Številka 54 - Odvetniška Zbornica Slovenije

Odvetnik 54 / december 2011 Pravna zgodovina
57
Do polne ločitve govorništva in pravoznanstva je prišlo
v času, ko se je v Rimu udomačila grška govorniška
umet nost. Takrat je prišlo do specializacije in do ločitve
med poklicem oziroma izobrazbo pravnika in govornika.
Poslej so v sodnih postopkih redno nastopali
samo govorniki. In čeprav so nastopali po grških vzorcih,
je vsaj na načelni ravni ostajala temeljna razlika med
rimskim in grškim pristopom k obrambi stranke. Medtem
ko je bila pri grških vzornikih v ospredju le zmaga,
za katero je bilo dovoljeno uporabiti vsa orožja retorike,
so skušali Rimljani argumentirati znotraj dejstev, ki
so bila na voljo, in ob (vsaj delnem) upoštevanju temeljnih
pravnih vrednot.
V tretji knjigi svojega spisa o državi govori Cicero 5 o pravičnosti.
Pogovor poteka med Lelijem in Filom. Prvi
zastopa stališče, da ni nič bolj pogubnega za državo in
skup nost, kot sta krivica in nepoštenost, in da brez pravičnosti
ne more obstati nobena politična oblast. Filo je
bolj zaradi razprave kot zaradi tega, ker bi to sam verjel,
z vsemi sofističnimi sredstvi argumentiral tezo, da politična
vladavina ne more uspevati brez krivice in šikane.
V razpravo se je vključil tudi Scipio, ki je opredelil republiko
kot skupnost, ki je namenjena blagostanju vseh, ki
jih združujejo skupne pravice in koristi. Taka skupnost
lahko obstaja le takrat, ko temelji na pravičnosti in modrosti.
Filo, ki je nerad prevzel vlogo zagovornika nepoštenosti,
je ob tem dejal, da bo, ker gre za tuje področje, uporabil
tuje zglede, in da bo trditve zagovarjal na način, kot
to počne skeptik Karneades. S tem je hotel povedati, da
odlikujeta Karneadesov govorniški stil nesprejemljiv način
sofizma in potvarjanja resnice, ki za poštenega govornika
nista sprejemljiva.
Skeptik Karneades je leta 155 pred Kristusom kot predstojnik
atenske Akademije skupaj s stoikom Diogenom in
peripatetikom Kritolajem prišel v Rim. Atenci so poslali
omenjene tri predstojnike svojih najpomembnejših filozofskih
šol v Rim, da bi dosegli znižanje kazni 500 talentov,
ki bi jih morale Atene plačati, ker so opustošile mesto
Oropos. V okviru tega obiska je imel Karneades javno predavanje
o pravičnosti, ki je vzbudilo veliko zanimanje. Prvi
dan je hvalil idejo rimske pravičnosti, naslednji dan pa jo
je s spretnimi argumenti povsem razvrednotil, zlasti s trditvijo,
da je ideja pravičnosti kot taka sporna. Obe stališči
je zagovarjal z mojstrsko spretnostjo in prepričljivostjo,
tako da so bili nekateri nad tem navdušeni. Drugi, še posebej
Kato Starejši, so bili ogorčeni. Neprijetno jih je presenetila
predvsem spretnost, s katero je bilo mogoče povsem
nadigrati resnico. Da ne bi s svojim načinom spridil
rimske mladine, so Karneadesa po hitrem postopku poslali
nazaj v Atene.
Iz Ciceronovega opisa dogodka je mogoče sklepati, da
rimsko govorništvo, tudi ko je šlo za odvetnike, ni uporabljalo
tovrstnih argumentov in takega načina argumentiranja.
Resnica je ostala resnica, pravičnost pravičnost itd.
To kajpak ne pomeni, da so vsi rimski govorniki govorili
le po pravici. Drugače kot svoji grški kolegi pa verjetno
niso očitno obračali stvari na glavo oziroma so v prid svojih
klientov navajali tisto, kar je bilo zanje ugodno, zamolčali
pa tisto, kar je bilo zanje slabo.
To seveda ne pomeni, da rimski govorniki niso znali ubrati
čustvenih strun in prepričati sodnikov. Kot primer pristno
rimskega govorništva lahko služi govor Apija Klavdija
Slepega v senatu, ki je verjetno eden od najstarejših
ohranjenih primerov javnega govorništva v Rimu. O njem
poroča Plutarh (Pir 19).
Kralj Pir je po zmagi nad rimsko armado poslal v Rim poslance
s predlogom za sklenitev miru in zavezništva. Senatorji,
ki so se bali nove bitke z večjo armado, saj so se Piru
medtem pridružili Grki, ki so živeli v Italiji, so bili ideji
o miru naklonjeni. Apij Klavdij Slepi, ki je bil že v letih
ter so ga v senat pripeljali sinovi in zeti, je senatorjem dejal:
»Doslej sem prenašal izgubo vida kot nadležno breme,
Rimljani, danes pa mi je žal, da nisem ne samo slep,
ampak še gluh povrhu, ko moram poslušati vaše sramotne
načrte in sklepe, ki pomenijo konec dobremu slovesu
Rima! Kje je zdaj vaša ponosna beseda, ki ste jo trobili
vsemu svetu na úho, češ ko bi bil prišel sam Aleksander
Veliki v Italijo ter se spopadel z nami v naših mladih letih
ali z našimi očeti, dokler so bili pri moči, bi danes ta
dan noben pevec ne pel o njegovi nepremagljivosti, narobe:
Makedonec bi bil pobral šila in kopita ali celo padel
v tej deželi ter pustil Rimu še večjo slavo za dedino!
Tako pa se ta vaša hvala izkazuje kot puhlo vetrnjaštvo in
širokoustno bahanje, ko se bojite celo Haonov in Mološanov,
ki so bili od njega dni plen Makedoncev, in trepetate
pred Pirom, ki je bil svoje žive dni hlapec in sluga Aleksandrovih
trabantov! Zdaj se potika po Italiji, ne zato, da
bi pomagal tukajšnjim Grkom, marveč da bi ušel sovražnikom
v svoji domovini. In ta človek se nam ponuja, da
nam bo izvojeval hegemonijo nad Italijo z vojsko, s katero
ni mogel ubraniti in obdržati niti majhnega dela Makedonije!
Nikar ne mislite, da se ga boste znebili, če sklenete
prijateljstvo z njim! Še one si boste nakopali na vrat, saj
vas bodo zaničevali in imeli za dobrodošlo žrtev slednjemu
napadalcu, ako jo Piros unese brez kazni za svoj predrzni
napad in dobi celo Tarent in Samnite za plačilo, ker
je osmešil Rimljane!« 6 Apijev govor je navdušil senatorje.
Rimljani niso sprejeli Pirovih predlogov. Po nekaj letih
vojskovanja so ga premagali in pregnali iz Italije.
Kot ugotavlja Tacit v svojem dialogu o govornikih (18),
starejša generacija rimskih govornikov, ki je segala nekako
5
Cic. De re publ. III, 8.
6
Plutarh: Življenje velikih Grkov, prevedel Anton Sovre, Ljubljana (1982),
str. 319 s.