhne
skupine, družbice, saj nam niso vsi
sošolci enako všeč. Nekdo nam ni
všeč zaradi sloga oblačenja, načina
govorjenja, lahko celo narodnosti.
Kljub temu je pomembno, da smo
strpni do drugačnih sošolcev in
da znamo spoštovati unikatnost
posameznikov.
V mojem razredu je veliko majhnih
skupin. Velikokrat ne držimo
skupaj, kar nam predvsem škoduje.
Ker smo tako različni, mnogokrat
pride do trenj. Da bi se temu
izognili, bi morali drug drugega bolj
spoštovati. Do drugih bi se morali
obnašati tako, kot bi si želeli, da
se drugi obnašajo do nas. Imeti
moramo odprt um in sprejemati
drugačnost, saj nihče ni popoln.
M. L.

HAIKU
15. srednješolskega natečaja za
najboljši haiku se je udeležilo
okrog 600 dijakov in dijakinj iz 38
srednjih šol. Komisije so pregledale
približno 9.000 haikujev.
Naša šola je med 13 nagrajenimi
šolami (srednjimi in gimnazijami
iz vse Slovenije) s 43 nagrajenimi
haikuji edina, ki ima nagrajenih
kar 8 haikujev (ostale šole
imajo večinoma po enega, razen
Gimnazije Vič, ki ima nagrajenih 20
haikujev).
Iskrene čestitke avtorjem in
avtoricam ter njihovim mentorjem!
NAJBOLJŠI ŠALJIVI HAIKU
Morska obala –
šum valov preglasi
polomljeno angleščino.
Marija Smolnikar
V trebuhu –
to niso metuljčki,
ampak gosenice.
Karmen Malavašič
NAJBOLJŠI ŠOLSKI HAIKU
Med počitnicami
torbo obiskujejo
samo pajki.
Valentin Pestotnik
Sedim v šoli,
gledam test
in se čudim.
Primož Jančar

NAJBOLJŠI DRUŽBENI HAIKU
vse všečkajo
samo ona
komentira
Jan Peterka
NAJBOLJŠI LJUBEZENSKI HAIKU
Ko me je strah,
me pospremiš
po daljši poti.
Marija Smolnikar
Dotikam se
samo tebe,
čutim sebe.
Ajdin Šekić
NAJBOLJŠI HAIKU Z BIVANJSKO
TEMATIKO
Večer na postaji –
proti meni gre
le vlak.
Martina Pajtler

Se lahko, prosim, predstaviš.
Sem Qendresa Nreçaj, sem
učenka nižje poklicne usmeritve,
obiskujem 2. p, prihajam s Kosova,
natančneje iz Suve Reke.
ENDRESA
Zakaj se je tvoja družina odločila
priti v Slovenijo?
Preselili smo se zato, ker smo
hoteli bolje živeti. Na Kosovu je
bil oče brez zaposlitve. Tudi v
Sloveniji ni dobil službe, zato je
odšel v Nemčijo. Na Kosovu je
kljub slabemu standardu drago,
predvsem hrana. Med poletnimi
počitnicami se vračam nazaj
domov. Že po enem tednu pa
začnem pogrešati Slovenijo, čeprav
imam več prijateljev na Kosovu kot
v Sloveniji.
Koliko časa si rabila, da si usvojila
slovenščino?
Dve leti in pol. Zdaj lahko rečem, da
se brez večjih težav sporazumevam
v slovenščini. Ko sem prišla sem,
nisem znala vašega jezika. Tečaj
slovenskega jezika in druženje
s slovenskimi prijatelji sta mi
pomagala, da sem se naučila
vašega jezika.
Kako se počutiš v Sloveniji?
Tu sem počutim dobro, najbolj pa
mi je všeč šola. Učitelji so prijazni,
pouk zanimiv. Najraje imam
slovenščino, najmanj matematiko.
Kakšni smo Slovenci? Kako bi nas
opisala?
Ste prijazni, radi priskočite
na pomoč. Ste tudi bolj tihi od
Albancev. Albanci v pogovoru
tako glasno govorijo, da že
skorajda kričijo. Niso me pa vsi
Slovenci sprejeli enako. Nekateri
so me dražili, ker nisem znala
slovenskega jezika. Na zlobne
opazke se nisem odzvala, bila
sem tiho. Danes bi odreagirala
drugače. Dala bi jim vedeti, da je
njihovo obnašanje nesprejemljivo,
nesramno.
Ali po končanem šolanju
nameravaš ostati v Sloveniji?
Na Kosovo ali v Albanijo ne bi šla.
Ostala bi v Sloveniji ali se preselila

v Nemčijo.
Kaj ti je najbolj všeč v Sloveniji?
Narava. Na Kosovu je veliko blata,
tudi zrak in okolje sta onesnažena.
Ne skrbijo za okolje kot vi. Smeti
puščajo povsod v gozdu.
Katera je značilna albanska jed?
Porova ali skutina pita. Albanci tudi
pojedo veliko krompirja. Radi pa
pijejo ruski čaj.
Katera glasbena zvrst ti je blizu?
Poslušam samo albansko glasbo.

BEGO
Se lahko na kratko predstaviš?
Sem Bego Kudelić, star sem 21 let
in prihajam iz Bosne. Obiskujem
5. s, program Avtoservisni tehnik.
Zakaj si se odločil za šolanje v
Sloveniji?
Predvsem zato, ker je možnost
zaposlitve po končanem šolanju tu
dosti večja kot v Bosni.
Če primerjaš poučevanje v Bosni in
Sloveniji, so kakšne razlike?
Ne niso, zato se mi tudi ni bilo težko
odločiti za šolanje v Sloveniji.
So učitelji strožji v Sloveniji ali
Bosni?
Učitelji so veliko strožji v Bosni,
tudi disciplinske kazni za prekrške
so strožje.
Tu živiš sam. Ali pogrešaš
družino? Kako ohranjaš stike?
Živim v dijaškem domu in zelo
pogrešam družino, čeprav se
vsakodnevno slišimo preko Skypa.
Kako pogosto obiskuješ družino?
Vsak vikend odidem v Bosno.
Kaj ti je bilo najtežje po prihodu v
Slovenijo?
Najbolj sem pogrešal družino.
Smo Slovenci strpni do tujcev? Si
bil dobro sprejet?
Ste strpni, tudi v razredu sem bil
zelo dobro sprejet.
Kaj bi Slovencem pokazal
Bošnjakom in kaj Bošnjakom v
Sloveniji?
Slovence bi peljal na porcijo
čevapčičev, Bosancev ne bi pripeljal
v Slovenijo. Tu ni kaj pretirano
zanimivega.
Kateri sta najbolj znani bosanska
jed in pijača?
To so čevapčiči in baklava, pijača
pa »rakija«, žganje.

Pogovarjali smo se s profesorico
slovenščine Liljano Kranjc Tekavec,
ki vodi in izvaja tečaj slovenskega
jezika za dijake tujce.
Kdo obiskuje tečaj za tujce?
Kolikokrat na teden poučujete
dijake tujce?
Tečaj slovenščine za dijake tujce
obiskujejo dijaki in dijakinje, ki so
v šolskem letu prvič vpisani v našo
šolo, nekaj pa je tudi takih, ki so
pri nas že drugo leto. Večinoma so
iz Bosne in Hercegovine, nekaj jih
je iz Srbije, Hrvaške, Makedonije
in Kosova pa tudi Rusije, Čečenije,
Afganistana. Tečaj večinoma
redno obiskuje 20 dijakov in
dijakinj. Razdeljeni so v 2 skupini.
Sestajamo se dvakrat na teden,
in sicer ob ponedeljkih 9. uro ter
poslušamo posnetke, rešujemo
učne liste, zapisujemo nove
informacije, pregledamo domače
naloge. Npr., zadnja tema je bila
hrana. Dijakom sem predstavila
tipične slovenske jedi, oni pa
meni in ostalim značilne jedi
svoje domovine. Napisali smo
recepte npr. za kljukušo in potico.
Pri tem pa smo ponovili še
razvrstitev jedilnega pribora na
mizi, slovenske števnike in merske
enote. Z dijaki se pogovarjamo
tudi o njihovem počutju pri nas,
pozanimam pa se tudi o njihovih
ocenah pri slovenščini in drugih
predmetih ter se po potrebi
pogovorim z učitelji.
-
TECAJ
LOVEN
sredah 1. uro.
Kako poteka učna ura?
Naš tečaj je začetne stopnje. Učni
načrt, ki sem ga pripravila, je
teoretično usklajen s programom
tečaja slovenščine za dijake tujce.
(Tega so sestavili strokovnjaki
v okviru projekta Evropskega
socialnega sklada EU in Ministrstva
za šolstvo in šport RS leta 2010.
Pomemben vir gradiv in informacij
pa je tudi Center za slovenščino
kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za
slovenistiko Filozofske fakultete.)
Učne ure potekajo tako, da se
veliko pogovarjamo, gledamo in
Kaj povzroča dijakom največ
in kaj najmanj težav pri učenju
slovenščine?
Vedeti moramo, da so dijaki tujci
prišli v Slovenijo samo teden ali
mesec pred vpisom v šolo, torej
jim je bila slovenščina popolna
neznanka. Ko sem jih septembra,
na začetku tečaja, vprašala,
katere besede že poznajo, so mi
odgovorili: malica, punca, seveda,
povej, lahko, zvezek, prosim,
šola. Na vprašanje, kako govorijo
s sošolci, je večina povedala, da
»pola slovenski, pola bosanski«
(mešano slovensko in bosansko),
dijaki iz drugih držav pa tudi
angleško. Največ težav jim tako
povzročata razumevanje sporočil

-in nepoznavanje besed, čeprav
imajo pri tem dijaki iz nekdanjih
republik Jugoslavije ter iz Rusije
nekaj prednosti, saj so si jeziki
podobni. Drugače je z dijaki iz
Kosova in Afganistana. Seveda
so vsi na začetku negotovi pri
slovničnih vzorcih, oblikah besed,
razlikovanju moškega in ženskega
slovničnega spola ..., da o dvojini
niti ne govorim. Nanjo jih vedno
opozarjam, pravilno pa jo bodo
znali uporabljati šele čez čas.
Veliko napak delajo pri zapisovanju,
npr. bio namesto bil, ponedeljak
namesto ponedeljek ipd.
-
SCINE
Kaj jim povzroča najmanj težav pri
učenju slovenščine?
Skoraj nič, razen besed, ki so
podobne, npr. na svidenje, dobro,
hvala, avto ... Omeniti moram še
slovenske sklone, ki so podobni
v bosanščini/srbščini/hrvaščini
ter rabo ločil. Zdaj, po šestih
mesecih v Sloveniji, pa so že
napredovali, saj znajo skoraj
brez težav tvoriti zložene povedi,
imajo bogatejši besedni zaklad,
bolje razumejo pomene. To pa je
zasluga tudi njihovih sošolcev,
prijateljev ter učiteljev, ki se z njimi
sporazumevajo v slovenščini.
Ste zadovoljni z obiskom dijakov?
Tečaj je prostovoljen. A tisti,
ki ga redno obiskujejo, imajo
ugodnost, da so prvo šolsko leto pri
slovenščini neocenjeni, naslednje
leto pa morajo to oceno pridobiti.
Imamo jedro stalnih tečajnikov,
nekaj je občasnih, skoraj tretjina
vpisanih dijakov tujcev pa tečaja
ne obiskuje. Z obiskom sem tako
večinoma zadovoljna, saj je za
uspešnost tečaja bolje, da so
skupine manjše.

Po mojem mnenju je tečaj dober,
ker se učimo vse tisto, česar ne
znamo. Vsako uro se učimo kaj
novega, in to je res dobro. Ko sem
prišel prvič, sem imel malo treme,
ker nisem vedel, kaj se bomo učili.
V glavnem, za nas, tujce, je ta tečaj
dobrodošel, ker nam je bilo ob
prihodu v šolo vse neznano. Zdaj
pa znamo že veliko. Upam, da se bo
tečaj nadaljeval.
Anel Hajdarević
Tečaj mi pomaga, da vadim
slovenščino ter da se učim pisati
in pogovarjati. Všeč mi je, ker sem
spoznal nove obraze in tudi to,
da letos pri slovenščini ne bom
ocenjen, ampak šele naslednje leto.
V glavnem, zelo fino.
Harun Meškić
Tečaj pomeni, da se nekaj naučimo.
Dobro ga je obiskovati, če ne znamo
jezika ali pa če česa ne razumemo,
npr. matematike.
Ko sem prvič prišel na tečaj, sem
se čudno počutil, ker so se vsi
pogovarjali v svojem maternem
jeziku. Tečaj obiskujem rad tudi
zato, ker bom lažje dobil pozitivno
oceno pri slovenščini.
Hamid Dizdarević
IJAKI
-
ECAJU
Na tečaju se dobro počutim,
pomaga mi, da usvojim slovenski
jezik.
Tarik Muhić

ŠOLSKO
TEKMOVANJE
-
MODRI VOLAN
Vsako nedeljo ob 18. uri na
Kanalu A predvajajo
avtomobilistično oddajo Volan, del
katere
OLSKI
je tudi rubrika Modri volan.
D
V njej izbirajo najboljšega dijaka
avtoserviserja v Sloveniji.
Šolsko tekmovanje Modri volan
je potekalo na naši šoli v torek,
23. 10. 2014, z začetkom ob 12.
uri. V naši najmodernejši učilnici
za izobraževanje avtoservisnih
tehnikov in tudi inženirjev je
DEBATNI KLUB
snemalno ekipo že čakalo 12
dijakov iz razredov 4. t, 4. u ter
5. t. Tekmovanje se je začelo s Učiteljica Ajda Kamenik je
teoretičnim delom.
ustanovila dijaški debatni klub. V
Praktični del Modrega volana se debatnem klubu si dijak pridobi
je nadaljeval v naši avtomehanični nova znanja in raziskuje aktualne
delavnici. Tradicionalno je vse teme. Imajo tudi strokovne
tekmovalce čakal spopad z
razprave, predvsem pa se dijaki
Goodyearovim avtomobilskim naučijo kritično razmišljati in
plaščem, saj so vsi morali
argumentirati svoje trditve. To
zamenjati letnega z zimskim. ni navaden pouk, to je druženje
Finalista je čakala menjava filtra. dijakov, kjer razpravljajo o različnih
Glavna nagrada, ki je čakala
temah; o politiki, športu, modi,
zmagovalca, je bil profesionalni tehniki … Dijaki se udeležujejo
voziček z orodji KS tools v vrednosti tudi vseslovenskih srednješolskih
okoli 1.500 evrov.
debatnih turnirjev.

INFORMATIVA 2015
Dvodnevni sejem izobraževanja
in poklicev Informativa se je
uspešno zaključil. Potekal je na
Gospodarskem razstavišču 23. in
24. januarja in zbral okoli 20.000
obiskovalcev. Ti so si ogledali
ponudbo več kot 200 slovenskih in
tujih izobraževalnih programov ter
GO GREEN
praktične prikaze poklicev.
OGODKI
Na Informativi 2015 je sodelovala
tudi naša šola. Obiskovalce je Pri mednarodnem projektu Go
privabljala predvsem z ogledom green so sodelovali Alin Benson
strojnih naprav in z zanimivo ter Dremelj, David Petrović, Žiga
strokovno razlago, kje, kdaj in kako Franzot in Maruša Turk. Mentorica
se le-te uporabljajo. Naši učitelji je bila profesorica angleščine Tanja
in učenci so imeli tudi različne Kovačič. Projekt je opozarjal na
brošure z osnovnimi informacijami koristnost recikliranja, varčevanja
o izobraževanju na SPSŠB, ki so jih in uporabe določenih izdelkov.
delili mimoidočim.
Morali so pripraviti 4-minutni
filmček v angleščini, ki je osvojil
1. mesto na državnem tekmovanju.

Najprej povej nekaj o sebi.
Sem Danil Krishtof. Prihajam iz
Rusije, iz Jekaterinburga, četrtega
največjega ruskega mesta. Leži na
Uralu, skoraj 1700 km od Moskve. V
Sloveniji živim leto in pol. Stanujem
v Ljubljani, v Šiški. Sem športnik, v
Rusiji sem 3 leta treniral smučanje,
tu pa nekaj časa jiu-jitsu, vendar
za treninge zaradi veliko učenja
nimam več
ANIL
toliko časa.
Medsosedska pomoč je pri nas
dobro razvita, radi si pomagamo.
Ali ti je všeč v Sloveniji?
Tudi prijateljstvo razumemo
Slovenija je majhna, mirna in drugače. Če na primer kaj
prijetna država, v primerjavi z potrebuješ oz. si v stiski, pokličeš
Rusijo ima malo kriminala. Ljudje prijatelja in on pribrzi kot veter.
mirno živijo. Ima lepo naravo, Tukaj pa to ni samoumevno,
okolje je čisto. Prihajam iz zelo velikokrat pravijo, da ne morejo
industrijskega mesta z razvito težko oz. nimajo časa. So pa Slovenci
industrijo. Rad spoznavam novo kulturen in strpen narod. Lepo so
okolje in se učim jezikov. V šoli se me sprejeli. Tudi v Rusiji živi veliko
zdaj učim slovenščino, angleščino tujcev, to so večinoma narodi, s
in nemščino. Upam, da ne bom katerimi smo živeli skupaj v času
pozabil ruščine.
Sovjetske zveze.
Kako ti gre učenje slovenščine?
Še kar nekako. Na začetku sem se
učil sam, brskal po slovarju, bral
knjige, tudi Sveto pismo. Tudi na
latinico sem se moral navaditi.
Šolam se za avtomehanika, to me
zanima in si tudi želim kasneje najti
zaposlitev v tem poklicu. V šoli mi
gre dobro.
Kakšne razlike si opazil med Rusi
in Slovenci?
Rusi smo odprt in iskren narod,
Evropejci, se mi zdi, niso taki.
Si že kaj raziskal oz. spoznal
Slovenijo?
Ogledal sem si Blejsko jezero,
bil sem v Kranju in Laškem, tudi
Triglav sem osvojil, najbolj všeč
pa mi je bilo v Piranu. Morje in čist
zrak sta me prevzela. Drugače pa
rad živim v Ljubljani, v mestu, med
ljudmi.
Kakšni so tvoji načrti, boste z
družino ostali v Sloveniji ali se
boste vrnili v Rusijo?
Ne vem. Rusija je moj dom, tam

imam sorodnike in prijatelje, 17 let
sem živel tam. Rad se vračam na
počitnice, čeprav se odpravimo zelo
redko. Nazadnje smo šli z avtom.
Prevozili smo 5000 km v eno smer.
Kako se počutiš na naši šoli?
Kakor kdaj. Večinoma dobro.
Nekateri učitelji so mi všeč, drugi
pa spet ne najbolj. Sošolci so
prijazni. Največkrat razumem,
o čem se pogovarjajo, če le ne
govorijo prehitro. Nekaj težav pa
imam z razumevanjem slovenskega
slenga.
Ruska in slovenska kuhinja se kar
razlikujeta. Kako ti doživljaš to
razliko?
V Rusiji ne poznajo slovenske
kuhinje, poznajo pa srbsko in
bosansko, vedo za čevapčiče. Ruska
kuhinja je mešanica različnih
kuhinj, saj so v času Sovjetske
zveze zelo različni narodi živeli
v skupni državi. Tako se mešajo
beloruski, ukrajinski, muslimanski,
kavkaški vplivi. Sam imam zelo rad
boršč – juho iz rdeče pese, šči –
zeljno juho in meso na žaru.
Kaj pa ruska vodka?
Sem športnik in ne pijem alkohola.
Tudi kadim ne. To pitje vodke v
velikih količinah je stereotip.
Katere predmete si prinesel?
Prinesel sem dve knjigi v ruščini.
Prva govori o zgodovini mojega
rodnega mesta in pokrajine,
v kateri leži. Druga pa je o
pravoslavnih cerkvah v tej
pokrajini. Obe mi veliko pomenita,
saj ju je moji družini za zasluge
podaril župan Jekaterinburga. Teh
knjig ne moreš kupiti v trgovini.
Večkrat ju prelistam, gledam
fotografije in kaj preberem.

Za začetek povejta nekaj o sebi.
Hašim: Sem Hašim Durić,
prihajam iz Bosne, iz Bužima.
Tam sem končal izobraževanje
za ključavničarja, zdaj pa tu
obiskujem 4. letnik PTI-programa
za logističnega tehnika.
Armin: Sem Armin Pajić, -tudi jaz
prihajam iz Bosne, iz Cazina. Tako
kot Hašim sem tudi jaz po poklicu
ključavničar in zdaj sva sošolca.
Zakaj sta se odločila šolanje
nadaljevati v Sloveniji? Kako
pogosto se vračata domov?
Hašim: V Bosni nisem videl
nobene življenjske perspektive.
Brezposelnost je velika, še večja
kot v Sloveniji, zato sem se odločil,
ASIM in
Kakšni so vajini načrti po
zaključku šolanja v Sloveniji?
da poskusim tu. V Sloveniji imam Nameravata ostati tu ali se vrniti?
tudi veliko prijateljev, oni so mi
povedali za to šolo in sem se odločil
priti. Moja družina živi v Bosni,
očeta nimam, umrl je v vojni.
Domov hodim na približno tri tedne.
Armin: V Sloveniji živijo in delajo
moji starši, sestra pa je v Bosni. Ko
sem končal 3-letno izobraževanje,
sem malo povprašal, pobrskal po
internetu in našel izobraževanje za
logističnega tehnika v Sloveniji.
Kakšna se vam zdi Slovenija? Kako
se počutita? Opažata velike razlike
med življenjem tu in v Bosni?
Hašim: No, doma je vedno
najlepše, vendar sem se življenja
tu navadil, všeč mi je. Edino
domačo hrano pogrešam, živim
namreč v dijaškem domu. V Bosni
sem živel na vasi. Ljubljana mi je
všeč, vendar pogrešam malo več
sonca. Doma ga je več. Slovenci
so me zelo lepo sprejeli, sklenil
sem veliko prijateljstev, ste zelo
odprti in prijazni, vedno pripravljeni
pomagati.
Armin: Tudi jaz sem se navadil
življenja tu. Prehranjevalnih navad
nisem zamenjal, saj živim s starši
in kuha mama domačo bosansko
hrano. Opazil pa sem, da se
Slovenci ne obiskujete toliko, kot se
pri nas v Bosni.
Hašim: Ne nameravam se vrniti,
če bo le možno, saj so pogoji za
pridobitev vize kar strogi. Želim
ostati v Sloveniji, najti zaposlitev, si
ustvariti družino … Seveda so moji
načrti povezani z uspešnostjo pri
šolanju. Rad hodim v šolo. Trenutno
imam nekaj težav pri matematiki
in slovenščini, vendar se bom
potrudil. Tudi jezika ne znam še
dobro.
Armin: Že 7 let treniram rokomet.
Igram kot vratar. V Bosni sem
odigral eno tekmo za državno
mladinsko reprezentanco. Tu
treniram pri DRŠ Aleš Praznik, prej
pa sem bil nekaj časa v RK Krim. V
bližnji prihodnosti želim igrati za

kakšen nemški klub. Poskusil bom Ali človek iz Bosne potrebuje
uspeti
ARMIN
v športu. To je moja največja veliko papirjev in dokumentov, da
želja.
lahko živi v Sloveniji?
Armin : Zelo veliko. Sam imam
Vama šolanje v celoti plačujejo vizo na osnovi združitve družine.
starši ali tudi honorarno delata? Po dveh letih bivanja v Sloveniji
Hašim: Večino denarja dobim imam možnost pridobiti stalno
od družine, vendar občasno tudi prebivališče. Potem pa, kot sem
delam.
Armin: Jaz kar veliko delam,
največkrat zjutraj in zvečer, kadar
nimam treninga, tako da si vse za
šolo krijem sam.
že povedal, je moj cilj igranje v
Nemčiji.
Hašim: Jaz pa živim tukaj z dijaško
in študentsko vizo, ki mi velja do
konca šolanja. Če dobim zaposlitev,
imam možnost dobiti novo vizo,
če pa ne, potem se moram vrniti v
Bosno.

Program Moje podjetje poteka
letošnje šolsko leto pod okriljem
Zavoda za spodbujanje podjetnosti
mladih na 24 srednjih šolah v
Sloveniji, med drugim tudi na
naši šoli. Na dveh šolah (SPSŠB-
Ljubljana in ŠC Škofja Loka) pa tudi
pilotni program Skills for the future
pod pokroviteljstvom Hyundai
Motors Europe.
Skills for the Future je
izobraževalna shema, ki sta jo
pripravila JA-YE Europe in Hyundai
Motor Europe,
OJE
da bi mladi spoznali, ali storitev. Izdelke nato prodajo.
PO
katero znanje in sposobnosti Pri delu vodijo vso potrebno
potrebujejo za delo v lastnem dokumentacijo. Proti koncu
podjetju ali industriji. Združili so šolskega leta podjetje zaprejo.
strokovno znanje avtomobilske Poleg učitelja mentorja sodelujejo
industrije in podjetniškega
tudi mentorji iz podjetij in
izobraževanja, da bi mlade naučili prostovoljci.
podjetnosti in jim pokazali, kako V projektu Skills for the Future
pomembna je izobrazba za njihovo sodelujejo mentorji iz podjetja
prihodnost tako v avtomobilski Hyundai. Dijaško podjetje razvija
industriji kot drugod.
izdelke ali storitve, ki so povezani
V enem šolskem letu dijaki, ki z avtomobilsko industrijo. Dijaki
sodelujejo v programu Moje
pridobijo naravoslovno in tehnično
podjetje, odprejo in vodijo dijaško znanje, spoznajo pomen tržnega
podjetje. Sprva poiščejo svoja gospodarstva in podjetništva ter
močna področja ter si na osnovi se naučijo razviti idejo v pravi
sposobnosti, želja in spretnosti podjetniški izdelek.
razdelijo vloge v podjetju. S
O programu Moje podjetje smo
pomočjo metod poiščejo pravo se pogovarjali z dijakinjami 4. k
poslovno idejo, naredijo poslovni in njihovo mentorico, učiteljico
načrt in takoj preverijo, ali bo ideja Terezijo Kastelic.
tudi ekonomsko stabilna. Naredijo Dijakinjam se zdi projekt zelo
analizo trga ter tako preverijo svoje zanimiv in poučen. Ročno izdelujejo
potencialne kupce. Po pozitivnih torbice, ki jih oglašujejo preko
rezultatih sami izdelajo izdelek socialnih omrežij, kot sta Facebook

in Instagram.
DJETJE
Njihovo podjetje šiva, druga kroji. Naredijo si urnik
se imenuje TAŠ. Namen podjetja dela in določijo, kdo bo delal ob
je, da izdeluje modne torbice, ki določenih dnevih.
so primerne za širšo populacijo, Njihove torbice lahko kupimo tudi
od osnovnošolcev, srednješolcev preko spleta. Manjše toaletne
do študentov in poslovnežev. torbice stanejo 5,50 €, večje
Primerne so tudi za shranjevanje toaletne torbice 7,25 €, velike
ličil ali dokumentov, npr. v
torbice (črna in rdeča) 16,90 € in
avtomobilska vrata. Kar nekaj časa
so premišljevale, kaj bi prodajale.
Odločile so se za torbice. Njihova
ciljna skupina so ženske, predvsem
študentke, ki želijo biti urejene,
mladostne in modne. Naredile so
tudi raziskavo trga, anketo, z njo
so se pozanimale, ali bi bil izdelek
sploh zanimiv za kupce.
Pri izdelavi torbice je pomembno
izbrati material, ki mora biti trši,
da je torbica dovolj čvrsta. Torbice
izdelujejo v različnih velikostih.
Za izdelavo manjših potrebujejo
približno 40 minut.
Delo si porazdelijo, ena skupina
majhne torbice (črna in rdeča)
11,90 €.
Ko bo projekt zaključen, bodo
podjetje zaprle.

Ali imate svoje podjetje?
Ne, žal ga nimam.
EREZIJA
ASTELIC
Od kod črpate znanje o
podjetništvu?
V preteklosti sem že poslovno
sodelovala s podjetjem, preberem
pa tudi veliko strokovne literature,
ker me to področje zelo zanima.
Kako gre poklic učiteljice skupaj
z mentorstvom programa Moje
podjetje?
Popolnoma se ujema. Tudi
poučevati ne moreš brez nekega
»poslovnega načrta« in realnih
ciljev.
So mladi motivirani za
podjetništvo?
Mladim je podjetništvo tuje. Ko jih
seznanim s projektom, največkrat
ne verjamejo, da bodo zmogli
opraviti nalogo. Ko pa začutijo, da
je projekt zanimiv in zanje koristen,
potem se dela lotijo z veseljem. Na
začetku velikokrat slišim:
»Tega ne zmoremo …, to nam
ne bo uspelo …, kot skupina ne
bomo dobro sodelovali, saj se ne
razumemo …«.
Ko jim pomagam premagati te
začetne blokade, skupina dobro
sodeluje.
Kakšno podjetje lahko ustanovimo
srednješolci? So omejitve?
Srednješolci lahko ustanovijo
dijaško podjetje, ki nudi storitev ali
prodaja izdelke. Zaradi zahtevnosti
zakonodaje odsvetujemo izdelavo
in prodajo hrane. Podjetje dijaki
ustanovijo v začetku šolskega leta
in ga konec leta zaprejo.
Kateremu področju v Mojem
podjetju se največ posvečate?
Moje podjetje je kompleksen
projekt in ne moremo dati nekemu
področju večji pomen kot drugemu.
En del je odvisen od drugega. Zdi
pa se mi zelo pomembno, da dijaki
sami, brez moje pomoči, pridejo
do dobre ideje, naredijo izdelek in
ga uspešno prodajajo, kot da bi res
vodili pravo podjetje.
Koliko udeležencev je v programu?
V letošnjem šolskem letu sem
mentorica dvema dijaškima
podjetjema; TASH in PET-ES. V
podjetju TASH je 13 dijakinj, v PET-
ES pa 7 dijakov in 1 dijakinja.
Kaj sporočate mladim ob koncu
pogovora?
Življenje je polno izzivov, poišči in
preizkusi jih.

ZGODBE TURIZMA
Zgodbe v slovenskem turizmu je
mednarodni projekt Turistične
zveze Slovenije (v nadaljevanju
TZS), v katerem so sodelovale
srednje šole iz Slovenije in tujine
(Srbije, Bosne in Hercegovine
in Italije). Narediti so morali t. i.
turistični produkt, ki je zajemal
pisni promocijski izdelek, videospot
in pripravo turistične tržnice.
Bodoče modne oblikovalke,
dijakinje 2. k, so si močno želele
sodelovati pri projektu in želja se
jim je uresničila. Pomagali so jim
dijaki 1. o. Mentorja pa sta bila
profesorja Andrej Golinar in Lenka
Brezovar. Imeli so veliko različnih
-
SOLSKI
DOGODKI
idej, kaj bi bila naša zgodba in kako
bi jo predstavili na tržnici. Na koncu
so se odločili, da oblikujejo zgodbo
o modni oblikovalki, mladi, sodobni,
dinamični ženski, ki jo Ljubljana
in njene sodobne arhitekturne
znamenitosti navdihujejo za lastno
umetniško ustvarjanje, skiciranje
oblačil. Naše glavno mesto so
želeli predstaviti kot romantično
umetniško metropolo, zato se
umetnica na sprehodu tudi zaljubi.
Projekt je bil na predstavitvi
na Gospodarskem razstavišču
nagrajen z bronastim priznanjem.

ŠOLA PREJELA AVTOMOBIL HYUNDAI i120
V UČNE NAMENE
Naša šola sodeluje v programu
Skills for the future pod
pokroviteljstvom Hyundai Motors
Future. Podjetje se je odločilo
podariti avtomobile tistim
srednjim šolam, katerih dijaki
bodo napisali dobro motivacijsko
pismo in na Facebooku podprli
akcijo z množičnim »všečkanjem«
promocijske fotografije. Ker smo
tako s pismom kot z »všečkanjem«
na družbenem omrežju navdušili
podjetje, smo dobili v last njihov
avtomobil. Neuradna predaja
je potekala 17. 2. 2015, uradna
predaja s predstavitvijo programa
pa 12. 3. 2015.

STROKOVNA EKSKURZIJA V BEOGRAD

Glavna in odgovorna urednika Andrej Golinar in Mateja Piškur
Za SPSŠB-Ljubljana Fani Al-Mansour
Maj 2015
Novinarske članke in
pogovore so pisali Nina
Čamernik, Karmen Malavašič,
Enisa Porčić, Pia Ščap, Maruša Turk,
Mirjana Nikolić, Martin Dolinšek, Mark Gregorič
Ilustracije
Jure Stražiščar,
Klemen Kuster, Luka Vrhovec,
Oskar Mentesh, Ardian Gjokiqi, Tomaž Pivk,
Sadin Duraković, Boris Ivanoski, Jernej Rus,
Niko Badovinac
Oblikovanje in prelom Ana Škrlep
Naklada 70 izvodov

Prijateljstvo se
prijateljev dotika
od mezinčka na nogi
do besede z jezika.
Zato boža in brani
in nikoli ne pika.
S prsti počeše lase
nežneje od glavnika.
Pravo prijateljstvo
gore premika.
Ne more biti vprašaj,
je le klicaj ali pika.
Prijateljstvo se rodi,
se smeji in mežika
kot čudežno sonce
izpod dežnika.
Prijateljstvo je zato
najlepša oblika sveta,
ker jo naslika srce
in se dotika – vsega!