05.01.2015 Views

1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

SHOW MORE
SHOW LESS

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.

Nova planinska pot Sežana–Trst<br />

V sklopu projekta čezmejnih povezav<br />

Interreg III A 2000/2007 Italija–Slovenija<br />

so v nedeljo, 9. novembra 2008,<br />

pripravili otvoritveni planinski pohod<br />

od Sežane do Trsta. Na zbornem mestu<br />

v vasi Orlek se je ob osmi uri zjutraj<br />

zbralo okrog sto pohodnikov, članov<br />

Slovenskega planinskega društva<br />

Trst, PD Sežana in SPD Trst, pobratenega<br />

planinskega društva Integral iz<br />

Ljubljane. Po pozdravnem nagovoru<br />

predsednice SPD Trst Marinke Pertot,<br />

predsednika MDO Primorsko-Notranjskih<br />

PD in vodje markacijskega odseka<br />

PD Sežana Albina Žnidarčiča so se<br />

podali na šesturni pohod. Trasa nove<br />

planinske poti, ki so jo označili markacisti<br />

PD Sežana in SPD Trst, se prične<br />

na stari »cesarski« cesti Sežana–Bazovica,<br />

se nadaljuje skozi vas Orlek, čez<br />

nekdanjo mejo mimo mnogih znamenitosti<br />

in skozi številne slovenske vasi<br />

nad Trstom prav do morja. Med potjo<br />

so udeleženci prisluhnili številnim razlagam<br />

in pojasnilom ge. Marinke Pertot<br />

– tako z zgodovinske, etnološke kot<br />

tudi z naravoslovne plati. Na domačiji<br />

enega izmed markacistov SPD Trst v<br />

vasi Cjaki so bili deležni toplega sprejema,<br />

prigrizka in kozarčka domačega<br />

vina. Med potjo so se planincem pridružili<br />

tudi mlajši pohodniki in njihovi<br />

starši. Planinski pohod po poti, ki so jo<br />

člani SPD Trst poimenovali po nekdanji<br />

dolgoletni predsednici tega društva<br />

Sonji Mašera, so zaključili v Barkovljah,<br />

večer pa so gostitelji popestrili z nastopom<br />

harmonikarjev, s srečelovom in z<br />

večerjo.<br />

Albin Žnidarčič<br />

Koča pri Tomažu vabi<br />

»Želja po lastnem domu nas je vodila<br />

od ideje do tega objekta, ki bo danes<br />

uradno predan svojemu namenu. Prve<br />

zamisli sežejo v prva leta delovanja društva,<br />

pa smo se takrat samo nasmehnili<br />

smelim idejam. A čas, ki prinese mnoge<br />

rešitve in rezultate, je tudi nam dodal<br />

svoje – to je uresničitev idej in želja. Ob<br />

podpori Občine Vojnik, župana in svetnikov,<br />

zagnanega dela gradbenega<br />

odbora, zvestih sponzorjev ter mnogih<br />

delovnih prostovoljcev, je nastajal<br />

dom, ki je kmalu pokazal, da bo dom<br />

ljubiteljev narave, ljubiteljev druženja<br />

in ohranjanja stvaritev našim prihodnjim<br />

rodovom. Korak za korakom smo<br />

v delovnem in sodelovalnem vzdušju<br />

gradili, urejali, usklajevali in vabili. Zavedali<br />

smo se, da v tem delčku občine<br />

Vojnik zidamo nekaj, kar bomo pustili<br />

zanamcem, a hkrati odgovorno pristopimo,<br />

z vsem spoštovanjem do narave,<br />

da ta dom ohranja podobo hribčka, ki<br />

bdi nad Vojnikom.<br />

Z ureditvijo doma smo želeli temu hribu<br />

dodati prostor, kjer se pohodnik,<br />

sprehajalec ali obiskovalec cerkvice sv.<br />

Tomaža ustavi in s spomini obudi tisto<br />

daljno, oddaljeno … bodisi dogodke,<br />

stvari ali ljudi, ki so in bodo del našega<br />

vsakdana, del naše zgodovine, tradicije,<br />

del tistega, kar ostaja,« je v slavnostnem<br />

govoru ob odprtju doma povedal<br />

predsednik društva, ki s svojim<br />

neumornim delovanjem in s prizadevanjem<br />

za dobro soljudi vodi društvo<br />

na uspešni poti razvoja. Tako je Planinsko<br />

društvo Vojnik 25. oktobra 2008 na<br />

nadmorski višini 444 m svečano odprlo<br />

vrata planinskemu domu, ki ga je poimenovalo<br />

Koča pri Tomažu. Gradbeni<br />

odbor, ki ga je uspešno vodil, koordiniral<br />

in usmerjal Ivan Muzelj, je v zadnjih<br />

treh letih opravil delo z ogromno entuziazma<br />

in s pogledom v prihodnost.<br />

In z zavedanjem, da pustimo rodovom,<br />

ki prihajajo za nami, naravo, ki smo si<br />

jo sami samo »sposodili«. K domu vodi<br />

markirana planinska pot, dostop pa je<br />

možen tudi z avtomobilom. Koča je registrirana<br />

pri PZS kot koča III. kategorije.<br />

Ob slovesnosti, kjer je bil poleg kulturnega<br />

programa blagoslov koče, so z<br />

besedami želja in čestitk prisotni potrdili<br />

pripadnost planinstvu.<br />

Zvonka Grum<br />

V novembrski številki smo pri<br />

objavi spominskega zapisa Igorja<br />

Kežmana na strani 95 pomotoma<br />

zapisali napačnega avtorja, pravi<br />

je Tone Jesenko. Se opravičujemo.<br />

Uredništvo<br />

Peter Ježek<br />

(1928–2008)<br />

Radovljiški planinci in gorski reševalci<br />

smo 10. novembra 2008 v Mošnjah<br />

pri Radovljici pokopali Petra<br />

Ježka, ki je pustil globoke sledove v<br />

Planinskem društvu Radovljica in v<br />

Gorski reševalni službi v Radovljici.<br />

Ko gorski vetrovi premagajo macesnov<br />

viharnik, ki se je dolgo upiral<br />

naravi, zaječijo sosedje, mlajša drevesa.<br />

Veter se upre v njihove veje in<br />

ostane le malo sledi od dolgoletne,<br />

a uporne rasti, vendar spomin živi<br />

naprej, življenje teče v večnem krogu<br />

rojstva in smrti. Podobno je bilo<br />

s Petrom Ježkom, ki je pognal korenine<br />

v Radovljici in za seboj pustil<br />

mlada drevesa, generacijo alpinistov,<br />

planincev in reševalcev. V Planinsko<br />

društvo Radovljica je v 60.<br />

letih prejšnjega stoletja vnesel nov<br />

polet, mladi so se zopet odpravili v<br />

stene, vzporedno s tem pa je Peter<br />

poskrbel za nadgradnjo, za gorsko<br />

reševalno službo.<br />

Peter Ježek je bil rojen <strong>1.</strong> avgusta<br />

1928 v kamniškem koncu, večji del<br />

življenja pa je preživel v Radovljici,<br />

kjer si je tudi ustvaril družino. Član<br />

planinske organizacije je bil od leta<br />

1947, od leta 1956 pa je bil najprej<br />

pripravnik, potem pa gorski reševalec.<br />

Ob prihodu v novo okolje se je<br />

vključil v planinsko srenjo in presekal<br />

mrtvilo, ki je nastalo ob menjavi<br />

generacij. Mlade alpiniste je postopoma<br />

vodil v vedno težje stene.<br />

Peter se ni zadovoljil z domačimi<br />

apnenčastimi stenami, spoznaval je<br />

gore in navpične stene Dolomitov,<br />

Zahodnih Alp in Tater. Ob službi,<br />

ki jo je vestno opravljal, se je nesebično<br />

razdajal tudi v postaji Gorske<br />

reševalne službe Radovljica, ki jo je<br />

ustanovil in ji načeloval petnajst let.<br />

Znal je vzpodbujati alpiniste, da so<br />

se vključevali v to humanitarno organizacijo,<br />

ki ima na slovenskih tleh<br />

dolgoletno tradicijo.<br />

Njegovo planinsko udejstvovanje<br />

pa je bilo širše, saj je bil aktiven tudi<br />

v mladinskem in gospodarskem odseku.<br />

Svoje bogate izkušnje je prenašal<br />

na tečajih mladih planincev na<br />

Valvasorju in drugje, poprijel pa je<br />

78

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!