Številka 54 - Odvetniška Zbornica Slovenije

8 Članki
Odvetnik 54 / december 2011
dr. Miro Cerar
O zaupanju
Zaupanje je temeljno vezivo prava in pravniškega poklica. Brez zaupanja v pravnike ni zaupanja v
pravo, brez zaupanja v pravo pa ni pravne države. To vezivo je tudi temeljna podlaga odvetniškega
poklica, za katerega še posebej velja, da v svojem pravem pomenu in poslanstvu stoji in pade z zaupanjem.
Zakon o odvetništvu (6. in 11. člen) in Kodeks odvetniške poklicne etike (na primer členi 9,
41, 43 in 51) postavljata odvetnika v zaupno razmerje do njegove stranke. Odvetnik mora varovati
kot tajnost, kar mu je zaupala stranka, pri njenem zastopanju pa je dolžan ravnati vestno, pošteno,
skrbno in požrtvovalno. Na splošno mora biti vzpostavljanje in ohranjanje zaupanja stranke osnovno
vodilo in središče pozornosti odvetnikovega dela.
Vse to je vsakemu odvetniku vsaj načelno dobro znano,
saj poleg zapisanih pravnih in etičnih norm samoumevno
izhaja iz narave odvetniškega poklica. Manj se morda odvetniki
zavedajo, da s tem, ko ustvarjajo in krepijo odnose
zaupanja s svojimi strankami, širijo splošno polje zaupanja
v pravu in družbi. V obratnem smislu to pomeni, da
je vsako ravnanje odvetnika, ki slabi ali izneveri zaupanje
svojih strank, širše družbeno škodljivo, saj ustvarja ali povečuje
splošno nezaupanje v nosilce pravnih poklicev in
v pravo na splošno. K nezaupanju v odvetništvo, pravnike
in pravo pa seveda odvetniki negativno prispevajo tudi,
če kako drugače ravnajo neetično ali protipravno. Kot izobraženci
in pravniki s posebno občutljivim in zahtevnim
poslanstvom so zato odvetniki v veliki meri soodgovorni
za splošno stanje duhá v družbi, ki je še posebej pogojeno
z medčloveškim oziroma družbenim zaupanjem.
Odvetniki in nosilci drugih poklicnih vlog v pravu in v
družbi na splošno se pogosto ne zavedamo resničnega individualnega,
družbenega in vesoljnega pomena zaupanja.
Če bi se ga zavedali, bi si vsi mnogo bolj prizadevali
biti etični in širiti polje zaupanja med ljudmi. Kot bo pojasnjeno
v nadaljevanju, namreč vsako dejanje v tej smeri
sproža ustrezne posledice na individualni, kolektivni in
univerzalni ravni. (So)ustvarjanje družbenega zaupanja je
tako ne le etična zahteva in vodilo za slehernega odvetnika,
pač pa je tudi univerzalno etično vodilo za vsakega odvetnika
kot človeka, ki je kot takšen v vseh svojih življenjskih
vlogah soudeležen v celotnem družbenem in vesoljnem
dogajanju ter je v dometu te svoje udeleženosti kot
človek soodgovoren za celoten svet.
Splošna opredelitev in pomen
zaupanja
Zaupanje pomeni, da se na nekoga ali na nekaj zanesemo,
da torej verjamemo v neko predvidljivost in zanesljivost
ravnanja osebe, delovanja stvari ali poteka dogodkov. Pri
tem lahko seveda opazimo, da je v besedi zaupanje vsebovana
beseda upanje, ki nas opozarja, da zaupanje ne temelji
na prepričanju ali gotovosti, pač pa (le) na upanju, da
se bodo naša predvidevanja oziroma pričakovanja uresničila.
Če se resnično poglobimo v pojem zaupanja, vidimo, da je
pravzaprav vse, kar predvidevamo, stvar (za)upanja, kajti
v človeški razsežnosti bivanja in dojemanja sveta ni nobena
stvar, ki jo projiciramo v prihodnost, povsem predvidljiva
in zanesljiva. Celo naravne zakonitosti niso nekaj,
za kar bi mogli na splošno in univerzalno s popolno gotovostjo
trditi, da so tudi prihodnja stalnica ali neizogibno
dejstvo. Gre namreč zgolj za to, da, na primer, v neizogibnost
naravnega zakona težnosti ali v neizogibnost nastopa
smrti človeškega telesa verjamemo na podlagi posplošitve
doslej znanih empiričnih dejstev. Toda to, da je na
primer neizogibnost nastopa fizične smrti znanstveno dokazljivo
dejstvo, še ne pomeni, da smo lahko povsem zanesljivo
(stoodstotno) prepričani, da bo fizična človeška
smrt tudi v prihodnje nastopila v vseh primerih. Zaupati
torej pomeni verjeti, da se bo nekaj zgodilo ali uresničilo
tako, kot mislimo ali čutimo, pri čemer pa se vsaj teoretično
zavedamo, da obstaja tudi možnost, da se nekaj ne
zgodi ali uresniči. Tako na primer zaupamo prijatelju, da
bo držal dano besedo in nam vrnil izposojeni denar, pri
čemer pa moramo tudi v stanju velike zaverovanosti v takšen
potek dogodkov vsaj teoretično dopustiti mož nost
drugačnega razpleta.
Naše zaupanje sega mnogo dlje, kot se sploh zavedamo.
Naj navedem nekaj vsakdanjih, preprostih primerov, med
katerimi mnoge niti ne ozaveščamo kot temelječe na zaupanju.
Ko se usedemo na stol, praviloma predhodno
ne preverimo, ali bo zdržal našo težo, kajti proizvajalcu
in prodajalcu stola zaupamo, da sta dobro opravila svoje
delo. Naše zaupanje v proizvajalca, prodajalca in serviserja
našega avtomobila je še mnogo večje, saj se z avtom