Srebrni Jubilej, V Zavetju Vseh Svetnikov Silver ... - Glas Slovenije
Srebrni Jubilej, V Zavetju Vseh Svetnikov Silver ... - Glas Slovenije
Srebrni Jubilej, V Zavetju Vseh Svetnikov Silver ... - Glas Slovenije
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Spomini preteklih 50 let<br />
Ravno to poletje mineva 50 let, kar smo dom zapustili in šli v<br />
tujino. Takrat so živeli v Angliji moja sestra Ludmila in brat<br />
Gustel, v Nemčiji pa sestra Tončka. Doma v Sloveniji so nam<br />
štiri leta odbijali prošnjo, da bi šli v Avstralijo. Moja sestra<br />
Ivanka je takrat že živela v Avstraliji z možem Tonetom in<br />
štirimi otroki. Tudi brat Vilibald je že bil eno leto v Avstraliji.<br />
Potovali smo z ladjo Flamenija, mama, brat Franc in jaz Albina.<br />
V Sydney smo prišli julija 1958.<br />
Že drugi dan nas je obiskala družina Brodnik. Eden dan kasneje<br />
pa slovenski duhovnik dr. Ivan Mikula. Še bolj čudno je bilo, da<br />
nas je obiskal eden mlad fant, Johan Konrad, ki je pri sosedu<br />
živel. Ta me je vprašal kako se mi tu dopade: “Rečem, nevem,<br />
sem šele prišla”, seveda po nemško, ker slovensko ni znal, jaz pa<br />
ne angleško. Po enem tednu me vpraša, če bi šla z njim. Rečem<br />
ne, bom šla nazaj. Šest tednov potem sva bila poročena. Poroka<br />
je bila v katedrali v Wollongongu, poročil naju je dr. Mikula.<br />
Poročni obred je bil v dveh jezikih, nemški in slovenski. Malo<br />
gostijo smo imeli v garaži kjer sva stanovala. Bilo nas je okrog<br />
20. Vsi so bili veseli. Po nekaj mesecih sva se selila v Corrimal<br />
v hišo od Lojzeta Brodnik. Tam je bil naš prvi sin John rojen.<br />
Leto dni kasneje sva se zopet selila v hišo mojega brata Franca<br />
Tehovnik v Cringili. Naš drugi sin Edi je bil tukaj rojen. Po<br />
štirih letih smo se preselili v Dapto, v svojo hišo. Končan je bil<br />
samo spodnji del hiše. Voda in elektrika še ni bila napeljana, pa<br />
je vseeno bilo boljše v svojem. Tukaj je bila naša hčerka Sylvija<br />
rojena. Po štirih letih je tudi naša hiša bila končana. Vzelo je<br />
precej časa, ker so moj mož Johan, brata Vili in Franc sami<br />
gradili. To je bila zelo velika pomoč.<br />
Ko smo bili še brez vode, sem patra Ambrožiča prosila, da bi mi<br />
napisal prošnjo, ko se je pri nas oglasil s patrom Valerijanom in<br />
Pavletom Arharjem. On je šel sam do ministra in voda je bila<br />
priklučena. Hvala njim. Takrat so prvo zgradili cesto, potem<br />
prodali vso zemljo, čez nekaj let pa so napeljali vodovod in<br />
elektriko. Mi smo bili prvi stanovalci v naši ulici.<br />
114