Revija Lipov list, junij 2018

32
Zgodbe v turizmu
O karnijskih nosačicah
Prezrte junakinje
prve svetovne vojne
Karnijske nosačice so bile ženske, po navadi iz revnih kmečkih družin, ki so med prvo svetovno vojno delovale
ob bojnem območju v gorati Karniji na meji med Italijo in Avstro-Ogrsko. Dotlej večinoma varuhinje
domačega ognjišča so pomembno pripomogle k oskrbovanju širokega pasu fronte. Od leta 1915 do leta 1917
so v koših prenašale zaloge hrane, streliva in drugega materiala do prvih italijanskih linij v visokogorju, kjer
so se v enotah alpincev bojevali njihovi sokrajani. V zgodovinskih knjigah so redko ali le mimogrede omenjene,
najpogosteje pa povsem prezrte.
Del italijansko-avstrijske fronte, ki je obsegal območje od gore Peralba
(2694 m) nad izvirom reke Piave pa vse do Matajurja, je vojaško
pripadal tako imenovani Coni Karnija, razdeljeni na dva podsektorja.
Ves ta ozemeljski pas, še zlasti podsektor Zgornji But s prelazom
Plöckenpass (italijansko Passo di Monte Croce Carnico, 1360 m), je bil
strateško izjemno pomemben, zato je bil neposredno podrejen italijanskemu
vrhovnemu poveljstvu. Nasprotniku je namreč zapiral dve
vpadnici, po katerih bi bili mogoči premiki in prodor v Italijo, zato so
bili prvih nekaj mesecev tod srditi spopadi in izjemno krvavi boji za
strateške vrhove.
Na območju so bile razmeščene italijanske enote v skupnem številu
od 10.000 do 12.000 mož. Potrebovale so dnevno oskrbo z živežem,
zalogami streliva, sanitetnega materiala, zdravil in gradbenega materiala
ter različnega orodja za utrjevanje položajev. Vendar frontna črta
ni bila povezana s skladišči živeža in vojaškega materiala v dolini. Žičnic,
kolovozov ali prevoznih poti, ki bi omogočali transport z vozili ali
vprežnimi vozovi, ni bilo. Frontni položaji so bili dosegljivi samo peš:
po gorskih poteh, stezah in kakšni mulatjeri.
Ob začetku sovražnosti je v Coni Karnija delovalo 31 bataljonov, od
tega šestnajst bataljonov alpincev, različne enote topništva in inženircev.
Prevoz materiala za oskrbo je bilo treba zagotoviti kot prenos na
ramenih in hrbtih. Če bi zanj uporabili vojake s fronte, bi to lahko
ogrozilo bojno učinkovitost posameznih enot. Na predlog duhovnika
Floreana Dorotea iz vasi Timau, imenovanega pre' Florio, ki je bil zelo
priljubljen pri lokalnem prebivalstvu, sta logistično poveljstvo Cone
Karnija in poveljstvo inženirskih enot prosila za pomoč domačine.
»Pojdimo, sicer bodo umrli od lakote!«
V vaseh, kjer so bili za vojno sposobni moški vsi vpoklicani, so se na
dramatični apel množično odzvale ženske: »Pojdimo, sicer bodo tej
ubožčki umrli od lakote!« V krajih Timau in Cleulis se jih je na zbor takoj
prijavilo več kot sto. V kratkem času se jim je pridružilo še veliko
drugih iz vseh karnijskih vasi v neposrednem zaledju fronte. Skupno
število je kmalu preseglo dva tisoč.
Največ nosačic se je zbralo v občinah Paularo (229), Paluzza (223) in
Rigolato (153). Oblikovale so se skupine žensk, starih od dvanajst do
šestdeset let. Sprva so jih imenovali »transporterke« in niso bile podrejene
vojaški disciplini. Same so si oblikovale strog kodeks obnašanja,
ki sta ga narekovali težak položaj in odgovornost do prevzete
naloge. Delovale so od avgusta leta 1915 do oktobra leta 1917.
Karnijske ženske, vajene težkega življenja in garanja na skopi domači
zemlji, so si vsako jutro ob zori na hrbet oprtale pleten koš in se zgla-
Foto: Mojca Rutar
Foto: Mojca Rutar
V Zgodovinskem muzeju Cona Karnija v kraju Timau (v
lokalnem karnijskem narečju Tischlbong) je eden od
razstavnih prostorov posvečen karnijskim nosačicam.
Freska z motivom smrtno zadete karnijske nosačice Marie
Plozner Mentil v spominski cerkvi Timau
Lipov list - Junij 2018