Å tevilka 14, februar 2009 - Carinska uprava Republike Slovenije

[INTERVJU]»Ni čudno, da smo se tudi zmotili. Spomnim se dvehvelikih ‘kiksov’. V roki sem imel nekakšno penastogumo in jo zažgal. Kapljala je in gladko sem napisalacetobutirat. Dobili smo pritožbo, kakšen acetobutiratneki, to je vendar poliuretanska pena! Naslednjije bil dvokomponentni poliuretanski lak. Njegovokomponento B smo uvrstili pod lak in spet je prišlapritožba, da je to vendar trdilec za komponento A!«Njegov izziv so bile plastične mase. Ljudje poznamole PVC, kar je splošen izraz za plastiko.»Tudi špediterji še danes prijavijo kar PVC. Plastičnihmas pa je ogromno. Ko sem jih še zažigal, semugotovil, da polietilen diši po parafinu, podobno tudipolipropilen, PVC spusti malce kisle pare, polimeriso že kombinacija med dvema ali tremi masami in nostukaj ne pomaga več.«Takrat je šefu potožil, da tako ne morejo več delati inda potrebujejo zanesljiv inštrument za uvrščanje blaga,kot je na primer infrardeči spektrofotometer. Zveznacarinska uprava v Beogradu je nakup odobrila in takoga je ljubljanski laboratorij dobil prvi v Jugoslaviji.Vendar je po naročilu šefa še zapakiran v škatli obtičalv kotu. »In spet smo sežigali in vohali,« smeje pove dr.Bohinc. »Šele upravnik je naročil, naj se inštrumentvendarle začne uporabljati. Potem sem veliko delal znjim, se sam uvajal, študiral literaturo. Nadrejeni sobili zadovoljni in kmalu je po državi zakrožil dopis,naj se vse plastične mase, premazi in papir pošiljajo vanalizo v Ljubljano. Tako sem poleg svojih vzorcev,ki jih je bilo precej več kot danes, dobival vzorce še izvse Jugoslavije!«v Mariboru). Da bi svoja različna mnenja uskladili,so se začeli dobivati na sestankih, na katerih naj bivsakdo pojasnil svoje razloge za uvrstitev. Dr. Bohincse je na prvi sestanek v Beogradu temeljito pripravil.»Vseskozi sem se oglašal samo jaz, vsi drugi so bilitiho. Med odmorom mi je kolega iz Sarajeva dejal,naj ne bom tako neumen, saj si nalagam še več dela.Naslednje leto sem bil tudi jaz bolj tiho.«Drugi infrardeči spektrofotometer so kupili že izlastnega, slovenskega žepa in je še vedno v laboratoriju,sicer pokvarjen, denar za tretjega, z diamantno celico,pa je bil iz programa Phare.»K meni je prišel neki Anglež in vprašal, kajpotrebujemo za carinski laboratorij. Na hitro semocenil, da plinski in tekočinski kromatograf. ‘Prav,boš dobil,’ mi je rekel. Kasneje smo iz tega programakupili še rentgensko fluorescentno spektroskopijo zaelementarno analizo.«Oprema se je z leti spreminjala, namen laboratorija paostaja isti: vzorec je treba pravilno uvrstiti glede natarifno oznako. Dr. Bohinc ugotavlja: »Če imaš papir,ugotavljaš, iz česa je. Seveda mora biti iz celuloze. Čeje premazan, ugotoviš, s čim. Potem ugotoviš, čemuje namenjen, ali je za pisanje ali za zavijanje. Večkratso nas spraševali, ali lahko v laboratoriju ugotovimovse. Odvrnil sem, da nismo raziskovalni laboratorij,ampak samo preverjamo z enim ali dvema testoma.Več pač ni potrebno.«Na leto so imeli celo 10 tisoč vzorcev, saj je šel vesuvoz prek Slovenije in večino vzorcev so analiziraliv Ljubljani.Ni trajalo dolgo, ko je tudi beograjski laboratorijdobil infrardeči spektrofotometer, saj se ni spodobilo,da ga imajo samo v Ljubljani: »Poklical me je njihovvodja, starejši možakar, in se pritoževal, da on tega nepotrebuje: ‘Šta će mi to, mi to ne trebamo, ja ću ga datipoliciji.’ In ga je res dal policijskemu laboratoriju!«Nemalokrat se je zgodilo, da je vsak izmed 11laboratorijev v Jugoslaviji izdal za isti vzorec svojestrokovno mnenje (v Sloveniji je bil laboratorij tudiPri opremljanju laboratorija s sodobnimi napravami jeimel pomembno vlogo.CARINA.SI │