Revija Lipov list, april 2020

APRIL 2020 Poštnina plačana

pri pošti 1102 Ljubljana

dobre zgodbe v slovenskem turizmu

Foto: Matej Kolakovič

Intervju

Zibelka lipicancev praznuje

Aktualno

Kristjani v pričakovanju velike noči

Zeleni zgledi

Zdravilni cvetovi Marješke Pehte

Kulinarični kotiček

V objemu drožomanije

Nataša Marc

Moleum

KAZALO

UVODNIK

3

INTERVJU4–6

Zibelka lipicancev praznuje častitljivih 440 let

AKTUALNO7–8

Koronavirus jo je resno zagodel turizmu

AKTUALNO9–15

Kristjani v pričakovanju velike noči

Kazalo / Uvodnik

Na domače se vedno

lahko zanesemo.

Na naša polja, na travnike

na skrbne roke,

ki pridelujejo najboljše iz Slovenije.

Zato sodelujemo z več kot

160 lokalnimi dobavitelji

in 20 kmetijskimi zadrugami,

ki naše police oskrbujejo

s 1.400 vrstami domačih izdelkov.

Štefan Seme, čebelar

Sonja Bandur

Kmetija Bandur

POD DROBNOGLEDOM 18–19

Šmarješke Toplice: kraj, kjer domuje

najstarejši škrat

TZS22–26

POTEPANJA30–31

Ideja, ki diši po jabolkih in se konča grajsko:

Kozjansko

ZELENI ZGLEDI 34–35

Na lov za zdravilnimi cvetovi z Marješko Pehto

TRENDI36–37

Skrivna večerja

KULINARIČNI KOTIČEK 40–42


Drage bralke, spoštovani bralci!

Zdi se, da je svet zdrsnil s tečajev. Vsako srečanje z znancem, sosedom ali

prijateljem se namesto močnega stiska roke konča s preventivnim korakom

nazaj, s katerim v zadnjih tednih že podzavestno povečamo razdaljo. Turizem

smo ljudje – slogan, s katerim je naša država promovirala svoje lepote in je z

leti ponarodel, je v obdobju pandemije koronavirusa postal brezpredmeten.

Ljudje iščemo samoto, odmaknjene kotičke, kjer smo lahko sami z naravo.

Sadno drevje se je že odelo v dišečo in barvito spomladansko preobleko,

listavci bodo kmalu nežno ozeleneli, narava ne glede na dogajanje po svetu

in našo samoizolacijo doživlja svojo vsakoletno preobrazbo. Zdi se, kot da se

prav porogljivo bohoti v vsej svoji lepoti in se ne zmeni za vse naše propadle

načrte in dogodke, ki smo jih z zanosom načrtovali za najlepše spomladanske

mesece.

Kulinarični dogodki, vinski festivali, koncerti in drugo druženje so odpovedani.

Znašli smo se doma, za štirimi zidovi, v izolaciji, sami s seboj in nekaj metri

okoli hiše ali stanovanja, kamor se lahko zatečemo po doživetja. Marsikdo bo

morda prvič zaznal prebujanje svoje okolice, saj so potovanja v druge

turistične kraje, kamor je večina drvela za vikende, v tem času prepovedana.

Vsakodnevno hitenje, ki smo ga v želji po novih kulinaričnih, vinskih,

etnoloških in drugih turističnih doživetjih zajemali z veliko žlico, nas je

bogatilo, hkrati pa oropalo čarov naše okolice. Domača izolacija, kot razlaga

Marješka Pehta, je lahko zato odlična priložnost za spoznavanje samotnih

travnikov, na katerih, daleč od zaprašenih cest, lahko naberemo prve

spomladanske cvetove in zdravju koristne rastline. Izkoristimo čas, ki smo ga

dobili z zapiranjem meja, za to, da odpremo oči in se poučimo o kraju, v

katerem bivamo.

Države so zaprle meje in marsikje bodo v mučni tišini minili tudi velikonočni

prazniki, saj razširjene družine, kot je tradicija, ne bo za mizo. Naj to ne bo čas

obžalovanja. Spomnimo se vseh lepih velikonočnih trenutkov ter tistih, ki še

prihajajo, če bomo v tej samoizolaciji zdržali ter ostali zdravi.

za dobro hrano

stojijo dobri ljudje

Mercator, d. d., Dunajska 107, 1000 Ljubljana

Prihodnja številka Lipovega lista bo izšla v prvi polovici junija

2020. Sporočila o novostih na območju delovanja vašega društva

in napovedi prireditev pošljite, prosim, najpozneje do 10. maja

2020 na elektronski naslov: info@turisticna-zveza.si.

Majhen virus, ki se brez opozorila širi med nami, bo, ko se zbudimo iz svetovne

nočne more, zagotovo spremenil naša življenja. A zdaj raje usmerimo vse

moči v to, da nam bo bolje. Turistična društva, vsaj po mojem mnenju, čaka

izjemno pomembna naloga, ki bo narodu pomagala okrevati po šoku

koronavirusa, saj se bodo ljudje še vedno najraje zadrževali v svoji bližni

okolici. Člani turističnih društev bodo s svojim širokim znanjem,

pripovedovanjem lokalnih zgodb, predajo pomembne kulturne dediščine ter

predstavljanjem drugih turističnih znamenitosti lahko nahranili od osamitve

sestradano popotniško dušo domačih obiskovalcev.

Veliko smelih načrtov, obilo zdravja in lepe velikonočne praznike vam želim.

Suzana Kozel, urednica

uresničevanju svojih načrtov?

4

5

Intervju

Foto: Gabriele Boiselle

Foto: Mitja Božič

Kobilarna Lipica je kulturni spomenik državnega pomena

Vi ste vodenje Lipice sprejeli zelo optimistično, ker

ste v tem videli delovni izziv. Kako uspešni ste pri

Imamo pravo vizijo in dolgoročne smele načrte. V prihodnjih štirih,

petih letih želimo ne samo podvojiti prihodke, ampak jih z naslova

turizma početveriti. To seveda ne pomeni le, da bomo obnovili hotel

Maestoso in potem čakali, da nas gostje sami najdejo, ampak želimo

splesti celotno turistično ponudbo, ki bo temeljila na edinstvenosti

Lipice kot izvorne kobilarne lipicancev in razvoju konjeniških,

turističnih, športnih, izobraževalnih in družabnih produktov ter

spoznavanju z golfom. Poudariti želimo tudi izjemne lepote Lipice,

edinstvenost kobilarne kot pomembnega kulturnega spomenika in

kulinariko Krasa. Poleg hotela Maestoso si želimo obnoviti tudi hotel

Klub, ki je, lahko rečem, speča Trnuljčica, saj je to hotelska zgradba iz

osemdesetih let, ki je, ko so jo zgradili, prejela arhitekturno nagrado.

Intervju

Lipica je najstarejša evropska kobilarna, ki kontinuirano vzreja eno najstarejših pasem konj.

Matej Oset, direktor Holdinga Kobilarna Lipica

Zibelka lipicancev praznuje

častitljivih 440 let

Grozeče širjenje koronavirusa nama je preprečilo, da se srečava v živo. V času najinega intervjuja so se

zapirale šole, vrtci in gostinski lokali. Javno življenje je ugasnilo, zato sva se z Matejem Osetom, ki je na

čelu Holdinga Kobilarna Lipica osem mesecev, dogovorila za telefonski intervju. Prijeten, pozitiven, a

odločen je bil njegov glas, ko je govoril o lipicancih, golfu in velikih načrtih ter viziji Lipice.

Beseda koronavirus se sili v vse pogovore, življenje se

je ustavilo, obstali so turistični kraji, tudi Lipica – čeprav

je pri vas rahlo drugače, saj ne morete le zakleniti

objekta, kot so to naredili denimo gostinci, saj ima

Lipica imenitne prebivalce, ki potrebujejo vsakodnevno

oskrbo in nego. Kako je torej koronavirus posegel v vaš

delovnik?

Tako kot ste sami ugotovili, Lipica opravlja kar nekaj dejavnosti. To je

institucija, ki obstaja že več kot 440 let. Kar se mi zdi trenutno najbolj

pomembno, je skrb za zaposlene in konje. Ne moremo kar zakleniti

vrat, treba je poskrbeti za naše plemenite živali, in to naši zaposleni s

požrtvovalnostjo opravljajo. Prioriteta je, da poskrbimo za njihovo

dobro počutje. Po drugi strani pa smo ustrezno odreagirali v drugem,

turističnem delu. Kobilarno smo torej zaprli za obiske, prav tako smo

zaprli golf, hotel in gostinski del. To so nujni ukrepi, ki smo jih sprejeli

v skladu s smernicami države, ostale aktivnosti pa po internih

navodilih in razumu poskušamo izvajati naprej.

Glede na to, da je Lipica le korak od italijanske meje,

Italijani pa so vaši pomembni gostje, predvsem redni

obiskovalci golf igrišča in igralnice, je to za vas hud

udarec. Kakšen bo finančni primanjkljaj?

Zagotovo je to precejšnji udarec, gostje so k nam prihajali z več nameni:

golf, kobilarna in igralnica. Bilo je veliko dnevnih gostov. Težko je

napovedati, kako velik bo finančni izpad, saj je to odvisno od trajanja te

omejitve. Že zdaj pa vemo, da bo izpad prihodkov izjemno velik.

Tudi ko se bo stanje okoli koronavirusa umirilo, je

vprašanje vrnitve zlatih časov za slovenski turizem na

mestu. Težko je reči, da bo tako, kot je bilo nekoč …

Težko govorim o drugih turističnih krajih. Za Lipico lahko rečem, da

smo še v nizki sezoni, kar je glede na razmere razmeroma ugodno. Pri

nas število obiskovalcev niha med poletnim in zimskim časom. Naš

pogled je zdaj usmerjen v izjemno pomemben projekt – letos

začenjamo celovito prenovo hotela Maestoso z bazenskim

kompleksom in wellnessom. Želimo ga dokončati do konca leta. To

bi torej pomenilo, da bomo lahko prihodnje leto odlično začeli

turistično sezono in da bo naša sezona trajala vse leto.

Ne bova torej črnogleda. Kobilarna Lipica letos praznuje

častitljivi jubilej. Želeli ste ga obeležiti tudi z odprtjem

obnovljenega hotela Maestoso. Vam bo to glede na

trenutne razmere uspelo?

Gre za hotel iz sedemdesetih let, vmes je bil sicer nekoliko obnovljen,

a je bil nujno potreben obnove. Izvajalca smo izbrali, želimo pa, da je

izgradnja kakovostna. Če se bo začetek gradnje zaradi trenutnih

razmer zamaknil, v tem trenutku niti ni tako zelo pomembno. Mi si

želimo, da je gradnja kakovostna, da bodo gostje zadovoljni, zato na

koncu odprtje – ali bo letos ali prihodnje leto – ne igra ključne vloge.

Kakovost in zadovoljstvo gostov sta na prvem mestu.

Maja boste pripravili gala predstavo, v kateri bo

nastopilo več kot 70 lipicancev. Kakšna presenečenja se

še obetajo ob 440. obletnici Kobilarne Lipica?

Letos imamo res ogromno dogodkov. Največji je predviden 24. maja,

vendar ga bomo zaradi situacije najverjetneje prestavili na poznejše

mesece in morda združili s tradicionalnim Dnevom Kobilarne Lipica v

septembru, ko si obetamo blizu 10.000 obiskovalcev. Sicer pa se

bodo dogodki odvijali vse leto. Večina dogodkov bo zelo zanimiva

predvsem za družine in vse ljubitelje konj, teh plemenitih živali.

Lipico, predvsem pa lipicance želimo približati ljudem. S konji in

kočijami nas boste lahko videli v številnih slovenskih mestih, gostovali

pa bomo tudi v drugih evropskih državah, kjer imajo konjeniške

prireditve. Za zdaj načrti ostajajo, seveda pa bo veliko odvisno od

poteka koronavirusa in bolezni. Mi smo pripravljeni. Od pomladi do

konca leta imamo podrobno razdelan program.

Matej Oset, direktor Holdinga Kobilarna Lipica

Lipica je najstarejša evropska kobilarna, ki kontinuirano

vzreja eno najstarejših pasem konj. Gre za izjemno

pomembno kulturno-zgodovinsko in naravno dediščino.

Ne le v slovenskem, ampak tudi v evropskem prostoru.

Kaj bi, poleg prepoznavnosti, vpis na Unescov seznam

še prinesel Lipici?

Prepričan sem, da je vpis 'tradicije reje lipicancev' na Unescov seznam

nesnovne dediščine izjemnega pomena za Lipico in Slovenijo. Lipica

je umeščena v kraški ambient. Ne gre torej samo za edinstveno

naravno okolje, ampak tudi za dejstvo, da so Habsburžani na tem

območju postavili matično kobilarno in začeli vzrejati najboljše konje

lipicance. Postopek vpisa je združil osem držav, vodilo ga je

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije ob sodelovanju Kobilarne

Lipica. Na to sem izjemno ponosen in prepričan, da se nam bo

prihodnje leto uspelo vpisati na Unescov seznam. Vpis je v zadnjih

letih okrepil sodelovanje kobilarn in rejskih združenj v osmih državah.

Za v prihodnje to prinaša veliko priložnost za promocijo lipicanca in

kobilarne, s tem pa tudi nov potencial za naš koncept razvoja turizma.

Foto: Osebni arhiv

Lipov list - April 2020 Lipov list - April 2020

6 7

Intervju

Foto: Mediaspeed

Foto: Pexels

Aktualno

V Lipici sledimo načelom trajnostnega oziroma zelenega turizma.

Vi sicer jahate?

(smeh) Tudi, tudi, občasno, ker mi ob vsem delu zmanjka časa za ta

lepi šport. V jahanju zelo uživam.

Ste golfist?

Tudi do neke mere, čeprav sem na igrišču malo časa. S temi vprašanji

ste me spomnili, da moram bolje skrbeti za svoje hobije.

V Lipici imamo edino golf igrišče pri nas, kjer se lahko

igra poleti in pozimi. Večno vprašanje je, kdaj bodo

golfisti namesto na devetih igrali na osemnajstih

luknjah?

Glede zemljišča se dogovarjamo s širšo lokalno skupnostjo in

posamezniki, ki nam lahko to omogočijo. Širitve golfa ne bomo

izvajali na račun zmanjšanje pašnikov ali krčenja prostora za naše

konje. Konji potrebujejo dovolj prostora in svoj mir, zato iščemo

najprimernejše lokacije. Ena od teh se odpira v neposredni bližini, naj

za zdaj povem le, da se pogovarjamo o možnostih, da bi na tem

zemljišču naredili dodatnih devet lukenj.

Vemo, da slovenska javnost ni naklonjena gradnji golf

igrišč, ker se tega športa kljub vse večji priljubljenosti

še vedno drži elitistična oznaka. Kakšna so napačna

prepričanja o tem športu?

Iz prakse lahko povem, da so med našimi golfisti številni taki, ki se ne

uvrščajo v visok družbeni razred in si ne želijo elitističnega predznaka.

Golf igrajo, ker v njem uživajo, zanje je to šport in sprostitev. Sicer pa

je golf povprečno drag šport. Ko si golfisti izračunajo letno karto

uporabe golf igrišča, ugotovijo, da ga lahko primerjamo s smučanjem

ali kolesarjenjem.

Pravni status Lipice se zdi navadnemu državljanu zelo

zapleten. Če prav razumem, je iz javnega zavoda država

naredila holding, konji so last države? Menite, da bi

lahko kot direktor naredili več, če bi poleg države vstop

v Lipico dovolili zasebniku?

To je zanimivo vprašanje. A v tem so tudi določene pasti. Kot direktor

podjetja imam odgovornost ne glede na to, kdo je lastnik – v našem

primeru država –, da Lipico peljem v najboljši smeri za državo. V tujini

in Sloveniji poznamo kar veliko primerov uspešnih državnih podjetij,

ki odlično delajo. Menim, da je pravna ureditev kobilarne kot holdinga

dobra. Na vrhu imamo torej Holding, potem pa še dva d.o.o.-ja. Gre za

tri gospodarske družbe. V Holding spada Kobilarna Lipica, ki ni več

javni zavod, ampak opravlja javno službo, in turistični del, ki ga še

nismo ustanovili. Ko se bo pokazala potreba, bomo ustanovili tudi

turistično družbo.

Razvijati trajnostni zeleni turizem – to je cilj večine

turističnih destinacij v Sloveniji. Čeprav so se nekateri

pred koronavirusom že utapljali v množičnem turizmu,

je ta kriza nova priložnost, da zaženemo trajnostni

turizem v praksi?

To je nujno. V Lipici sledimo načelom trajnostnega oziroma zelenega

turizma, ki je odgovorni turizem. Posebno skrb imamo do potreb

okolja in ljudi, ki tam živijo, tako kakor tudi lokalnega gospodarstva in

seveda obiskovalcev. Politika usmeritve turizma v Lipici je razvojno

naravnana v smeri usklajevanja gospodarskih, družbenokulturnih in

okoljsko-prostorskih vidikov ter zadovoljstva naših obiskovalcev.

Sicer pa je Kobilarna Lipica kulturni spomenik državnega pomena. Že

440 let neprekinjeno vzrejamo lipicanske konje v neokrnjeni naravi

lipiškega posestva in do vsega tega imamo spoštljiv odnos, ki ga

bomo le še utrjevali v naši politiki razvoja turizma.

Zanimivo pa je, da so lipicanci večinoma sivci in imajo

enak gen za sivenje, kot ga imamo ljudje. To je torej

vizualna podobnost z ljudmi, če se lahko pošaliva. Kaj pa

bi se od konjev lahko naučili ljudje?

Konji so izredno dovzetni in občutljivi, mi pa smo izgubili občutek za

soljudi in le redki so še tisti, ki se lahko vživijo v sočloveka, zato mislim,

da bi se lahko od teh plemenitih živali naučili predvsem sočutja.

Suzana Kozel

Celoten prispevek dostopen na spletni strani revije: www.turisticna-zveza.si/lipovlist/

Začenja se prenova hotela Maestoso z bazenskim

kompleksom in wellnessom.

Koronavirus jo je

resno zagodel turizmu

Slovenske ulice so srhljivo prazne, turistično oblegana mesta, ki so se zadnja leta zaradi navala domačih in

tujih obiskovalcev po vzoru tujine že soočala s problemom množičnega turizma, so obmolknila. Zdi se, da si je

narava na silo vzela premor od najbolj superiorne vrste na Zemlji, ljudi.

Koronavirus je z naših ulic pregnal domače in tuje turiste. »Vsaj za nekaj

časa,« pravi predsednik Turistične zveze Pavle Hevka. »V tem času je vsaj

deloma ustavil tudi vse vaše načrte, priprave in dejavnosti pri razvoju in

izvajanju turističnih storitev in produktov po krajih, ki se jim predano

posvečajo v turističnih društvih, kjer vse to počnejo prostovoljno.« A na

srečo virus ni okužil vseh naravnih znamenitosti, ki nas obdajajo. Hoteli,

restavracije in mnogi drugi turistični objekti so zaprti, poziva predsednik

Turistične zveze, a pohodne poti, sprehajalne steze in vseobsegajoča

narava so nam še vedno dostopni. Čakajo, da pridemo do njih sami.

Težko smo sprejeli, da je treba zaradi hitrega in nenadzorovanega širjenja

virusa odpovedati koncerte, kulinarična druženja, predstave in druge

turistične prireditve, na katere se je večina posameznikov in turističnih

društev pripravljala in se jih veselila že dlje časa. Pavle Hevka se zaveda

težav, ki ob tem nastajajo: »Vem, da vam je morda hudo, da v teh

trenutkih ne morete izpeljati, dokončati ali pripraviti svojih stvaritev,

produktov in prireditev s področja turizma. Zelo dobro se zavedam, da

trenutno tudi ni nikogar, ki bi lahko občudoval in obiskoval vaše turistično

privlačne kraje s ponudbo, ki jo tako skrbno ustvarjate in predstavljate. Ni

mi vseeno, a v trenutnih okoliščinah, ki jim botruje čisto majcena višja

sila, je najbolj pomembno, da se vsi skupaj in vsak zase osamimo in na tak

način združeni in skupaj prebrodimo to vse večji strah vzbujajočo

situacijo.«

Moderna zahodna družba, vajena ugodja in udobja potrošništva, se z

velikim šokom sooča s trenutnimi razmerami, čeprav so se s podobnimi

krizami ljudje v daljni preteklosti že srečevali, spomni predsednik

Turistične zveze. »Navsezadnje je Slovenija posejana s kužnimi znamenji,

ODPOVEDANO!

Zaradi prepovedi zbiranja ljudi so bili odpovedani številni

dogodki.


8 9

Aktualno

Za vikende bomo ostali doma.

za katere marsikdo od turističnih društev tudi skrbi, a zavedanje moči

narave, ki lahko v trenutku pomete človeško vrsto, nas navdaja s

strahospoštovanjem do narave, ki ustvarja, ohranja in uničuje.«

Znašli smo se v obdobju prisilne umiritve, ko za vikende namesto

načrtovanja izletov in ogledov turističnih znamenitosti ostanemo doma.

»Naša dolžnost je varovati zdravje narave kot sistema, ki mu pripadamo

tudi ljudje; naša dolžnost je varovati zemljo in vse zaklade v njej, da nam

bo lahko rodila zdravo, neoporečno hrano; naša dolžnost je varovati

rastline, da nam bodo lahko podarile svojo zdravilno in prehrambno

moč; in naša dolžnost je varovati živali, ki so naši evolucijski spremljevalci

v vsej razkošni raznolikosti življenja za Zemlji.«

Predsednik Turistične zveze Pavle Hevka si v teh dneh zaradi narave

svojega dela ne more privoščiti udobja domače pisarne, zato je,

odgovorno zaščiten z masko – zaradi sebe in drugih –, na delovnem

mestu. V epidemiji koronavirusa pa ne vidi le nujno slabih stvari.

»Majcena, neživa, pretkana pošast je vsem obrnila življenje na glavo. Ali

pa morda vendarle na noge? Saj veste, vsi smo vse doslej leta in leta

hiteli, prehitevali druge in celo sami sebe in si dopovedovali nekaj v

smislu, samo še tole opravim, samo še na to službeno pot se odpravim,

samo še tole uredim, samo še tole izvedem.« Ob tem pa se je zdelo, da

Foto: Polona Ožbič

Maribor se je zaradi koronavirusa spremenil v mesto duhov.

Foto: Jure Legac

Foto: Osebni arhiv

Predsednik Turistične zveze Pavle Hevka si v teh dneh zaradi

narave svojega dela ne more privoščiti udobja domače

pisarne, zato je, odgovorno zaščiten z masko.

naša marljivost le še daljša sezname opravil.

Osamitev zaradi epidemije koronavirusa naj bo priložnost za razmislek in

postavitev novih temeljev slovenskega turizma, ki sicer velja za

pomembno gospodarsko panogo in je v zadnjih letih beležil rekordne

obiske. Žal pa je Slovenija v najbolj obleganih turističnih biserih, kamor

so se stekale reke turistov, že izgubljala čarobnost in privlačnost, po kateri

slovimo po svetu – pristen stik z domačini.

Suzana Kozel

Kristjani v pričakovanju

največjega praznika

Velika noč je praznik, ko se za praznično mizo zbere vsa družina in oživijo stari običaji. Blagoslov zelenja na

cvetno nedeljo, blagoslov jedil na veliko soboto, velikonočna vigilija ... Zaradi epidemije bodo katoličani veliko

noč morali praznovati doma.

Župniki bodo maševali v praznih cerkvah, blagoslov pa bo mogoče

spremljati po Televiziji Slovenija in radiu Ognjišče.

Bogato izročilo praznika

Velika noč se povezuje s starimi ljudskimi verovanji in praznovanji

pomladi – kulti ognja in predkrščanskimi pomladnimi obredji,

žrtveniškimi verovanji, kulti plodnosti in umrlih. Velika noč je

najpomembnejši in najstarejši krščanski praznik, sestavljen iz številnih

obredov in šeg, ki se odvijejo po natančno določenem scenariju iz

Svetega pisma. Gre za praznik, s katerim kristjani praznujejo vstajenje

božjega sina Jezusa Kristusa od mrtvih. Velika noč je tako praznik

veselja in upanja. Verniki namreč verjamejo, da je Jezus s svojim

vstajenjem premagal duhovno in telesno smrt ter tako prinesel upanje

za vstajenje po smrti.

Praznik vseh praznikov

Velika noč je premakljiv praznik, praznovanje je določeno po luninem

koledarju. Kristjani jo zmeraj praznujejo na začetku pomladi, po

40-dnevnem postu, ki se začne na pepelnično sredo, po mastnih

pustnih pojedinah. Poimenovali so ga premikajoči se post, ki pade na

nedeljo po prvi polni pomladni polni luni. Pomlad se začne 21. marca,

velika noč pa se vsako leto praznuje med 22. marcem in 25. aprilom.

Letos je velika noč v nedeljo, 12. aprila. Pravoslavci za izračun velike

noči uporabljajo julijanski koledar. Običajno jo praznujejo teden ali dva

za zahodnimi cerkvami, ki sledijo gregorijanskemu koledarju.

Čeprav velikonočne tradicije niso v vseh državah enake, gre povsod za

daljše obdobje 'praznovanja' oziroma priprav na vstajenje Jezusa.

Štiridesetdnevno postenje je za verujoče čas za razmislek in obžalovanja

za vse, kar so storili slabega. S postom posnemajo Jezusov

štiridesetdnevni odmik v divjino. Kristjani verjamejo, da je v tem času

prestal mnoge hudičeve skušnjave.

Veliki teden

Teden pred veliko nočjo se imenuje sveti ali veliki teden in ga spremlja

več velikih prazničnih dni. Kristjani se pripravljajo na velikonočno

praznovanje. Vsi dnevi velikega tedna, predvsem pa veliki četrtek, veliki

petek, velika sobota, velikonočna nedelja in velikonočni ponedeljek so

povezani z dogodki ob Kristusovi smrti in vstajenju.

Veliki teden se začne s cvetno nedeljo, ki je zadnja nedelja pred

nastopom velike noči. Takrat verniki v cerkvah blagoslavljajo oljčne

vejice ali butare. Verjamejo, da jih to blagoslovljeno zelenje čez leto

varuje pred udarom strele, odganja bolezen in povečuje plodnost.

Cvetni nedelji sledijo trije delovni dnevi. Gre za čas, ko morajo biti

obleka, hiša in okolica očiščene. Ker verniki letos v cerkvi ne bodo

mogli biti fizično prisotni, bodo duhovniki blagoslov zelenja opravili

simbolično. Škofje pa svetujejo, da si verniki doma pripravijo zelenje z

vrtov ali butare in ga blagoslovijo z blagoslovljeno vodo.

Veliki četrtek po krščanskem izročilu predstavlja dan, ko je Jezus Kristus

jedel zadnjo večerjo s svojimi učenci. Krizmena maša bo letos

Foto: Družina, Slovenska škofovska konferenca

Foto: Gregor Zalokar

Aktualno


groba vstal tudi Jezus. Jajca so tudi simbol pomladi in novega

10 11

Aktualno

Velikonočne dobrote v košarah

Foto: Družina, Slovenska škofovska konferenca

• rdeči pirhi, ki simbolizirajo Jezusovo kri, predstavljajo pa tudi

vstajenje – tako kot piščanec stre lupino in vstopi v življenje, je iz

življenja (tako kot kokoš s svojo toploto poskrbi za življenje v jajcu,

tudi pomladno sonce poskrbi za dokončen umik snega ter vzklitje

semen – pirhi so bili včasih rumeni in rdeči, saj ti dve barvi

predstavljata sonce);

• kruh, ki predstavlja življenje in božjo dobroto;

• potica, ki simbolizira Jezusovo krono iz trnja;

• pomaranča, ki predstavlja pijačo, ki so jo ponudili umirajočemu

Kristusu (v velikonočni zgodbi gre za gobo, namočeno s kisom);

• in cvetje kot simbol Jezusovega vstajenja od mrtvih.

Foto: Maja Šmitek

Aktualno

prestavljena na čas, ko se bodo razmere z epidemijo uredile. Po večerni

maši utihnejo cerkveni zvonovi v spomin na Jezusovo trpljenje in smrt.

Ponovno začnejo zvoniti v nedeljo zjutraj, s čimer oznanijo Jezusovo

vstajenje. Kristjani na ta dan običajno barvajo jajca.

Veliki petek je za kristjane dan žalovanja, spominjajo se Jezusovega

križanja, zato na ta dan velja najstrožji post, hkrati pa je to edini dan v

letu, ko v cerkvi ni maše in utihnejo tudi orgle.

Župniki bodo letos opravili obrede velikega petka v najosnovnejši

obliki, brez petja in prinašanja križa v procesiji. Mnogi kristjani se na ta

dan ob normalnih razmerah odpravijo na izlete do številnih križevih

potov po Sloveniji in se spominjajo zgodbe o Jezusovem trpljenju.

Petek je tudi dan kuhanja in pripravljanja jedi, namenjenih blagoslovu.

Velika sobota je dan, ko kristjani praznujejo vstajenje Kristusa od

mrtvih. To je dan blagoslavljanja hrane, krstne vode in kurjenja kresov.

V košari, okrašeni s cvetjem, v cerkev in kapelice k blagoslovu oziroma

žegnu prinašajo jedi, ki predstavljajo simboliko krščanskega praznika.

Blagoslov in delitev ognja letos odpadeta. Zaradi epidemije bo veljaven

blagoslov jedil po televiziji ali radiu, verniki pa lahko doma jedila

spoštljivo blagoslovijo tudi sami. V velikonočni košarici ne smejo

manjkati:

• šunka, ki predstavlja Jezusovo telo;

• hren, ki simbolizira žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ

(grenkoba opozarja na Jezusovo hrepenenje po božji bližini);

Verniki prinašajo jedi k blagoslovu.

Veliki teden se začne s cvetno nedeljo.

Na velikonočno nedeljo potekajo vstajenjske procesije. Letos tudi te

odpadejo. Nedelja je za kristjane najpomembnejši dan, saj praznujejo

vstajenje božjega sina. Ker bodo škofje in župniki velikonočno sveto

mašo darovali brez navzočnosti vernikov, bodo k zajtrku vabili z

zvonjenjem zvonov ob 8. uri. Gre za družinski praznik, ko se ob

velikonočnih dobrotah zberejo prav vsi člani družine, letos pa le tisti, ki

živijo v skupnem gospodinjstvu. Nekateri na ta dan oblečejo nova

oblačila ali vsaj obujejo nove nogavice.

Na velikonočni ponedeljek, ki je dela prost dan, Cerkev proslavlja

znamenito pot vstalega Kristusa v Emavs, namenjen je sprostitvi in

zabavi. Je pa tudi dan, ko si privoščijo velikonočne dobrote, ki jih niso

Foto: Stanislav Ciglarič Foto: Družina, Slovenska škofovska konferenca

Po jutranji maši si družina pripravi velikonočni zajtrk.

uspeli pojesti v nedeljo. Letos bodo škofje in župniki sveto mašo

darovali brez navzočnosti vernikov. Za ponedeljek, ki je namenjen

obisku prijateljev in znancev, pa zapovedujejo odpoved vseh obiskov,

da se prepreči nevarnost širjenja epidemije. Včasih, ko so ljudje na ta

dan hodili na obiske in izlete, so rekli, da gredo v Emavs.

Simbolika skozi čas

Velikonočne jedi niso vedno simbolizirale Jezusovega trpljenja.

Osnovne jedi ob tem prazniku so namreč enake jedem, ki jih ob svoji

'veliki noči' oziroma pashi (prazniku rešitve Izraelcev iz egiptovske

sužnosti) uživajo judje. Slednji svoj praznik prav tako praznujejo v

marcu ali aprilu, na prazničnih krožnikih pa si privoščijo meso

(jagnjetino), kruh, vino in grenka zelišča, za katera verjamejo, da so

koristna za prebavo oziroma čiščenje telesa.

Velikonočni zajček – kosmati prinašalec pirhov

V Sloveniji je simbol velikonočnih praznikov tudi zajček, ki nam veselo

maha s trgovinskih polic že kakšen mesec prej. Čeprav ga je v čokoladni

obliki k nam prinesel kapitalizem, je s prazničnim obdobjem povezan

že stoletja. Kristjani so ga, tako kot številne druge simbole in navade,

prenesli iz poganske tradicije.

Zajci so zaradi sposobnosti hitrega množenja simbolizirali plodnost.

Ker se parijo spomladi in predstavljajo prebujanje narave, s tem pa

ponovno rojstvo, ga verniki povezujejo s Kristusovim vstajenjem. V

antiki so denimo verjeli, da je zajec dvospolnik in se lahko razmnožuje

brez izgube nedolžnosti, zaradi česar je nekatere stoletja pozneje

asociiral na brezmadežno spočetje Device Marije.

Germanskim poganom pa je poljski zajec predstavljal utelešenje

tevtonske boginje plodnosti Eastre. Častili so jo kot boginjo zarje ali

pomladi. Predstavljala je ponoven začetek življenja po mrzli zimi. Iz

njenega imena prihaja tudi angleško poimenovanje za veliko noč

Easter. A zajčka naj bi v simbol velike noči prvič preobrazili v Nemčiji. O

njem v delu iz 17. stoletja piše George Franck von Frankenau, ki opisuje

alzaško verovanje, da jajca prinese zajec. Poljski kosmatinec je takrat

začel predstavljati figuro, ki ob koncu postnega časa po nekaterih

legendah skriva in pazi jajca, po tevtonskem mitu pa jih celo izvali.

Danes mnogi otroci na velikonočno jutro iščejo jajca po stanovanju ali

na domačem dvorišču in vrtu. Ponekod mu nastavijo tudi košarico. A v

zadnjih desetletjih zajec ne prinaša le pirhov, temveč tudi sladkarije,

igrače in druga darila, ki naj bi jih dobili le pridni otroci.

Anja Ciglarič

V ZDA vsako leto prodajo 90 milijonov čokoladnih

zajčkov in dobrih 91 milijonov jajčk, v Veliki Britaniji pa

80 milijonov čokoladnih jajčk.


pirhov. Če so jih na začetku barvali s svetlimi barvami, ki so predstavljale

12 13

Aktualno

Svila se mora tesno prilegati jajcu.

Barvanje s svilo

Če si želite malo več drznosti, bo morda barvanje s svilo po receptu

najbolj znane ameriške gospodinje Marthe Stewart pravo za vas. Pred

petimi leti ga je pri nas predstavila Alenka Košir, ki jo poznamo

predvsem kot promotorko zdravega načina življenja in voditeljico

telesne vadbo.

Ljudska umetnost okraševanja pirhov

Različne slovenske regije so razvile svojevrstno barvanje in okraševanje

svetlobo prebujajoče se pomladi, so jih pozneje začeli barvati bolj

pisano, od tod tudi izhaja beseda pisánka. Pirhe na Koroškem denimo

še danes imenujejo pisánke, ponekod na Štajerskem in v Prekmurju pa

ramenice ali remenke. V Beli krajini ustvarjajo pisanke, ki zaradi svoje

posebnosti predstavljajo enega od simbolov dežele ob Kolpi. Čudovite

okraske, ustvarjene z raztopljenim čebeljim voskom in praskanjem v

obliki finih vzorcev v črni in rdeči barvi, so nekoč dekleta posvetila

fantom in jim s tem izkazala ljubezen.

V Idriji jajca okrasijo s čudovito idrijsko čipko. Prava čipkarska

mojstrovina z več kot 15.000 luknjicami pa so vrhniški pirhi.

Anja Ciglarič

Foto: Alenka Košir

Aktualno

Barvanje s svilo

Mavrica pirhov

Pobarvajte jajca s pomočjo

narave

Za veliko noč se poleg tradicionalnih dobrot veliko vrti tudi okoli priprave pirhov. Pobarvana trdo kuhana ali

spihana jajca so namreč eden najbolj prepoznavnih simbolov velike noči.

Postopek:

Surovo jajce je treba najprej očistiti, potem pa zaviti v košček svile

(velikost 18 x 18 cm), tako da je 'lepa' stran svile obrnjena proti jajcu. Kot

piše na svojem blogu (https://www.alenkakosir.si/blog/), se mora svila

jajcu tesno prilegati, saj se tam, kjer se ga blago ne dotika, jajce ne bo

obarvalo: »Tukaj nam je v pomoč, da jajce, že zavito v svilo, pomočimo

v mrzlo vodo in s prsti pogladimo svilo, da se ga tesno oprime.« Blago

je treba zavezati z žičko in zaviti še v bel bombaž, da se barva ne razliva

na druga jajčka. Jajca se skuha v vodi z dvema žlicama kisa. Ko zavrejo,

jih je treba na zmernem ognju kuhati še 25 minut. Ko se skuhajo, jih

odstranite iz vode in počakate, da se ohladijo. Šele po tem jih odvijete.

Da se bodo pirhi lepo svetili, jih lahko premažete z jedilnim oljem ali

slanino.

Jajca se bodo lepo svetila, če jih premažete z oljem.

Pričarajte si mavrico na naraven način

Pozabite na umetna barvila in poiščite naravna kar v domači kuhinji.

Rdeča, zelena, oranžna, modra in še bi lahko naštevali. Skoraj vse barve, ki

jih ponujajo v vrečkah, si lahko pričaramo tudi na povsem naraven način.

Za rdeče pisanice si lahko pomagate s teranom, v katerem jajca

namočite ali jih v njem skuhate. Za kuhanje lahko uporabite tudi

olupke rdeče čebule, šipkov sok ali maline.

Oranžno barvo boste najlažje dosegli s kuhanjem jajc v vodi, v katero

ste dodali nekaj žlic rdeče paprike. Vodo lahko obarvate tudi s

korenčkovim sokom.

Tudi pri rumeni barvi je na voljo več alternativ. Jajca lahko skuhate v

vodi, ki ste ji dodali žafraniko, kurkumo ali si pomagate s cvetovi

ognjiča. Pri slednjem je treba cvetove najprej skuhati v vodi z dodatkom

majhne količine kisa in soli, potem pa v obarvani vodi skuhati jajca. Če

boste v vodo dodali le žličko kurkume, bodo jajca dobila zlati lesk.

Zelena barva pisanic zahteva več priprave. Najprej je treba skuhati

zmes koprive, regrata, špinače in zelenega čaja. Sestavine se po

kuhanju zmiksa in precedi. Jajca se potem v precejeni in močno

obarvani tekočini kuhajo kar nekaj časa. Nežne zelene odtenke si lahko

pričarate tudi s kuhanjem jajc v zelenem čaju.

Modro barvo boste najlažje dosegli, če boste kuhana jajca namočili v

borovničev sok ali sok temnega grozdja.

Bi radi imeli vijolične pirhe? Potem jajca skuhajte v mešanici soka

črnega ribeza in vode (1 : 1) ali v vodi, v katero ste dodali lupine rdeče

čebule. Pomagate si lahko tudi s sokom rdečega zelja.

Tudi roza barvo si lahko pričarate na povsem naraven način. Jajca

skuhate v razredčeni tekočini vložene rdeče pese ali za barvilo

uporabite brusnice ali ribez. Že kuhana jajca pa lahko namočite v

grozdni sok, ki mu dodate limonin sok.

Rjava barva pirhov se zdi najbolj uveljavljena, če govorimo o naravnem

barvanju jajc. Pri tem si lahko pomagate s čebulnimi olupki ali

precejeno turško kavo. Lepo rjavo barvo jajca dobijo tudi, če jih še

vroča namočite v močno črno kavo, v katero ste dodali nekaj kisa.

Tudi črne pisanice lahko dobite na naraven način. Jajca je za to, da

dobijo črno barvo, treba kuhati v gostem pravem ali ruskem čaju.


gornjimi konci, dvignjenimi 30 centimetrov od tal. Po tleh pogrnite

14 15

Aktualno

Foto: www.freepik.com

Velikonočna jajca

Priložnost za igro

Pobarvana in okrašena jajca so sestavni del številnih tradicionalnih in zabavnih iger, kot so turčanje, valičanje

in sekanje pirhov. Pisanice popestrijo marsikatero družinsko praznovanje. Običajno se igre z njimi igrajo na

velikonočni ponedeljek.

Sekanje, šicanje, ticanje pirhov

Sekanje pirhov sodi med eno izmed najstarejših velikonočnih tradicij

na Slovenskem in se razlikuje od pokrajine do pokrajine. Običaj je

priljubljen predvsem med starejšimi na Dolenjskem, Gorenjskem in v

Posavju, kjer pripravljajo celo tekmovanja v sekanju in zbijanju

pisanic. V igri je treba s kovanci zadeti pirhe v najmanj meter in pol

oddaljeni košari oziroma peharju, tako da kovanec ostane v jajcu.

Vsak tekmovalec lahko trikrat poskusi. Pri polnem zadetku, ko

kovanec ostane v pisanici, tudi ko ga obrnemo, tekmovalcu pripadajo

tri točke in pirh. Če zadene pisanico, a kovanec, ko jajce obrnejo,

izpade, dobi dve točki. Če kovanec zadene in poškoduje samo lupino

ter se odbije, dobi eno točko. Tekmovalci, ki si delijo prvo, drugo ali

tretje mesto, gredo v finale. V finalu ima vsak tri dodatne mete, dokler

se ne izkaže, kdo je najboljši. Zmagovalec lahko pobere še ostale

kovance. Najdlje organizirano sekanje pirhov pripravljajo v Sevnici,

najštevilčnejše pa je v Stopičah pri Novem mestu.

Zbijanje pirhov

Pri zbijanju pirhov potrebujete 30 centimetrov dolgo krivo palico, s

katero ciljate v šest metrov oddaljeno pisanico. Način metanja

palice je poljuben. Vsak tekmovalec ima na voljo tri mete. Vsak

zadetek pisanice, ne glede na to, kako je palica vržena in kako pade,

šteje točko. Zmaga tisti z največjim številom točk. Pri neodločenem

izidu odloča dvoboj. Tekmovalcu ostanejo le tiste pisanice, ki so ob

zadetku počile. Nepoškodovane ostanejo zmagovalcu.

Valicanje – trkljanje pirhov po grabljah

Zabavno preizkušnjo predstavlja tudi trkljanje pirhov po grabljah.

Gre za kotaljenje pirhov z najvišje točke ročajev dveh vzporedno

Foto: Turistično društvo Kokrica

Sekanje pirha in pomaranče, leto 1932

Sekanje pirhov

Foto: stareslikecerknica.org

postavljenih grabelj in zadevanje 'balinpirhov' v krogu. Dvoje

grabelj postavite vzporedno skupaj (1 do 2 centimetra narazen) z

odejo od konca grabelj naprej. 'Balinpirh' je postavljen na odejo v

krogu premera 20 centimetrov, le meter od konca grabelj.

Tekmovalec lahko postavi pirh na poljubno mesto v krogu. Pisanico

zakotalimo z najvišje točke ročajev grabelj. Za vsak zadetek

balinpirha šteje točko. Vsak tekmovalec ima pet poskusov (kotali

pet pirhov), zmaga tisti, ki jih zadene največ. Pirhi, ki počijo na

zadetku, ostanejo tekmovalcu.

Trkanje, štruvanje

Trkanje pirhov je igra, v kateri ne bodo uživali le odrasli, ampak tudi

otroci. Gre za dvobojevanje z jajci. Vsak tekmovalec si izbere nekaj

pisanic, s katerimi bo tekmoval v trkanju. Pomembno je poznavanje

jajčne lupine, saj tisti, ki to dobro obvlada, hitro najde najbolj

ranljivo točko nasprotnikovega pirha. Jajca so najbolj ranljiva na

peti, kjer ima jajce lunico. Tekmovalca trkneta z jajci (običajno z

zgornjim delom jajca). Zmaga tisti, katerega jajce po trku ostane

celo – ali drugače povedano, tisti, ki ubije več nasprotnikovih

pirhov. Paziti je treba, da se z jajcem ne udarja premočno, saj se v

tem primeru razbije lupina tistega, ki to počne. Poraženec mora

dati zmagovalcu svoje razbito jajce. Če je udeležencev več, se igra

nadaljuje po sistemu izpadanja.

Lov za pirhi

Tudi lov na pirhe je zelo priljubljena igra med otroci. V času velikonočnih

praznikov love na pirhe organizirajo po različnih slovenskih krajih, pravi

lov pa lahko pripravite tudi sami doma ali v sodelovanju s prijatelji in

sosedi izvedete skupinski lov na te pisane zaklade. Če bo jajca iskalo

več otrok različnih starostnih skupin, lahko za vsako starostno skupino

pripravite svojo barvo jajc in jih skrijete po težavnosti, starosti primerno.

Dobro je tudi, da območje iskanja primerno označite, da otroci ne bi

odtavali na področja, kjer jajc ni. Zmaga tisti otrok, ki je našel največ jajc.

Za dodatno motivacijo lahko pisanice označite s črkami. Ko jih otroci

najdejo, naj poskušajo iz najdenih pirhov sestaviti čim več besed.

Zmaga tisti, ki jih sestavi največ.

Velikonočne igre organizira Turistično

društvo Kokrica

Glavna disciplina velikonočne kokrške

prireditve je sekanje pirhov. Pirhe se seka s

kovanci in običajno to igro spremlja velika

gledalcev, ki navijajo za svojega kandidata.

Hitro spoznajo, da sta pri sekanju pirhov

poglavitni zbranost in natančnost. »Zadeneš

ali ne, to je čisto tako. Doma se malo potrenira,

čeprav je vedno, kot imaš srečo,« reče vsak, ki

igra to igro. In od sreče, pravijo, je odvisno tudi

metanje palice. Zelo kriva mora biti, pa vreči jo

je treba čim bliže pisanici. In potem je tu še

valicanje pirhov po perilniku in grabljah. »To so

stari običaji, ki so se dogajali v velikonočnem

času po Kokrici in okoliških vaseh,« predstavi

velikonočne igre dolgoletna predsednica

Turističnega društva Kokrica Mimi Rozman.

Tako so se ob veliki noči igrali naši starši in mi

želimo tudi za naše vnuke ohraniti kak običaj iz

starih časov. Na koncu najboljši prejmejo tudi

nagrade, med katerimi so tudi pirhi, odeti v

lično spletene mojstrovine.


Foto: Turistično društvo Kokrica

A. C.

Zanimivost: V preteklosti so poznali tudi prave bitke z jajci, v

katerih so se obmetavali z njimi.

Sekanje pirhov, ilustracija: Maksim Gaspari

Aktualno

kulturno dediščino, rokovanjem s tradicijami in njihovimi prenosi

16 17

Turizem smo ljudje

Foto: osebni arhiv

Sodelovanje, zaupanje

in spoštovanje so gonilo

turizma

Ob Janji Viher, novi predsednici Štajerske turistične zveze (ŠTZ), začutiš, da njeno srce bije za turizem: »Zame

je turizem navdih, življenje, kri, voda, zrak in svoboda, delo, obveznost in odgovornost.«

V turizmu vidi veliko možnosti in priložnosti za razvoj novih

produktov, doživetij, prireditev in aktivnosti. Ključ za uspeh in

zadovoljstvo ljudi je po njenem mnenju v hitri odzivnosti,

inovativnosti in povezovanju partnerstev.

Janja Viher diha turizem

Vihrovi, ki je korenine pognala v osrčju Slovenskih goric pred 44

leti, so bili prostovoljstvo, delovna marljivost, skrb za sočloveka,

živali in naravo položeni v zibelko. Njen življenjepis se danes bere

kot bogata zbirka neprecenljivih izkušenj v turizmu, s katerim je

tesneje povezana že 30 let. Vse od osnovne šole, ko je prvič v roke

prevzela vajeti turističnega podmladka. Svoje znanje od takrat

naprej nadgrajuje in širi. Študirala je turizem in v vseh teh letih

zamenjala številne vodstvene funkcije, vse povezane s turizmom

– bila je predsednica lokalnega turističnega društva Zgornja

Kungota, direktorica občinske uprave občine Zgornja Kungota,

vodja zahtevnejših evropskih projektov s področja turizma,

direktorica Razvojne agencije Slovenske gorice, direktorica

Zavoda za turizem Maribor – Pohorje. Je tudi soustanoviteljica

zasebnega Zavoda za inovativnost in podjetništvo. Po vseh teh

projektih se je podala še v gospodarstvo in ustanovila podjetje, ki

se ukvarja z razvojem podeželja, pospeševanjem podjetništva in

turizma. Da ji je turizem resnično zlezel pod kožo, pa dokazuje s

snovanjem projektov, ki s pomočjo evropskih in nacionalnih

sredstev pomagajo razvijati turizem, podeželje, mesta in

integralne turistične produkte. Poleg vsega naštetega je vsa leta

aktivno vpeta v delo ŠTZ, kjer je po dveh letih podpredsedniške

funkcije februarja letos postala še šefica zveze. Ob tej pomembni

Foto: osebni arhiv

Kolesarsko vodenje

vlogi za prostovoljstvo s področja turizma na Štajerskem je tudi

podpredsednica TZS in aktivna članica Območne obrtnopodjetniške

zbornice Maribor, kjer je podpredsednica Sekcije za

gostinstvo in turizem ter predsednica Odbora za gospodarstvo,

članica komisije za razvoj turizma pri TZS in občine Kungota ter

članica Evropskega reda vitezov vina. Turizem je njen način

življenja. V prostem času namreč rada obiskuje tudi športne in

turistične prireditve doma in v tujini.

»V turizmu ni egoizma, turizem je dejavnost, kjer je potrebno

delo v skupini in sodelovanje, ki sloni na zaupanju in spoštovanju.«

Štajerska je dežela tisočerih priložnosti in lepot

Štajerska se lahko pohvali z raznoliko in bogato naravno in

v sedanjost, našteva Vihrova: »Bogata je z naravnimi lepotami,

prijaznimi in srčnimi ljudmi, tradicijami, običaji, kulinaričnimi in

vinskimi zgodbami, kulturnimi dogodki velikih razsežnosti.

Vredno je, da se nas obišče in poišče za vsakogar prav poseben

kotiček, ki je tako edinstven, da bo navdušil še tako zahtevnega

obiskovalca, ali obisk večjih mest, kot so Maribor, Ptuj, Ormož,

Lenart ali Slovenska Bistrica. V nedrjih Pohorja, Dravske doline,

Slovenskih goric in Kozjaka je mogoče spoznati številne srčne

prireditve in zgodbe ljudi, odlične gastronomske posebnosti in

ponudbo, ki vas ne bo pustila ravnodušne in bo klicala k vrnitvi,

da ob tem osvojite tudi osnovne izraze 'štajerskega arga'.

Treba je delati kakovostno in z roko v roki z naravo

Vihrova, ki uživa v naravi, najraje na kolesu ali pohodu, vidi svoje

poslanstvo v gradnji uspešnega in trajnostnega turizma:

»Vsekakor imamo pri razvoju in profesionalizaciji prireditev in

dogodkov, ki jih organizirajo naša društva, tudi velike možnosti za

večjo prepoznavnost širom po Sloveniji in tudi v tujini.« In ker

gredo trendi navzgor, so obvezani, da delajo dobro, pojasnjuje.

Prihodnost turističnih društev vidi v večjem vključevanju mladih:

»Da bo delo zanje v društvih zanimivo, jim moramo dovoliti, da

ustvarjajo svoje zgodbe, ideje in zamisli. Omogočiti jim moramo,

da imajo podlage v sodobnih medijih, da so videni in slišani.

Osveščanje in vključevanje je tukaj ključnega pomena. In če nam

to uspe, se nam za prihodnost turistične društvene organiziranosti

ni treba bati.«

»Za uspešno turistično zgodbo stojijo medsektorsko sodelovanje

gospodarstva, javna sfera in prostovoljstvo s prenosom

odgovornosti, znanja in tradicij naših prednikov v prihodnost za

naše najmlajše.«

Štajerska turistična zveza v svojih vrstah povezuje več kot 80

turističnih društev iz 42 občin: »Naši cilji v prihodnjih štirih letih

Srce med vinogradi

Sedanja predsednica in nekdanji predsednik ŠTZ

bodo usmerjeni v tesnejšo povezovanje med društvi,

povezovanje, informiranje in vzpostavitev učinkovitih orodij

prenosa informacij, znanja in novosti s področja turizma ter

prostovoljstva, ki jih bomo nadgradili z informiranjem,

obveščanjem, vzpostavitvijo aktivne spletne strani, urejanjem FBprofila

z aktualnimi objavami, koristnimi za društva, in nenehnim

spodbujanjem ljudi za nova članstva v društvih in zvezah.«

Ohranjanje tradicije je ključ do uspeha

Pomen turističnih društev je večji, kot mislijo mnogi, izpostavlja

Vihrova: »Gradnja uspešnih zgodb v ohranjanju posebnosti

lokalnega okolja, tradicij, običajev, narečij, prireditev, praznovanj

in obeležitev pomembnih dogodkov ali ljudi v glavnem sloni na

promociji in dogodkih, ki so v domeni turističnih društev. V

turističnih društvih se učimo strpnosti, drugačnosti in sodelovanja

vseh generacij, kar je posebnost in privilegij, ki se lahko s

profesionalizacijo prenaša tudi v gospodarske družbe in v

podporo lokalnim javnim zavodom s področja turizma, lokalnim

skupnostim in partnerskim organizacijam.«

Arhiv kamp Koren/www.slovenia.info

Foto: osebni arhiv Foto: Marijan Petek

Anja Ciglarič

Turizem smo ljudje


18 19

Pod drobnogledom

Slikovito krožišče v Šmarjeških Toplicah z veliko kamnito

majoliko (občina jo ima tudi v grbu), ki pritegne pozornost

slehernega obiskovalca.

Ob cesti tik pred vstopom v kraj gradijo hidravlično izboljšavo

vodovodnega sistema, kar ob obisku RTD TZS ni povzročalo

prometnega zastoja.

Pod drobnogledom

Posebno mesto v kakovostni turistični ponudbi ima lokalna kulinarika, tudi s slanim in sladkim raznovrstnim pecivom.

Kjer domuje najstarejši škrat

Tokrat je Republiški turistični drobnogled Turistične zveze Slovenije (RTD TZS) vstopil v svet vinogradov,

neokrnjene narave, legend in termalne vode – v občino Šmarješke Toplice.

To je ena od mlajših občin, ki je na samostojno pot stopila šele

leta 2007, a se kaže kot urejen turistični kraj s kakovostno turistično

ponudbo. Čeprav je najbolj – in daleč naokrog – znana po

zdraviliškem turizmu s tamkajšnjimi termami, je v kraju in okolici

kaj videti, doživeti in okusiti.

na več točilnih mestih, se seznanili z vinogradništvom, kletarstvom

in kulinariko. Oblikujemo tudi mrežo lokalnih ponudnikov

kulinaričnih dobrot, značilnih za naše področje. Kjer je bilo nekoč

posestvo gradu Klevež ob Kleveški Toplici, bomo uredili dostop do

naravnega izvira termalne vode …,« našteva župan Marjan Hribar.

V času obiska RTD TZS je bil kraj čist in urejen, prav tako okolica.

»Pozna se, da so že zgodaj začeli spomladansko čiščenje in

urejanje,« meni Karel Vernik, predsednik RTD TZS. Prav tako so bile

urejene – in tudi že dobro obiskane – pohodne poti za nordijsko

hojo. Imajo jih kar dvanajst, izhodišče vseh so Terme Šmarješke

Toplice. »Zelo pohvalno je, da so prehodne v vseh letnih časih! In

znano je, da je nordijska hoja ena najbolj učinkovitih in varnih

oblik rekreacije,« poudarja Karel Vernik.

Besedilo in foto: Duša Podbevšek - Bedrač

Marjan Hribar, župan: »V letošnjem in prihodnjem letu bomo

digitalno posodobili kulturno dediščino na Vinjem vrhu.«

»V prihodnjih mesecih načrtujemo uresničitev več projektov s

področja razvoja turizma in inovativne turistične ponudbe za

dnevne obiskovalce. Med drugim urejamo vaško jedro v Šmarjeti,

kjer bodo obiskovalci prepoznali dolenjskega posebneža – cviček

Stare avtomobilske gume, plastika in še marsikaj »krasi« Kras.

Ena od turistično bolj obiskanih točk v Šmarjeških Toplicah je

medgeneracijski interpretativni center Hiša žive dediščine, kjer

obiskovalec spozna življenje lokalnih prebivalcev v različnih

zgodovinskih obdobjih. In si ogledajo film o znamenitem

škratu Viniju.

Najpogosteje fotografiran spomenik v kraju je železni vodnjak

s kipom ženske z vrčem v zdraviliškem parku. Izdelali so ga v

19. stoletju v eni od avstrijskih livarn, v Šmarješke Toplice ga je

leta 1926 pripeljal novomeški zdravnik dr. Viktor Gregorić.

»V minulem letu smo imeli v občini skoraj 98 tisoč turističnih prenočitev, letos si jih želimo še več,« pravi Darinka Bobnar v

tamkajšnjem Zavodu za turizem, kulturo in šport (ob njej predsednik RTD TZS Karel Vernik).


gozdov. E6 in E12 pa se združita ob Jadranskem morju, v

20 21

TZS

E6 in E7 se pri nas srečata nedaleč od medvedjih stopinj v

Predgozdu, blizu Mačkovca in Sela pri Robu sredi prekrasnih

Strunjanu. Vse evropske pešpoti v Sloveniji so označene z rdečerumenimi

markacijami. Zanje v Sloveniji skrbi Komisija za

evropske pešpoti v Sloveniji (KEUPS), ki so jo ustanovile: Turistična

zveza Slovenije, Zavod za gozdove Slovenije, Planinska zveza

Slovenije in Zveza gozdarskih društev Slovenije.

TZS

Foto: Marko Šinkovec/www.slovenia.info.si

50 let evropskih pešpoti

Zgodovina in postopen razvoj pohodništva po evropskih pešpoteh segata v leto 1969, ko je bila v Nemčiji

ustanovljena Evropska popotniška zveza (ERA). Danes to krovno organizacijo sestavlja 63 pohodniških

organizacij iz 30 evropskih držav in štirih organizacij, ki so včlanjene kot zunanji opazovalci. Združujejo več kot

tri milijone članov.

»Odprimo meje, pojdimo drug do drugega peš, kajti le tako se

bomo med seboj najbolje spoznali in naučili spoštovati in ceniti

sočloveka!« To je bil glavni moto prvega predsednika Evropske

popotniške zveze, dr. Georga Fahrbacha, na ustanovitvi 19.

oktobra 1969 v Raichbergu. Njegove besede so naletele na

pozitiven odziv po vsem svetu, tudi pri nas.

V Evropi je danes speljanih 12 evropskih poti, skozi Slovenijo pa

potekajo tri – E6, E7 in E12. Celotna pot E6 poteka od Roskilda pri

Köbenhaunu na Danskem do Kastava nad Reko. Odprta je bila 22.

junija 1975 v Mariazellu v Avstriji. Slovenski del poti E6 je bil odprt 24.

maja 1975 na Mašunu v okviru tedna gozdov in proslave stoletnice

prvega gozdarskega društva na Slovenskem. Pobudo za ureditev te

poti je dal inženir gozdarstva dr. Milan Ciglar, po katerem se danes ta

del poti tudi imenuje Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana.

Pot E7 sta na pobudo prof. J. Ciglarja in M. Kmecla trasirala in

uredila dr. Boštjan Anko ter Zoran Naprudnik. Odprta je bila 12.

septembra 1986 na Mačkovcu, in sicer v počastitev Svetovnega

kongresa Mednarodnega združenja gozdarsko-raziskovalnih

organizacij (IUFRO) ob navzočnosti gozdarskih delavcev vseh

celin in številnih pohodnikov. Danes nosi ime po Zoranu

Naprudniku, zelo prizadevnem delavcu v športu in turizmu.

smeri kot E6. Ko je imela še končnico YU, je vodila do Sotle, leta

1995 pa so jo bistveno podaljšali vse do Mure in naprej na

Goričko, tako da je zdaj dolga okoli 650 kilometrov, z 42 žigi. V

celoti se ji bo enkrat uspelo povezati Atlantik in Črno morje. Na

zahodnem delu ji za to manjka začetni del na Portugalskem,

odsek skozi del Italije, na vzhodu pa nadaljevanje skozi Romunijo

in Ukrajino. Evropska pešpot

E12 (Mediteranska pešpot) v Sloveniji je bila odprta 10. 12. 2016 v

Kopru in poteka od stične točke z italijansko traso na Poti zdravja

– Parenzani v Škofijah mimo Kopra in Strunjana ter Portoroža do

Sečovelj in mejnega prehoda Sečovlje, kjer vstopi na hrvaško

ozemlje. Pot je dolga nekaj manj kot 50 km in ima 3 kontrolne žige.

Zanjo potrebujemo dva do tri dni. Evropska pešpot E12 prihaja iz

Španije, Francije in Italije na slovensko in hrvaško jadransko obalo,

v Črno goro, Grčijo in naprej v vzhodno Sredozemlje.

Poslanstvo Komisije za evropske pešpoti v Sloveniji je vključevanje v

evropske tokove pohodništva, sodelovanje z Evropsko popotniško

zvezo, koordiniranje Kluba popotnikov po evropskih pešpoteh v

Sloveniji (organiziranje vsakoletnega srečanja slovenskih pohodnikov

po evropskih pešpoteh), seznanjanje, uveljavljanje, širjenje in

promocija ideje hoje in pohodništva. S tem pa želi prispevati tudi k

spoznavanju etnoloških, kulturnih in zgodovinskih zanimivosti

Slovenije, razvoju podeželja, trženju v turizmu in njegovem razvoju,

popularizaciji gozdov in zavedanju njihovega pomena – skratka,

uveljaviti javni in državni interes za evropske pešpoti, spodbujati

varovanje narave, okolja in lastnine v naravnem okolju ter sodelovati

pri medsebojnem spoznavanju ljudi v domovini in iz drugih držav

zaradi sožitja, sporazumevanja in miru v svetu.

Še vedno se je drži moto, ki je v današnjem času še posebno

aktualen: »Kdor hodi, je vedno pred časom. Kdor hodi po evropskih

pešpoteh, je nekaj desetletij pred časom. Kdor hodi po slovenskem

delu dveh evropskih pešpoti, je že četrt stoletja pred časom. In ta

čas je vedno zdaj!«

E-poti so temelj evropskih sprehajalnih poti. So poti na dolge

razdalje, ki povezujejo tako državne kot regionalne pohodniške poti.

Merijo skoraj 70 000 km. Omogočajo medkulturno doživetje prek

meja, povezujejo ljudi in so poti miru, razumevanja in enotnosti.

E-poti povezujejo države od Severnega rta do Krete in od Atlantskega

oceana do Karpatov in Črnega morja. Dogovorjeno je, da se na

splošno označujejo z enotno oznako: modri ščit z rumenimi

zvezdami Evrope, na sredini je črka E in ustrezna številka E-poti.

Obstaja 12 E-poti, ki nosijo ime E1 do E12 in jih vzdržuje Evropska

Oznake evropskih pešpoti:

Foto: Jošt Gantar/www.slovenia.info.si

popotniška zveza, tri prečkajo tudi našo državo

• E6: 6.300 km Kilpisjärvi (FIN) – Köbenhavn (DK) – Goslar (D) –

Koper (SLO) – Alexandroupolis (GR)

• E7: 7.000 km El Hierro (E) – Lizbona (P) – Andora (AND) – Nica

(F) – Ljubljana (SLO) – Novi Sad (SRB)

• E12: 1.800 km Tarifa (E) – Ceuta (E) – Barcelona (E) – Nica (F) –

Genova (I) – Salerno (I) – Koper (SLO) – Poreč (CRO).

Evropske pešpoti se vzpostavljajo z namenom sodelovanja brez

meja, spodbujanja boljšega razumevanja in spoštovanja okolja,

njegovega varovanja, poznavanja evropske zgodovine in kulture,

ohranjanja dediščine in spodbujanja načel trajnostnega razvoja.

Vsaka organizacija članica zato na svojem ozemlju načrtuje in

vzpostavi pot ter jo tudi vzdržuje in promovira.

Evropopotniki se srečujemo vsako leto in v letu 2020 smo se

nameravali srečati 25. aprila na Dolenjskem.

V letu 2021 pa se nam obeta posebna manifestacija popotništva pod

znakom Evropohod 2021 z naslovom PRIJATELJSTVO. Evropohod je

organiziran na pet let in tudi v naši državi bomo ob tem poskrbeli za

vrsto dogodkov. Skupno srečanje pa bo septembra v Romuniji.

In če zaključimo s citatom, zapisanim na obeležju, ki je bilo odkrito

12. septembra 1986 ob odprtju E7 v Predgozdu: »E-poti naj služijo

razumevanju in sodelovanju med ljudmi in narodi.«

Jože Prah, predsednik KEUPS

E6 zdaj poteka od Baltika do Jadrana, rada pa bi segla, seveda po

kopnem, do Egejskega morja. Slovenski del E6 vodi od mejnega

prehoda Radelj na Hrvaško do Kastava ter Strunjana. Dolga je

okoli 350 kilometrov, z 39 žigi.

E7 v Sloveniji sega od Robiča do Hodoša in poteka ravno v drugi

»Odprimo meje, pojdimo drug do drugega peš.«

Evropske poti so poti miru, razumevanja in enotnosti.


finančno ne obremenjuje društev, temveč se dejavno prijavlja na

22 23

TZS

dejavnost ter promovira turistično ponudbo celotne destinacije

KRAS. Treba je poudariti entuziazem in prostovoljstvo članov. Zveza

razpoložljive javne razpise ter druge finančne vire. Ena izmed

temeljnih nalog zveze je privabiti tudi več mlajših članov, ki bodo

ohranili in bogatili doseženo vsebino ter vlogo v turističnem

prostoru.

TZS

Furmani z vse Slovenije ohranjajo etnološke eksponate. Ogledati si jih je mogoče na furmanskem prazniku v Postojni.

Turistična zveza Brkini, Kras, Notranjska

Občudovanja vredno območje!

Furmanskemu prazniku se pridružijo tudi lepe dame iz Trsta.

in objektu območja, saj je le-to posejano tako z odličnimi turističnimi

znamenitostmi kot urejeno infrastrukturo.

Zveza tesno sodeluje s Turističnim društvom Postojna tudi zaradi

finančne podhranjenosti, zelo uspešno pa tudi pri organizaciji

odmevnih prireditev, med katerimi izstopa tradicionalna

vseslovenska etnološka prireditev Furmanski praznik, ki bo prihodnje

leto praznovala že trideseto obletnico. Prav tako se Turistično društvo

Postojna ponaša z organizacijo pol stoletja starega Pustovanja v

Postojni, ki bo prav tako prihodnje leto. Izpostavili bi še pomemben

povezovalni in medgeneracijski kulturni projekt, letos že

dvaindvajseti Mednarodni glasbeni festival mladih, ki gosti številne

kakovostne mednarodne orkestre in zbore mladih poustvarjalcev.

Turistična zveza Brkini, Kras, Notranjska je edina organizacija, ki na

območju Brkinov, Krasa, Notranjske uspešno povezuje društveno

Vse ljubitelje odkrivanja naravnih lepot, kulturnih znamenitosti,

značilne kulinarike, obogatene s kraškim teranom, bogate etnološke

dediščine pa vabimo na odkrivanje posebnosti območja, ki jih tudi s

številnimi prireditvami skrbno organizirajo posamezna društva –

www.tz-bkn.si in www.tdpo.si: Gasparijev nočni pohod ob polni luni

na Špičasto Stržišče, Velikonočni pohod po Pliskini poti, Magajnov

pohod v Vremski dolini, Br'stovsko špargljado s pohodom in

koloosmico, Pohod po Krpanovi poti na Blokah, Festival Kraška

gmajna, Tek na Slivnico, Pohod po Krožni poti Parka vojaške

zgodovine v Pivki, Dan Lipicanca v Kobilarni Lipica, Tek ob Cerkniškem

jezeru, V deželo ostrnic – Loška dolina, Grajsko poletje – grad Štanjel,

Tekmovanje v dresurnem jahanju v Kobilarni Lipica, Opasilo in

praznik kostanja v Rodiku, Zgodbo o Lipici v Kobilarni Lipica,

Tradicionalno polharsko noč s tekom – pri gradu Snežnik, Praznik

češp v Slivju ter tek skozi jamo Dimnice, Mednarodni festival Vilenica,

Mesec kraške kuhinje, Tekaški pozdrav na Krasu, Dobrodošli v Harijah

na Bučjadi – Ilirska Bistrica, Pohod po sledeh Soške fronte –

Brestovica, Festival vojaške zgodovine v Pivki, Martinovanje na Krasu,

Praznik terana in pršuta – Dutovlje, Etnološko prireditev Štefanovo

– Harije, Žive jaslice v Postojnski jami ... Za podrobnejšo predstavitev

vabljeni na: www.visitkras.si in www.visitzelenikras.si.

Marica Gomboc

Turistično društvo Postojna

Foto: Srečko Šajn

Šopek brkinskih, kraških in notranjskih zanimivosti ter lepot ob prihajajoči dvajseti obletnici delovanja s

povabilom na izlet za nova doživetja.

Območje Brkinov, Krasa in Notranjske ima bogato dolgoletno

tradicijo v razvoju turizma, tako na področju naravnih vrednot,

kulturnih znamenitosti kot tudi izvirne kulinarike ter etnološke

dediščine. Postojnska jama s svojo bogato naravno in turistično

dediščino je bila tisti neusahljivi vir in motiv za ustanovitev

društvene dejavnosti v Postojni, ki je bil nato zgled za ostale kraje

na območju. Turistično društvo Postojna je nastalo že 1883 leta

– s pomenljivim imenom Društvo za olepšanje postojnskega trga

in v povzdigo dohajanja tujcev. To je bilo tudi prvo društvo v

Sloveniji, ki je imelo pravila napisana v slovenskem jeziku.

Na furmanski praznik se zberejo ljudje z vseh koncev Slovenije.

Motiv za ustanovitev zveze je nastal na pobudo Turističnega društva

Postojna in predsednika Srečka Šajna; ob podpori turističnih 'stebrov'

slovenskega turizma, ki se bohotijo na tem območju: Postojnske

jame (dvestoletnica), Kobilarne Lipica (440-letnica), Parka Škocjanskih

jam (dvestoletnica). Prostovoljna ljubiteljska prizadevanja in

združevanja so temelj turistične simbioze, ki bogati turistični razvoj

in ponudbo.

Turistično društvo Postojna in Turistična zveza BKN sta od vsega

začetka včlanjeni v Turistično zvezo Slovenije ter sta bili vedno

dejavna člana zveze. Slovenija je zelo razpoznavna prav po močnih

društvenih dejavnostih in posledično tudi po prostovoljstvu, ki

predstavlja pomemben gradnik družbenega življenja. Zveza

združuje petindvajset društev z navedenega območja, dejavnih in

raznolikih, in prav uspešnost posameznega društva daje pomen in

odmev zvezi ter obratno – zveza s posameznimi projekti motivira

člane in skrbi za promocijo območja.

Najpomembnejši projekt in povezovalni element zveze je že več kot

30 let izdaja koledarja prireditev Brkini, Kras, Notranjska ter v

sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo izdaja več kot

350.000 izvodov katalogov Skrivnostni KRAS in turistične jame

Slovenije v šestih jezikovnih različicah. Namenjen je svetovnemu

turističnemu trgu. Zelo uspešno se že 15 let z društvi območja

predstavljamo na sejmu Alpe-Adria v Ljubljani. Zveza je regijski

koordinator projekta Moja dežela lepa in gostoljubna, ki pronicljivo

poskrbi za marsikatero prestižno priznanje posameznemu kraju, poti

Dogodek pred Predjamskim gradom


24 25

TZS

TZS

Z leve proti desni: Milena Vranetič, Milena Šitnik, Robert Lubšina (novi predsednik), Tadeja Kežman, Franc Vranetič (dosedanji

predsednik ), Ivanka Podvinski, Milena Krošelj

Starejši člani predali vajeti novi generaciji

Starejši člani predali vajeti

novi generaciji

Društvo že 54 let deluje na območju sedmih vasi, kar pomeni, če povemo preprosto matematično, da 74

aktivnih članov Turističnega društva Kapele (od tega 46 članov podmladka) zabava in razveseljuje 1160

prebivalcev.

številnih projektov Milena Vranetič, ki o svoji vlogi iskreno pove:

»Delo z mladimi mi je spodbuda, ohranja me mlado po srcu. Na

začetku je bila ideja, da razvijamo kulturo, spoznavamo domače

okolje, spodbujamo mlade, da se vključujejo v projekte in

razmišljajo o podjetnosti na področju turizma ... Vedno pa smo

stremeli k naravi prijaznemu turizma, in tako smo vzpostavili

tematsko Koščevo pot v Jovse za različne starosti osnovnošolcev.

Navdušenje nad naravoslovnim fotografiranjem in reševanje

raziskovalnih nalog nam je prineslo vidne nagrade. V sodelovanju

z našo POŠ Kapele smo rešili nalogo o ptici kosec Crex Cres in Ali

kozica še gnezdi v Jovsih ter kar dvakrat postali državni prvaki na

tekmovanju mladih ornitologov Slovenije.«

In tako je prišel čas, da prenesemo vodenje društva na mlajšo

generacijo. Pred dvema letoma je vajeti prevzel nov predsednik

Robert Lubšina. Že na začetku so se mladi zelo dobro izkazali,

nadgradili načrt dela in ga uspešno uresničili. Med prvimi koraki

je bila postavitev že nabavljenega defibratorja. Organizirali so

dobrodelni koncert, na katerim je domačinka Brigita Šuler po 20

letih spet nastopala v domačem kraju. Mladi so uresničili tudi

idejo o postavitvi adventnega venčka na prostem in prireditev

obogatili z delom podmladka – otroškimi živimi jaslicami. V svoje

kraje smo pritegnili tudi tujce. Na lanski osrednji prireditvi kraja

prve Podeželske igre v Kapelah so se v športno-spretnostnih

igrah z elementi podeželja za prvo mesto potegovale številne

ekipe iz Slovenije in sosednje Hrvaške.

Zdi se mi, da smo v društvu Kapele tudi zaradi sodobnih

družbenih omrežij, s katerimi so mladi okužili tudi starejše

članstvo, še bolj povezani. Zadovoljni smo, da nam je uspelo v

društvu vzgojiti samozavestne in ponosne mlade, ki so, kot

kažejo s številnimi idejami, pripadni kraju.

Milena Vranetič

Bogata zgodovina delovanja društva Kapele torej sega daleč v

šestdeseta leta prejšnjega stoletja, a viden premik smo člani

naredili v devetdesetih letih, ko se je osamosvajala naša država.

Nekdanji predsednik turističnega društva Kapele Franc Vranetič

se spominja: »Leta 1990 sem nasledil dotedanjo predsednico

Cecilijo Bokalič in izpod okrilja domačega gasilskega društva ter

zgolj hortikulturnega urejanja kraja društvo popeljal v

gospodarstvo – turizem. Osnovno vodilo našega delovanje je

postal razvoj turizma v naravnem okolju, ne na račun okolja in s

poudarkom na vključevanju mladih.«

Milena Vranič zavzeto pripoveduje o lepotah kraja

Zlata leta društva so bila leta 1994, ko smo imeli več kot 200 članov,

od tega tretjino mladih. Postali smo najlepši kraj v regiji Posavje v

okviru projekta Moja dežela lepa in gostoljubna, organizirali

regijsko prireditev Kmečke igre Posavje '94, Trgatev nekoč, in tako

izdali prvo videokaseto Moj kraj Kapele in trgatev nekoč.

Ob delu na različnih delovnih akcijah, organizaciji prireditev,

promociji kraja nam je uspelo obnoviti zapuščen kletni prostor

župnišča. Ob otvoritvi smo na ogled postavili slike sedaj žal

pokojnega slikarja tetraplegika Jožeta Voduška, ki je takrat kot

24-letnik zaradi hude prometne nesreče z motorjem ostal hrom v

celoti. Po rehabilitaciji je svoje poslanstvo našel v slikanju z usti.

Naše delo je, kot rečeno, tesno povezano z naravo, zato smo s

strokovno podporo članov pristopili k raziskovanju ptic v Jovsih

in tako od leta 1993 do 2003 postopoma opremili strokovno

turistično informativno infrastrukturo, ki se je končala s slavnostno

odprto učno potjo – Koščeva pot v Jovse. Na temo Gozdovi v

turistični ponudbi smo na državni ravni predavali tudi drugim

članom turističnih društev ter s tem pridobili zaupanje in izkazano

podporo pri ohranjanju narave za zasnovo projekta LIFE Kapele. V

okviru projekta smo pridobili ornitološko opazovalnico v Jovsih

ter ureditev informacijske sobe v stari šoli Kapele.

Vseh teh velikih projektov ne bi bilo brez naših aktivnih članov,

med katerimi še posebno izstopa mentorica podmladka in vodja

Otvoritev obnovitvenih prostorov. Na fotografiji sedaj že pokojni tetraplegik Jože Vodušek


26

TZS

Izziv za branje in izviren

turistični projekt

Letos bo preteklo 25 let, odkar sem kot novinar Radia Glas Ljubljane

prebral Rodbinsko kroniko Govekarjev in Minattijev, ki mi jo je dala v

branje pokojna sodelavka Petja Volk. Tedaj sem jo posredoval tudi

predsednici Kulturno-turističnega društva Ig Alenki Jeraj. Pozneje so

ga poimenovali po Franu Govekarju. Če ne bi proučil te kronike, Ig

najbrž še ne bi vedel za svojega prvega znamenitega učitelja ter

njegovega sina, znanega kulturnega delavca. O tem odkritju in

njegovem hitrem uveljavljanju med kulturnimi in turističnimi delavci

pod Mokrcem sem rad kot dober primer sprejema pobude

spregovoril tudi na svojih predavanjih Za ugled in prepoznavnost

Slovencev in Slovenije.

V zadnjem času sem proučevalno prebral kroniko Brezovice, ki jo je

izdala Minka Veršič -Tomažin z naslovom Srce za zapahi. V Bohinjski

Bistrici sem poslušal Marijo Ogrin in Natašo Kokošinek na predstavitvi

knjige Vas Srednji vrh skozi čas. Izdala jo je Občinska knjižnica

Jesenice. Po predavanju Marije Ogrin iz Zavoda za kulturo,

izobraževanje in turizem Bohinj ARHE-ALPE o Kanalski dolini pa sem

v domači knjižnici našel delo Erika Dolharja Boj za slovenstvo

Kanalske doline, Od TIGR-a do volitev 1946.

Tri dela o treh različnih območjih Slovenije. Verščičeva je lani postala

častna občanka Občine Brezovica. V 77. letu se med drugim pohvali,

da ima uniforme gasilcev, lovcev in Zveze šoferjev in avtomehanikov

ter narodno nošo. Sodeluje tudi v turističnem društvu v Podpeči.

Izjemno rada potuje, a tudi skrbno kmetuje. Srce za zapahi razkriva

ta kraj ob cesti Ljubljana–Postojna. O celoti in posameznih kmetijah

ter javnih dejavnostih razkrije ljube in neljube dogodke ljudi, kmetij,

društev, šole ter vseh oblik boja za napredek in obstanek. Naniza

obilo posebnosti, ki bi lahko vsebinsko izvirno napolnile turistično

prireditev. Kot članica devetih društev, tudi raznašalka gasilskega in

koledarja koscev in kosic Slovenije, katerim se ima zahvaliti za niz

domačih, evropskih in svetovnih medalj vseh ravni, je oseba, ki ji

ljudje zaupajo, ji radi sledijo ter se napajajo ob njenem iskrivem

smehu.

Hribovsko vas Srednji vrh v 70 strani obsegajoči knjižici odkrijemo

kot edinstveno razgledno mesto nad hrbtom vseh alpskih lepotcev

širom po Zgornjesavski dolini in dlje. Kot nabor zanimivih mogočnih

kmetij Srnjanov, katerim so Korošci pogosto grenili življenje s krajo

živine in uničevanjem pridelkov. Še ohranjeni hišni arhivi in tisti iz

cerkvene in civilne oblasti so več kot desetim avtorjem omogočili

razkriti zanimive posebnosti te odmaknjene gručaste vasi. Med

vojnama je v njej že cvetel letoviščarski turizem. In danes? Pripravljena

je nanj.

Kanalska dolina nam je tuja in domača. V marsičem je tudi zagonetka,

ker jo nekako povezujemo z Goriško. Žal z njo nima prav nobene

zveze, ker sodi pod Videm/Udine. Dolharjevo 370 strani obsegajoče

delo skozi pripoved o njegovem dedu, dr. Alojziju Dolharju (1902–

1969), razkriva dogajanje v tem svetu v četverokotniku Italijanov,

Nemcev, Furlanov in Slovencev ter negativno vlogo, ki so jo pri tem

igrali po II. svetovni vojni Angleži. Delo bi bila lahko zanimiva vaba

krajanom Predoselj in Britofa pri Kranju, od koder sta bila njegov oče

sodar Ivan in mati Ana Skodlar. Sina zdravnika, predsednika

akademskega društva Balkan, sta v Kanalsko dolino posredno

poslala voditelja inteligence dr. Edvard Slavik in dr. Josip Vilfan, da je

odšel na Trbiž s trebuhom za kruhom, ker v fašističnem Trstu za

slovenskega zdravnika ni bilo dela. Na predstavitvi nekaterih krajev

Kanalske doline je Marija Ogrin potarnala, da je kljub prekomejnim

evropskim projektom v krajih Kanalske doline težko dobila gradivo

tudi v slovenščini. Zakaj? Ker so po tabelah z 214. in 215. strani knjige

nekdaj prebivalce šteli po občevalnem jeziku, ne po njegovi narodni

pripadnosti. Po prvem je bilo pred 110 leti v šestih občinah okraja

Trbiž 1541 Slovencev, po drugem pa 3379. Občevalni jezik je odpiral

delovna mesta, urade in šole.

Zaključna misel. Naj ne bi bile turistične prireditve le etnografske in

pivsko-prehranske, ampak tudi zavesten pogled v dejansko

preteklost vseh Slovencev in temelj za krepko nacionalno življenje?!

Stanislav Jesenovec

Obnovljena stanovanjska hiša Tomažinove kmetije na Brezovici

pri Ljubljani

Foto: Wikipedija

Foto: Stanislav Jesenovec

Trajna evidenca

Edward Snowden, eden najslavnejših ameriških žvižgačev, ki je

tvegal vse, da bi razkrinkal sistem ameriških oblasti za množično

nadzorovanje, prvič razkriva zgodbo o svojem življenju, vključno s

tem, kako je pomagal vzpostaviti ta sistem, v knjigi z naslovom Trajna

evidenca. Veliki brat vas opazuje, ali sploh veste, kaj vse vedo o vas? O

tem piše v knjigi, ki je privlačna pripoved in se bere kot književna

srhljivka. Snowden pripravi bralca do tega, da resneje razmisli o

stvareh, o katerih bi se moral spraševati. Kaj pomeni, če se podatki o

naših življenjih zbirajo in shranjujejo v arhiv, ki omogoča dostop do

njih. Ne samo zdaj, ko lahko to počne vsaka vlada, ki je ravno na

oblasti, temveč morda za zmeraj.

Leta 2013 je 29-letni Edward Snowden šokiral svet, ko se je razšel z

ameriško obveščevalno skupnostjo in razodel, da poskušajo oblasti v

Združenih državah skrivaj zbirati prav vsak telefonski klic, SMS in

elektronsko sporočilo. Rezultat bi bil sistem množičnega nadzora

brez primere, s katerim bi bilo mogoče vohljati za zasebnim

življenjem prav vseh ljudi na svetu. Šest let pozneje Snowden prvič

razkriva, kako je pomagal zgraditi ta sistem in kaj ga je prignalo do

tega, da ga je razkrinkal. In kdo je Edward Snowden? Rodil se je v

Elizabeth Cityju v Severni Karolini, odraščal je v senci postojanke Fort

Meade. Kot sistemski inženir je delal za ameriško obveščevalno

službo CIA in bil pogodbeni delavec službe državne varnosti NSA. Za

svoje služenje javnosti je prejel številne nagrade, med katerimi so

nagrada sklada Right Livelihood (bolj znana kot alternativna

Nobelova nagrada), nemška nagrada za žvižgače, Ridenhourjeva

nagrada za resnicoljubnost in nagrada Carla von Ossietzkyja, ki jo

podeljuje mednarodna liga za človekove pravice ILHR. Trenutno je

predsednik upravnega odbora organizacije za svobodo tiska FPF.

Dogodivščina netopirčka Branka

Branko je silno radoveden netopirček, ki živi v Županovi jami. Tam mu

je zelo všeč, ker je temno in lahko vsak dan vadi polete med kapniki.

Nekega dne pa je iz jame poletel kar sam, in to podnevi! To je bila

dogodivščina! V gozdu je spoznal živali, ki so mu pomagale ugotoviti,

v čem je netopir zelo posebna žival – saj je »ne tič, ne miš«.

Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, je izdalo

slikanico z naslovom: Dogodivščina netopirčka Branka. »Knjiga je

Foto: Andrej Vesel

Počitnice v Županovi jami v znamenju netopirjev

Ustvarjala in ljubila je

– strastno

Navdihujoč roman nemške pisateljice Michelle Marly pod naslovom

Coco Chanel in vonj ljubezni je pripoved o kontroverzni drobni

Francozinji, ki je od vseh zavržena in pozabljena odraščala v enem od

francoskih samostanov, pozneje pa je s svojimi kreacijami osvojila

srca elegantnih Parižank. Njeni kroji so za vedno spremenili žensko

modo in se še stoletje pozneje uvrščajo med klasične kose, ki ne

smejo manjkati v nobeni garderobni omari prave ženske. Zgodba o

Coco Chanel, edinstveni ženski in modni ikoni, ki je strastno ljubila, se

začne v Parizu pred dobrimi stotimi leti – Gabrielle Chanel, sirota s

francoskega podeželja, ki so jo vzgojile redovnice, je zgradila uspešno

modno podjetje. Coco, kot ji pravijo, slovi po načelnosti, kar se tiče

sloga in ljubezni. Njene stvaritve so revolucionarne, odlikuje jih

eleganca brez omejujočih steznikov. Toda ko v prometni nesreči

umre njen ljubimec Boy Capel, jo žalost popolnoma ohromi. Da bi se

potolažila, se spusti v zvezo s skladateljem Igorjem Stravinskim, toda

šele, ko se odloči, da se bo veliki ljubezni poklonila z novim vonjem,

najde novo energijo … Še danes je najslavnejši parfum na svetu –

Chanel No 5.

nastala, ker tovrstne poučne zgodbe

o netopirjih še ni bilo,« je povedala

avtorica Marija Samec. Poučno

slikanico je z izvrstnimi ilustracijami

obogatila slikarka Dora Adamič.

Duša Podbevšek - Bedrač

Branko je sicer predstavnik vrste netopirjev mali podkovnjak, ki

prezimuje v Županovi jami. Zgodba o drobnem ponočnjaku

predvsem mlajšim obiskovalcem skozi zabavne dogodivščine

približa kraško podzemlje in jamske živali, hkrati pa jih spodbuja, da

tudi sami ustvarjajo, raziskujejo, pripovedujejo.

Knjižica skupaj s programom ustvarjalnih delavnic (Jama LAB in

KRASni gozd, počitniške delavnice, ogledi z naglavnimi svetilkami)

predstavlja del obogatene turistične ponudbe v okviru programov za

aktivne družine, otroke in avanturiste. V zadnjih letih namreč opažajo,

da gostje po eni strani iščejo sprostitev v naravi, po drugi pa so zelo

hvaležni tudi za priložnost, da se kaj novega naučijo in prosti čas

preživijo ustvarjalno.

V Županovi jami prezimuje okoli 150 netopirjev. Posamezni se v jami

zadržujejo tudi prek toplejšega dela leta in obiskovalci jih imajo

možnost videti povsem od blizu. Obiskovalce želijo osvestiti, da so

netopirji sami po sebi pomemben člen v naravi. Marsikdo jih po

obisku jame celo vzljubi.

Vir: Županova jama Grosuplje

27

Bralni kotiček

Lipov list - April 2020


28 29

v sloveniji ni dolgčas

Kraške dobrote

Sedem kraških kuharic in kuharjev, med njimi tudi

tisti, ki so v vodniku Gault & Millau ocenjeni s tremi

kuharskimi kapami, razkriva svoje skrivne recepte

in namige za pripravo lokalnih sezonskih jedi,

napitkov in drugih kulinaričnih dobrot.

Več: Facebook profil@DozivetoOkusanjeKrasa

Foto: TIC Sežana

Drama od doma

V okviru platforme Drama od doma potekajo

predvajanja arhivskih posnetkov izbranih

vrhunskih uprizoritev ljubljanske Drame.

Tako se bo v prihodnjih šestih tednih na

kanalu YouTube SNG Drama Ljubljana

ekskluzivno zvrstilo najmanj 13 različnih

gledaliških predstav. Premiere bomo

predvajali vsak petek in nedeljo, ob 20. uri.

Vodenje po telefonu

Turistični vodnik Anže Vrhovnik opravlja telefonska

vodenja po Ljubljani. Ljudje ga lahko pokličejo, če želijo

o prestolnici izvedeti karkoli turističnega. Iz prve roke,

najboljše informacije in doživeto pripovedovanje

profesionalca.

Več: Facebook profil@AnzeVrhovnik

Foto: Teddy Verneuil/www.slovenia.info.si

Stripovska zgodba

Vabilo Muzeja novejše zgodovine. Leže,

sede, delovno, za računalnikom, beroč

knjige, vadeč kitaro ... Vabimo vas, da z nami

delite svoj vsakdan v stripovski zgodbi. V

šestsličnem stripu nam ilustrirajte svoje

preživljanje časa in skupaj bomo sestavili

razstavo o življenju v času koronavirusa.

Najboljše stripovske zgodbe bodo

nagrajene. Pošljite ideje na urska.purg@

muzej-nz.si.

Foto: Muzej novejše zgodovine

Več: YouTube kanal SNG Drama Ljubljana

Foto: SNG Drama

Migi, migi

Virtualno potepanje

Vrata nacionalnih in lokalnih muzejev so zaprta zaradi

strogih ukrepov, sprejetih za zajezitev koronavirusa. A skozi

veličastne dvorane s številnimi muzejskimi zbirkami se

lahko sprehodimo z nekaj kliki na svetovnem spletu. Ogled

Narodne galerije, denimo, omogočajo Googlovi zemljevidi.

Foto: Dražen Štader, Produkcija Studio/www.slovenia.info.si

Migimigi je skupnost, ki združuje vse, ki se

zavedajo pomena zdravega življenja, obožujejo

zanimive izzive in si hkrati ne zatiskajo oči pred

tveganji vsakdana. Namenjena je vsem, ki so

pripravljeni narediti nekaj pomembnih

življenjskih sprememb, vstati s kavča in obrniti

življenje na bolje.

Več: www.migimigi.si


30 31

Potepanja

Foto: Fotografiraj.se

Jabolčno vino v gostilni Pure

Na novo urejeni apartmaji v gradu Podsreda

Foto: Teo Hrvoje Oršanič

Potepanja

Foto: Fotografiraj.se

Vam je zmanjkalo zamisli za izlet?

Tukaj je ideja, ki diši po

jabolkah in se konča grajsko

Pokušina jabolčnega vina v gostilni Pure

Po obisku sedeža parka se bo prilegel kozarček posebnega

jabolčnega vina iz sorte bobovec, ki ga pridelajo na Ekološki kmetiji

Dobravc. Družinska kmetija, katere travniški sadovnjaki rastejo v

Kozjanskem parku, iz stoletnih jablan že več let ustvarja okusne

jabolčne izdelke. Pokušina jabolčnega vina ob spremljavi domačega

narezka bo potekala v stari trški gostilni, preurejeni v belgijsko

pivnico, ki je od sedeža parka oddaljena le nekaj korakov, vodi pa jo

belgijska družina. Tu lahko poskusite tudi več različnih vrst

belgijskega piva.

Jabolčno kosilo v Kozjanskem dvoru

Kozjanski dvor vabi v prenovljeno pivnico, picerijo in osrednji del

ter zunanjo teraso ob ribniku v prijetni senci mogočnih vrbovih

dreves, kjer so na voljo domače dobrote neposredno s kmetij. V

Dvoru bodo poskrbeli za popoln zaključek popotovanja po jabolčni

poti s prav posebnim jabolčnim menijem, ki ga sestavljajo značilna

kozjanska juha korejevec, pečenka, ocvrt puran s sezamom, pražen

krompir in zelenjavni riž, za sladko piko na i pa bo poskrbela sladica

– jabolčni tiramisu s karameliziranim jabolkom.

Obisk Kukovičičevega mlina s pokušino jabolčnih dobrot

Sledi obisk Ekološke kmetije Kukovičičev mlin, ki se ponaša z enim

redkih delujočih mlinov na vodni pogon za mletje žita v Sloveniji.

Ogledali si boste celoten postopek mletja žita in spoznali delovanje

mlina ter poskusili jabolčno pecivo iz domačih kozjanskih jabolk ter

ostale dobrote njihove kmetije, in sicer več vrst kruha z namazi in

domač sok. Na ekološki kmetiji je mogoč tudi nakup različnih vrst

moke, kruha, čajev, zelišč, marmelad, piškotov, sadja in zelenjave.

Spanje v apartmaju na gradu Podsreda in razvajanje v Termah

Olimje

Preživite noč v apartmajih na najbolj grajskem med gradovi na

Slovenskem. Na novo urejeni apartmaji vam ponujajo edinstveno

doživetje spanja med grajskimi zidovi. Preživite noč kot graščak in

užijte tišino grajskih zidov in lepoto neokrnjene narave Kozjanskega

parka. Da bo bivanje še bolj sproščujoče, se odpravite v bližnje

Terme Olimia na razvajanje v Wellness centru Orhidelia. Kozjanski

park je znan po sožitju kulinarike in človeka ter po tem, da se navdih

črpa iz narave. Zjutraj vas bo zato pričakal pravi pravcati kozjanski

zajtrk domačih dobrot v košarici, ki ga lahko bodisi pojeste na

gradu ali se odpravite v naravo in uživate v dobrotah na pikniku.

Mojca Valenčak

Turistični informator Visit Podčetrtek za občino Kozje

Za branje tega članka vam ni treba razkužiti rok, le poiščite svoj najljubši kotiček za sprostitev in se nam

pridružite na dvodnevnem izletu po jabolčni poti.

Tokrat vas vabimo v Kozjanski park, kjer se boste že čez nekaj

trenutkov ujeli v zgodbo o kozjanskem jabolku. Zdaj bi vas pod

nosom moralo pričeti žgečkati od vonja cvetočih sadovnjakov.

»Ačih in na zdravje!« Stojite na mestu, kjer uspeva več kot sto

različnih starih sort jabolk. Čutite to jabolčno energijo? Odlično,

pojdimo naprej. Kaj pa je ta vonj? Ja, ja. Čisto mogoče je, da vas je

med sprehodom skozi sadovnjak prijetno zmotil vonj sveže

pečenega kruha iz krušne peči. Ta bo za popotnico, saj je pred nami,

kar dvodnevni izlet po Kozjanskem, vrhunec katerega je spanje na

gradu! Na gradu? Ja, na gradu Podsreda, v čisto novih grajskih

sobah se boste po jabolčnih presežkih, ki jih boste užili pri nas, na

koncu še grajsko naspali. No, ampak vsak dober izlet se prične na

začetku.

Kozjanski park – kjer je jabolko več kot sadež

Začnite dan na srednjeveškem trgu Podsreda, kjer se vsako leto

odvija Praznik kozjanskega jabolka in kjer je sedež največjega

regijskega parka v Sloveniji – Kozjanskega parka. Povezava s

travniškimi sadovnjaki prispeva k ohranjanju biotske pestrosti v

zavarovanem območju in že desetletja plete uspešno zgodbo o

Kozjanskem, jablanah in jabolkih. Na upravi parka vas bodo prijazno

sprejeli in vam pokazali film Travniški sadovnjaki, razstavo ptic,

naravno čistilno napravo ter vam postregli jabolčni sok iz jabolk

kozjanskih travniških sadovnjakov.

Foto: Visit Podčetrtek

V Kukovičičevem mlinu še vedno meljejo žito na stare

mlinske kamne.

Foto: Visit Podčetrtek

Grad Podsreda stoji sredi gozda, skrit pred radovednimi pogledi.


32 33

Zeleni zgledi

Mati Zemlja ne potrebuje

človeštva za preživetje

Naša planetarna mati, Zemlja, ki šteje okrog 4, 5 milijarde let, ima od leta 1970 vsako leto praznik 22. aprila.

Vsaj morala bi ga imeti, če bi se njeno človeško prebivalstvo vsaj na ta dan opomnilo, da bomo končno (!) bolj

prijazni do našega lepega in gostoljubnega planeta.

Zdravilno moč narave so poznali že predniki

Foto: Jošt Gantar/www.slovenia.info.si

Foto: Aleš Zdešar/www.slovenia.info.si

Zeleni zgledi

Da ga ne bomo izkoriščali in onesnaževali v neskončnost, saj je to

edini zares naš planet! Da se kar najbolj enotno zavzemamo za

trajnostno naravnan razvoj in varovanje ter zaščito okolja. Znana,

pred tremi leti preminula ameriška pisateljica Louise L. Hay je rada

poudarjala, da Zemlja ne potrebuje človeštva za preživetje; da je šlo

materi Zemlji dobro, preden smo prišli na ta planet. Za zmeraj je

položila na srce človeštvu, naj jo ljubimo, sicer jo bomo izgubili!

Človek s svojim samopašnim ravnanjem namreč povzroča sila močno

vznemirjenje ravnotežja v naravi, različne vrste živali in rastlin

neusmiljeno izumirajo. Do kdaj in koliko še?

Duša Podbevšek - Bedrač

Zdravilna moč narave

Zdravilno moč narave, gozdov, travnikov, jezer in rek so poznali že starodavni narodi in plemena, posebno

svečeniki, zdravitelji, vrači in šamani. Njihova povezanost z duhovi narave je bila odraz njihovega verovanja in

spoštovanja božanstev.

Zdaj je odvisno od nas

Branka Fišer, urednica pri založbi Učila

International: »Samo en planet imamo,

odgovorno se obnašajmo do njega. Ali kot

pravi v svoji odlični knjigi Greta Thunberg:

Mati Zemlja je že pripravljena v zakulisju. Vsak

čas se bodo razgrnile zavese. Začeti moramo

govoriti o tem, kako se počutimo. Kajti zdaj je

vse odvisno od nas.«

»So le spoznali!«

Tanja Zajc, urednica in mentorica nastopanja

RTV Slovenija: »Iskreno upam, da me ne vara

občutek, da so bili signali, ki nam jih tako

vztrajno pošilja ta naš dragi planet, to naše

globalno bitje, le slišani in uslišani. In da se bo

počasi le začela regeneracija. Da se bliža čas,

ko bo naša Zemlja lahko olajšano vdihnila in

izdihnila: 'So le spoznali!'«

Zaščita se začne doma

Zmago Skobir, poslovni direktor Fraport: »Za

zdaj imamo samo en planet, naravni viri pa so

končni. Dejstva, da se soočamo s podnebnimi

spremembami, ki so posledica našega

delovanja, ne moremo več spregledati.

Zaščita in odgovornost do okolja se začne

doma, z malimi in preprostimi koraki. Sam se

jih trudim živeti in udejanjati.«

Srce te zaboli

Aleksander Nani Poljanec, ljudski ustvarjalec:

»Premalo se zavedamo, kaj vse nam daje

zemlja, in premalo skrbimo za ohranitev

neokrnjene narave. Velik del ljudi je

ozaveščenih, potem pa lahko en posameznik

pokvari zavest stoterih – tak je primer, ki je

zaokrožil splet, ko smetarski kamion izprazni

kup plastike in ostale nesnage v deročo čisto

reko. Srce te zaboli! Srce te zaboli!«

Največja dana dobrina človeku

Robert Krajnc, direktor Aerodroma Portorož:

»Vrednot, ki so življenjskega pomena in nam

jih omogoča Zemlja, se je treba zavedati

vsak dan v letu, ne le ob svetovnem dnevu

Zemlje. Za to, da jo bomo ohranjali kot

največjo dobrino človeštva, moramo skrbeti

vsi prebivalci in med drugim preprečevati

različna škodljiva onesnaženja naravnega

okolja, ki so vedno pogostejša.«

Dedičem boljše, kot smo podedovali

Goran Blažić, direktor družbe Sincro in

turistični strokovnjak: »Ne glede na stalno

rast človekovih potreb in posledično

neprimerno rast porabe se moramo

zavedati, da brez zdravega planeta in narave

ni življenja. Vsak dan se spomnimo, da bi

morali zapustiti svojim dedičem boljše

stanje, kot smo ga podedovali.«

Morje pripada ribam, kopno ljudem

Mitja Zupančič, morjeplovec in publicist:

»Zavedajmo se, da morje pripada ribam,

nebo pticam, kopno pa nam, ljudem. A za

celoten planet smo odgovorni samo mi –

ljudje!«

Planeta B ni!

Mitja Terče, direktor družbe Golte: »Človek je

s svojimi dejanji pomembno poslabšal

stanje planeta. Planeta B ni, zato je skrajni

čas, da začnemo popravljati nastalo škodo

ter živeti odgovorno do narave!«

To je bil način pojasnjevanja naravnih pojavov in pripisovanje

pomena teh za njihova življenja. Bili so močno povezani z naravo in

čutili tudi tisto, kar oči niso videle. Vedeli so, da v naravi najdejo tudi

zdravje. Globoko so jo spoštovali in se zavedali, da so del nje in da so

z njo tesno medsebojno povezani.

Sodoben način življenja pa je odmaknil človeka od tega izvira, redke

trenutke, ki jih preživi v naravi, pa sodobni človek najpogosteje

osredotoča le na materialne koristi, ki mu jih ponuja. Ponovno se bo

moral spomniti, kakšne darove mu v resnici od nekdaj nudita narava

in gozd.

Poleg očitne koristi za fizično zdravje, kondicijo, moč, vzdržljivost,

krepitev imunskega sistema in podobno hoja po gozdu in v naravi

krepi dihanje, prezrači pljuča in osvežuje celotno telo in vse organe,

intenzivna hoja pa masira notranje organe in spodbuja peristaltiko

črevesja.

Ker tudi možgani dobijo več kisika, se zmanjša psihična utrujenost,

misli se zbistrijo, poveča se izločanje endorfinov in izboljša se

razpoloženje. Zato se z lahkoto iz utrujenosti, brezvoljnosti, apatije in

depresije dvignemo v stanje dobrega razpoloženja in počutja. Tudi

če po hoji občutimo fizično utrujenost in rahlo vnetje mišic, koristi

daleč presegajo te male neprijetnosti. Pravzaprav nam bo ravno ta

utrujenost prinesla dober, zdrav in globok spanec.

Narava pa zdravi tudi na globlji ravni in povleče iz nas mrtve in

nepotrebne ostanke čustvenih, psiholoških in drugih procesov ali

Sezujmo se in bosi hodimo po travnikih.

Foto: Alex Štokelj/www.slovenia.info.si

vsakodnevnega dogajanja v odnosih z drugimi in osvežuje naše

energijsko polje. Včasih rečemo, da nam napolni baterije. Narava

vibrira s frekvenco 10,5 do11,5 Hz, kar je enako frekvenci možganskih

valov alfa, ki se pojavljajo v stanju globoke sproščenosti in

predstavljajo most med zavednim in nezavednim. Kadar bivamo v

naravi, se naša možganska aktivnost spontano začne prilagajati

njenemu utripu.

V gozd pa se lahko odpravimo tudi samo na sprehod. S svojo zeleno

barvo, prijetnimi vonjavami in globoko umirjeno tišino je namreč že

sam po sebi prostor, kjer se dobro počutimo. Čas, ki ga preživimo v

tišini, ko zavestno opazujemo naravo okoli sebe – kar vidimo, slišimo,

vohamo, okusimo ali otipamo –, rodi nepozabne občutke. Opazujemo

podrobnosti okoli sebe, prisluhnemo tišini gozda in zvokom, ki jih

ponuja narava. Vonjamo cvetje, drevesa, zemljo, okušamo plodove in

pijemo čisto studenčnico. Sezujemo se in bosi hodimo po travnikih,

lahko pomočimo noge v potok. Prijemljemo kamenje in skale, skorjo

dreves, se privijemo k drevesu ali se povaljamo v suhem listju. Tako se

povežemo z naravo in s seboj.

Takrat smo prisotni, tukaj in zdaj, v tem trenutku življenja, ko ni časa

za težave, skrbi, bolečino in strah. To je čas za občutek povezanosti z

naravo in vsemi živimi bitji v njej, za osebno rast in duhovni razvoj.

V zadnjih letih se močno krepi zavedanje o koristih, ki jih zadrževanje

v gozdu ponuja človekovemu zdravju. Gozd je najpopolnejši

ekosistem, v katerem vse deluje v sozvočju. Gozd je naravni bazen

kisika, ki nudi aromaterapijo s fitoncidi, čisti zrak in uničuje mikrobe,

uravnava temperaturo, sprošča in pomirja s svojo zeleno barvo,

ponuja zdravilne rastline in zelišča. Razvile so se različne šole gozdne

terapije, gozdnih kopeli, joge v gozdu ali drugačnih programov,

tehnik in metod, ki se nezadržno širijo med ljudmi. Mnoge študije in

znanstvene raziskave so dokazale, da zadrževanje v gozdu pozitivno

vpliva na človekovo zdravje, vse bolj pa se krepi tudi zavedanje, da je

človek le en del narave, skupaj z vsemi ostalimi živimi bitji na planetu.

Neločljivo smo povezani z rastlinami in živalmi, kamni in potoki.

Obstoj vsakega živega bitja je odvisen od preživetja drugega. Iz tega

zavedanja se ponovno razvija hvaležnost za vse darove, ki se jih ne da

kupiti, hkrati pa se prebuja tudi odgovornost za naš odnos do narave

in gozda. Če bomo zaščitili naravo in gozdove, bomo namreč zaščitili

naša življenja.

Marija Imperl

Društvo za trajnostni razvoj in osebnostno rast – Institut Treelogy


trobenticah pravi, da čaj iz svežih, poparjenih cvetov zdravi vse vrste

34 35

Zeleni zgledi

Foto: Pexels

Blagodejna trobentica

Pater Simon Ašič v priročniku za nabiranje zdravilnih zelišč o

katarjev in spravlja iz telesa zimsko navlako, ki se je nabrala ob

neprimerni enostranski hrani. Čaj lajša kašelj in bronhitis, nadomešča

vitamin C, čisti dihala, posebno pri starejših ljudeh, zlasti če mu

dodamo še mlade brezove liste in mlade koprive. Preprečuje ali vsaj

blaži pljučnico, čisti kri, ledvice, sečila in odvaja seč. Trobentica zdravi

protin in revmo, daljše pitje čaja ju prežene. Ta čaj tudi krepi živce in

srce, blaži migreno, živčni glavobol, zmanjšuje drgetanje udov in se

obnese pri nespečnosti. Cvetove hitro posušimo, spraviti jih moramo

v ne preveč tesno zaprto posodo.

Ko jih boste nabirali, to storite z etiko nabiranja zdravilnih zelišč, torej

ne potrgajte na enem mestu vseh, ampak na več mestih po malo. Naj

narava še vedno buhti v naravni lepoti.

Zeleni zgledi

Na lov za zdravilnimi

cvetovi z Marješko Pehto

Domača izolacija je lahko priložnost za spoznavanje samotnih travnikov, na katerih, daleč od zaprašenih cest,

lahko naberemo prve spomladanske cvetove in zdravju koristne rastline.

Koronavirus nam je spremenil življenjski ritem. A to je lahko priložnost,

da v obilici časa, ki ga imate zdaj na voljo, naberete prvo solato –

regrat, poleg tega na travnikih poiščite še vijolice, trobentice in

marjetice in s tem skledo zdrave solate naredite še bolj privlačno na

pogled. Če ste nabrali večje količine cvetov, ki jih ne morete dodati v

solato, jih posušite in uporabite za zdravilne čajne mešanice.

Znanje o zdravilnih rožcah sem si nabirala skozi leta. O rožicah in zeliščih

sem veliko slišala od mame in babice, nato sem se zakopala v debele

knjige, danes pa o vseh novostih brskam po internetu. Pomenljivo ime

Marješka Pehta se me je prijelo pred šestnajstimi leti, ko smo skupaj z

drugimi zanesenjaki ustanovili turistično društvo Žlebe-Marjeta. Najdete

me v neokrnjeni naravi na medvoških strani Polhograjskih dolomitov,

kjer je od zgodnje pomladi do pozne jeseni poleg sproščujočih

sprehodov tudi veliko možnosti za nabiranje številnih zeli.

Marjetica čisti kri

Marjetica se v ljudskem zdravilstvu uporablja proti vnetjem sluznice,

kožnih in jetrnih obolenjih, odvaja vodo, pospešuje presnovo,

odpravlja nespečnost, preprečuje premočne menstrualne krče in

odpravlja prehlad. Ker čisti kri, jo priporočajo kot spomladansko

solato, mešano še z drugimi zelišči. Zelo ugodno deluje na pljuča pri

bronhitisu, pri pljučnih tvorih, zasluzenju in izkašljevanju. Ob

prehladih jo dodamo k lipi in bezgu.

Pljučnik

V tem času vas ob gozdnih poteh pozdravlja tudi že pljučnik, ki je

učinkovit pri boleznih pljuč in vseh katarjih dihalnih poti, to je pri

kašlju z večjim ali manjšim izmečkom, tako kakor tudi pri krvavem

izmečku, pri pljučnici, bronhitisu in pljučni tuberkulozi. Zdravi

hripavost, gripo, vnetje vratu in odpravlja slabotnost.

Čemaž

Če na sprehodu začutite vonj po česnu, pomeni, da ste blizu čemaža,

divjega česna. Naberite zelene liste in jih narežite na solato, skuhajte

okusno čemaževo juho ali si pripravite domač skutin namaz s

čemažem. Za pozneje pripravite pesto, ki ga lahko uporabljate vse

leto. Moj recept za pesto: čemaževe liste, oljčno olje, mandljeve lističe

Posušene trobentice, vijolice in marjetice

in malo soli s paličnim mešalnikom zmiksajte v kašo, po potrebi

dodajte oljčno olje in tudi sol. Pospravite v male kozarčke in postavite

v hladilnik. Ko kozarčke polnite, pazite, da v njih ne bo zračnih

mehurčkov, saj kvarijo pesto. Tudi čemaž je odličen za čiščenje krvi in

deluje tudi kot naravni antibiotik.

Uživajte v vsem, kar vam narava nudi v vseh svoji lepoti, a naj vas ne

zaneseta objestnost in strah, da ne boste nabrali dovolj. Vzemite le

toliko, kot potrebujete. Ostanite zdravi.

Besedilo in foto: Vanja Ločniškar – Marješka Pehta

Koledar se je obrnil, in čeprav nam temperaturna nihanja občasno še

dajejo občutek, da se zima še ni poslovila, nas pisani travniki opozarjajo,

da ni tako. Podajte se na travnike in najdite svoje rožice. Naberite cvetove,

jih posušite ter z njimi vse leto blažite zdravstvene tegobe ali z njimi

poskrbite za preventivo ter z naravnimi pripravki okrepite imunski sistem.

Zdravje s travnika

Zdravilna vijolica

Vijolica je odlična, posebno pri tuberkulozi odraslih, oslovskem kašlju in

zasluzenosti dihal. Ima pomirjevalni učinek, zato zdravi histerije,

hipohondrije, živčno utripanje srca z občutkom strahu in stiske pri

dihanju, vnetju ustne sluznice. Preprečuje krče, živčno razdraženost pri

otrocih, nespečnost in glavobol. Odpravlja bolečine pri protinu in

znižuje vročino. Odlično zdravilo za krepitev srca je.

Marješka Pehta


večerij, namenjenih promociji skritih biserov Notranjske in Krasa.

36 37

Trendi

Bine Volčič je sprejemal goste v nekdanji grajski štali gradu Haasberg.

Skrivna večerja

Nepozabna kulinarična

dogodivščina

Pop up kulinarični dogodki, ki skupaj z gostujočim chefom nenavadne kraje za en večer spremenijo v

restavracije. Gostje ne vedo vnaprej, kaj bodo jedli in kje, saj lokacijo večerje izvedo šele tri ure pred

začetkom. Za odlično idejo stojita nepremagljivi Andreja Freyer in Melinda Rebrek, ki tudi sami radi

dobro jesta in pijeta, hkrati pa želita gostom s to domiselno gurmansko atrakcijo ponuditi priložnost za

druženje in sklepanje novih poznanstev.

Ideja za Skrivne večerje se je Andreji Freyer in Melindi Rebrek porodila

na kraju, ki nima prav dosti skupnega z uživanjem in razvajanjem z

dobrotami – na Rožniku med skupnim telovadnim treningom. »Ker

sva bili zelo lačni, sva začeli govoriti o hrani in sanjariti, kako bi spili

kakšno dobro penino,« pove Andreja. »Že nekaj časa sva razmišljali

tudi, kaj bi lahko počeli skupaj, ker se izvrstno ujameva in

dopolnjujeva,« dodata. Sodelujeta namreč že pri Ljubljanskem tednu

mode, a sta iskali še nekaj, kar bi počeli skupaj.

»Po nekaj sekundah tišine in sopihanja se nama je utrnila ideja, da bi

organizirali drugačne kulinarične dogodke. Najprej sva pomislili na

to, da gostje ne bi vedeli, kdo jim kuha, vendar pri nas še vedno

iščemo znana kuharska imena. Zato sva se odločili za pop up večerje

na lokacijah, ki niso restavracije in za katere ne pričakuješ, da boš tam

lahko kdaj jedel,« se spominja. »Jedilnik sestavi izbrani chef ter ga

kombinira z izbranim vinom sodelujočega vinarja. Gostje tako

vnaprej vedo, kdo jim bo kuhal, kaj bodo jedli, pa ne. Hkrati pa je na

Skrivni večerji najboljše to, da bodo sedeli zraven človeka, ki ga lahko

ne bodo nikoli več videli ali pa ugotovili, da imajo skupne točke z

njim in od tam odšli z novimi poznanstvi,« pojasni.

Foto: Marko Delbello Ocepek

Prva morska večerja na portoroškem pomolu

po e-pošti, je običajno to le naslov, brez podrobnosti, ki bi razkrile,

za kaj točno gre. »Ker ne izveš, kaj je tam, vse skupaj spominja na lov

za zakladom,« se pošali Andreja, »kar še dodatno začini izkušnjo.«

Od 'zadnje večerje' Bineta Volčiča do letečih žgancev

Prvo večerjo v Križevniški cerkvi je kuharsko krstil Bine Volčič.

»Takoj je bil za to, kot iz topa je izstrelil, da je zraven,« se spominja

Freyerjeva, »in takšen odziv 'kulinarične avtoritete' mi je bil tudi

znak, da sva na pravi poti. Sledila je britansko obarvana večerja v

rastlinjaku Biotehniške fakultete, na kateri je gostom kuhal Uroš

Mijailovič iz Arboretuma, ki je pripravil npr. pečenko wellington in

fish&chips, točili smo pivo, jabolčnike in gin tonik, meni pa je bil

zasnovan v obliki britanskega časopisa The Guardian. Nato smo

gostovali v ljubljanskem salonu Harley-Davidson s Florijanom

Virantom iz Shambale, ki je ustvaril rokenrol motoristično večerjo

na azijski način, npr. burger z rakovico. Sledila je valentinova

večerja v gledališču Glej, na kateri sta presenečala Ivo Tomšič in

Željka Bohar, prava morska in prva zunaj Ljubljane pa je bila tista

na pomolu v Portorožu, ki jo je pripravil chef Marko Gorela. Nato

so sledile Trebnje, graščina Mala Loka, v kateri je brbončice

razvajal Boštjan Rakar iz restavracije Rakar,« našteva njune prve

Foto: Peter Irman

Foto: Peter Irman

kulinarične podvige. »Lani poleti sva se povezali še z Regionalno

razvojno agencijo Zeleni Kras in nastala je serija treh Skrivnih

Sodelujeva s turističnimi organizacijami, z agencijo Liberty,

poskušava se vklapljati v turistično ponudbo, dogovarjava se z

Visit Ljubljana. Ivo Tomšič je npr. tako za skupino nizozemskih tour

operaterjev pripravil ljubljanski žabarski meni v tropskem

rastlinjaku Botaničnega vrta z domiselno poimenovanimi jedmi –

frogonese (bolognese iz žabjih krakov), letečimi žganci in figo v

žepu – in gostje so bili res navdušeni. Pred tujci imaš namreč

pogosto malce treme. Saj zaupaš slovenski kulinariki in vinu, a ne

veš, koliko so odprti za presenečenja. A na splošno se je izkazalo,

da sta turizem in kulinarika dobra kombinacija, s tem pa lahko

tudi na malo drugačen način pokažeš, kaj vse se skriva pri nas in

da Slovenija niso le Ljubljana, Bled, Lipica in Postojnska jama,

ampak imamo tudi druge zanimive in lepe skrite kotičke, vredne

obiska. V Parku vojaške zgodovine Pivka pa so postavili mize v

dvorano, posvečeno slovenski osamosvojitvi, goste je po muzeju

osebno vodil direktor, mag. Janko Boštjančič, sedli so lahko v

podmornico, preizkusili simulator letenja in jedli med tanki.

Ključno je posebno vzdušje

Mreženje je danes zelo dobrodošlo in veseli naju, da še nisva

videli gosta, ki bi med dogodkom brkljal po telefonu in se

posvečal ‘zunanjemu’ svetu. Bolj kot hrana sta namreč pomembna

vzdušje in nepričakovanost,« dodajata.

Piko na i pa dodajo tudi domiselno zasnovani jedilniki, za katerimi

stoji oblikovalec Sašo Dornik. »Jedilni list je vedno drugačen,

oblikovan za vsako večerjo posebej. Na lanski valentinovi z Almo

Rekić je bil npr. v obliki origamija in gostje so si morali sestaviti

srček iz njega. Tudi to je namreč zabavni del presenečenja, a

katerim se poigramo,« pove Andreja, ki obljublja, da bo naslednja

Skrivna večerja, če bo le situacija dovoljevala, še pred poletjem.

Več informacij o njej pa bosta objavili na spletni strani.

Mateja Blažič Zemljič

Celoten prispevek dostopen na spletni strani revije: www.turisticna-zveza.si/lipovlist/

Trendi

Andreja Freyer in Melinda Rebrek stojita za organizacijo

Skrivne večerje.

Foto: Marko Delbello Ocepek

Gurmanski lov na zaklad

»Največkrat je lokacija tista, ki narekuje izbiro chefa in zgodbo

večerje, čeprav se je tudi že zgodilo, da sva se najprej dogovorili s

kuharjem in smo nato poiskali lokacijo, ki bi se ujemala z njegovim

stilom,« pravita. »Zato sva vedno na preži za lokacijami, saj je to

dodana vrednost, s katero želiva navdušiti in presenetiti goste,«

dodajata. »Pri svojem delu naletim na veliko posebnih ljudi in

krajev, ki jih vestno beležim v rubriko 'primerno za Skrivno večerjo'.

Z Andrejo si tudi redno sporočava včasih malo nore ideje, ki se

nama porodijo,« pove Melinda. Ključno je, da je kraj večerje do

zadnjega neznan, in še ko nekaj ur pred dogodkom pošljeta na

spletni strani www.skrivnavecerja.si prijavljenim gostom koordinate

Poletna večerja na gradu Prem, v osrčju Brkinov


38 39

Digitalno

Z javnim nadzorom nad zajezitev koronavirusa

Kitajska z novimi načini boja proti koronavirusu

Kitajska vlada se je odločila, da bo s pomočjo javnega nadzornega

sistema in dronov zajezila širjenje okužbe z novim koronavirusom.

Toda ali s tem posegajo v zasebnost posameznika?

Kitajska vlada je vse od leta 2002, ko je začela nadzorovati svoje

državljane, danes dosegla že marsikaj. Na ulicah je trenutno več

kot 300 milijonov kamer, ki imajo zmožnost prepoznavanja

obrazov, kar omogoča odkrivanje identitete posameznika.

Za zajezitev novega koronavirusa uporabljajo drone, opremljene z

glasnimi zvočniki, ki jih nadzoruje lokalna policija. S tem želijo

preprečiti širitev, saj ciljajo na skupine ljudi brez obraznih mask.

Država je šla že tako daleč, da je za svoje državljane pripravila

posebno aplikacijo. Vanjo državljan vpiše svojo število osebne

izkaznice ali potnega lista, ime, aplikacija pa mu nato pove, ali je

prišel v bližino osebe, okužene s koronavirusom. Aplikacijo

trenutno uporablja že več kot 200 milijonov ljudi. Sama aplikacija

pridobiva podatke iz baze podatkov, v katero se 'stekajo' vsi

posnetki nadzornih kamer iz celotne države.

Pri prvih primerih so celo na družabnih omrežjih razglašali, kje in

ob kateri uri in minuti je gibala določena oseba z okužbo.

Mnogi opozarjajo, da kljub tej 'prednosti' sistema država zbira

podatke o svojih državljanih brez njihove vednosti in dovoljenja.

Foto: Računalniške novice

Foto: Pexels

V času koronavirusa na virtualni sprehod po

najbolj znanih muzejih

Med tistimi, ki so zaprli vrata za obiskovalce, so tudi muzeji. Med

njimi seveda tudi najbolj znani in obiskani. S tehnologijo pa lahko

skoraj iz svojega naslonjača v času karantene in izolacije virutalno

obiščemo nekatere izmed svetovno najbolj znanih muzejev,

galerij in ostalih umetnostnih institucij. Katere od spodaj naštetih

pa boste obiskali vi?

Galerija Uffizi

Italija velja za samo žarišč širjenja koronavirusa, zato so v Italiji

zaprli vse muzeje in galerije. Mednje tudi galerija Uffizi iz 16.

stoletja, ki jo lahko obiščemo kar prek aplikacije Google Maps.

Uffizi spada med najbolj znane svetovne muzeje, posebno pa

izstopa njena zbirka italijanske renesanse. Eden največjih

draguljev muzeja je gotovo slika Sandra Botticellija, Rojstvo

Venere.

Tate Modern

Londonski Tate Modern je znan po svoji zbirki moderne umetnosti

od leta 1900 do danes. Od leta 2000 je Tate Modern na južni strani

reke Temze, v prostorih nekdanje elektrarne. Virtualno se splača

pogledati že samo avlo muzeja, ki nam takoj pokaže, na kakšen

način muzej izkorišča svoj prostor.

Virtualni pogled v notranjost francoskega muzeja

Musée d'Orsay

Musée d'Orsay

Francoski muzej Musée d'Orsay na mestu nekdanje železniške

postaje, je še eden v vrsti muzejev, ki so zaradi pandemije zaprti.

Simbolično so na usta nosoroga, ki stoji pred vhodom v muzej,

namestili masko, s katero javnosti sporočajo, da se zavedajo

problematike. Musée d'Orsay omogoča spletni obisk. Na ogled pa

ni celotna zbirka del, temveč večina francoska umetnost, ki sega v

sredino 19. stoletja in v začetek 20. stoletja.

Rijksmuseum

Rijksmuseum v Amsterdamu je zagotovo najbolj znan muzej na

Nizozemskem. Je narodni umetnostni muzej in dom največje

zbirke mojstrovin nizozemskih umetnikov, kot sta Rembrandt in

Vermeer. V letu 2019 je muzej obiskalo več kot 3 milijone

obiskovalcev, v času koronavirusa pa je odprl svoja digitalna vrata.

Louvre

Pariški muzej Louvre ponuja brezplačen virutalni ogled (za to

potrebujete Flash) svojih številnih razstav. Največji umetnostni muzej

na svetu je od začetka koronavirusa postopoma manjšal število

obiskovalcev, ki so jih spuščali na oglede, dokler ni v celoti zaprl vrat.

Foto: Pexels

Louvre

Digitalno

Robotiziran bolnišnični oddelek za bolnike,

okužene s koronavirusom

Roboti so se izkazali za izjemno učinkovito rešitev za boj proti

koronavirusu.

Kitajske oblasti so odprle prvi 'pametni' bolniški oddelek za

bolnike, okužene s koronavirusom. Zdravstveno osebje je

sestavljeno izključno iz robotov, ki so opremljeni z dostopom do

mobilnega omrežja in paciente oskrbujejo 24 ur na dan, brez

odmorov in počitka.

Prvi robotiziran bolnišnični oddelek za bolnike, okužene s

koronavirusom, ima na razpolago kar šest robotov vrste

CloudMinds XR-1, ti pa opravljajo različne naloge – merijo

bolnikovo telesno temperaturo, prinašajo hrano, nadzirajo sobe in

hodnike ter razkužujejo vsa območja oddelka. Visokotehnološki

roboti lahko celo plešejo in tako zagotovijo določeno mero

zabave za bolnike v karanteni. Tehnologija 5G pa zdravnikom

omogoča, da v realnem času spremljajo bolnika, vendar na

daljavo in brez nevarnosti okužbe.

Uporaba avtonomnih robotov znatno zmanjša delovno

obremenitev medicinskega osebja, preprečuje možnost prenosa

okužbe in hkrati omogoča neprekinjeno oskrbo bolnikov 24 ur na

dan. Pri tem velja omeniti še, da je robote CloudMinds XR-1

brezplačno zagotovilo kitajsko podjetje CloudMinds,

specializirano za izdelavo pametnih robotov z napredno

inteligenco.


Prikaz ključnih informacij kar na vetrobranskem

steklu

Informativni sistem ARIS bo precej olajšal vožnjo avtomobila.

Inženirji podjetja GlobalLogic so namreč za voznike pripravili

nadvse zanimivo rešitev, in sicer informativni sistem, imenovan

ARIS (Augmented Reality Infotainment System). Gre za sistem

razširjene resničnosti, ki vozniku omogoča, da podatke o prometu

prebira na vetrobranskem steklu, kar pomeni, da ima lahko pogled

vedno usmerjen na cesto.

Informativni sistem ARIS je celovita platforma za obdelavo in

predstavitev informacij, s pomočjo katere je mogoče natančno

preslikati podatke o stanju v cestnem prometu. Tako se na

vetrobranskem steklu vozniku pojavljajo različne informacije in

predmeti v okolju, voznik pa lahko sistem upravlja z glasovnimi in

krmilnimi ukazi. Novost poleg tega uporablja celotno površino

vetrobranskega stekla in prikaz informacij prilagodi položaju

voznikove glave.

Strani Digitalno pripravljamo v sodelovanju z Računalniškimi novicami.



recepti, gre predvsem za širjenje ljubezni do peke z drožmi, ki Ninno Kozorog pripravili smernice za varno pošiljanje droži po

40 41


Foto: Primož Lavre

evra nameni deklici Lizi za terapije, ki jih potrebuje zaradi

cerebralne paralize. Drožomanija tako niso le nasveti, navodila in

spreminja sodoben način življenja. »Za uspeh potrebujete malo

načrtovanja in organizacije, veliko potrpežljivosti in predvsem

ljubezni. Tak kruh je vedno dober, tudi če vam ne uspe najbolje. In

če pravilno skrbite za droži, sploh ni kisel, ampak ima svoj

karakter,« rada poudari Anita. »Več kot pečete, bolje vam bo šlo.«

Sama peče tudi trikrat na teden.

#ostanidomaindroži

Zaradi trenutne epidemije koronavirusa je Anita do komolcev v

drožeh. Svojega Rudla meša z veliko količino moke, da dobi

drobtinice, ki jih vsem, željnim peke z drožmi, pošilja po pošti. S

sloganom 'ostani doma in droži' je na družabnih omrežjih ustvarila

pravo malo gibanje. Ker delavnic v živo še nekaj časa ne bo, jih je

preselila na splet: »Zaradi epidemije sem se znašla po svoje in

posnela spletni tečaj. Gre za 14 videoposnetkov, ki sem ji naložila

v zaprto skupino na facebooku. Na družbenih omrežjih se večkrat

javim tudi v živo, da ljudje vidijo, kaj počnem, in odgovarjam na

njihova vprašanja.« V skupini Drožomanija sta skupaj z zdravnico

pošti, v njej najdete tudi seznam lokacij s ponudniki, kjer lahko

droži prejmete brezstično.

V slastnem svetu peke z drožmi

Anita Šumer je svojo pot na svetovnem zemljevidu začrtala

oktobra 2016, ko je svoje okrašene dobrote začela deliti na

instagramu (@sourdough_mania). Danes ima že več kot 74 tisoč

sledilcev z vsega sveta, njihovo število pa dnevno raste tudi v

skupini Drožomanija (peka z drožmi) na facebooku, ki zDROŽuje

več kot 15 tisoč drožoljubov. Vse večji obisk je tudi na njeni spletni

strani z istim imenom. Po zaslugi spletnih portalov BuzzFeed,

Daily Mail UK, Business Insider UK in Bored Panda, ki so pripravili

kompilacije njenih fotografij in videoposnetkov o zarezovanju

kruha, je postala prava spletna senzacija. Posnetke si je ogledalo

več kot 40 milijonov ljudi.


Kruh z drožmi je tudi bolj zdrav od kvašenega, ker je fermentiran.


Foto: Anita Šumer

Anita Šumer, srčna Slovenjgradčanka in velika ljubiteljica kruha, že osem let ni kupila kruha v trgovini.

Vse od leta 2012 jo namreč drži ljubezen do starinske peke kruha.

V njeni kuhinji tako ne boste našli kvasa, vinskega kamna ali sode,

s katerimi bi vzhajala kruh. Pa je njen kruh kljub temu vedno

okusen in lepo okrašen – s hrustljavo skorjico in mehko sredico.

Kako ji uspe? Z Rudlom, kot ljubkovalno pravi svojim drožem.

Kaj so droži?

Droži, ki jih mnogi poznajo pod imenom kislo testo, lahko

vzgojimo sami. Gre za 'preprosto zmes moke in vode, ki začne na

toploti sčasoma fermentirati ali po domače vreti'. Ob stiku z vodo

v moki oživijo mikroorganizmi – mlečnokislinske bakterije ter

divje kvasovke – in proces se začne. Za dober kruh tako

potrebujemo le moko, vodo in sol.

Foto: Anita Šumer

Nimate kvasa? Nič hudega.

Z domačim ali divjim kvasom lahko pekovskega povsem

nadomestimo. »Kruh z drožmi je tudi bolj zdrav od kvašenega, ker

je fermentiran. Telo ga lažje prebavi, ima nižji glikemični indeks ter

večji izkoristek vitaminov in mineralov,« pojasnjuje. A za tiste, ki bi

radi imeli kruh hitro na mizi, s kislim testom pač ne bo šlo: »Peka z

drožmi je popolno nasprotje današnjega sveta, ko se mora vse

zgoditi takoj, brez čakanja. Uči te potrpežljivosti, uživanja v

trenutku in kako se sprostiti. Gre za spremembo miselnosti – ne

moremo imeti vsega takoj in zdaj.«

Z drožmi po svetu in do svoje prve knjige

Profesorica angleškega jezika in prevajalka za nemški jezik se je

peke z drožmi naučila sama: »Ko te nekaj zanima, se stoodstotno

vržeš v to.« Danes si kruh služi s prenašanjem znanja na delavnicah

po vsej Sloveniji in v svetu. Njeni tečaji so zelo iskani in razprodani.

Droži so jo odpeljale že v 12 držav sveta. Do danes je denimo

poučevala in delila svojo strast že v Franciji, Belgiji, na Portugalskem,

Nizozemskem, Jamajki, Tajskem, v Veliki Britaniji, Rusiji, Singapurju,

Kitajskem, Avstriji in na Hrvaškem. Za njo je že več kot 90 delavnic,

ki jih je obiskalo več kot 1200 ljudi. Je tudi avtorica prve in

najobsežnejše slovenske knjige o peki kruha in peciva z drožmi.

Skrivnosti dobrega in slastnega kruha – pa tudi drugih slastnih

dobrot, ki so jih pekle že naše babice ali prababice – se razkrivajo

na več kot 300 straneh. Njena Drožomanija je doživela že tretjo

izdajo, ki je tokrat še dopolnjena in razširjena, za najboljšo so jo

priznali tudi v svetu. Na kulinaričnem knjižnem izboru Gourmand

International v kitajskem Macau je lani zmagala v kategoriji knjig o

kruhu. Pa ne le to. Prvo mesto je zasedla tudi med knjigami z

dobrodelno noto. Od vsakega prodanega izvoda poleg tega dva

Kruh kot umetnina


42


Foto: Primož Lavre

Nastajanje droži po dnevih

Naj droži s kruhom 1, 2, 3

Drožni nastavek:

• 10 g matičnih droži

• 50 g pšenične polbele moke

• 40 g vode

Sestavine zmešajte, pokrijte in počakajte, da se njihova prostornina

podvoji (običajno to traja 6 do 12 ur).

Glavno testo:

• 100 g aktivnih matičnih droži

• 200 g vode

• 300 g pšenične bele moke T500

• 6 g soli

Vse sestavine zmešajte v homogeno zmes, pokrito pustite počivati

vsaj 10 minut. Nato dobro pregnetite. Testo mora biti ves čas

pokrito, da se ne naredi skorjica. V naslednjih dveh urah lahko

naredite štiri serije potegov in prepogibov vsakih 20 do 30 minut, ni

pa nujno. Potem pustite, da testo vsaj enkrat naraste. Ko naraste, ga

predoblikujete in pustite pokritega počivati na pultu še 15 do 25

minut. Potem je na vrsti končno oblikovanje. Oblikovan kruh dajte

v košarico za vzhajanje (površino izdatno pomokajte) in ga na sobni

temperaturi pokritega pustite še vsaj dve do tri ure. Zdaj lahko kruh

spečete ali ga na končno vzhajanje pospravite v hladilnik za osem

ur. Ko je čas za peko, pečico brez ventilacije segrejete na najvišjo

temperaturo. Grejete jo skupaj s posodo, v kateri boste pekli kruh,

vsaj 45 minut. Če nimate posode s pokrovom, lahko pečete na

navadnem pekaču, a na dno pečice postavite pekač z vodo, da

nastane para. Kruh dajte v ogreto posodo in pokrijte, zmanjšajte

temperaturo pečice na 230 do 240 °C in ga pri tej temperaturi

pecite 15 minut. Po tem odstranite pekač z vodo z dna pečice ali

odkrijte pokrov in pecite še kakšnih 15 do 20 minut, da dobi kruh

lepo zlato rjavo skorjico. Po peki ga ohladite na rešetki.

Če boste začeli mesiti že zjutraj in ne boste uporabili hladilnika, se

lahko drožaste poslastice razveselite še isti dan zvečer.

Anja Ciglarič

Foto: Primož Lavre

Foto: Mateja Glavica

Če boste začeli mesiti že zjutraj, se lahko drožaste poslastice

razveselite še isti dan.

Anita Šumer je spletna senzacija. Njene umetnine si je

ogledalo že 40 milijonov ljudi.

Slovenska turistična revija Lipov list, nadaljevanje

Turističnega vestnika, izhaja 2. teden v sodem mesecu

UDK 338,34+796,5(497,12), ISSN 0352-4353

April 2020

Izdaja:

Turistična zveza Slovenije

Naslov uredništva:

Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva cesta 38/VI,

SI – 1000 Ljubljana, tel. 01/43 41 670, faks: 01/43 41 680,

info@turisticna-zveza.si, www.turisticna-zveza.si

Urednica: Suzana Kozel

Lektoriranje: Mateja Blažič Zemljič

Oblikovanje: Sara Krapež

Svet revije Lipov list:

Boštjan Luštrek, Iztok Pipan, Jure Sodja, Karmen Grebenc Burger

Transakcijski račun:

SI56 03100-1000010639

Naročilo na Lipov list oddate na info@turisticna-zveza.si

Celoletna naročnina je 35,04 eur.


22. april

Svetovni dan zemlje

Praznuj z mano!

#ostanidoma

Revija Lipov list, april 2020

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?