Revija Lipov list, december 2019

36
Skok k sosedom
Foto: arhiv Korotan
Slovenski Korotan na Albertsgasse 48
Slovenski značaj avstrijske prestolnice
Kdor gre na Dunaj, ... naj
poišče Korotan!
Saj veste tisto o »trebuhu«, ki da naj »ostane zunaj«. Mi predlagamo: če si že tam, poišči (tudi) slovenski
Dunaj, saj ni treba, da nas je sram vedeti in povedati, da je bil stoletja dolgo (tudi) naša prestolnica, in
še kaj, ter da ga je vredno podoživeti, tudi s kančkom upravičenega ponosa. V tistih davnih cesarskih
dneh so prav tam številni znani Slovenci pustili globoke, še zdaj vidne sledi v kulturi, literaturi, glasbi,
arhitekturi, kot neverjetni »bistrci« z dežele, pa kot jezikoslovci, slikarji, znanstveniki, misleci, ja, celo kot
prodorni politiki.
Tako so denimo deželo Kranjsko njega dni v dunajskem parlamentu
poimenovali kar v Tomanijo, tako vneto in uspešno je njene interese
zagovarjal poslanec Lovro Toman iz Kamne Gorice in nam, če
drugega ne, izposloval železniško progo Ljubljana–Trbiž (ki je bil
takrat še na Koroškem) – koliko časa je trajalo od sklepa do gradnje,
raje ne povem, ker nam bo ob sagi o znamenitem »drugem tiru«
vsem skupaj nerodno.
Da o tem, kako nas je obdobje pod habsburško krono zaznamovalo
in prepoznavno premesilo v tipično pridne »Janeze in Micke« niti
ne govorimo, saj se dandanašnji komajda še prepoznamo v
oluščenem ogledalu naše samostojnosti; mi pač raje govorimo o
naši neoliberalni pobalkanjeni in kvazi-globalni »biti«. Nekdo je že
pred menoj dejal: »Narod, ki se sramuje svoje zgodovine, je
izgubljen v negotovi sedanjosti in nima nikakršne prihodnosti!«
Znani slovensko-dunajski štipendisti
Zato vas to pot čez »zamejstvo« vabim na Dunaj, kjer se po prihodu
v prestolnico ob Donavi zapeljite v slovenski Korotan, na
Albertsgasse 48, do koder se igraje pripeljete ali z metrojem ali s
tramvajem. Tam je že dolgo odgovorni in na moč dejavni vodja
mag. Anton Levstek, sicer doma iz Ribnice, ki mi je nedavno
povedal: »Naša najbolj znana in verjetno najstarejša delujoča
ustanova, ki že več kot 330 let podpira slovenske študente na
Dunaju, je Knafljeva ustanova.«
Luka Knafelj je sredi 17. stoletja prišel na Dunaj, kjer je postal bolniški
kurat, stolni kanonik in pozneje tudi dekan velike pradekanije Gross
Russbach v bližini Dunaja. Prizadeval si je za kulturno delovanje
Slovencev na Dunaju in že sam podpiral kranjske študente. Kupil je
hišo v starem mestu in pred smrtjo v testamentu zapisal, da bi želel,
da se iz prihodkov njegovih posesti podeljujejo štipendije za šolanje
študentov s Kranjskega. To volilo je njegov rojak Jurij Vohinc kot
rektor dunajske Univerze tudi izpolnil in leta 1676 ustanovil Knafljevo
univerzitetno ustanovo, ki je do prve svetovne vojne podelila več kot
dva tisoč štipendij in tako občutno pripomogla k razcvetu slovenske
kulture in znanosti. Med drugim naj omenim vsaj nekaj znanih
štipendistov: Jernej Kopitar, France Prešeren, Fran Miklošič, Simon
Jenko, Ivan Tavčar, Ivan Prijatelj, Oton Župančič, Henrik Tuma, Hinko
Smrekar, Maks Gaspari ...
Lipov list - December 2019