Številka 54 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 54 / december 2011 Intervju
37
Mihael Jenčič in
Andrej Razdrih
potrdil. Druga možnost bi bila, da bi imel DS na primer pristojnost
dati pripombo na posamezni člen predpisa, v primeru
neupoštevanja pa veto le na tako določbo. Po zdajšnjem
Poslovniku Državnega zbora morajo svetniki, čeprav
menijo, da je anomalija zgolj v posameznem členu, predlagati
veto na celoten zakon, kar je argument pobudnikom
ukinitve DS kot drugega doma parlamenta, češ da ta samo
zavira zakonodajno delo, da je nekoristen, invaliden ipd. Ti
pobudniki pa očitno ne vedo ali nočejo vedeti, da je za tako
zastavljen neproduktivni
postopek
odgovoren Državni
zbor, ki ni pripravljen
spremeniti
svojega poslovnika,
čeprav DS tako rešitev
zagovarja in jo
vztrajno, a neuspešno
zahteva.
Nedavno je Državni zbor sprejel tri novele in zakon,
in sicer novelo ZKP-K, novelo Kazenskega zakonika
(KZ-1B), novelo Zakona o gospodarskih družbah
(ZGD-1E) ter nov sui generis predpis ZOPNI. Javnost
je vete sprejela zelo nenaklonjeno, slišati je bilo celo,
da Državni svet ščiti »tajkune«. Zakaj si torej predlagal
veto na novelo ZKP-K in ZOPNI?
Državni zbor je na svoji zadnji redni seji konec oktobra
sprejel 27 zakonov in drugih predpisov, kar kaže na nepotrebno
panično hitrost, ta pa je imela za posledico nedorečenost
sprejetih predpisov. Novela ZKP-K je že tak
predpis, za katerega menim, in temu stališču so pritrdili
tudi drugi svetniki, da v njem odnos tožilstvo – sodišče
– obdolženec ni več uravnotežen. Obdolženec in tožilec
sta stranki v postopku in ti dve stranki sta imeli doslej
približno enake procesne pravice. Z omenjeno novelo
pa se je ravnotežje porušilo. ZKP-K med drugim uvaja
predobravnavni narok. Obdolženec bo moral najpozneje
na tem naroku predlagati vse dokaze, na katerih bo gradil
svojo obrambo. To je sicer primerljivo z določbami Zakona
o pravdnem postopku, vendar je tam brisano načelo
ugotavljanja materialne resnice, medtem ko v ZKP ostaja:
še vedno se od sodišča zahteva, da ugotavlja materialno
resnico. Kako pa naj jo sodišče ugotavlja v kazenskem
postopku, če sta obdolženec oziroma obramba prekludirana
s predlaganjem dokazov tako, da jih smeta predlagati
le do zaključka predobravnavnega naroka? Drug očitek
glede enakosti orožij pa je, da opisana omejitev ne velja za
državnega tožilca, ki lahko nove dokaze predlaga ves čas
postopka. Opozoril sem, da se novela ZKP-K ne bi smela
sprejemati zgolj zato, da bi državni organi hitreje in bolj
učinkovito zaključili kazenske postopke.
Novela ZKP-K uvaja pogajanja o krivdi, t. i. plea bargain.
Kaj pa ti meniš o tem novem institutu?
Foto: Milena Rupar
Menim, da gre za uvoženo prakso iz anglosaškega sistema.
Glede na zakonsko ureditev ne verjamem, da bo to postopke
kakorkoli skrajšalo oziroma pospešilo, kar je očitno
postalo temeljno načelo kazenskega procesnega prava,
vsa druga načela pa so temu podrejena. Menim, da je
institut nepotreben in da se upira slovenski pravni tradiciji
oziroma doslej veljavnemu pravnemu redu. OZS mi je
že ponudila pomoč pri pripravi morebitne ustavne presoje
omenjene ureditve, ker menim, da je v nasprotju z določbami
Ustave o ustavnopravnem položaju, ki ga ta zagotavlja
obdolžencem v kazenskem postopku.
S čim pa utemeljuješ veto na ZOPNI?
Motilo me je predvsem to, da se za uvedbo tega postopka
zahteva najnižji možni pravni standard. Za uvedbo postopka
namreč zadostuje, da obstaja razlog za sum, da naj bi bilo
storjeno kaznivo dejanje – zakon ga imenuje kataloško kaznivo
dejanje – in ne razlog za utemeljen sum. Zdi se mi,
da bo za uvedbo postopka zoper določeno osebo zadoščala
že ovadba nevoščljivega soseda. Ta zakon ne naredi nobene
povezave s poznejšim kazenskim postopkom za isto kataloško
kaznivo dejanje, v katerem utegne biti obdolženec oproščen.
Postopek po ZOPNI pravzaprav onemogoča kakršnokoli
povezavo, saj oprostitev v kazenskem postopku ne bo
pomenila, da bo posledica iz postopka po ZOPNI drugačna
oziroma da bo odpravljena. To se mi zdi nehigienično in kot
pravniku se mi ne zdi prav, da se tak zakon pod krinko t. i.
«protitajkunske« zakonodaje državljanom servira kot nujno
potreben predpis. Zakon bi vendarle lahko bil povsem
drugačen. Svetniki tako nismo nasprotovali uvedbi instituta
obrnjenjenega dokaznega bremena glede ugotavljanja izvora
premoženja, bi pa za začetek oziroma uvedbo postopka
po tem zakonu vsekakor moral biti postav ljen višji pravni
standard, vsaj utemeljen sum, kakor je to predvideno za
uvedbo preiskave v kazenskem postopku.
Kako bi ocenil delo Državnega zbora in Vlade v pretek
lem mandatnem obdobju?
Odkar je Državni zbor razpuščen in »na akord« ne sprejema
predpisov, je tudi v DS tempo dela upadel. Moj največji
očitek prejšnji sestavi Državnega zbora in Vlade je
ta, da je bil vselej, kadar se je ugotovilo nedelovanje ali pomanjkljivo
delovanje kakšne državne institucije, sprejet
nov predpis oziroma spremenjen prejšnji, s tem pa je postal
veljavni pravni red tako prenormiran, da skoraj nihče
več ne ve, kateri predpis velja oziroma v katerem predpisu
so veljavne pravne norme za posamezno področje in ali
so usklajene z drugimi pravnimi normami. Na novo pa so
se urejala tudi pravna razmerja, ki jih sploh ne bi bilo treba
urejati. Vlada bi bila veliko uspešnejša, če bi predlagala
sprejetje manjšega števila bolj premišljenih in dodelanih
predpisov in če bi zgolj spodbudila mehanizme za izvajanje
doslej veljavnih. Enak, vendar še globlji očitek namenjam
tudi Državnemu zboru.