1. PDF dokument (6580 kB) - Digitalna knjižnica Slovenije

mi je, da nimam pri sebi v Domu fotografij
Prutaša ali Šarenih Pasov, na katerih
se zelo lepo vidijo zemeljski sloji.
Črnogorci so imeli s seboj tudi puške, a
jim nihče ni oporekal, ker so se resnično
vedli zelo olikano, tudi do žensk. Me
smo v taborišču vedno stražile le prvi
dve uri zvečer. Žal se takrat še nisem
posebno spoznala na botaniko, a sem
občudovala travnike po gorah, ki so
bili poraščeni s čudovitim pisanim cvetjem.
Z nami sta bila dva moža iz Žabljaka,
ki sta trdila, da nam v hrano mešajo
brom (pri ženah niso nič opravili). Prepričali
smo se, da je to res, saj smo vsa
dekleta izgubila menstruacijo. A glej
šmenta, ko smo imeli dvodnevni izlet
na Bobotov kuk, smo jedli le suho hrano,
in smo jo vse spet dobile. Tam sem
doživela še eno gorsko čudo. V gorske
doline so zagnali vso jalovo živino kar
brez pastirjev. Ko smo prenočevali na
eni izmed gorskih planot, nismo postavljali
šotorov, ampak smo spali kar med
dvema šotorskima kriloma. Živina nas
je ponoči prišla obiskovat in oblizovat,
a pohodila ni nobenega. Zadnje tri dni
nas je obiskal slovenski inštruktor za alpinizem.
Bil je zelo domišljav, preziral
nas je in se vzvišeno obnašal do nas.
Zahteval je, da mu dekleta pripravijo
ležišče v šotoru in da mu strežejo. Naučili
pa se nismo ničesar.
Odmev
Nada Kostanjevic
V bližini Kugyjevega spomenika v
Trenti je informacijska tabla, na kateri
je slika slavnih trentarskih gorskih vodnikov.
V njihovi družbi naj bi bil tudi
Julius Kugy, kar pa ne drži. Legenda k
sliki kot prvo osebo z leve navaja Juliusa
Kugya in imena ostalih gorskih vodnikov.
V resnici slika od leve proti desni
prikazuje Jožeta Komaca – Pavra,
Ivana Berginca, Andreja Komaca (mlajšega)
in v ospredju Antona Tožbarja –
Špika (mlajšega). Kugyja na tej sliki torej
sploh ni! Informacijska tabla je bila
verjetno postavljena še pred slovesnostjo,
nikakor pa ne razumem dejstva,
da napake nihče ni pravočasno popravil.
Težko si predstavljam, da je nihče
ni opazil, ne nazadnje je bil na proslavi
zbran cvet Planinske zveze Slovenije
in drugih planinskih organizacij. Če je
res niso opazili, izražam veliko zaskrbljenost
nad splošnim stanjem duha v
vodstvu teh organizacij. Ne nazadnje je
takšen malomaren odnos žaljiv do spomina
na Juliusa Kugyja in slavne trentarske
vodnike. Dovolite, da tukaj omenim,
da v zadnjih časih vse bolj opažam
močno upadanje splošne razgledanosti
na kulturnem področju. Podobne
trende opažam pri poznavanju splošne
zgodovine razvoja slovenskega
planinstva in alpinizma ter njegovega
nacionalnega pomena na prelomu 19.
stoletja in v prvi polovici 20. stoletja. Tu
s svojo nerazgledanostjo še posebej
izstopajo »novodobni« hribovci in alpinisti,
kar je skrb vzbujajoče. Na tem
mestu se obračam na Planinski vestnik,
ki že 108 let vseskozi nastopa kot pomemben
ozaveščevalec in ki svoje poslanstvo
solidno opravlja tudi danes.
P. S. Za zapoznel odmev se opravičujem,
od proslave je minilo že skoraj tri
mesece. Srčno upam, da ste to napako
v vmesnem času že opazili oziroma vas
je nanjo že kdo opozoril in je bila morebiti
tudi popravljena. Žal mi je tudi, da
table septembra 2008 nisem fotografiral,
tako da dokaza za napačen napis ne
morem predložiti oziroma mora nekdo
preveriti na mestu samem. Prilagam
kopijo natanko enake fotografije, ki je
bila objavljena tudi v Lovšinovi knjigi
Gorski vodniki v Julijskih Alpah.
Obvestilo
Če je bila napaka v vmesnem času popravljena,
se opravičujem.
S spoštovanjem,
Janez Turk
Listje v jeseni
Listje v jeseni pada na tla v raznih lepotah
barv in oblik. Na mokrih stezah
in cestišču je zelo nevarno in bognedaj,
da nad prepadom stopiš na vlažno, v listju
skrito leseno ost. V takem primeru
človeka spodnese, izgubi ravnotežje,
pade in zgodi se vse mogoče. To razlagam
iz doživetega. Suho listje so na
kmetijah uporabljali za živino v hlevu,
da jim je bilo bolj ugodno, snažno in
topleje, in nastalo je kakovostno gnojilo.
Sedaj ni več tako cenjeno, povsod
leži zanemarjeno, nam nevažno in v
napoto. Za človekovo oko je jesensko
obdobje nekaj posebnega, radodarnega
za preživeto zimovanje. Če je kmetič
zadovoljen, je ozimnica za vse. Drevesa
so na jesen kakor mavrica po dežju,
morda še lepša. Tudi v tem primeru se
najdejo posamezni ljudje, ki znajo tovrstno
vidno sliko prikazati na platnu
iz svoje delavnice. Naj zaključim z opozorilom,
da za varno vožnjo v jesensko-zimskem
času za nas skrbijo cestni
delavci, na nesreče opozarjajo na predavanjih
v avtošolah, za varno hojo v
planinskem svetu pa na planinskih predavanjih.
Udeležite se jih. Mnogo tega
in onega boste izvedeli, kako obvarujete
sebe in druge. Srečen zaključek je tisti
brez nezgod. Leto se izteka. Ostanimo
v objemu radosti in zdravja, osebne
sreče. Vseh želja je verjetno preveč. Ob
koncu leta marsikaj pozabljamo, ko ne
bi smeli. V tem primeru se zahvaljujem
Planinskemu vestniku za vse gradivo,
ki nam ga nudi v branje, Uršuli Majcen
za vse napotke, opozorila in obvestila,
domačemu pohodniškemu »trojčku« iz
planinskega društva Tolmin in vsem, ki
organizirajo, skrbijo za to planinsko dejavnost,
za pozornost in doslednost, da
je povratek srečno zaključen. Zaključek
z lepimi vtisi dneva je pri nas že usta-
Na 13. seji Upravnega odbora Planinske zveze Slovenije 13.
novembra 2008 je bil sprejet sklep o ceni Planinskega vestnika za leto
2009: letna naročnina je 32 evrov, posamezen izvod v prosti prodaji
3,20 evra, za naročnike iz tujine 55 evrov in za člane A 25,50 evra.
Uredništvo
70