1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

Nova planinska pot Sežana–Trst
V sklopu projekta čezmejnih povezav
Interreg III A 2000/2007 Italija–Slovenija
so v nedeljo, 9. novembra 2008,
pripravili otvoritveni planinski pohod
od Sežane do Trsta. Na zbornem mestu
v vasi Orlek se je ob osmi uri zjutraj
zbralo okrog sto pohodnikov, članov
Slovenskega planinskega društva
Trst, PD Sežana in SPD Trst, pobratenega
planinskega društva Integral iz
Ljubljane. Po pozdravnem nagovoru
predsednice SPD Trst Marinke Pertot,
predsednika MDO Primorsko-Notranjskih
PD in vodje markacijskega odseka
PD Sežana Albina Žnidarčiča so se
podali na šesturni pohod. Trasa nove
planinske poti, ki so jo označili markacisti
PD Sežana in SPD Trst, se prične
na stari »cesarski« cesti Sežana–Bazovica,
se nadaljuje skozi vas Orlek, čez
nekdanjo mejo mimo mnogih znamenitosti
in skozi številne slovenske vasi
nad Trstom prav do morja. Med potjo
so udeleženci prisluhnili številnim razlagam
in pojasnilom ge. Marinke Pertot
– tako z zgodovinske, etnološke kot
tudi z naravoslovne plati. Na domačiji
enega izmed markacistov SPD Trst v
vasi Cjaki so bili deležni toplega sprejema,
prigrizka in kozarčka domačega
vina. Med potjo so se planincem pridružili
tudi mlajši pohodniki in njihovi
starši. Planinski pohod po poti, ki so jo
člani SPD Trst poimenovali po nekdanji
dolgoletni predsednici tega društva
Sonji Mašera, so zaključili v Barkovljah,
večer pa so gostitelji popestrili z nastopom
harmonikarjev, s srečelovom in z
večerjo.
Albin Žnidarčič
Koča pri Tomažu vabi
»Želja po lastnem domu nas je vodila
od ideje do tega objekta, ki bo danes
uradno predan svojemu namenu. Prve
zamisli sežejo v prva leta delovanja društva,
pa smo se takrat samo nasmehnili
smelim idejam. A čas, ki prinese mnoge
rešitve in rezultate, je tudi nam dodal
svoje – to je uresničitev idej in želja. Ob
podpori Občine Vojnik, župana in svetnikov,
zagnanega dela gradbenega
odbora, zvestih sponzorjev ter mnogih
delovnih prostovoljcev, je nastajal
dom, ki je kmalu pokazal, da bo dom
ljubiteljev narave, ljubiteljev druženja
in ohranjanja stvaritev našim prihodnjim
rodovom. Korak za korakom smo
v delovnem in sodelovalnem vzdušju
gradili, urejali, usklajevali in vabili. Zavedali
smo se, da v tem delčku občine
Vojnik zidamo nekaj, kar bomo pustili
zanamcem, a hkrati odgovorno pristopimo,
z vsem spoštovanjem do narave,
da ta dom ohranja podobo hribčka, ki
bdi nad Vojnikom.
Z ureditvijo doma smo želeli temu hribu
dodati prostor, kjer se pohodnik,
sprehajalec ali obiskovalec cerkvice sv.
Tomaža ustavi in s spomini obudi tisto
daljno, oddaljeno … bodisi dogodke,
stvari ali ljudi, ki so in bodo del našega
vsakdana, del naše zgodovine, tradicije,
del tistega, kar ostaja,« je v slavnostnem
govoru ob odprtju doma povedal
predsednik društva, ki s svojim
neumornim delovanjem in s prizadevanjem
za dobro soljudi vodi društvo
na uspešni poti razvoja. Tako je Planinsko
društvo Vojnik 25. oktobra 2008 na
nadmorski višini 444 m svečano odprlo
vrata planinskemu domu, ki ga je poimenovalo
Koča pri Tomažu. Gradbeni
odbor, ki ga je uspešno vodil, koordiniral
in usmerjal Ivan Muzelj, je v zadnjih
treh letih opravil delo z ogromno entuziazma
in s pogledom v prihodnost.
In z zavedanjem, da pustimo rodovom,
ki prihajajo za nami, naravo, ki smo si
jo sami samo »sposodili«. K domu vodi
markirana planinska pot, dostop pa je
možen tudi z avtomobilom. Koča je registrirana
pri PZS kot koča III. kategorije.
Ob slovesnosti, kjer je bil poleg kulturnega
programa blagoslov koče, so z
besedami želja in čestitk prisotni potrdili
pripadnost planinstvu.
Zvonka Grum
V novembrski številki smo pri
objavi spominskega zapisa Igorja
Kežmana na strani 95 pomotoma
zapisali napačnega avtorja, pravi
je Tone Jesenko. Se opravičujemo.
Uredništvo
Peter Ježek
(1928–2008)
Radovljiški planinci in gorski reševalci
smo 10. novembra 2008 v Mošnjah
pri Radovljici pokopali Petra
Ježka, ki je pustil globoke sledove v
Planinskem društvu Radovljica in v
Gorski reševalni službi v Radovljici.
Ko gorski vetrovi premagajo macesnov
viharnik, ki se je dolgo upiral
naravi, zaječijo sosedje, mlajša drevesa.
Veter se upre v njihove veje in
ostane le malo sledi od dolgoletne,
a uporne rasti, vendar spomin živi
naprej, življenje teče v večnem krogu
rojstva in smrti. Podobno je bilo
s Petrom Ježkom, ki je pognal korenine
v Radovljici in za seboj pustil
mlada drevesa, generacijo alpinistov,
planincev in reševalcev. V Planinsko
društvo Radovljica je v 60.
letih prejšnjega stoletja vnesel nov
polet, mladi so se zopet odpravili v
stene, vzporedno s tem pa je Peter
poskrbel za nadgradnjo, za gorsko
reševalno službo.
Peter Ježek je bil rojen 1. avgusta
1928 v kamniškem koncu, večji del
življenja pa je preživel v Radovljici,
kjer si je tudi ustvaril družino. Član
planinske organizacije je bil od leta
1947, od leta 1956 pa je bil najprej
pripravnik, potem pa gorski reševalec.
Ob prihodu v novo okolje se je
vključil v planinsko srenjo in presekal
mrtvilo, ki je nastalo ob menjavi
generacij. Mlade alpiniste je postopoma
vodil v vedno težje stene.
Peter se ni zadovoljil z domačimi
apnenčastimi stenami, spoznaval je
gore in navpične stene Dolomitov,
Zahodnih Alp in Tater. Ob službi,
ki jo je vestno opravljal, se je nesebično
razdajal tudi v postaji Gorske
reševalne službe Radovljica, ki jo je
ustanovil in ji načeloval petnajst let.
Znal je vzpodbujati alpiniste, da so
se vključevali v to humanitarno organizacijo,
ki ima na slovenskih tleh
dolgoletno tradicijo.
Njegovo planinsko udejstvovanje
pa je bilo širše, saj je bil aktiven tudi
v mladinskem in gospodarskem odseku.
Svoje bogate izkušnje je prenašal
na tečajih mladih planincev na
Valvasorju in drugje, poprijel pa je
78