predstavitveni zbornik.pdf - Filozofska fakulteta - Univerza v Ljubljani

Makroteoretske korenine komunikoloških teorij: razsvetljenstvo, liberalizem in moderna.
Klasične teorije druţbe in zgodovinski kontekst modernizacije kot temelja raziskovanja
komuniciranja in medijev (npr. Marx, Tarde, Tönnies, Weber, Durkheim, Freud, Simmel).
Zgodovina komunikološkega raziskovalnega polja: pragmatizem, simbolični interakcionizem, učinki
medijev na občinstva, popularna kultura, britanske kulturne študije, kritična teorija, politična
ekonomija medijev, strukturalizem in poststrukturalizem, feministična kritika.
Ontološke, epistemološke in metodološke predpostavke ter implikacije specifičnih teoretskih
usmeritev/paradigem.
Dominantna znanstvena tradicija: mediji in vedenje občinstev; močni vs. šibki učinki medijev;
funkcionalizem, empirizem/pozitivizem, raziskovanje učinkov, teorija zadovoljitve potreb, agendasetting,
kultivacijska teorija.
Informacijska teorija in kibernetika.
Semiotika in teorije znaka.
Komuniciranje, socialne reprezentacije in produkcija identitet.
Diskurzivna produkcija razmerij moči; retorika.
Mediji in tehnologija; problem tehnološkega determinizma.
Občinstva, medijska konsumpcija in popularna kultura.
Novi mediji in (tehnološka) konvergenca medijev.
Mnoţica, javnost, javna sfera in javno mnenje, novinarstvo, mediji, politika: problem
komuniciranja in demokracije.
Svoboda komuniciranja, svoboda tiska in cenzura.
Prost pretok informacij vs. svoda informacij in komuniciranja.
Koncentracija (korporativizacija) medijev in kulturna homogenizacija.
Propaganda in reklama (oglaševanje).
Globalizacija, postkolonializem, transnacionalizacija in postmoderna.
- Informacijska druţba/civilna druţba.
CILJI IN PREDMETNO SPECIFIČNE KOMPETENCE
Seminar je namenjen uvajanju doktorskih študentov v proučevanje druţbene vloge in pomena
komuniciranja in medijev ter v intelektualno zgodovino komunikoloških teorij in raziskav.
Kulturologija
Področju dajeta okvir dve poglavitni kulturološki tradiciji, birminghamska in frankfurtska šola]. Vendar
ni zasnovan ekskluzivno; ni namreč ravnodušen do sorodnih druţboslovnih in humanističnih znanosti
(sociologije knjiţevnosti, subkulturnih študij, diskurzivne analize, mitokritike, kognitivne znanosti),
ampak jih vključuje do mere, do katere je to spoznavno upravičeno in potrebno.
Interdisciplinarni pristop je upravičen in potreben tako za teoretični študij različnih oblik sodobnega
kulturnega izraza (elitna in popularna knjiţevnost, ţanrski in avtorski film, mladinske in urbane
subkulture, stili vsakdanjega ţivljenja ipd.) kot tudi za praktično uporabo v konkretnem druţbenem
okolju. To omogoča nabor znanj iz kulturnega menedţmenta in študija kulturnih politik, medtem ko
nabor znanj iz epistemologije in sociologije znanja jamči presodno moč v polju sodobne
poznanstvenitve sveta in globalizacije instrumentalnega razuma.
38