e-Revija Didakta

MEDNARODNO SODELOVANJE
Odpri oči: svet je tvoj, če si želiš
Lea Bacci Bøgh, ECS Prostovoljka
Prevod: mag. Urša Bajda, šolska koordinatorica dela ESC prostovoljcev
na OŠ Tončke Čeč v Trbovljah
Takoj, ko sem dopolnila 18 let, sem bila pripravljena izkusiti svet. Toda … kje naj začnem in
kako naj se tega lotim? Priložnosti je veliko, le videti jih morate, seveda pa morate najprej
odpreti oči. Posamezniki smo prevečkrat osredotočeni na to, da bi naredili vse v pravem
vrstnem redu. A kdo je tisti, ki določa pravi vrstni red? Menim, da bi moral vsak posameznik
odločati zase – ne njegovi starši, ne njegovi učitelji in ne politiki, ampak vsak zase.
Ko sem na Danskem končala 9. razred, sem naredila
podobno kot večina mladih, ki ne vedo, kaj
bi radi počeli v življenju, in sem se vpisala na gimnazijo.
Kmalu sem ugotovila, da zame to ni bila
prava odločitev, zato sem, ne vedoč, kaj bi sploh
rada, šolanje na gimnaziji opustila po prvem letu.
Želela sem potovati, želela sem se nekako preizkušati,
vendar nisem bila prepričana, na kakšen
način. Tokrat sem morala res odpreti oči in biti
bolj pozorna, kot sem bila vajena doslej. Ko sem
odprla oči, sem videla možnosti za potovanja, a
pri osemnajstih – kje naj dobim finančna sredstva?
Nisem želela potovati kar nekam, samo na
počitnice za teden ali dva, želela sem si preizkusiti
živeti nekje drugje. Želela sem spoznati, kako živijo
drugje, spoznavati in doživeti druge kulture.
Med raziskovanjem sem naletela na možnost, da
mi lahko EU financira življenjske stroške, če postanem
prostovoljka.
Odzvala sem se na povabilo in se odpravila v Slovenijo
kot ECS prostovoljka. In tako sem se odpravila
na lastno pot, ne da bi razmišljala, kaj drugi pričakujejo
od mene, ampak kaj si sama želim zase.
Devet mesecev naj bi živela v drugi državi, stran
od vsega, kar mi je poznano, proč od svojega varnega
zavetja doma. Sama v povsem novem okolju,
kjer nihče ne govori mojega jezika. Zame se je
začelo povsem novo poglavje v življenju.
Zdaj sem tu malo več kot 3 mesece in navadila
sem se na tukajšnje vsakdanje življenje. Presenetljivo
se mi zdi, kako lahko prideš v novo državo,
v popolnoma nov "svet" in ga po treh mesecih
že imenuješ svoj dom. Trbovlje so nekako postale
moj drugi dom; zdaj poznam mesto in že spoznavam
nekatere domačine, ki živijo tukaj. Čeprav
bom tu živela le 9 mesecev svojega celotnega življenja,
lahko že sedaj rečem, da so Trbovlje moj
drugi dom in bodo na nek način vedno. Tukaj sem
začutila nov, varen prostor zase – to, kar sem iskala,
da si na novo zgradim svoje življenje.
Tri dni v tednu delam na Osnovni šoli Tončke Čeč,
dva dni na teden pa v Mladinskem centru Trbovlje.
Delo v šoli mi omogoča predstavo in primerjavo
tukajšnjega šolskega sistema z danskim. Prav
tako mi predvsem interakcija z otroki omogoča
večje razumevanje kulture. Njim pa moja priso-
Fotografiji z delavnice gledališke igre ob Tednu strpnosti
48
Didakta