1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

valovale med vrhovi na južni strani. (Tri ure Neverjetno,
pot je bila tako doživetje, mislila sem, da
hodim dlje.) »Dovolj časa imam, privoščila si bom
malico,« sem razmišljala, ko sem snela rokavice in si
nalila čaj. Toda roke so mi takoj začele kar ledeneti in
kaj hitro sem spremenila svoje želje. Oblekla sem se
in še nekaj minut uživala na vrhu. Dihala sem lepote,
jih globoko doživljala in skušala shraniti globoko
med tiste najlepše spomine.
Toda mraz je bil res hud in zavedala sem se, da
ne bi bilo prav, da bi me preveč zazeblo, čakal me
je še sestop, ki ga ni bilo podcenjevati. Odšla sem
počasi … se po nekaj metrih vrnila, kot da bi nekaj
pozabila … Včasih se moram pač vrniti, kajti tisto
tam na vrhu, tisto je tako lepo, včasih nedosegljivo,
tako želeno doživetje in znova se težko odločim,
preden končno zapustim visoko razgledišče.
Prisojnik, kako pri srcu mi je ta gora! Od nikoder
prav lahko dosegljiv, širok in mogočen se kot ponosen
gospodar ozira na doline, nad katerimi bedi.
Skrivnosten s svojimi slikovitimi ter prepadnimi
stenami, ki se kot nedosegljivi obrambni zidovi strmo
dvigajo iz tihih, temnih gozdov. Nežno zasanjan in
tih nam ponuja žalosten pogled okamnele Ajdovske
deklice, ki že stoletja zre v življenje pod goro.
Nepozaben s svojimi impozantnimi arhitekturami
mogočnih oken, pravimi katedralami v barvitem
skalovju …
Ko sem sestopila z vršnega dela, sem se usmerila
levo, proti strmim žlebovom, skozi katere poleti vodi
steza, označena kot najlažji pristop na vrh. Sivi pragovi
so bili zaliti s trdim, napihanim snegom in žleb
se je v rahlem ovinku nagnil v naslednjega, nekje
zbit sneg je naslednji hip prešel v napihan pršič, ki se
je nekaj časa globoko prediral, me spremil čez prag
in me oddal na rahlo izražen grebenček. Ustavila
sem se in presenečeno pozdravila planinca, ki sta
pravkar prisopihala iz strmega žleba, kamor me je
vodila pot. Pogovorili smo se in znova me je sprejel
žleb, ki se je proti dnu razširil, in že sem utonila v
naslednjem … Strmina se je počasi unesla in izpod
snega je vijugala prijazna stezica. Sezula sem si dereze
in poiskala primeren prostorček, kjer so bili sončni
žarki še posebej radodarni. Med gladkim skalovjem
nekoliko više so se ustavili kozorogi in me opazovali,
potem pa so mirno nadaljevali s pašo. Tiho sem jih
pozdravila, da jih ne bi motila pri opravilu.
Sedla sem in se kar spojila z mirno pokrajino okrog
sebe. Navdušenje so zamenjali tiho zadovoljstvo nad
doseženim, globoka hvaležnost in neskončen mir.
Dihala sem lepoto redkih macesnov in čudoviti vonj
grmičkov ruševja ter si želela, da bi lahko le sedela
in doživljala dane trenutke. Toda postajalo je vse
hladneje in hladneje … Resnično je bil hladen dan in
nikjer ni bilo mogoče dolgo obstati. Pospravila sem,
poslala še zadnji pozdrav Razorju in se prepustila
stezici, ki me je vodila na Vršič. Hmmm, potem
sem šla na Vršiču še do Poštarskega doma, pa na en
griček, pa na naslednjega, kar trajalo je in trajalo, da
sem se končno odtrgala in sedla v avto.
Sedaj, po nekaj mesecih, me ob spominu na turo
še vedno stisne … Na poti je bilo nekaj detajlov, ob
katerih me še danes spreleti srh, tako divje prepadni
so bili, tako trdo ledeni … Tura je bila tako izjemno
izpostavljena, mrzla in zahtevna, da ne najdem drugega
izraza zanjo, kot da je bila divja.
Danes mi je spomin na to neverjetno turo dovolj,
ta trenutek je ne bi še enkrat ponovila. Ta trenutek.
Povsem verjetno pa je, da si bom nekoč spet zaželela
zahtevne zimske ture. Kdo ve, kam me bodo gore
povabile takrat Kajti v sebi skrivajo tisoč in tisoč
lepot, lepih doživetij. To pa je tisto … m
38