ŠPANIJA je bolj nekakšno pribežališče novodobnih hipijev, ki bežijo pred ponorelo množico in betonskimi plažami ter kričečimi restavracijami in pubi, pred nekakšno potrošniško mrzlico izgubljenega zahodnega sveta. In čeprav sta ta svobodni in nemirni duh nekakšen zaščitni znak Coste De La Luz, se v bolj urbanih naseljih, kjer je infrastruktura že prilagojena modernejšim in zahtevnejšim gostom, že zbirajo upokojenci. Tako kot so v 70. letih najprej poselili Costo Del Sol in druge obale sredozemske Španije prav zaradi poceni nepremičnin, se sedaj selijo na zahod – mogoče iz istega razloga kot mladi, zaradi miru in neokrnjene narave. Z nekaj izjemami je nameč Costa De La Luz od Tarife do Conila de la Frontiera skoraj neposeljena. Že sama Tarifa, najjužnejša točka kontinentalne Evrope, od koder vozijo trajekti v sosednji Maroko in je zaradi ilegalne trgovine s hašišem precej na slabem glasu, češ da so večerne ulice ovite v meglice hašiša in marihuane, daje zelo provincionalen, če že ne zapuščen videz. In vse do Conila, starega ribiškega mesta, je le nekaj vasic, pa še te so tako raztresene, da sploh ne veš, kdaj si v katero prispel in kdaj si jo zapustil. Od Conila proti Cadizu pa se že tu in tam bohotijo bogata turistična naselja, ki dajejo slutiti, da se bodo najbrž že v tem desetletju razrasla tudi drugod ter to zaenkrat mirno obalo spremenila v betonsko džunglo množičnega turizma. Ta se na nek način že kaže v vse večjem številu golf igrišč, ki se zažirajo v obalo in kradejo ob njej najboljše lokacije. Andaluzija je sicer zaradi milega podnebja in veliko sonca prava meka za golfiste, atraktivna destinacija, tako za petične in ambiciozne igralce golfa kot tudi za tiste, ki si poleg tega športa radi privoščijo še kaj več. In Andaluzija ponuja prav to, nekaj več. Je dežela užitkov! In če se že ne zaljubiš v te kraje zaradi prelepe narave, kulture, tradicije, na katero so Andaluzijci tako ponosni, če jih ne občuduješ zaradi ležernosti, ki jo premorejo, in hkrati zaradi strasti, s katero počnejo stvari, potem podležeš hrani, to je gotovo! S hrano te zasvojijo, tako da se vračas znova in znova … Tappasi, pa naj jih pripravijo v dragih in nobel restavracijah ali pa v lokalnih vaških birtijah, so preprosto odlični … Če poskusiš gazpacho, ga ne moreš več pozabiti, o pršutu, ki se kar topi v ustih, bi lahko razpravljal ure ali pa vsaj tako dolgo, dokler bi ga lahko počasi in mirno degustiral ob dobrem vinu … In kot je raznovrstna in kvalitena hrana, seveda neupoštevajoč seviljsko izkušnjo, taka je tudi ponudba prenočišč, torej za vsak žep. Od luksuznih apartmajev do vedno 92
Španija 93