Številka 54 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 54 / december 2011 Članki
9
vozimo z velikimi hitrostmi, ne da bi sami vsakodnevno
preverjali brezhibnost koles, njihovih nosilnih osi, zavor,
tanka za gorivo in drugih bistvenih delov vozila. Podobno
in še večje zaupanje izkazujemo, ko se podamo na polet
z letalom. Prav tako močno zaupamo proizvajalcu in prodajalcu
vode v plastenkah ter vsem kupcem in mimoidočim,
ki pridejo s temi plastenkami v stik, saj pred pitjem te
vode ne preverjamo, ali morebiti v plastenki ni kaka vodi
podobna strupena tekočina. Strokovnjaku zaupamo popravilo
določenega tehničnega aparata. Banki zaupamo
svoj denar. Profesorju zaupamo, da nam pri poučevanju
ne laže. Elektronskemu računalu zaupamo, da je pravilno
opravilo neko zapleteno računsko operacijo. Svoje otroke
zaupamo v varstvo in vzgojo učiteljem in vzgojiteljem.
Zdravnikom, psihologom, psihiatrom, odvetnikom, duhovnikom,
prijateljem, partnerjem in drugim zaupamo
naše fizične, psihične, čustvene, družbene in druge (intimne)
težave. Z malček ironije lahko zapišem, da zaupamo
tudi vremenskim napovedim in politikom. Ne nazadnje
zaupamo celo v urejenost vesolja, saj ne razmišljamo
o tem, da bi naš planet morebiti v kratkem skrenil s svoje
vesoljske tirnice.
Navedeni primeri nas opozarjajo, da je pravzaprav vsako
naše dejanje povezano z neko vrsto in obliko zaupanja.
Naša razmišljanja, čutenja in ravnanja na zaupanju bodisi
temeljijo ali pa po njem (neizpolnjeno) hrepenijo. V prvem
primeru se na nekoga ali na nekaj zanašamo, v drugem
primeru pa smo to zanesljivost izgubili in jo iščemo.
V prvem primeru na primer načrtujemo, kaj bomo storili
s posojenim denarjem, ki nam ga bo prijatelj vrnil v
obljubljenem roku, v drugem primeru pa smo razočarani,
ker prijatelj svoje obljube ni držal in iščemo vodilo našega
prihodnjega ravnanja, ki nas bo obvarovalo takšnih razočaranj.
Družba brez zaupanja
Velikega kitajskega misleca Konfucija so nekoč učenci
vprašali, čemu bi se najprej odrekel, če bi lahko kot vladar
izbiral med vojsko, zaupanjem in hrano. Učitelj je odgovoril,
da bi se najprej odrekel vojski. Na vprašanje, čemu
bi se odrekel za tem, pa je odgovoril, da bi se odrekel hrani.
Ko so ga učenci začudeni opozorili, da bi potem vsi ljudje
umrli, jim je dejal, da družba brez zaupanja ne more
obstati, zato v takšni družbi ljudem tudi hrana ne bi nič
(več) pomagala.
Ta Konfucijev razmislek nosi v sebi globoko etično sporočilo.
Bolje je namreč, da ljudje umremo od lakote, kot
da nas popolno nezaupanje privede do jeze, prezira, sovraštva,
nasilja in celo vojne. Če namreč umremo zaradi
vsesplošne lakote, lahko pri tem še vedno ohranimo svojo
človečnost (humanost) in druge vrednotno pozitivne
človeške lastnosti, če pa se zaradi nezaupanja medsebojno
sovražimo, prizadenemo ter končno celo uničimo, smo se
s tem razčlovečili in tako vnemar zapravili svoja življenja.
Življenje človeka je namreč, kot ugotavljajo mnogi veliki
misleci, resnično osmišljeno predvsem toliko, kolikor stori
kaj dobrega za druge in za svet kot celoto.
Ustvarjanje in ohranjanje
medčloveškega zaupanja
Človek seveda ne more biti moralen oziroma etičen (človečen,
dober), če za to ne razvije ustreznih predpostavk.
Med te spadajo predvsem zdravje, ustrezna voljna moč
oziroma energija ter inteligenca v vseh svojih mavričnih
spektrih – na primer racionalna, čustvena, socialna in duhovna
inteligenca. Posameznik mora torej najprej zrasti,
se okrepiti, izobraziti in pridobiti izkušnje, da lahko dobro
služi družbi in svetu. V tem razvoju je ključnega pomena,
da se trudi (p)ostati vreden zaupanja. Kajti le kot takšen
lahko po eni strani resnično prispeva kaj dobrega družbi
in svetu ter po drugi strani stopa v pravi smeri po poti samouresničitve.
Če želimo prispevati k izgradnji medčloveškega zaupanja,
moramo torej po eni strani sami sebe izgrajevati v zaupanja
vredno osebnost, po drugi strani pa se moramo naučiti
služiti drugim ljudem. Oboje pravzaprav dinamično poteka
vzporedno in vzajemno, kajti z vsakim novim korakom
v izgrajevanju svoje osebnosti in znanja hkrati že delujemo
v svetu in (lahko) služimo drugim, naše služenje
pa nas povratno izgrajuje, saj nam prinaša novo znanje in
izkušnje.
Pogosto nas pojem služenje nekoliko odbija, kajti zajema
tudi ponižnost, skromnost in predajanje, kar moti naš človeški
(navidezni) ego. Toda v resnici je služenje edina prava
pot. V služenju ni nič slabega ali sramotnega. Nasprotno.
Služenje je izraz ljubezni do sočloveka, ki jo na abstraktni
oziroma nominalni ravni povzdigujemo, v konkretnem
življenju pa pogosto klecnemo pred njenimi pozivi
in izzivi. Prav služenje soljudem in družbi pa je tudi
edino, kar nas bo v prihodnje morebiti le izvleklo iz brezna,
v katerega v teh časih skupno padamo zaradi vsesplošne
družbene krize.
Zaupanje v pravo
Načelo zaupanja v pravo je ena od dveh plati kovanca,
ki ga imenujemo načelo pravne varnosti. V evropskem
kontinentalnem pravu pomeni pravna varnost predvsem
predvidljivost in zanesljivost prava. Načelo pravne varnosti
torej zahteva, da so zakoni in drugi splošni pravni
akti javni in jasni ter da ob pravicah in dolžnostih zagotavljajo
tudi pravna sredstva in subjekte, ki realno omogočajo
njihovo praktično učinkovitost. Iz tega seveda izhaja
zaupanje v pravo, saj ob navedenih predpostavkah
vsebino zakonov (večinoma pa tudi vsebino ustaljene
pravne prakse, ki te zakone udejanja) poznamo vnaprej