1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije
1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije
1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Nova planinska pot Sežana–Trst<br />
V sklopu projekta čezmejnih povezav<br />
Interreg III A 2000/2007 Italija–Slovenija<br />
so v nedeljo, 9. novembra 2008,<br />
pripravili otvoritveni planinski pohod<br />
od Sežane do Trsta. Na zbornem mestu<br />
v vasi Orlek se je ob osmi uri zjutraj<br />
zbralo okrog sto pohodnikov, članov<br />
Slovenskega planinskega društva<br />
Trst, PD Sežana in SPD Trst, pobratenega<br />
planinskega društva Integral iz<br />
Ljubljane. Po pozdravnem nagovoru<br />
predsednice SPD Trst Marinke Pertot,<br />
predsednika MDO Primorsko-Notranjskih<br />
PD in vodje markacijskega odseka<br />
PD Sežana Albina Žnidarčiča so se<br />
podali na šesturni pohod. Trasa nove<br />
planinske poti, ki so jo označili markacisti<br />
PD Sežana in SPD Trst, se prične<br />
na stari »cesarski« cesti Sežana–Bazovica,<br />
se nadaljuje skozi vas Orlek, čez<br />
nekdanjo mejo mimo mnogih znamenitosti<br />
in skozi številne slovenske vasi<br />
nad Trstom prav do morja. Med potjo<br />
so udeleženci prisluhnili številnim razlagam<br />
in pojasnilom ge. Marinke Pertot<br />
– tako z zgodovinske, etnološke kot<br />
tudi z naravoslovne plati. Na domačiji<br />
enega izmed markacistov SPD Trst v<br />
vasi Cjaki so bili deležni toplega sprejema,<br />
prigrizka in kozarčka domačega<br />
vina. Med potjo so se planincem pridružili<br />
tudi mlajši pohodniki in njihovi<br />
starši. Planinski pohod po poti, ki so jo<br />
člani SPD Trst poimenovali po nekdanji<br />
dolgoletni predsednici tega društva<br />
Sonji Mašera, so zaključili v Barkovljah,<br />
večer pa so gostitelji popestrili z nastopom<br />
harmonikarjev, s srečelovom in z<br />
večerjo.<br />
Albin Žnidarčič<br />
Koča pri Tomažu vabi<br />
»Želja po lastnem domu nas je vodila<br />
od ideje do tega objekta, ki bo danes<br />
uradno predan svojemu namenu. Prve<br />
zamisli sežejo v prva leta delovanja društva,<br />
pa smo se takrat samo nasmehnili<br />
smelim idejam. A čas, ki prinese mnoge<br />
rešitve in rezultate, je tudi nam dodal<br />
svoje – to je uresničitev idej in želja. Ob<br />
podpori Občine Vojnik, župana in svetnikov,<br />
zagnanega dela gradbenega<br />
odbora, zvestih sponzorjev ter mnogih<br />
delovnih prostovoljcev, je nastajal<br />
dom, ki je kmalu pokazal, da bo dom<br />
ljubiteljev narave, ljubiteljev druženja<br />
in ohranjanja stvaritev našim prihodnjim<br />
rodovom. Korak za korakom smo<br />
v delovnem in sodelovalnem vzdušju<br />
gradili, urejali, usklajevali in vabili. Zavedali<br />
smo se, da v tem delčku občine<br />
Vojnik zidamo nekaj, kar bomo pustili<br />
zanamcem, a hkrati odgovorno pristopimo,<br />
z vsem spoštovanjem do narave,<br />
da ta dom ohranja podobo hribčka, ki<br />
bdi nad Vojnikom.<br />
Z ureditvijo doma smo želeli temu hribu<br />
dodati prostor, kjer se pohodnik,<br />
sprehajalec ali obiskovalec cerkvice sv.<br />
Tomaža ustavi in s spomini obudi tisto<br />
daljno, oddaljeno … bodisi dogodke,<br />
stvari ali ljudi, ki so in bodo del našega<br />
vsakdana, del naše zgodovine, tradicije,<br />
del tistega, kar ostaja,« je v slavnostnem<br />
govoru ob odprtju doma povedal<br />
predsednik društva, ki s svojim<br />
neumornim delovanjem in s prizadevanjem<br />
za dobro soljudi vodi društvo<br />
na uspešni poti razvoja. Tako je Planinsko<br />
društvo Vojnik 25. oktobra 2008 na<br />
nadmorski višini 444 m svečano odprlo<br />
vrata planinskemu domu, ki ga je poimenovalo<br />
Koča pri Tomažu. Gradbeni<br />
odbor, ki ga je uspešno vodil, koordiniral<br />
in usmerjal Ivan Muzelj, je v zadnjih<br />
treh letih opravil delo z ogromno entuziazma<br />
in s pogledom v prihodnost.<br />
In z zavedanjem, da pustimo rodovom,<br />
ki prihajajo za nami, naravo, ki smo si<br />
jo sami samo »sposodili«. K domu vodi<br />
markirana planinska pot, dostop pa je<br />
možen tudi z avtomobilom. Koča je registrirana<br />
pri PZS kot koča III. kategorije.<br />
Ob slovesnosti, kjer je bil poleg kulturnega<br />
programa blagoslov koče, so z<br />
besedami želja in čestitk prisotni potrdili<br />
pripadnost planinstvu.<br />
Zvonka Grum<br />
V novembrski številki smo pri<br />
objavi spominskega zapisa Igorja<br />
Kežmana na strani 95 pomotoma<br />
zapisali napačnega avtorja, pravi<br />
je Tone Jesenko. Se opravičujemo.<br />
Uredništvo<br />
Peter Ježek<br />
(1928–2008)<br />
Radovljiški planinci in gorski reševalci<br />
smo 10. novembra 2008 v Mošnjah<br />
pri Radovljici pokopali Petra<br />
Ježka, ki je pustil globoke sledove v<br />
Planinskem društvu Radovljica in v<br />
Gorski reševalni službi v Radovljici.<br />
Ko gorski vetrovi premagajo macesnov<br />
viharnik, ki se je dolgo upiral<br />
naravi, zaječijo sosedje, mlajša drevesa.<br />
Veter se upre v njihove veje in<br />
ostane le malo sledi od dolgoletne,<br />
a uporne rasti, vendar spomin živi<br />
naprej, življenje teče v večnem krogu<br />
rojstva in smrti. Podobno je bilo<br />
s Petrom Ježkom, ki je pognal korenine<br />
v Radovljici in za seboj pustil<br />
mlada drevesa, generacijo alpinistov,<br />
planincev in reševalcev. V Planinsko<br />
društvo Radovljica je v 60.<br />
letih prejšnjega stoletja vnesel nov<br />
polet, mladi so se zopet odpravili v<br />
stene, vzporedno s tem pa je Peter<br />
poskrbel za nadgradnjo, za gorsko<br />
reševalno službo.<br />
Peter Ježek je bil rojen <strong>1.</strong> avgusta<br />
1928 v kamniškem koncu, večji del<br />
življenja pa je preživel v Radovljici,<br />
kjer si je tudi ustvaril družino. Član<br />
planinske organizacije je bil od leta<br />
1947, od leta 1956 pa je bil najprej<br />
pripravnik, potem pa gorski reševalec.<br />
Ob prihodu v novo okolje se je<br />
vključil v planinsko srenjo in presekal<br />
mrtvilo, ki je nastalo ob menjavi<br />
generacij. Mlade alpiniste je postopoma<br />
vodil v vedno težje stene.<br />
Peter se ni zadovoljil z domačimi<br />
apnenčastimi stenami, spoznaval je<br />
gore in navpične stene Dolomitov,<br />
Zahodnih Alp in Tater. Ob službi,<br />
ki jo je vestno opravljal, se je nesebično<br />
razdajal tudi v postaji Gorske<br />
reševalne službe Radovljica, ki jo je<br />
ustanovil in ji načeloval petnajst let.<br />
Znal je vzpodbujati alpiniste, da so<br />
se vključevali v to humanitarno organizacijo,<br />
ki ima na slovenskih tleh<br />
dolgoletno tradicijo.<br />
Njegovo planinsko udejstvovanje<br />
pa je bilo širše, saj je bil aktiven tudi<br />
v mladinskem in gospodarskem odseku.<br />
Svoje bogate izkušnje je prenašal<br />
na tečajih mladih planincev na<br />
Valvasorju in drugje, poprijel pa je<br />
78