Številka 54 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 54 / december 2011 Svobodna tribuna
35
Nevzdržno se mi zdi tudi to, da ustavni sodniki v že omenjeni
16. točki odločbe sledijo pobudnikom ustavne presoje,
ki poimenovanje Titove ceste primerjajo s poimenovanjem
ceste po Adolfu Hitlerju ali Benitu Mussoliniju. S
tem sledijo stališču slovenske politične desnice, po katerem
med revolucijo in kontrarevolucijo v drugi svetovni
vojni ni bilo pomembne razlike. Najbolj nedvoumno pa
to izrazi sodnik Jan Zobec. Vsi totalitarizmi so iz ustavnega
vidika isti, »levi« in »desni«, »napredni« in »nazadnjaški«,
»konservativni« in »liberalni«. Enaki so v svoji
biti, v preziru do človekovega dostojanstva. 8 Ali je tako
razmišljanje sploh mogoče legitimno utemeljiti v kulturnem
kontekstu Evrope po drugi svetovni vojni, v katerem
– upam – živijo tudi slovenski ustavni sodniki? Se Zobec
zaveda, da je poudarjanje človekovega dostojanstva
v evropskem pravu po drugi svetovni vojni v veliki meri
prav posledica grozot fašizma in nacizma? Komunizem je
bil sicer res protidemokratično, totalitarno in pozneje avtoritarno
gibanje, a je v sebi nosil ideološko sporočilo, ki v
nekaterih intelektualnih in političnih krogih sodobnih industrijskih
družb še vedno uživa legitimnost (boj za delavske
pravice, boj proti izkoriščanju ljudi v tretjem svetu,
boj proti buržoazno dekadentnim vrednotam v množični
kulturi ipd.).
Še več, neka različica radikalne leve ideologije pravičništva
za mnoge ljudi še danes simbolizira prav boj za človekovo
dostojanstvo. Vzemimo za ponazoritev v tujini najbolj
slavljenega slovenskega humanističnega intelektualca,
dr. Slavoja Žižka, za mnoge Elvisa Presleya sodobne filozofije,
ki je po prepričanju revolucionaren marksist. Na
drugi strani sta fašizem in nacizem civilizacijsko zavrženi
politični gibanji (boj za »rasno« prevlado ali za povratek
v čas rimskega imperija), ki sta bili poraženi v drugi svetovni
vojni (tudi s pomočjo Sovjetske zveze in komunistično
vodenih partizanskih gibanj, kot so bili jugoslovanski
partizani) in ki sta bili v povojni Evropi zakonsko prepovedani.
Ti dve ideologiji ne nosita v sebi prav nikakršnega
emancipatornega potenciala. Zato se na primer David
Irvin, zanikovalec holokavsta, ne more v nobenem pogledu
primerjati s Slavojem Žižkom. Lahko je zgolj neslaven
in ga, ko pride na primer na predavanje v Avstrijo, aretirajo
in zaradi njegovih stališč obsodijo na zaporno kazen.
Danes nikjer v Evropi ne razpravljajo o tem, da bi poimenovali
cesto po Adolfu Hitlerju, povsem legalno pa je
cesto na primer poimenovati po Aleksandru Dubčku. Po
mojem mnenju tudi po Josipu Brozu Titu. Vendar pa se
lahko ne strinjamo o tem, ali je takšno poimenovanje tudi
legitimno. To pa ni več vprašanje za sodnike.
Primerjava Slovenije pred osamosvojitvijo in po njej je
veliko bolj kompleksna, kot to priznavajo ustavni sodniki.
Črno-belo razlikovanje, ki je pogosto v desničarskih
političnih krogih in po katerem smo imeli do leta 1990
8
.
totalitaren režim, potem pa kar naenkrat demokracijo, je
preveč poenostavljeno. Zato je tudi simbolno signaliziranje
imena Tito veliko bolj raznoliko, kot si to hočejo in
upajo priznati ustavni sodniki.
Sklep
Menim, da je bila pobuda za poimenovanje ene od ljubljanskih
cest po Titu neprimerna in deplasirana. Odločba
Ustavnega sodišča, ki poimenovanje prepoveduje z argumentom
človeškega dostojanstva, pa je še problematičnejša.
Za to po mojem mnenju obstajajo vsaj trije razlogi.
Prvi je znotrajpravni. V načinu argumentacije, ki se navdihuje
v večnih moralnih standardih, vidim nevarnost, da
vladavina formalnega prava ponovno zdrkne tja, kjer je
nekoč že bila, v samovoljno vladavino substantivne pravičnosti.
Ustavni sodniki so v paradoksalni situaciji: za
demokracijo v državi se zavzemajo s preddemokratičnim
načinom pravne argumentacije.
Drugi je ta, da bo odločitev ustavnih sodnikov lahko znižala
tudi pravne standarde v državi. Na to opozarja Rok
Čeferin, ko ugotavlja, da odločba ustavnih sodnikov, ki
v tej zadevi prevzamejo nase vlogo zgodovinskih razsodnikov,
ne prispeva k varstvu človekovih pravic, ampak
te standarde znižuje: »To pomeni, da se lahko tisti, ki o
tej ugotovitvi Ustavnega sodišča javno dvomi, kaznuje
po drugem odstavku 297. člena Kazenskega zakonika, ki
z grožnjo zapora do dveh let grozi tistemu, ki 'zanika ali
zmanjšuje pomen ... hudodelstev zoper človečnost'.« 9
Tretji razlog pa je civilnodružbeni in kaže na pretirano poseganje
pravnih norm države v moralno razsojanje ljudi
v vsakdanjem življenju. Morda je v 21. stoletju vendarle
že napočil čas, da se država preneha ukvarjati s tem, kaj
je in kaj ni primerno za državljanke in državljane Slovenije.
Nekaj arhaičnega je v tem, da se sodišča ukvarjajo
s tem, ali bo Titova cesta koga užalila. Zdi se mi, da spada
tovrstna didaktična funkcija države v neki čisto drug
prostor in čas. Ko je na primer umrl vladar v tradicionalni
skupnosti, so svečeniki ljudstvu natančno določili čas žalovanja.
Če se ne motim, smo morali za Titom žalovati tri
dni in za Kardeljem en dan. V modernih družbah naj bi se
ljudje končno sami odločali o tem, koliko, če sploh, bomo
za nekom žalovali. In podobno je tudi s Titovo. Ljudje
naj sami presodijo, ali jim je poimenovanje nove ceste po
nekdanjem voditelju všeč ali ne. Nobenega sodišča, nobene
stranke, nobene države ne potrebujemo za to. Sodišča
lahko v tem procesu intervenirajo samo takrat, kadar se je
zgodilo nekaj, kar je – upam – v nasprotju s slovensko zakonodajo
(če bi na primer kdo želel cesto ob novem stadionu
poimenovati po generalu Rupniku, ki je kolaboriral s
fašisti in nacisti). Sploh pa je bil samoupravni socializem,
9
Čeferin, R.: Ustavno sodišče o Titovi cesti: maršal Petain in maršal Tito,
Sobotna priloga Dela, 15. oktober 2011, str. 15.