Srebrni Jubilej, V Zavetju Vseh Svetnikov Silver ... - Glas Slovenije

Pet let smo živeli v Avstriji, kjer se je rodila moja mlajša sestra
Anne-Marie. Leta 1949 je oče vložil prošnjo, da bi lahko šli v
Ameriko. Prošnja je bila odbita, sprejeti pa smo bili, da lahko
gremo v Avstralijo. Zavzelo je še potem eno leto preden smo
dobili vse dokumente za naselitev v Avstralijo. Meseca oktobra
leta 1950 smo odpluli z ladjo ss Brazil iz Bremen Haffen v
Nemčiji. V Sydneyu smo pristali novembra leta 1950. V
Bathurst taborišču je bil naš prvi dom v Avstraliji. Od tu smo
vsaki dan šli na sezonsko delo obirat grah in fižol. Vsako jutro
nas je kmet prišel iskat s tovornjakom, večer pa pripeljal nazaj.
Zaslužili smo dva do tri funte na dan. Včasih tudi več. Sonce
nas je ožgalo, da smo bili čisto rjavi. Takrat se še ni govorilo o
kožnem raku.
Moj oče je dobil delo v tovarni Lysaghts, jaz pa sem dobila delo
pri dr Price v North Wollongongu. Tukaj sem tudi spoznala
mojega moža Franca Žičkar. Moj oče je potem dobil delo v
Canberri, tako se je cela družina preselila v Canberro. Kupil je
zemljo in zgradil hišo. V Canberri sem delala v pralnici pet let.
Leta 1956 sem se poročila in se vrnila nazaj v Wollongong. V
Bellambi smo si zgradili hišo, kjer so bili naši štirje otroci rojeni.
Otroci so obiskovali katoliško šolo v Corrimalu. Pridružila sem
se pevskeu zboru v farni cerkvi v Corrimalu potem pa še k
slovenskemu cerkvenemu pevskemu zboru.
Doma mi ni bilo dolgi čas, ker sem vedno imela veliko dela.
Otroci so se učili glasbo, večkrat sem jih jaz spremljala na vaje.
Imeli smo veliki vrt, da smo imeli vso zelenjavo doma, pa tudi
domače živali smo imeli. Mleko, maslo in sir je bila domača
pridelava. Kadar mi je čas dopuščal sem pa šivala. Nisem hodila
v službo, pa sem veliko prištedila z vsem kar sem sama pridelala
in naredila.
Slovenski skupnosti se je naša družina pridružila od kar smo
prišli v Avstralijo. Radi smo šli na slovensko zabavo ali koncert
in slovenskih maš smo se vedno udeležili. V veliko veselje je
bilo otrokom prihod svetega Miklavža. Vsako leto so ga z
veseljem pričakovali.
132