Številka 54 - Odvetniška Zbornica Slovenije

60 Prejeli smo ...
Odvetnik 54 / december 2011
Santo (Sandro) Pečenko
Še o »opljuvani« odvetnici
V predzadnji številki Odvetnika 1 me je zbodel z velikimi črkami naslovljen prispevek »Odvetnica odpravljena
kot smrklja, popljuvana«, ki ga je za časopis Delo napisal M. Felc, za našo revijo pa v rubriki
Mediji o odvetništvu povzel dr. Bojan Kukec.
1
Članka v Delu nisem prebral, zato o njem ne morem soditi.
A če sledim povzetku dr. Bojana Kukca, potem me je
prizadetost kolegice, odvetnice M. D., resnično začudila.
Če se je zgodilo le to, da ji je klient odpovedal pooblastilo,
čeprav mu je bila postavljena za zagovornico po uradni
dolžnosti (ex offo), potem v tem na strani klienta ne vidim
nič nenavadnega, žaljivega in še manj, kot je zapisano, razburljivega.
Slednjega morda z zadržkom, če je spoštovana
kolegica nagrado za zastopanje morda že namenila za nakup
novih čevljev ali ženske torbice.
Sicer pa ni nobenega dvoma, da je preklic pooblastila temeljna
pravica vsake stranke, kar smo odvetniki vedno z
razumevanjem sprejemali, tako kot so morale stranke sprejeti
morebitno našo odpoved zastopanja. Omenjena osebnostna
pravica stranke pa je neprimerno močnejša od poklicne
odvetnikove pravice. Morebitna užaljenost odvetnice
M. D. lahko izhaja le iz nje same. Strokovnost je le en del
odvetniškega poklica, nič manj pomemben pa je ustrezen
medsebojni odnos zaupanja med stranko in odvetnikom.
Med odvetniku danim pooblastilom in odpovedjo pravzaprav
– vsaj kar zadeva odvetnika – ni nobene razlike. Stranka
lahko odvetniku zaupa ali pa ne. To je osebna odločitev,
ki objektivno lahko tudi ni upravičena. Znani so primeri,
da so stranke načrtno in celo v sporazumu z odvetniki odpovedovale
pooblastila le zaradi procesnih manevrov in
medijska odzivnost pri tem odvetnikov ni prav nič motila.
V mojem času ni bilo nič nenavadnega – in to verjetno še
vedno velja –, da je po zamenjavi direktorja podjetja prišlo
tudi do zamenjave odvetnika, čeprav je ta isti odvetnik
v številnih pravdah podjetje odlično zastopal.
V nadaljevanju pa bom opozoril na dva primera.
Bilo je v prvem obdobju moje odvetniške kariere, ko
strank še nisem imel na pretek oziroma da bi se te drenjale
v čakalnici. Vsake stranke sem bil vesel, še bolj pa denarnega
avansa pri tem.
In tako se je zgodilo, da je prišla stranka z očitno bog ve
od koga večkrat obglodanim problemom in s svojo obeta-
jočo verzijo. Zadevo sem prevzel z upanjem, da jo bom že
nekako speljal. Po natančni proučitvi listin pa sem ugotovil,
da je zadeva zapletena in ne kaže na uspeh. Iskal sem
rešitev v pogovorih s stranko, a se mi ni utrnilo nič pametnega.
In tedaj se nenapovedano oglasi stranka.
»Veste, odločila sem se, da Vam odpovem pooblastilo in
prevzamem dokumentacijo. Povejte še vaše morebitne
stroške.«
Bil sem osupel in hkrati vesel, da sem se zadeve znebil. Še
odpustil sem ji nekaj razlike v denarju. Kljub temu pa me
je zanimalo, kje tiči razlog za preklic pooblastila in h komu
od kolegov je namenjena. Omenila je Jožeta Ilca (starejšega)
in dodala: »Veste, Vam nimam kaj očitati, bila sem zadovoljna,
a on je le advokat, tako mu piše na tabli, Vi pa
ste le odvetnik.«
Nisem ji oporekal, prijateljsko sva se poslovila. Oddahnil
sem si, polepšala mi je dan.
In še drug primer. Zastopal sem stranko v zadevi motenja
posesti. To je bil enkraten šolski primer popolne
uspeš nosti. Sodniku je bilo takoj vse jasno. Na obravnavi
mi ni bilo treba tako rekoč nič storiti. Edina beseda, ki
sem jo spregovoril, je bila »vztrajam«. Sodnik je sodno
odločbo takoj razglasil in priznal vse stroške, ki sem jih
priglasil do pičice natančno.
Zadovoljen sem zapuščal razpravno dvorano, stranka poleg
mene pa je bila videti bolj slabe volje. Morda možakar
ni sledil obravnavi, sem pomislil. Na hodniku sva se ustavila.
Mrko me je pogledal in izdavil: »Odpovedujem Vam
pooblastilo.« In še dodal: »Nič niste rekli in tudi meni niste
dali priložnosti.«
Začudeno sem ga pogledal. Le kaj naj bi mu odgovoril?
Bolj kot briljanten izid pravde je bil njemu pomemben
cirkus, ki bi ga moral na obravnavi uprizoriti.
Odvetniški poklic je dokazano stresen in je poklic
z nadpovprečno umrljivostjo. Odvetniki bi se
morali izogibati razburjenju, še zlasti tistemu, ki
se ponavlja. Meni je to uspevalo in sem preživel.
Tistim, ki to ne zmorejo, pa naj sam Bog pomaga.
1 Kukec, B.: Mediji o odvetništvu, Odvetnik, št. 2(52) – junij 2011, str. 54.