1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

Zoran kar rine in rine, vedno bolj strmo je. Zavije
v enega od žlebov. Sprva še kar gre, potem pa se
zadeva postavi pokonci, skok je skalnat. Praska in
praska in končno je čez. Na vrsti sem. Iznad skoka
prileti 30-metrska vrv. Navežem se kar po starem
(najlonski vozel), saj pasov sploh nismo nadeli. Skok
pa ima blizu 80 stopinj! Ni bilo videti tako težko.
Medtem ko varujem Ireno, Zoran že »šiba« dalje.
Čaka naju v grapi in preklinja, ker ga silno zebe,
saj se je premalo oblekel. Dela me živčnega. Mrzel
veter neusmiljeno brije. Hop, v hitenju odleti moja
povsem nova rokavica po žlebu navzdol! Presneto …
Nataknem rezervno. Nadaljevanje žleba je prav prijetno,
mestoma idealne razmere v trdem snegu nas
privedejo na greben. Čudovito je, povsem zasneženo,
prava zimska pravljica, razgled je obsežen.
Pri sestopu zgrešimo lažji sestop v grapo, po kateri
smo se vzpeli, in se spustimo po drugi. Ta je bolj
plazovita. Sonce greje in greje, precej po trnih smo
končno v bolj varnem svetu. Zavijem iz grape desno
v »celc« v smeri naše grape, Zoran me vabi nazaj,
češ saj se ne splača. Zdaj sem pa jaz trmast. Gazim,
padam v ruševje, gazim in končno se pokaže znana
grapa. Kdo ve, kje bi lahko bila ta nesrečna rokavica
Točno v smeri, kjer prečim, je nekaj črnega. To je to!
Našel sem jo! Zoran kar ne more verjeti, saj vedno
najdem, kar izgubim. Rokavica je letela skoraj 500
metrov po žlebu in grapi … meni v naročje. Naj mu
povem, da sem zadnjič v Bali izgubil in našel mobitel,
ko ni bilo signala in to tik pred nočjo Raje ne bom,
ker lahko spet kaj izgubim in ne najdem več …
Kaj smo plezali Po študiju skic je bila to Ta najbolj
leva, 50 0 , 150 m.
Kar se tiče Novega vrha – tu je lepa plezarija, tako
v kopnem kot pozimi. Preverjeno. Poskusite še vi.
Dostop: Do vasice Rut po ozki asfaltni cesti iz
Baške grape. Naprej po gozdni cesti do križišča v
gozdu (odcep desno). Tam parkiramo (ali nižje). Ob
grapi desno navzgor do lovske poti (kjer se odpre
najlepši pogled na južno steno Novega vrha – pribl.
20 min), po njej desno do odprtega sveta in pod
steno. Če poti v snegu ne najdemo, gremo desno
»za nosom«. Čas: 1.30–2 uri.
Sestop: Po Velikonočni grapi ali Jakarjevem pesku
(iz doline ali Ruta dobro vidna grapa, ki se začne
na sedlu pod Novim vrhom in diagonalno prereže
pobočje pod Raskovcem).
Marko Šurc, Lojze Budkovič, Janko Humar: Bohinjske
stene, PZS, 1981.
Andrej Zorčič, Dejan Ogrinec: Strme smučine,
1991.
Zemljevid: Bohinjsko jezero z okolico,
1 : 25.000. m
Seznam smeri (po Janku Humarju)
0. Vsem deklicam za 8. marec (letna smer, IV+/
II–III) (izven skice, skrajno levo)
1. Kanjonska
2. Cukrček
3. Vzporednica
4. Tobogan
brez številke (na skici med 4 in 5): Smer ob kaminih
(originalni vstop je desni, levi vstop je Lepa varianta,
III–IV, letna smer)
5. Picajzelj
6. Smer k soncu
d. Roža (desno ven iz Smeri k soncu)
7. Zoboblues (mesta do IV+)
8. Rehabilitacijska (mesta do III)
črtkano: Čez vstopne plati, vendar samo do vrha
»stebra«, kjer se križata Zoboblues in Rehabilitacijska
(ne naprej, kot je narisano), poteka tudi vstopna
varianta Rehabilitacijske (V), ki je najtežja smer v
steni.
9. Velikonočna
a. Ta najbolj leva
10. Še bolj leva
11. Leva smer
12. Centralna
13. Desna smer
14. Še bolj desna
b. Ta najbolj desna
15. Kaminska (III, letna smer)
Težavnost smeri je v pretežni meri pri vseh
smereh precej podobna – od 40 do 50/55 stopinj,
tu in tam seveda najdemo tudi krajše bolj strme
detajle. Če je snega malo – in v zadnjih letih je to
pogost slučaj –, je kopnih odstavkov (in zato tudi
težav) lahko več.
Skica je na naslednji strani.
Vodniška literatura: Janko Humar: Na sončni
strani Alp, 1986.
66