Številka 54 - Odvetniška Zbornica Slovenije

14 Članki
Odvetnik 54 / december 2011
razlage (logično, zgodovinsko, sistemsko), ali pa je treba
pravno besedilo v tem smislu spremeniti. Poleg omenjenih
neobveznih klasičnih metod razlage in njihovih argumentov
v tem drugem koncentričnem krogu posežemo
tudi po drugih sodobnih razlagalnih argumentih. 17
Razmerje med prvim razlagalnim koncentričnim krogom
in drugim razlagalnim koncentričnim krogom je izključujoče:
če je pravno besedilo mogoče razumeti dobesedno,
ga je kot takšnega treba tudi uporabiti, če pa to ni mogoče,
je treba uporabiti korektivne različice razlage, ki jih je treba
posebej utemeljiti oziroma je treba posebej utemeljiti,
zakaj dobesedna razlaga ni prišla v poštev. V nekem smislu
velja izpodbojna domneva uporabe dobesedne razlage, dokler
te ni mogoče izključiti zaradi prej navedenih razlogov.
Samo po sebi je razumljivo, da ima razlagalno avtoriteto
– ne diskrecije, če s tem mislimo na prosto presojo,
pri čemer te ni treba utemeljiti – odločujoči organ, ki je
višje v hierarhični lestvici odločujočih organov. Ta je seveda
pri tem vezan na utemeljitev svoje razlagalne odločitve.
Problem pravne razlage in primer domnevno
podkupljenega sodnika (sodba Vrhovnega
sodišča RS, št. XII Ips 4980/2001) 18
Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi Škobrne ni zanimiva le
z vidika (slabe) urejenosti postopka (ne)priznavanja imunitete
sodnikom v kazenskih postopkih, temveč tudi z vidika
dileme v zvezi s pravno razlago, predvsem glede tega,
ali pri takšni razlagi postopati formalistično ali funkcionalistično
(tudi instrumentalistično).
Naj na kratko navedemo, da je v tej zadevi šlo za to, da
je glede utemeljenega suma kaznivega dejanja prejemanja
podkupnine s strani določenega sodnika Državni
zbor moral v izredno kratkem času odločati o dovoljenju
za njegov pripor. Merodajno vodilo v tej zadevi je
bila namreč določba drugega odstavka 134. člena Ustave:
»Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja
Državnega zbora (poudaril M. N.) zoper njega začet
kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri
opravljanju sodniške funkcije.«
V konkretni zadevi je bilo sicer dano »dovoljenje« 19
Mandatno-imunitetne komisije kot delovnega telesa Državnega
zbora, ne pa dovoljenje Državnega zbora. Vrhovno
sodišče je na podlagi zahteve za revizijo razveljavilo
sodbo sodišča o odreditvi pripora, kjer je to štelo, da je
17
Glej o tem ustrezno poglavje v Novak, M.: Pravna argumentacija v praksi,
Planet GV, Ljubljana (2010).
18
Glej objavo sodbe v reviji Pravna praksa, št. 13/2011, str. 23–26.
19
Pri tem sicer zanemarimo opozorilo vrhovnega sodnika Marka Šorlija, da v
konkretni zadevi ni šlo niti za dovoljenje Mandatno-imunitetne komisije Državnega
zbora, temveč le za njen predlog Državnemu zboru, da izda dovoljenje. Glej
Šorli, M.: Le z dovoljenjem Državnega zbora je mogoče pripreti sodnika, Pravna
praksa, št. 13/2011, str. 6.
takšen predlog ali dovoljenje Mandatno-imunitetne komisije
dovolj za odreditev pripora. 20
Na problem pridobivanja dovoljenja (plenuma) Državnega
zbora v tovrstnih zadevah v tako kratkih časovnih
rokih, ko se na primer zoper sodnika končuje policijsko
pridržanje, gre pa za jasne priporne razloge, je lepo opozoril
dr. Štrus v prispevku Ali je sploh še mogoče pripreti
sodnika? 21 V njem kritizira sodbo Vrhovnega sodišča in
meni, da je, tudi glede na stališče teorije, v takšnih nujnih
zadevah dovoljenje Mandatno-imunitetne komisije treba
šteti za dovoljenje Državnega zbora. Nas v tem prispevku
zanima pravnoteoretski vidik tega problema, kar zadeva
razlago. V zvezi s tem je zanimivo predvsem naslednje
stališče dr. Štrusa:
»Ustavo je treba razlagati ustrezno, primerno in življenjsko,
tako da je mogoče pomen njenih kratkih, preprostih določb
razumeti po namenu ustavodajalca s teleološko razlago. Namen
ustavodajalca ob sprejemu 134. člena Ustave zagotovo
ni bil, da bi moral tudi v nujnih primerih odločati Državni
zbor na plenarnem zasedanju in da bi obstajali primeri, v katerih
pripor sodnikov praktično ne bi bil mogoč. Vrhovno sodišče
pa ni uporabilo namenske razlage, ampak je v navedeni
sodbi člen utemeljilo na povsem jezikovni, gramatikalni, normativistični
razlagi.« 22
Ni težko ugotoviti, da avtor daje prednost namenski metodi
razlage, predvsem v primerjavi z jezikovno metodo
razlage. Glede na pravnoteoretične smeri razlage bi lahko
rekli, da daje prednost funkcionalizmu ali instrumentalizmu
na račun formalizma. V tem smislu formo Ustave, ki
se izraža v dokaj jasnem besedilu, podreja njeni funkciji.
Pri tem pristaja na subjektivni namen ustavodajalca, kar
pomeni aktualnega ustavodajalca, ki je Ustavo sprejel. 23
V tehtanju med dobesednim razumevanjem Ustave, ki zahteva
dovoljenje plenuma Državnega zbora, in nefunkcionalnostjo
te določbe, saj je v praksi glede na normativno ureditev
to nemogoče doseči, se avtor odloči za funkcionalno razumevanje
drugega odstavka 134. člena Ustave. Takšen pogled
na razlago Ustave je seveda možen, vendar je nekoliko
tvegan, saj se ob vsej ustvarjalnosti zdi preveč svoboden –
predvsem v zvezi s preveč svobodnim branjem Ustave na
načelni ravni. Kam bi namreč prišli, če bi po analogiji z namensko
redukcijo Državnega zbora na Mandatno-imunitetno
komisijo – sicer v nujnih razmerah – tudi Ustavno sodišče
na primer zreducirali na senat za presojo ustavnih pritožb
ali Vlado na Ministrstvo za notranje zadeve?
Pomenska razlika med pojmom Državni zbor in delovnim
telesom je razvidna v vseh postopkih Državnega
20
Sodba št. XI Ips 4980/2011.
21
Pravna praksa, št. 12/2011, str. 8–10.
22
Prav tam, str. 10.
23
Mogoč je sicer tudi objektivni namen (ratio constitutionis), to pomeni namen
Ustave, kot ga razume bralec Ustave oziroma njen razlagalec. Sicer je pri razlagi
Ustave objektivni vidik (tudi pri namenu) v ospredju pred subjektivnim, vendar
glede na to, da je naša Ustava mlada, bi bil subjektivni namen vseeno ustrezen.