Pozne lekcije iz zgodnjih svaril: previdnostno načelo 1896-2000

in oceane, 2000), v Evropi pa se precej{nja
pozornost posve~a vpletanju ekosistemskega
upravljanja v politike (Norve{ko ministrstvo za
okolje, 1997; Nordijski svet ministrov, 1998).
^eprav so {ele v zgodnji fazi in {e ni splo{nega
soglasja, v celoti zagotavljajo elemente
novega pristopa, ki vklju~uje varovanje in ima
precej{en potencial, ~e se ga bo izvajalo.
2.7 2.7 2.7 Pozne Pozne lekcije
lekcije
Ribi{tvo je bogat vir primerov previdnostnega
pristopa, ki niso pomembni le za ribi{tvo, temve~
imajo {ir{i pomen. Vklju~ujejo naslednje:
• razlikovanje med previdnostnim na~elom in
previdnostnimi pristopi (logi~no razlikovanje
med preprostim na~elom in prakti~nim
izvajanjem na razli~nih podro~jih; tudi politi~no
razlikovanje, kot je v kodeksu FAO);
• ustrezne ravni dokazov ({kotsko ribi{tvo v
19. stoletju, kalifornijski dr‘avni strokovnjaki
v dvajsetih letih 20. stoletja, ekosistemski
pristop ZDA v devetdesetih letih 20. stoletja);
• razlikovanje med negotovostjo in nevednostjo
(Harrisovo poro~ilo, z ocenami povezana
negotovost, nevednost glede ekologije);
• nerealna pri~akovanja (ali neverjetne trditve)
glede treznosti strokovnih sklepov ({e zlasti
glede severne trske, pa tudi na splo{no);
• na~rtovanje na podlagi preteklih izku{enj
(Heinckejevo poro~ilo o podcenjenih stale‘ih,
{kotska varovana obmo~ja brez ribolova,
uspeh obmo~ij, za{~itenih pred ribolovom
z vle~nimi mre‘ami);
• nobenega zavestnega zanemarjanja »slepih
peg« (Harrisovo poro~ilo, ro‘nata o~ala);
• izogibanje prevladi ene same stroke ali smeri
(splo{na praksa ljudi, ki so posku{ali modelirati
stale‘);
• upo{tevanje »resni~nega sveta« (podcenjevanje
dejanskega ribolovnega izkoristka
in tehnologij);
• polno upo{tevanje argumentov, ki govorijo v
prid dolo~enemu pristopu ali proti njemu (ocena
stale‘a v primerjavi s {ir{imi pristopi);
• uporaba lai~nega znanja (domorodci v Ameriki,
{kotski ribi~i v 19. stoletju, kanadski
priobalni ribi~i);
• upo{tevanje {ir{ih socialnih vidikov, priznavanje
pomembnosti vrednostne presoje in
presoja vseh razpolo‘ljivih mo‘nosti (razli~ne
razlage previdnostnega pristopa);
• izogibanje zana{anju na vedno bolj izdelane
modele, da bi sku{ali opravi~iti napovedljive
napake (Harris, ptolomejski astronomi
in analiti~na ribi{ka stroka);
• obravnavanje institucionalnih ovir in neodvisnost
zakonodajalcev (nenaklonjenost obravnavanju
temeljnih ekonomskih vpra{anj,
nejasna neodvisnost tehni~nih svetovalcev
in oblikovalcev politike – od kalifornijskih sardel
do danes);
• ohranjanje primerne poni`nosti (»pristranska
psevdoznanost«, odgovor Oddelka za
ribi{tvo in oceane na kritiko iz leta 1986).
Pojavljajo se pozitivne spremembe. Vpra{anje
je, ali so dovolj hitre, da bodo prepre~ile nadaljnje
propadanje. Obstajajo nekatere interesne
skupine, ki si prizadevajo upo{tevati kratkoro~ne
strategije, vendar pa potreba po varovanju
na splo{no ni nekaj, s ~imer bi se morali
ukvarjati v ribi{ki industriji. ^e stale‘ev ne
»za‘remo ~isto do kosti«, bomo bolj gotovi
glede njihovega ohranjanja, hkrati pa bo to
precej pove~alo ekonomske iztr‘ke (Whitmarsh
idr., 2000). Naravni kapital smo namre~
toliko iz~rpali, da panoga velikokrat ne more
prenesti kratkoro~nega udarca zaradi izpada
dobi~ka, ki je posledica zmanj{anega ali prepovedanega
ulova, ki je potreben za obnovo
stale‘ev. Interesne skupine morajo preusmeriti
pozornost. Namesto da se prepirajo med
sabo, se morajo nau~iti jezika gospodarskih
ministrstev in z njimi sodelovati, saj ravno ta
gledajo na prednosti vlaganja v programe okrevanja
s precej{njimi predsodki, kar glede na
zgodovino neustreznega subvencioniranja ne
presene~a.
Ribi{tvo: Ribi{tvo: prelov
prelov
33