1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

spotakne in pade naravnost v smrt. Ni
kaj, to se nam je zdelo kar pravična kazen
… ampak to je bil pač tisti grobi
povojni čas.
Mihol (visoka, plečata postava, skoraj
nadčloveško močan, zmršeni kodrasti
lasje) pa od takrat nosi v sebi strašno
skrivnost. Ponoči ga vidijo, kako sam
smuča po samotnih strmalih. Kakor
pošast v norem smuku prhne mimo
osuplih gledalcev in se potopi v neizraznost
mesečne noči. Ti čutijo, kot bi
puhnile mimo njih učlovečena mračnost,
sila in veličina gora.
»Kdo je to« se sprašujejo.
»To je begunec, ki bega sam pred seboj.
Nekoč je moral biti sijajen dečko
– pa se mu je ponesrečil slučajen tovariš
na skupni turi in od tedaj se izogiba
družbi. Samotež divja pozimi in poleti
po gorah, izvede najpredrznejše stvari
in spet izgine, da se pojavi drugje.
Veste, ljudje že skoraj pletejo bajke o
njem …« pojasni poznavalec.
Tako se piše! Očitno se je pisatelj spoznal
na skrite vzgibe ljubiteljev gorskih
višav. Nekaterim je bila vloga mračnega,
romatičnega junaka tako všeč, da
so ga poskušali posnemati, vendar je
bila poza na daljši rok dokaj naporna,
predvsem pa dolgočasna: heroični alpinizem
je v tistih letih prišel iz mode.
Seveda je zgodba za današnje pojme
nekam naivna, ampak Bučer jo pripoveduje
prepričljivo, tekoče, z izredno
bogatim jezikom in resnično doživetimi
opisi narave v vseh letnih časih. Priznam,
da sem užival tudi sedaj, šestdeset
let po prvem branju, mogoče celo
bolj. Za razumevanje psihologije alpinistov
v nekem času pa je knjiga sploh
kot nalašč.
V tistih kratkih letih med prvo in drugo
svetovno vojno je slovenski alpinizem
naredil velik skok, od nekdanjih
piparjev in drenovcev v moderni alpinizem.
Opazen je delež alpinistov, ki so
imeli tudi literarne ambicije. Če gremo
kar po vrsti: Edo Deržaj, slikar in pisatelj,
ki združuje enkratno ustvarjalno
poetičnost in ironično distanco v svojih
delih Gruh (1937), Podobe (1943), pa
Boris Režek s svojim socialno kritičnim,
lapidarnim načinom pripovedovanja v
Svetu med Grintovci (1983), Ivan Bučer
s svojo dinamično Kočo na Robu (1941)
in Janez Gregorin s čudovitim Blagoslovom
gora (1943).
Štiri imena naše planinske literature,
vsako dragoceno na svoj poseben na-
čin, pisci, katerih knjige bi morale biti v
knjižnici tistega, ki so mu gore več kot
samo modna rekreacija. Prav zato se mi
zdi ta ponatis tako pomembno dejanje,
kajti teh knjig praktično ni več.
Vse kaže, da lahko kmalu pričakujemo
tudi ponatis Gruha in Podob Eda Deržaja,
kdaj kasneje pa mogoče tudi knjig
Gregorina in Režka.
Kdo ve, mogoče bo tudi naša literarna
veda nekoč odkrila in strokovno obdelala
to pozabljeno področje slovenske
književnosti
France Zupan
Ohranjen spomin na 60-letno pot
60 let Postaje GRS Tolmin, uredil
Edo Kozorog, Postaja GRS Tolmin,
2008.
Nadvse pohvalno je, da gorski reševalci
poleg svojega reševalnega in vzgojnega
dela najdejo čas še za druge zadeve.
Izdaja spominskega zbornika zagotovo
vzame veliko časa. Še bolj pohvalno
je, da to storijo reševalci postaje, ki
ima zadnja leta največ reševalnih akcij
v Sloveniji – lani so jih imeli kar 55 (več
o tem in nasploh o njihovem jubileju
smo pisali v letošnji julijski številki).
Velja omeniti, da je to že njihov četrti
zbornik. Prvega je ob njihovi 35-letnici
uredil Janez Vidmar, drugega in tretjega
(ob 50-letnici) pa Edo Kozorog, ki je
bil urednik tudi tega zadnjega.
Lepo oblikovana knjiga, bogato opremljena
s starimi in novejšimi fotografijami,
ima tudi nadvse zanimivo vsebino.
Po uvodnih besedah tolminskega
župana, načelnika Upravne enote Tolmin
in predsednika GRZS je svoje občutke
ob jubileju zapisal načelnik Žarko
Trušnovec: »Ta odgovornost je zahtevna
in velikokrat stresna, pomeni pa tudi enkratno
izkušnjo sodelovanja z ljudmi,
ki so pripravljeni v vsakem trenutku in
v najbolj težavnih razmerah pomagati
drugim. Naj ta zbornik, ki je četrti po vrsti
in najbogatejši doslej, ohranja spomin
na 60-letno pot, na dogodke, predvsem
pa na reševalce Postaje GRS Tolmin.«
V nadaljevanju Žarko Rovšček podaja
zgodovinski pregled delovanja postaje,
dolgoletni načelnik Janko Koren pa
opisuje svoje dolgoletne spomine na
delo v postaji. Miljko Lesjak je pripravil
seznam načelnikov, članov in nekdanjih
članov postaje, Edo Kozorog pa
je napisal statistično analizo nesreč.
Iztok Koren opisuje spomine na alpski
izvidniški vod v vojni za Slovenijo, Ivan
Čufer pa piše o pestrosti športnih aktivnosti
reševalcev. Sledijo kratki povzetki
nekaterih akcij od leta 2001 izpod peresa
načelnika Žarka Trušnovca, Marko
Bokan piše o pomembnejših dogodkih
zadnjih desetih let, inštruktor Davorin
Žagar pa podaja pogled na razvoj dela
gorskih reševalcev. V poglavju Člani, ki
so pomembneje zaznamovali Postajo
GRS, so kratke biografije Janeza Vidmarja,
Petra Berginca, Janka Korena,
Žarka Trušnovca, Hermana Borovnika,
Ivana Čuferja, Davorina Žagarja, Jožeta
Andlovica, Cirila Cudra – Tilja, Zorana
Skubina in Alojza Fona – Hulja. V poglavju
Dogodki, ki so se nam posebej
vtisnili v spomin, reševalci opisujejo
svoje spomine na nekatere akcije. Prav
na koncu so zahvale treh rešencev.
Naj zaključimo z nekaj mislimi Davorina
Žagarja: »Smo kar pestra skupina
fantov in mož z različnimi poklici, hobiji
in pogledi na svet. Druži pa nas čut pomagati
pomoči potrebnim, kadarkoli in
kjerkoli. Veliko sebe, svojega časa in razumevanja
družine vložimo v reševanje
pogosto popolnih neznancev, tujcev, neodgovornih
oseb, včasih pa nudimo pomoč
tudi bližnjim in znancem. Ne sprašujemo
se, kdo je in zakaj je v taki situaciji,
da potrebuje našo pomoč, niti kdo bo kril
stroške reševanja. Zahval ponesrečenih
ali domačih ne pričakujemo, smo jih pa
veseli in vedno pogosteje deležni. In to
je za nas največje 'plačilo'. So pa reševanja,
po katerih v nas še dolgo vrta črv, kaj
bi lahko še naredili, da bi bili uspešnejši,
posebno takrat, ko so vsi naši napori zaman
in poškodovanemu ne moremo več
pomagati.«
Vladimir Habjan
72