1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

Razgled s Triglava
Preberi zvečer, če ne se preveč zamudiš! 1
Solkan, 28. 7. 1908
Draga Tine!
Najprej sprejmi najsrčnejše pozdrave. Pisala bi
Ti že prej, pa saj veš, malo lenobe, malo odlašanja,
pa gre čas naprej. Naša mama me je že tolikokrat
oštela, zakaj Ti nečem pisati. Pa to ni res, da Ti
nečem pisati, samo da se mi ne tako hitro, kakor
ona hoče.
Ti ne veš, kako se jaz »držim« zdaj po Solkanu,
odkar sem prišla s Triglava. Kaj misliš, prva sem bila
jaz iz Solkana do sedaj na Triglavu, in to ni »špas«.
Pa še verovat mi nočejo vsi. Kakor ti je morda že
mama pisala, sem ji napravla neke skrbi, ki so pa
bile čisto brez potrebe.
Saj sem že »pupa na mestu«, pa se boji, če se peljem
sama po železnici. Kakor veš, nisem šla zjutraj
1
Objavljeno v izvirniku, brez lektorskih popravkov.
ob 9. uri iz Gorice, ampak popoldan ob 3. Že sem
začela točit grenke solzice, ker sem mislila, da ne
pojdem nikamor. Ti presneta reč! Pomisli, ravno
do 9. ure je bil dež in tako oblačno; kakor hitro pa jo
je pobrisal vlak ke gor proti Triglavu, pa je prisijalo
kakor nalašč najlepše solnce. Kako me je to jezilo! Če
bi bil dež tudi potem, bi si mislila, naj bo v božjem
imenu, tako pa sem se morala še malo pojokati. Pa
še mamo sem jezila češ, ona je spravila nalašč dež;
celo noč je godrnjala, ko sem hodila jaz gledat, ali
je oblačno ali jasno: Bog daj dež! In potem bi ne
bila jezna Pa še kako, kaj rečeš ti
Že sem se napravljala, da pojdem iz same jeze in
žalosti na sv. Goro, kar mi prinesejo brzojavko: Pridi
hitro do postaje Lengenfeld (Dovje). Uf, jej, kako
sem bila zdej vesela! Niti en cel »škartoc bonbonov«
bi me ne mogel bolj razveseliti. Še napravit se nisem
mogla od samega veselja. Pa glej smolo, kakor hitro
sem prejela brzojav, se je solnce zatemnilo, naenkrat
je postalo oblačno in prej ko je bilo četrt ure je začelo
30