1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

Pa vendar sem šla naprej. Ko smo se seznanili, smo
jo kar mahnili naprej. No, sem si mislila, ta je pa lepa,
zdaj sem 3 ure stala v vagonu, zdaj bom pa še 3 ure
morala hoditi. Bilo je ravno ob 6 zvečer, ko smo šli
skozi Mojstrano. Tako smo začeli našo »rajžo«. Šli
smo že proti Triglavu. Hodili smo po samem gozdu.
Pot je bila tu še prav lepa, sama škoda, da nas je ulovila
noč kar sredi gozda. Tako se je zgodilo, da smo
zgrešili in umesto, da bi hodili 3 ure, smo hodili 4.
Prišli smo na Vrata k Aljaževem domu komaj ob 10
zvečer. Tam smo prenočili. (Pozabila sem ti povedati,
da mami nisem poslala ob našem snidenju nobenega
poročila. Saj nisem imela prav nič časa. No, pa če
bi vedela, kako jo je zaradi mene skrbelo, kar Ti je
gotovo tudi pisala, bi ji kar brzojavila.)
Spala sem prvi večer izvrstno. Drugi dan, ko smo
vstali, je solnce prav lepo sijalo. Pred nami pa se je
dvigal v sivo meglo zavit »očka« Triglav. Hitro smo
se napotili dalje v njega podnožje. Ravno ob 7 smo
se napotili proti njemu. En čas je bila še precej lepa
pot, a potem se je ta kar naenkrat spremenila v ozko,
strmo, kamenito stezico. Ko smo začeli plezati navzgor,
me je pot malo ustrašila, pa korajže mi ni vzela.
Malo lepšo pot sem si že predstavljala. Gospod dr.
Pavlica je šel lepo počasi naprej, mi pa kakor ovce za
njim. Kmalu nas je ta steza vodila skoraj naravnost
kvišku. Na nekaterih mestih smo se morali po vseh
štirih plaziti, drugod smo se morali prijemati klinov
in stopati kvišku kakor po kakšni lestvi. Ja, veš, tisti,
ki nima trde glave in se mu rada dela omotica, ni
za take poti. Kajti po obeh straneh so skoraj po celi
poti sami prepadi. Samo enkrat se je bilo potrebno
zdrsniti, potem pa res nikoli več ne bi prišla domov,
kakor je rekel tata.
Tako smo šli počasi naprej čez prelaz Prag in
prišli ob 2 popoldan na Kredarico. Pozabila sem Ti
povedat, da se je med potjo pooblačilo in da smo
se celo močili. Pa kljub temu smo bili vsi veseli in
vriskali smo, da je bilo kaj. Tudi na sneg smo prišli,
kjer smo se prav pošteno nakepali. Ko smo prišli na
Kredarico, je začel pa tak vihar, da nas je hotel kar
odnesti. No, če bi nas odnesel na Triglav bi bilo še
dobro, pa hotel nas je nesti le navzdol. Mislili smo,
da pojdemo še zvečer na Triglav, ki je bil zdaj samo
še kakih 400 m visoko nad nami. Pa ker le ni hotel
vihar odjenjati, smo morali čakat jutra. Zjutraj pa
je bilo tako lepo vreme, da si lepšega nismo mogli
želeti. Pomisli, že ob 4. uri zjutraj so me vzbudili
in komaj sem prilezla izpod odeje, hajd na Triglav
gledat kako solnce vzhaja.
Zdaj šele se je začela prava trnjeva pot. Posebno
pot na mali Triglav, ta je strašna, samo po klinih smo
morali lezti. Zelo huda je tudi pot z malega Triglava
na veliki. Končno smo vendar zlezli enkrat na vrh.
Tu smo pa kar »Te deum« hoteli zapeti, pa nam je
bilo premrzlo. Zelo, zelo krasen razgled smo imeli.
Skoraj nič megle ni bilo, posebno proti severu je bilo
čisto jasno. Mi smo stali na vrhu, vse drugo je bilo pod
nami. Poldrugo uro smo bili na vrhu, potem smo se
podpisali v spominsko knjigo, ki se nahaja v Aljaževem
stolpu, nato smo se začeli spravljati navzdol.
Ti presneta reč, mislila sem, da bo lahko hoditi
navzdol, pa ni bilo tako. Tako smo morali paziti, da
nismo zdrknili v kakšen prepad. (Skoraj samo po
»riti« smo šli, tako da me še sedaj nekoliko boli.) S
Triglava smo šli po drugi poti. Šli smo namreč na Velo
Polje, kjer sem nabrala velik šopek krasnih planink.
Tukaj smo se ustavili v Vodnikovi koči, kjer smo kislo
mleko pili. Potem smo pa šli dalje v dolino in prišli
ob 8 uri zvečer v Srednjo vas, ne prišli, prilezli, ker
so nas noge komaj nosile. Od tukaj smo se peljali v
Bohinjsko Bistrico, kjer smo prenočili. Potem smo šli
k Bohinjskemu jezeru, kjer smo najeli čoln in potem
smo veslali kaki dve uri po jezeru. Prav lepo je bilo.
Ob 2. uri popoldan pa smo se peljali domov v Gorico.
Tako smo hodili, kakor po iglah, po stopnicah
pa sploh nismo mogli več hoditi po dveh; pomagati
smo si morali s štirimi, kakor psički. To je bilo kaj
smeha! Pa to je bilo samo prvi dan, potem je bilo
že boljše.
Pa nikar ne misli, da nisem mogla hoditi gori na
Triglavu; ti si morda misliš, da so mi oni kaj pomagali
ali me celo nesli v nahrbtniku, a ne, tako sem hodila
kot veverica. Vsi so me kar občudovali. Povsod sem
bila prva. Pa saj veš ne, kdor se preveč prevzame,
tega Bog kaznuje. Tako je bilo tudi z mano. Ko sem
ravno hodila navzdol s Triglava po nekem kamenju
in sem hotela pokazati, kako krepko znam hoditi,
se mi izpodrsne en kamenček in jaz še predno sem
utegnila misliti, kaj bo, drrr.... sem se že valila po
kamenju navzdol, kakor kak sodček piva. Ne vem
dobro, kolikokrat je šlo okoli, ali štirikrat ali petkrat.
To je bilo dobro, da nisem bila blizu kakega prepada.
Sicer sem se skoraj pošteno udarila v komolec in koleno
(in tudi še nekam drugam, že gotovo veš kam),
pa pokazati nisem hotela, da me boli, temveč sem
šla veselo naprej, čeravno ne več tako lahko. To me
pa najbolj jezi, ker so me videli neki drugi gospodje,
ki so gledali celo z daljnogledom, kako sem drsela
navzdol. Pa saj me ne poznajo. Zdaj sem doma že
popolnoma zdrava.
Dovolj dolgo je to pismo, kajne. Pa še dosti manjka.
Za zdaj sprejmi srčne pozdrave od tvoje sestre
Marije. m
32