Številka 54 - Odvetniška Zbornica Slovenije

32 Svobodna tribuna
Odvetnik 54 / december 2011
za katerega samo bog ve, kaj pomeni. Boga pa smo iz prava
izgnali ...
Ustavni sodniki pa prihajajo sami s seboj tudi v nasprotje,
ko razmišljajo o prirojenem človekovem dostojanstvu. To
ne preseneča, saj govorijo o stvari, ki si je ni mogoče racionalno
zamišljati. Tako na primer o univerzalno veljavnem
človekovem dostojanstvu na drugem mestu trdijo,
da je kulturno relativno. V 11. točki obrazložitve odločbe
lahko preberemo, da trdna in a priorna opredelitev človekovega
dostojanstva ni mogoča, saj jo oblikujejo tudi zgodovinske
in etične vsebine, ki se razvijajo s časom. Zdaj ni
več jasno: je človeško dostojanstvo univerzalno in večno,
ali je relativno in pogojeno s prostorom in časom? Kako
je lahko nekaj hkrati nedeljiv in celovit temelj, središče in
cilj, večno jedro prava, in na drugi strani stvar sprotnega
dogovarjanja med ljudmi? Oboje hkrati ne more biti res.
Pravičnost
Priznam, da sem ob branju modrovanj ustavnih sodnikov
o človekovem dostojanstvu dobil občutek deja vu. Kdaj
sem lahko zadnjič bral tovrstno ideologiziranje? Tako so
namreč razpredali komunistični vizionarji v rajnki Jugoslaviji,
le da so bile pri njih v ospredju druge večne vrednote
(razredni boj, komunizem, novi človek ipd.). Kadarkoli
se neki mislec sklicuje na univerzalne, nedeljive,
večne ipd. vrednote kot predhodnice zgolj formalne demokracije,
je to zanesljiv znak, da imamo opravka s predmodernim
mišljenjem. Tradicionalno mišljenje namreč
poudarja substantivno racionalnost (enakost, bratstvo,
svobodo itd. na ideološki levici ali boga, domovino, mati
itd. na ideološki desnici, skratka neka domnevno univerzalna
načela pravičnosti), medtem ko je bistvena značilnost
modernih družb prav v tem, da to substantivno raven
prepustijo posamezniku na ravni civilne družbe (na
primer v komuni odraslih ljudi, ki jih moti sekularni svet
sodobne industrijske družbe in hočejo živeti v pravičnejšem
svetu, utemeljenemu bodisi na ekološko pridelani
zelenjavi, lakanovstvu in marksizmu bodisi na poslednji
sodbi, heteroseksualni družinski skupnosti in narodno-
-zabavni glasbi), medtem ko v ozadju države ni več »večnih«
vrednot, v ozadju moderne države je »samo« forma,
procedura v vrednotnem vakuumu. To z drugo besedo
imenujemo vladavina prava. Zato so v moderni državi
ljudje formalno, ne pa tudi vsebinsko enaki pred zakonom.
Vplivni in bogati lahko najamejo Čeferina, Senico
ali Matoza, ki bodo naredili vse, da bodo oproščeni (tudi
če vsi vemo, da so krivi kot O. J. Simpson), revnim in nemočnim
pa določi zagovornika država, ki bo za njih opravil
le svojo službeno dolžnost in bodo zaradi tatvine končali
na Dobu (čeprav so v primerjavi z bogataši na prostosti
nedolžni kot otroci). Sodniki, ki so v glavnem iz srednjih
in višjih slojev, gledajo na prestopke belih ovratnikov
bolj benevolentno kot na prestopke nižjih slojev, zaradi
česar so nižji sloji v zaporih nadreprezentirani. In ne
nazadnje – ker je sodna oblast del političnega sistema države
– sedi trenutno v zaporu en sam slovenski politik.
Formalni pravni red v sodobnih industrijskih družbah ne
more uresničevati načela človekovega dostojanstva. Sklicevanje
na substantivno ozadje pravičnosti, ki utemeljuje
formalni pravni red, na načelo človekovega dostojanstva,
ki ga sicer nihče ne zna racionalno opredeliti, ki pa vseeno
mora biti v ozadju formalne pravne ureditve, vnaša v
pravni red načelo pravičnosti (namesto prava) in voluntarizem
(namesto jasnih in za vse enakih pravil igre), to pa
pomeni možen začetek nazadovanja pravnih standardov
v državi. Zato ne preseneča, da so lahko večne vrednote
naravnega prava v službi katerekoli politike: tako zagovornikov
človekovih pravic (na primer pri zavzemanju za izbrisane)
kot tistih, ki hočejo človekove pravice teptati (na
primer sklicevanje na razredni boj pri streljanju razrednih
sovražnikov v komunizmu ali sklicevanje na rasno večvrednost
arijske rase kot opravičilo za uplinjanje Judov v nacizmu).
Če ustavni sodniki v resnici verjamejo, da je pravo v sodobni
državi poklicano, da varuje človekovo dostojanstvo,
potem si postavljajo nalogo za bogove. In če predpostavljamo,
da bogovi niso, tej nalogi ne bodo kos. Vzemimo
za ponazoritev izjavo Dušana Semoliča, predsednika
Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), po izobrazbi
sicer pravnika, ob svetovnem dnevu za dostojno
delo: »Nezaposlenost, negotove oblike dela, slabe delovne
razmere in nizke plače, ki smo jim priča tudi v Sloveniji,
so napad na človekovo dostojanstvo.« 4
Z njim se lahko seveda le strinjamo: vse stvari, ki jih navaja
– in še mnoge druge, ki jih ne – ogrožajo človekovo
dos tojanstvo. Semolič kot stari komunist v preobleki
novega sindikalista lahko uporablja tovrsten ideološki diskurz.
Če pa ga uporabljajo ustavni sodniki, stvar ni več
tako nedolžna. Če namreč res verjamejo v to, da so ljudje
na čelu pravnega reda poklicani, da se zoperstavljajo
vsem oblikam javnega delovanja, ki spodjedajo človekovo
dostojanstvo, ima lahko to za delovanje države nepredvidljive
posledice. Zavežejo se, da bodo delovali v skladu
z načelom pravičnosti, s katerim udejanjajo v vseh odnosih
med ljudmi človekovo dostojanstvo. Podobni postanejo
faraonu v starem Egiptu, ki je moral delovati v skladu
z načelom pravičnosti, bil pa je tudi v posesti avtoritativne
besede (besedo je lahko udejanjil oziroma je bil v to,
skupaj s svečeniki in ljudstvom, prepričan). Ko je bil stari
Egipt na preizkušnji (na primer, da so pridelek napadle
kobilice), se je hitro pokazalo, da je faraon na žalost vseh
čisto navaden človek. Kaj pa naši sodniki, kako so opolnomočeni
za boj proti vsem kršilcem človekovega dostojanstva?
Morda tudi oni mislijo, da so v posesti avtoritativne
besede? Ta pot jim je, kot smo videli, v modernih družbah
4
Iz sporočila za javnost ZSSS, 7. oktober 2011, STA in Primorske novice.