Revija Lipov List 12/2021

DECEMBER 2021 Poštnina plačana

pri pošti 1102 Ljubljana

dobre zgodbe v slovenskem turizmu

Terapevtski gozdni turizem

Drevesa prihodnosti

Gozdni vrtci in šole

Mladi turistični vodniki in kuharji

Ustvarjamo kulinarične zgodbe!

T E Č A J I | I Z O B R A Ž E V A N J A | D E L A V N I C E

Izvajalci tečajev, izobraževanj in delavnic so vrhunski strokovnjaki na področju

kulinarike. Svoja znanja preizkušajo na mednarodnih tekmovanjih in dosegajo

zavidljive rezultate.

N A J E M P R O S T O R O V | T E A M B U I L D I N G I

V kolikor si želite sami podajati znanje in izkušnje, pa nimate primernega prostora, vam je na voljo

sodobno opremljena kuhinja, z vsem potrebnim kuhinjskim in strežnim inventarjem.

Po vaši želji lahko naše društvo zagotovi strokovnjaka, ki tečaj, delavnico, teambuilding tudi vodi.

D O D A T N E I N F O R M A C I J E S O N A V O L J O N A

W W W . K U H A R J I S L O V E N I J E . S I

Društvo kuharjev in slaščičarjev Slovenije | Dimičeva 13 | 1000 Ljubljana | SI25191179 | info@kuharjisloveniije.si

Izobraževalni center DKSS | Ekslerjeva 8 | 1241 Kamnik

KAZALO

INTERVJU4–6

Darija Cvikl: Slovenija je idealna za razvoj terapevtskega

gozdnega turizma

GOZD IN LJUDJE 7-33

Gozdna učilna stoji

Kjer se narava in gozdovi ponujajo kot na dlani

Po poti štirih slapov

Medvedkova pot – doživetje za otroke

Naša okolica – vselej nas učiš!

Zeleno bogastvo Šentjanža z okoliškimi griči

Prizemljeni in ukoreninjeni kot debla v gozdu

Gozdna kopel

O mreži gozdnih vrtcev in šol Slovenije

Pokaži, kje imaš daljinca!

Prihodnost gozdov

Podnebje se spreminja – in parki z njim

Lipa kot simbol slovenstva in slovenske krajine

O prazničnem drevesu

POTEPANJA34–35

Po poteh goriškega slavčka

TZS36–39

Mladi so v kulinariki zelo ustvarjalni

Mladi turistični vodnik

AKTUALNO40–42

TZS prejela nagrado Naša Slovenija

Podarite del svoje dohodnine TZS

Čezmejno sodelovanje v partnerstvu Interreg Italia-Slovenija

Fotografija: Robert Kužnik, Studio Zibka

Prihodnja številka Lipovega lista bo izšla v prvi polovici

februarja. Sporočila o novostih na območju delovanja

vašega društva najpozneje do 10. januarja 2022 pošljite na

elektronski naslov: info@turistična-zveza.si, napovedi

prireditev pa pridno vpisujte na našo spletno stran.

UVODNIK

Drage bralke, spoštovani bralci!

Ali ste vedeli, da imamo na svetu

približno tri bilijone dreves? Pri nas, v

Sloveniji, imamo na srečo celo kar 71

različnih avtohtonih drevesnih vrst,

česar nima nobena država v Evropi.

Imamo kar dve zaščiteni drevesni

vrsti: tiso in božje drevce, povrhu pa

tudi najvišje avtohtono drevo v

Evropi. S tem laskavim nazivom se

kiti Sgermova smreka, ki je visoka kar

62 metrov. Kot iz rokava mi je vse te podatke v pogovoru natresel Jože

Prah, predsednik sveta za turizem pri Turistični zvezi Slovenije, ki pri

nas že slabi dve desetletji orje ledino na področju turizma v gozdnem

prostoru.

Na neprecenljivo bogastvo gozda je opozarjal, še preden smo se –

tudi v luči epidemije koronavirusa – bolj kot ne vsi po vrsti začeli

zavedati, da sta gozd in narava pravzaprav naša edina rešitev. Sta

»naša poslednja svoboda, prostor zdravja in novih spoznanj, kjer se

lahko odmaknemo od vseh motečih dejavnikov,« poudarja gozdni

pedagog Boštjan Hren.

V današnji družbi, v kateri vedno bolj prevladuje tehnologija, se

včasih zdi, da se svet premika prehitro. Gozdovi lahko zagotovijo

protistrup z veliko priložnosti za upočasnitev, počitek in pobeg.

Drevesa in gozdovi so bistveni za človekov obstoj na zemlji. So naša

preteklost, sedanjost in prihodnost. Od črpanja kisika do ustvarjanja

delovnih mest, gozdovi nas ohranjajo v dobrem zdravju, izboljšujejo

naše počutje in so pomemben vir preživetja po vsem svetu.

Preživljanje časa v gozdu zmanjšuje raven kortizola in stresnega

hormona DHEA, zaradi česar se počutimo bolj umirjene in sproščene,

je v raziskavi dokazala Darija Cvikl, ki je prepričana, da je Slovenija

idealna država za razvoj terapevtskega gozdnega turizma. Poleg

zmanjšanja stresa gozdovi imunskemu sistemu pomagajo tudi na

druge načine. Ko smo v gozdu, vdihavamo fitoncide, ki jih drevesa

oddajajo, da se zaščitijo pred mikrobi in žuželkami. Preživljanje časa v

gozdu zmanjšuje tudi možnost visokega krvnega tlaka, kožnih

bolezni in težav s srcem.

Seveda imajo gozdovi že od nekdaj zdravilne lastnosti, kar so dobro

vedeli naši predniki, ki so tam nabirali zdravilne zeli in počeli še

marsikaj drugega. V 1800 letih so zdravniki v Nemčiji in ZDA ustanovili

gozdne centre za zdravljenje ljudi s tuberkulozo, takšna in drugačna

zdravilišča pa so v ter ob gozdovih odpirali tudi v nekdanji Jugoslaviji.

Dober primer je nekdanje klimatsko zdravilišče v Gozdu Martuljku.

Meni osebno gozd pomeni dom. Spominja me na brezskrbno

otroštvo, saj smo se v hósti – kar je lepa slovenska beseda za gozd, ki

jo dandanes uporabljajo le redki – kot kratkohlačniki potepali od

jutra do večera. Igrali smo se Indijance, skrivalnice, zgradili smo si

hišico na drevesu in imeli bližnja srečanja z živalskimi in rastlinskimi

vrstami. Danes bi rekli, da smo imeli svoj gozdni vrtec in šolo!

Tudi božično smreko smo si posekali kar sami, kar se z današnjega

zornega kota sliši naravnost bogokletno. Seveda tudi vam privoščimo

božične in novoletne praznike z vonjem po gozdu, vendar po legalni

poti. Na Zavoda za gozdove Slovenije poudarjajo, da je z okoljskega

vidika najbolj primerno naravno, v Sloveniji pridelano okrasno

drevesce z ustrezno oznako.

Že naši predniki so ob zimskem solsticiju v dom prinašali zimzelene

rastline, ki simbolizirajo zmago življenja in svetlobe nad smrtjo in

temo. Naj v tem prazničnem času tudi v vaša življenja posije svetloba!

Polona Frelih,

urednica

3

Kazalo / Uvodnik

4

Intervju

Darija Cvikl je predavateljica na Višji šoli za gostinstvo turizem in

velnes na Bledu.

Darija Cvikl:

Slovenija je

idealna za

razvoj

terapevtskega

gozdnega

turizma

Darija Cvikl, predavateljica na Višji šoli za gostinstvo, velnes in turizem na Bledu, si že od leta 2015 prizadeva

za institucionalizacijo gozdnega turizma v Sloveniji. Je prva, ki se je znanstveno lotila opredelitve gozda

kot turistične destinacije in utemeljitve modela turistične privlačnosti gozda. V Kranjski Gori je letos vodila

raziskavo, v kateri so z medicinsko vodenimi meritvami dokazali blagodejne učinke gozda na turista. Rezultati

so bili izjemno pozitivni. »Ni zaman, ko pravijo, da se v gozdu skriva panacea, zdravilo za vse bolezni,« je bila v

intervjuju jasna Cviklova.

V svoji doktorski disertaciji na FTŠ Turistica ste se

posvetili preučevanju turističnih potencialov gozda.

Zakaj ravno gozd?

Ker je naše največje bogastvo in naravni turistični kapital, ki še zdaleč

ni valoriziran niti sistemiziran. Če ga samo primerjamo z Obalo, kjer je

obalni turizem zelo razvit na slabih 47 tekočih km, ima gozd

neprimerno večji potencial, saj meri 1.176.754 ha oz. 11.176 km2.

Tudi zato, ker je najbolj popoln osnovni ekosistem, saj nudi vse

ekosistemske storitve.

Nam lahko zaupate nekaj najzanimivejših izsledkov

raziskave?

V raziskavo je bilo vključenih 50 polnoletnih prostovoljcev, ki so z

dvodnevno nastanitvijo v Kranjski Gori pridobili status turista. V času

bivanja so bili deležni gozdnih terapij, ki so jih izvajali certificirani

gozdni terapevti. Pred in po izvedbi terapij smo izmerili njihove

telesne in psihološke odzive; srčni utrip, tlak, raven kortizola in

stresnega hormona DHEA, PHI – pembrton happiness index in test

SPANE. Z rezultati smo zaznali nižjo raven stresa, tlaka in splošno

boljše počutje.

Stresni hormon kortizol se je po terapiji v povprečju

znižal za kar 7 odstotkov, indeks hormona DHEA pa za

kar 26 odstotkov.

Stresni indeks je meril kolega prof. dr. Samo Kreft s Fakultete za

farmacijo Ljubljana, član strokovne skupine in specialist za

fitofarmacijo. Cvetka Avguštin, dr. med., spec. interne in socialne

medicine, pa je kot predstavnica medicinske stroke v timu skrbela za

izvedbo gozdnih terapij. Strokovni tim je skupaj s skrbnikom

destinacije Kranjska Gora in njenim direktorjem Blažem Vebrom

opredelil izhodišča raziskave. Izreden posluh za raziskavo je izkazal

župan Janez Horvat, pa tudi Dominik S. Černjak iz Jasna Chalet

Resorta in Alenka Nečemer iz Garni hotelaTriglav.

Gozd Martuljek je dolga leta veljal za klimatsko

zdravilišče, vendar mu s turističnega in zdravstvenega

vidika do sedaj nismo namenjali večje pozornosti.

V Gozdu Martuljku je v Jugoslaviji v petdesetih letih prejšnjega

stoletja deloval mladinski zdraviliški center Franca Rozmana Staneta.

Ugotavljamo, da gre za premišljen projekt, saj se njegova umestitev v

prostor ravno na višini od 400 do 800 metrov, kjer ima zdravilna

srednjegorska klima v kombinaciji z biotropnimi učinki gozda

blagodejne učinke na pljuča, vegetativni živčni sistem, tradicionalne

indikacije blažilnih učinkov klime veljajo za srčne bolezni, bolezni

ožilja, hipertonijo idr.

Ni zaman, ko rečejo, da se v gozdu skriva panacea, čudežno zdravilo

za vse bolezni na svetu!

Sodeč po izsledkih vaše raziskave lahko zaključimo, da

je gozd vplival na turiste blagodejno in je potemtakem

kot nalašč za obiskovalce s stresnimi poklici.

Res je – in tukaj smo pri potencialu gozda, ki ga je treba jemati resno.

Slovenija ima idealne pogoje za razvoj terapevtskega gozdnega

turizma. Z raziskavo v Kranjski Gori smo dokazali zdravilno in

blagodejno moč, ki ga ima gozd na turista. Rada bi poudarila, da so

zdravilne že hlapne snovi oziroma fitoncidi, ki jih imenujemo tudi

naravni antibiotiki ali zračni vitamini.

Slovenski odločevalci morajo vzeti te izsledke zares, ne samo moje,

Lipov list - December 2021

ampak tudi svetovne, sicer bomo zamudili priložnost, da postanemo

vodilna svetovna turistična gozdna destinacija v tem segmentu.

Samo poglejmo Nemčijo, kjer so že leta 2016 na več kot 150 hektarjih

gozda odprli novo turistično destinacijo – zdravilni gozd Heringsdorf.

Z letošnjim letom so odprli še otroški zdravilni gozd, v katerem

izvajajo terapije za mlade, ki so zasvojeni z digitalnimi napravami,

družabnimi omrežji itd.

Kako opredeliti gozdni turizem in kje je poleg Nemčije

najbolj razvit?

Gozdni turizem je vrsta turizma, ki se izvaja bodisi v gozdu bodisi v

njegovi bližini in sodi v zvrst turizma v naravnem okolju. Temelji na

naravnih in izvedenih danostih gozda, ki služijo zadovoljevanju

turističnih potreb. Seveda mora biti v igri valorizacija naravnih virov in

izvajanje turistične dejavnosti, ki prinaša prihodek. Ker imamo v

Sloveniji toliko gozda, je celotna Slovenija idealna za strateško

usmeritev v gozdni turizem.

V svetu se naglo razvijajo turistični gozdni produkti, kot so terapevtske

gozdne poti. Na primer na Japonskem so od leta 2004 do danes

registrirali kar 59 terapevtskih baz, na Kitajskem pa so si za obdobje

med letoma 2015 in 2020 zastavili načrt postavitve 500 gozdnih

terapevtskih baz. Ne gre spregledati Kalifornije, kjer je bila leta 2011

ustanovljena INFOM, Mednarodna skupnost za naravno in gozdno

terapijo. Na univerzi Die Ludwig-Maximilians-Universität v Münchnu

se na katedri za javno zdravje, na oddelku za medicinsko klimatologijo,

raziskovalno ukvarjajo z gozdno terapijo. Pri nas z institucionalnega

vidika ne gre tako kot pri Nemcih, Kitajcih in Japoncih, čeprav imamo

zelo urejeno gozdno infrastrukturo.

Za to pa so verjetno zaslužni gozdarji?

Gozdarji so izjemno prizadevni in strokovni na svojem področju. A

vendar morajo obvladovati kar 17 funkcij gozda, od katerih so

nekatere izredno v porastu, kakor na primer turistična funkcija.

Kar zadeva turistično rabo, imajo običajno največ opravka z

devastacijo ravno gozdne infrastrukture in biodiverzitete. Zato ne

čudi, da turizem zgrešeno obravnavajo kot grožnjo. Pojavljajo se

očitki, da bo v gozdu spet ogromno tabel, da turistične aktivnosti

posegajo v lastninsko pravico lastnikov gozdov, poraja se navzkrižje

interesov med deležniki ali med različnimi rabami gozda in

podobno.

To miselnost je treba preseči. Čas je, da nehamo podcenjevati

razvoj socio-kulturnih vrednot v turistične namene, kajti ta tržni

segment je povsod po svetu v izrednem porastu. Aplikativnost

konvencionalnih in nekonvencionalnih turističnih aktivnosti je

izredno velika, kar je dokazala tudi raziskava, ki sem jo izvedla

leta 2018 in v katero je bilo vključenih 333 turistov iz kar 26.

držav.

Treba je preseči nesoglasja, saj gre za turizem, ki je na pohodu, tudi

zaradi covidnih razmer. V takšnih okoliščinah pa se ne smemo

prikloniti populističnemu ravnanju. Tudi ni smotrno ukrepati le

korektivno, ampak sistemsko usmerjeno in vzgojno, na načelih

ekoremediacije, upoštevajoč turistično in gozdarsko stroko.

Med drugim se gozdarji že dolgo ukvarjajo tudi z

gozdno pedagogiko, v Sloveniji pa imamo tudi mrežo

5

Intervju

V gozdu se skriva zdravilo za vse bolezni, je jasna Cviklova.


6

Intervju

gozdnih vrtcev. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Čistka 10. Približujejo gozd otrokom in odraslim ter tako gradijo

primeren odnos do gozdnega okolja ter skrbijo za pridobivanje

formativnih znanj.

V covidnih časih je prišlo do zelo neorganizirane hoje v

gozd. Se vam ne zdi, da bi moralo biti to bolj usmerjeno?

Seveda. Pri zagotavljanju obvladljive prostorske nosilnosti in usmerjanju

obiska bi bilo treba po mojem mnenju angažirati populacijo

prostovoljcev, na primer starejše ljudi, ki so postali v času epidemije

osamljeni. Njihovo delovanje bi osmislili z dejstvom, da gre za zdravilno

aktivnost, vse skupaj pa bi temeljilo na načelu mentorstva. To bi lahko

počeli z roko v roki s turističnimi društvi, ki jih ni malo, in ob podpori

države. Če malo pretiravam, lahko rečem, da bi lahko skoraj vsaka

slovenska vas imela svojo terapevtsko gozdno bazo.

Na ta način bi lahko podžgali tudi notranji ogenj in primerno revitalizirali

naša Turistična društva (TD). Niso vsa bogata in močna, pač pa se

marsikje borijo za preživetje, težko pritegnejo mlade in ogromno

izvedenih aktivnosti temelji na prostovoljstvu. Menim, da je nastopil

čas, da to država prepozna in nagradi, saj gre za vzdrževanje in

ohranjanje naravne in kulturne dediščine v vodilni gospodarski panogi.

Zadnja tri leta se ukvarjam s tem, kako mlade pritegniti k trajnostnemu

delovanju v sklopu lokalnega okolja in kraja, v katerem živijo. To je

zagotovo eden od izzivov, s katerimi se bomo ukvarjali v prihodnje.

S tem namenom sem tudi sprejela članstvo v komisiji za tematske

poti pri Turistični zvezi Slovenije, saj si želim biti bolj aktivna ravno v

osmišljanju delovanja na tej ravni.

Kako pa dejstvo, da je gozd v zasebni lasti, vpliva na

prizadevanja za uveljavljanje gozdnega turizma?

Res je skoraj vsak četrti državljan Slovenije lastnik ali solastnik gozda,

vendar menim, da je gozd prostor ne le številnih interesov, temveč

tudi priložnosti – med drugim tudi za lastnike gozdov, ki bi zagotovo

znali tvorno sodelovati tudi pri razvoju gozda kot destinacije, če bi ta

potekal uravnoteženo, v skladu z ekoremediacijskimi načeli in ne bi

temeljil le na želji po dobičku.

Nam lahko zaupate kakšen konkreten projekt za mlade,

s katerim se trenutno ukvarjate?

Z Mednarodnim centrom za ekoremediacije FF UM razvijamo učni

program GIS v turizmu, s katerim bodoči turistični strokovnjaki

razvijajo digitalno pismenost. Med drugim se učijo uporabe satelitskih

posnetkov in baz podatkov za prepoznavanje turističnega potenciala,

umeščanje turističnih dejavnosti v prostor, monitoring turistične

infrastrukture ter izdelavo večnamenskih kart.

Besedilo: Polona Frelih

Fotografije: Osebni arhiv

Darija Cvikl v družbi Amosa M. Clifforda, utemeljitelja ANFT certifikata.


skrbno z gozdom

Gozdno cvetje, gobe, plodovi in mah so nujni

za ìvljenje gozda, zato je nabiranje

omejeno s predpisi. Ne uni~uj rastja,

gob, mahu. Okrasna drevesca za praznike

kupujmo na trgu in pazimo, da bodo opremljena

s plombo - nalepko, kot dolo~a predpis.

skrbno z gozdom

Majhna in velika drevesa

ter grmi so ìva bitja,zato jih spo{tuj

in ne po{koduj.

skrbno z gozdom

Gozdno cvetje, gobe, plodovi in mah so nujni

za ìvljenje gozda, zato je nabiranje

omejeno s predpisi. Ne uni~uj rastja,

gob, mahu. Okrasna drevesca za praznike

kupujmo na trgu in pazimo, da bodo opremljena

s plombo - nalepko, kot dolo~a predpis.

Ogenj uni~i drevesa, druge rastline

in ìvalski svet, zato je v gozdu

prepovedano kuriti.

Smeti in odpadki ne spadajo v gozd.

Pospravi jih za seboj in odnesi v smetnjak

oziroma na urejeno odlagali{~e.

Ogenj uni~i drevesa, druge rastline

in ìvalski svet, zato je v gozdu

prepovedano kuriti.

skrbno

z gozdom

skrbno

z gozdom

skrbno z gozdom skrbno z gozdom skrbno z gozdom


Pe{ poti v gozdu nas vodijo in nam

odstirajo zanimivosti iz zakladnice narave.

Uporabljaj jih in ne hodi po brezpotjih.

Kaìpote, Pe{ poti oznake, v gozdu ograje, nas mostove, vodijo in klopi nam

in odstirajo druge naprave zanimivosti ohrani iz zakladnice nepo{kodovane narave.

Uporabljaj za vse jih obiskovalce in ne hodi gozda. po brezpotjih.

Kaìpote, Pe{ poti oznake, v gozdu ograje, nas mostove, vodijo in klopi nam

in odstirajo druge naprave zanimivosti ohrani iz zakladnice nepo{kodovane narave.

Uporabljaj za vse jih obiskovalce in ne hodi gozda. po brezpotjih.

Kaìpote, oznake, ograje, mostove, klopi

in druge naprave ohrani nepo{kodovane

za vse obiskovalce gozda.

Vo`nja je v gozdu dovoljena le po cestah,

~e poseben znak tega ne prepoveduje.

Ne parkiraj vozila kjer koli ampak vpra{aj

Vo`nja za dovoljenje v gozdulastnika dovoljena zemlji{~a. le po cestah,



Vo`nja za dovoljenje v gozdulastnika dovoljena zemlji{~a. le po cestah,



za dovoljenje lastnika zemlji{~a.

Gozdne ìvali so zelo pla{ne in se

pred ~lovekom umaknejo.

Nevznemirjaj jih s hrupom.

Gozdne Psa vodi ìvali na so vrvici. zelo pla{ne in se



Gozdne Psa vodi ìvali na so vrvici. zelo pla{ne in se



Psa vodi na vrvici.

Voda je dragocena. Gozd jo ~isti,

zadrùje in nam jo pomaga ohranjati pitno.

Sodeluj pri tem tudi ti, in ne spu{~aj

v vodo Voda alije gozdna dragocena. tla {kodljivih Gozd jo ~isti, snovi.



v vodo Voda alije gozdna dragocena. tla {kodljivih Gozd jo ~isti, snovi.

Lepota pokrajine, možnosti za gibanje in dejavnosti,

blagodejni vpliv na okolje in les so dobrine gozda, ki bi se

jih prav zavedli šele, ko gozda in njegovega dobrodejnega

delovanja v našem okolju ne bi bilo več. S to zgibanko


želimo gozdarji opozoriti obiskovalce na primerno


obnašanje v gozdu, na spoštovanje in občudovanje


njegovih lepot in skrivnosti.















v vodo ali gozdna tla {kodljivih snovi.

Bodi prijatelj/ica gozdu. Opazuj in spoznavaj ga z vsemi

čutili. Upoštevaj tudi druga navodila za primerno obnašanje

v naravi, ki jih vidiš na informativnih tablah na gozdnih

učnih in drugih tematskih poteh, v zavarovanih območjih

Bodi prijatelj/ica gozdu. Opazuj in spoznavaj ga z vsemi

ali ti jih povedo gozdarji.

čutili. Upoštevaj tudi druga navodila za primerno obnašanje

Upoštevaj v naravi, tudi ki jih naslednje vidiš informativnih predpise: tablah na gozdnih

Zakon učnih o in gozdovih drugih tematskih (Ur. list RS poteh, številka v zavarovanih 30/93 s spr. območjih

Bodi prijatelj/ica gozdu. Opazuj in spoznavaj ga z in vsemi dop.),

Pravilnik ali ti jih o povedo varstvu gozdarji.

čutili. Upoštevaj gozdov tudi druga (Ur. navodila list RS številka za primerno 92/2000, obnašanje

Uredba o varstvu samoniklih gliv (Ur. list RS številka

Upoštevaj v naravi, tudi ki jih naslednje vidiš informativnih predpise: tablah na gozdnih

57/98), Uredba o prepovedi vožnje naravnem okolju

Zakon učnih o in gozdovih drugih tematskih (Ur. list RS poteh, številka v zavarovanih 30/93 s spr. območjih in dop.),

(Ur. list RS številka 16/95 s spr. in dop.), Zakon o

Pravilnik ali ti jih o povedo varstvu gozdarji. gozdov (Ur. list RS številka 92/2000,

ohranjanju narave (Ur. list RS številka 96/2004), Zakon


o divjadi Upoštevaj in lovstvu tudi naslednje (ur. list RS predpise: številka 16/2004, 35. člen).

57/98), Uredba o prepovedi vožnje v naravnem okolju

Zakon o gozdovih (Ur. list RS številka 30/93 s spr. in dop.),

Naj (Ur. bo list gozd RS ob številka tvojem 16/95 odhodu s spr. takšen, in dop.), Zakon o

Pravilnik o varstvu gozdov (Ur. list RS številka 92/2000,

kot ohranjanju je bil ob tvojem narave prihodu. (Ur. list RS številka 96/2004), Zakon


o divjadi in lovstvu (ur. list RS številka 16/2004, 35. člen).

57/98), Uredba o prepovedi vožnje v naravnem okolju

Naj (Ur. bo list gozd RS ob številka tvojem 16/95 odhodu s spr. takšen, in dop.), Zakon o

kot ohranjanju je bil ob tvojem narave prihodu. (Ur. list RS številka 96/2004), Zakon

o divjadi in lovstvu (ur. list RS številka 16/2004, 35. člen).

Naj bo gozd ob tvojem odhodu takšen,

kot je bil ob tvojem prihodu.

• Izdal Zavod za gozdove Slovenije • Besedilo: Tone Lesnik in sodelavci

• Ilustracije in oblikovanje: Marijan Močivnik, Studio Ajd • Tisk: Tiskarna Ljubljana • 2005





8

Gozd in ljudje

Gobarja v gozdu

Gozdna učilna stoji

Gozd pokriva skoraj 60 odstotkov površine Slovenije in je temelj

paradigme o trajnostnem pogledu na življenje in krožnemu

gospodarstvu. Dnevno smo soočeni z njegovimi proizvodnimi

vlogami, se pravi z lesno, lovno in nabiralniško, manj pa z okoljskimi

in socialnimi vlogami, ki se nas navidezno manj dotikajo, a niso nič

manj pomembne, kot je denimo les. Pogosto jih težje zaznamo ali

jih celo ne želimo videti. In prav ta skriti del gozda spoznavamo v

Gozdni učilni, pod katero lahko obravnavamo vse: od turizma v

gozdnem prostoru, gozdne pedagogike, živali, gozdne sadeže …

Otroci, mladostniki in starejši na licu mesta spoznavajo različne

funkcije in naloge, tako kot tudi vrednost gozda.

Vodeni obiski gozda izboljšajo odnos ljudi do gozda in njihovo

znanje o gozdu ter oživijo vsa čutila (sluh, vid, tip, okus). Pri gozdni

pedagogiki je učenje posredovano z neposredno in posredno

Otroci v gozdu

zaznavo, ki vsebuje učenje z delom – s srcem in glavo. Prek bogato

doživetega učenja se posredujejo znanja o funkcijah in pomenu

gozda. Na ta način v javnosti vzbudimo čut za odgovorno ravnanje

z gozdom in izpostavimo povezanost gozda z okoljskega,

ekonomskega in socialnega pogleda.

Gozd je zelo primeren prostor za prikazovanje interdisciplinarno

povezanih načinov dela (kemija, fizika, geologija, meteorologija,

pedologija, hidrografija, botanika, zoologija itn.). Življenje, ki je

blizu naravi, je dober primer razumevanja stabilnosti in

(dolgotrajne oz. stalne) porabe naravnih virov. Gozdna šola zna

tehtati med vrednotami in trenutnimi načini delovanja. Ljudje

imajo posebno čustven in simbolni interes do gozda, kar je še ena

prednost gozda oziroma drevesa kot medija za izobraževanje.

Simbioza z gozdom omogoča vseživljenjsko učenje in

medgeneracijsko druženje.

Turizem v gozdnem prostoru

Gozdna učilna v svoji osnovi odlično zagovarja turizem v gozdnem

prostoru. Gozdni turizem v naravnem okolju je turistična zvrst, ki

temelji na trajnem, integrativnem in večnamenskem gospodarjenju

z naravnimi in izvedenimi danostmi gozda in gozdne pokrajine. Je

tudi del krožne bioekonomije, ki omogoča doseganje ekonomskih

in neekonomskih učinkov pri zadovoljevanju potreb turistov,

obiskovalcev in ostalih uporabnikov ter lastnikov gozdov. Gozdni

turizem v naravnem okolju zahteva poznavanje naravnega okolja s

strani domačinov in obiskovalcev. Za trženje naravnih potencialov

je nujno ozaveščeno sodelovanje vseh ustreznih zainteresiranih

strani, na eni strani lokalno-regionalnih služb, državnih organov,

turističnih društev, organizacij in zainteresirane javnosti z močnim


strokovno-političnim vodstvom, kar je zagotovilo za paradigmo

široke – vsestranske udeležbe za doseganje soglasij pri delovanju

ter z lastniki gozdov.

Slovenski še naravno ohranjeni prostor predstavlja čudovit vir in

naravni kapital za razvoj turizma ter za oblikovanje celovitih

turističnih produktov, ki lahko zajemajo tako kakovostno

doživljanje kot izobraževanje, tako v dojemanju narave in okolja

kot tudi kulturne in naravne dediščine. Seveda je potrebna

kulturna povezava z naravo, gozdom, okoljem v sozvočju s

socialnim kapitalom, ki ga nudi okolje, ter lastniki gozdov kot

aktivnimi nosilci vsebin, pristopov in trženja.

Obsežna še naravno ohranjena območja, ki na malem prostoru

ponujajo izjemni mozaik raznolikosti, so za celotno Slovenijo velik

izziv, priložnost in tržna možnost.

Trajnostni razvojni cilji evropskega turizma so: trajnostne aktivnosti

in razvoj, trajnostni vzorci povpraševanja in trajnostni vzorci

ponudbe (trajnostna oskrbna veriga in trajnostni razvoj destinacij).

dopustiti v gozdu rekreativno nabiranje gob, plodov, čebelarjenje

in lov. Izjema so le dejavnosti, ki prinašajo dobiček s področja

turizma in rekreacije, oz. če se lastnik profesionalno ukvarja z

nabiranjem plodov in njihovo prodajo. V tem primeru mora

obiskovalce o tem obvestiti z oznakami v gozdu.

Zaživeti sožitje narave in sočloveka v podeželski skupnosti, s

podeželani, ob večerih, pesmi in ognju, grabljenju sena in pišu

gozdnega vetra, je izziv. Mar ne?

Potopimo se v gozd!

Besedilo: Jože Prah

Fotografije: STO in Shutterstock

9

Gozd in ljudje

Turistična raba je mogoča skoraj v vseh gozdovih, v 4,9 odstotka

slovenskih gozdov pa sta zaradi bližine naselij in turistično zanimivih

predelov zelo poudarjeni rekreacijska in turistična funkcija.

Treba je dati večji vpliv lastnikom gozdov, ki lahko v soglasju z

raznimi razvojnimi inštitucijami podajo najkakovostnejše vzdržne

in zanimive produkte. V Sloveniji je skoraj 80 odstotkov gozdne

površine v zasebni lasti in lastnikov je nekaj več kot 413 000,

gozdovi pa so prosto dostopni ne glede na lastništvo. Lastnik

mora omogočiti prost dostop sprehajalcem, prav tako mora

Pot med krošnjami na Pohorju


10

Gozd in ljudje

Fitnes v Dobravi s Pohorjem v ozadju

Kjer se narava in gozdovi

ponujajo kot na dlani

Turistično društvo Slovenj Gradec je eno od petih tovrstnih društev

na območju Mestne občine Slovenj Gradec oziroma eno od šestih

v Mislinjski dolini, je največje in najstarejše delujoče društvo v tem

prostoru.

Začetki njegovega delovanja segajo v prvo polovico prejšnjega

stoletja, natančneje v leto 1928, ko sta bila uradno zabeležena

ustanovitev in delovanje Olepševalnega tujsko prometnega

društva Slovenj Gradec.

»Mestece med gorami – kakor otrok v materinem naročju počivaš v

soteski med Pohorjem in Uršljo goro. Gore te varujejo, gorske vode,

Mislinja in Suhodolnica ti pojo pesem uspavanko.« Tako je o Slovenj

Gradcu nekoč zapisal Franc Ksaver Meško (1874–1964), pisatelj in

župnik na Selah pod Uršljo goro.

In res je naše mesto obdano s hribi in gozdovi, na vzhodu nas pozdravlja

Pohorje, na zahodu mogočna Uršlja gora, na južnem obrobju mesta se

raztezajo nižinski gozdovi Dobrave, proti severu hribovje Gmajne,

primestni gozdovi se kot park raztezajo z roba urbanega dela v vse

smeri, narava in gozdovi se nam ponujajo kot na dlani.

Že pred leti smo člani TD SG prepoznali naše naravne danosti, opazili

smo želje in potrebe domačinov po gibanju v naravi.

V zadnjih letih je glavna dejavnost našega društva prispevati k

izboljšanju razmer na področju urejenosti okolja, prispevati k

pospeševanju razvoja turizma – predvsem na področju pohodništva –,

ohranjanju kulturne in etnološke dediščine, izobraževanju in

osveščanju prebivalcev naše občine o pravici in dolžnosti živeti v

zdravem in urejenem okolju.

Glasbeni koncert na prostem

Fitnes v naravi

Veseli nas, da smo v tem obdobju lahko pričeli razvijati primestne

gozde Dobrave v rekreativne namene, da smo uredili prvi fitnes v

naravi v MO SG, temu smo dodali še igrala za najmlajše ter klopi in


mize za posedanje v senci nižinskih gozdov, vse pa zdaj služi kot

prostor za rekreacijo, počitek in medgeneracijsko druženje. V

neposredni bližini smo uredili še manjši vodni biotop ter nekaj

učnih panojev za najmlajše obiskovalce. Na zahodnem delu gozdov

Dobrave smo na prej zapuščeni in neurejeni površini uredili poligon

za hojo po vrvi, kjer se mladi urijo v svojih spretnostih. Pri svojih

aktivnostih se že vrsto let močno navezujemo na gozd,

obiskovalcem ga želimo še bolj približati, jih seznaniti z razvojem in

s pomenom gozda, njegovo zgodovino in številnimi možnostmi za

kakovostno preživljanje prostega časa v primestnih gozdovih.

Urejenost naših pohodniških poti, rekreacijskih površin in počivališč

v neposredni bližini mesta – pa tudi tistih bolj oddaljenih – je dobila

še dodatni pomen v času korone, ko so ljudje manj potovali, se več

zadrževali doma in v bližnji okolici ter se podajali na sprehode po

naših primestnih gozdovih.

11

Gozd in ljudje

Vsekakor smo v preteklih letih z aktivnostmi društva pomembno

prispevali k urejenosti kraja in pridobili tudi številna priznanja in

odlikovanja za urejenost kraja. Med temi smo lahko poleg številnih

priznanj Turistične zveze Slovenije najbolj ponosni na zlato

priznanje Entente Florale v letu 2015.

V vseh teh letih smo člani Turističnega društva Slovenj Gradec

organizirali številne dobro obiskane prireditve in dogodke, s tem

popestrili dogajanje v kraju in pomembno prispevali k dvigu

kakovosti življenja v Mestni občini Slovenj Gradec.

V naša prizadevanja za varovanje narave in okolja vključujemo vse

generacije.

Morda se nekateri premalo zavedajo, na kako lepem in zanimivem

koščku našega planeta živimo, nekoliko bolje smo to spoznali v

času korone, ko je bilo vse več ljudi 'prisiljenih' odkrivati svojo

bližnjo in daljno okolico ter zanimivosti naše dežele.

Za otroke je v Slovenj Gradcu dobro poskrbljeno.

Prav je, da smo ponosni na naša urbana središča, podeželje, na

kulturno, zgodovinsko in etnološko izročilo naše doline, širše

koroške krajine in celotne Slovenije. Potrudimo se, da te lepote in

neokrnjeno naravo prepustimo tudi našim zanamcem, še prej pa jo

na okolju, domačinom in obiskovalcem prijazen način ponudimo

na ogled še ljudem, ki znajo ceniti te naše vrednote.

Besedilo: Peter Cesar, Turistično društvo Slovenj Gradec

Fotografije: Turistično društvo Slovenj Gradec

V primestnih gozdovih Dobrave so uredili tudi igrala.


12

Gozd in ljudje

Slap Bojanca

Slap Bojavnik

Po poti štirih slapov

Bohor je široko, v 20 km dolgem loku raztegnjeno pogorje, ki poteka v smeri vzhod-zahod in leži na sredini

območja med Savo ter izlivom Savinje in Sotle v Savo. Pretežen del pokrivajo gozdovi v pasu od 300 do 1024 m

nadmorske višine z najvišjim vrhom Velikim Javornikom.

Strma severna pobočja prekriva predvsem mešani gozd z veliko smrek

in jelk. Tudi geološko je Bohor nekaj posebnega in je skupaj z Orlico

najvzhodnejši podaljšek posavskih gub. Obod terciarne plasti nekoč

prostranega Panonskega morja se v osrednjem delu dopolnjuje z

paleozojskimi in mezozojskimi kamninami. Ozemlje ima zapleteno

tektonsko zgradbo, saj je del velikega Litijskega antiklinorija in Senovske

sinklinale in je razkosano s številnimi prelomi. Prav zato lahko na

območju Bohorja najdemo različne geološke pojave, med katerimi

slapovi sodijo med najslikovitejše. Vode se po južnem območju Bohorja

prebijajo skozi trden triasni dolomit, dolbejo v njem globoke soteske

ter ustvarjajo slapove in slapiče: Bojanco na Stranjskem potoku, Pekel

na Blanščici, Ubijavnik na Dobrovskem potoku in Bojavnik v Globokem

grabnu. Vse štiri slapove smo člani TD Senovo združili v lepi krožni poti.

Za ogled vseh slapov in ostalih naravnih zanimivosti si je najbolje

rezervirati cel dan, minimalno pa vsaj šest ur.

S parkirišča na Jablanci, kjer je standardno izhodišče za vse pohodniške

poti po Bohorju, se usmerimo zahodno v dolino do Dobrovskega

potoka. Ob sotočju Dobrovskega potoka in Blanščice se usmerimo

severno ter ob Stranjskem potoku nadaljujemo do prvih oznak za slap

Bojanca (Bojaunca). Sledimo oznakam. Na najtežjih delih so nam v

pomoč jeklenice. Kmalu nas ob poti preseneti 'lačni studenec', saj že

nekaj požirkov te vode povzroči lakoto in kruljenje v želodcu.

Opazujemo in občudujemo balvane, ki so za to območje neobičajni,

vidimo ostanke oglarskih kop, prisluhnemo petju ptic ter občudujemo

bogastvo rastlinskega sveta. Šumenje voda, ki padajo čez kaskade in

skočnike, je vse močnejše in kmalu se odpre pogled na prvi slap na naši

poti – Bojanco. Voda strmo pada čez ozko skalno pregrado in ustvarja

14,80 m visok slap ter čudne zajede in grebene. Ljudska domišljija je

vodni ustvarjalnosti napletla svojo razlago in dala temu delu slapove

poti ime Bojanca. Če se postavimo v pravilen položaj nasproti slapa, se

nam v skalah na desni strani tik ob vodi pokaže obraz. Še malo

domišljije – in legenda je tu.

Legenda o Ajdovski deklici

»Nekega dne je ajdovska deklica zamaknjeno hodila po čudovitih

jasah in senožetih Bohorja. Zaradi neprevidnosti je ob robu jase

izgubila iglo, ki se je zapičila v bližini slapa Pekel. Ko je povedala

mami, kaj je storila, jo je ta kaznovala. Vsako jutro je morala očistiti

'peči', a umiti se ni smela. Ker je želela biti deklica lepa, se je skrivaj

odpravila k slapu Bojanca. Tam jo je zalotila mati in jo za kazen

pahnila v brezno – v skali pa je ostal njen obraz.«

Nadaljujemo po poti legende in se povzpnemo na višje ležeči travnik.

Odpre se nam čudovit pogled na Stranje, Bohor, zajeselske in zaloške

travnike. Držimo se desnega roba ter po poti nadaljujemo proti slapu

Pekel. Hoja po gozdu se zaključi s prihodom do potoka Blanščica.

Odpravimo se proti toku, mimo razvalin mlina in po desetih minutah

prispemo do čudovitega slapa. Ta je v preteklosti s svojim šumenjem

nudil zaščito tudi članom partizanske Tehnike Franceta Prešerna ali TV

27, ki je deset minut hoje nad slapom. Slap je večstopenjski. Najvišje je

dva metra in pol visok slapič s tolmunom, iz katerega se voda zlije prek

skalne pregrade 15 m globoko. Pod tem slapom teče Blanščica iz

plitvega skalnega tolmuna po zložni zasigani skalni pregradi in na

njenem robu pada v štirih pramenih globoko v tolmun. Stena je

bogato zasigana. Na štiri pramene razdeljeni slap se pri veliki vodi zlije

v enoten 17 metrov visok slap. Na desni strani opazimo osamelec v

obliki igle, omenjen v legendi o Bojanci. Okoli 15 m visoko dolomitno


iglo je voda s pomočjo tektonskih sil ločila od sosednjega skalovja in

odmikala odlomljeni del od skalne gmote.

Kraški svet v gozdu

Od Pekla se odpravimo nazaj proti mlinu in zavijemo levo navkreber. Lepo

označena pot nas privede do Ajdnih peči. Tu ima svet posebno podobo.

Med grbinami se okoli vasi vrste globoke kotlasto oblikovane vrtače. Precej

strmi travniški svet objema močno zaraščen listnati gozd. Kmalu pod

gozdno mejo je ob poti k Ajdnim pečem široka plitva vrtača, znanilka

kraškega sveta tudi v gozdu. Tam se v viseče pečevje odpira precejšen

spodmol, večinoma zasigan, delo pronicajoče vode. Vrnemo se po isti poti

ter nadaljujemo proti Ložicam. Od tu dalje sledimo oznakam, ki nas

privedejo do Ubijavnika, kjer si je Dobrovski potok vklesal pot v obliki črke

U. Ker se tu voda 'ubija', mu je ljudska domišljija nadela ime Ubijavnik.

13

Gozd in ljudje

Nekaj moči nam bo pobral dvig na zgornjo gozdno cesto, kjer nas

smerne puščice usmerijo proti Koči na Bohorju ali proti slapu Bojavnik.

Sledenje oznakam nas privede na Beli pesek, kjer je ob cesti kamnolom

Grabenske pečine in vrh Bojavnika. Ta se nežno spušča po skalah in

Dovškemu potoku prispeva enega izmed biserov v nizu naravnih lepot

in zanimivosti Bohorja. Območje slapu je močno razgibano. Tektonske

sile so na tem koncu lomile kamnino in pri stiskanju različno oblikovale

celotni prostor. Posebno spodnji del slapišča kaže podobo, kakršno bi

lahko povzročil močan potres. Z desne strani slapa, gledano proti

njemu, se scejajo studenčki in solzaji, ki nosijo precej raztopljenega

apnenca. Ta se useda po mahovju, nizkem rastlinju, suhih vejah. Tako

nastajajo lehnjakove skorje in večje in manjše grbine, ki bodo skozi

stoletja in tisočletja rasle v strugo Globokega grabna.

V ozkih in strmih dolinah potokov, ki ustvarjajo bohorske slapove,

prevladujejo strma, vlažna in pretežno senčna rastišča. Planotasta

pobočja Bohorja so zelo pester življenjski prostori za številne organizme.

Bujni gozdovi skrivajo številne predstavnike redkih, ogroženih ali

zaščitenih vrst. Vrh Velikega Javornika in Koprivnik v zgodnji pomladi

zažarita pod zlato preprogo razcvetele navadne jarice (Eranthis

hyemalis), ki je edino ohranjeno rastišče v Sloveniji. Družbo mu dela

temnoškrlatni teloh (Helleborus atrorubens), endemit Posavja in

Dolenjske. Tu uspevajo tudi nekatere redke vrste orhidej, kot so lepi

čeveljc, purpurna močvirnica in škrlatnordeča kukavica. Zgodaj

spomladi nas z modrino očara tržaški svišč. Težje je opaziti redkejšo

'posavsko velikonočnico' navadni kosmatinec. V maju in juniju zacvetijo

Slap Pekel

številne kukavičevke. Navadna, pikastocvetna, stasita in trizoba

kukavica, bezgova prstasta kukavica, zeleni volčji jezik, muholiko mačje

uho. Na robu travnika zacveti kranjska lilija. Redka je panonska detelja,

ki kaže vpliv stepske flore Panonske nižine.

Za celotno pot namenimo ves dan, saj je ob poti še veliko lepega in

zanimivega, kar bo pritegnilo našo pozornost.

Če ne verjamete, obiščite te prelepe kotičke Bohorja ter se

prepričajte sami!

Svetujemo uporabo Državne topografske karte, 1: 25000, Senovo, 123,

014-4-4 (Geodetska uprava Republike Slovenije, 1998) ter brošuro

Naravne zanimivosti južnega pobočja Bohorja – slapovi, TD Senovo, 2021.

Besedilo in fotografije: Anton Petrovič, Turistično društvo Senovo

Slap Ubijavnik


14

Gozd in ljudje

Na poti je sedem iger, ki spodbujajo otrokove čute in jih usmerjajo k odgovornemu razmišljanju.

Medvedkova pot –

doživetje za

otroke

Gozd je ena najlepših naravnih vrednot, ki jih ima Slovenija v izobilju.

Mnogokrat slišimo, da nam gozd daje energijo in nam napolni

'baterije', kadar smo brez prave motivacije. Z vstopom v gozd

začutimo mir in hkrati radoživost, ki nam jo v zaprtih prostorih tako

zelo manjka. Zaradi številnih dreves in čistega zraka se tam počutimo

bolje in čas nam v gozdu teče čisto drugače. Posebno otroci uživajo

v sproščenem gibanju ter odkrivanju skritih gozdnih kotičkov.

Medvedkova pot na Žirovskem vrhu je še posebno namenjena

otrokom.

Eden takih kotičkov je zagotovo tudi Medvedkova pot na Žirovskem

vrhu, ki je še posebno namenjena otrokom. Speljana je po

nezahtevnem gozdnem terenu, po gozdnih poteh in stezicah.

Doživetje na poti je obarvano z zabavnimi igrami na temo čutnega

zaznavanja. Vsaka igra nosi svoje sporočilo, ki otroke opominja, da vsi

naši čuti niso samoumevni in moramo biti hvaležni zanje. Prva igra

govori o tem, da so med nami tudi ljudje, ki jim ni dano videti sveta

okrog sebe. Njihove oči niso sposobne videti, zato jim je ta čut

odvzet. Kako bi se otroci znašli, če bi jim zavezali oči in pred sabo ne

bi videli ničesar? To dodobra spoznajo v gozdnem okolju, v katerem

se morajo z zavezanimi očmi spopasti s hojo po razgibanih gozdnih

tleh. Spotoma so opozorjeni, da morajo, ker ne vidijo, bolj poslušati,

tipati in previdno stopati prek korenin. Na poti je sedem iger, ki

spodbujajo otrokove čute in jih usmerjajo k odgovornemu

razmišljanju. Zasnovane so tako, da se z otroki igrajo tudi starši oz. več

otrok skupaj. Pot je zelo primerna za vrtčevske in šolske skupine prve

triade. V ta namen izvajamo organizirana vodenja z ustvarjalnimi

delavnicami ter različnimi tekmovalnimi igrami, povezanimi z


gozdom. Produkt Medvedkova pot se je dobro prijel in želimo si, da

bi se več šol odločilo obiskati pot in spoznati, kar nam sporoča gozd.

Zgodba o medvedki

Zagotovo se že sprašujete, zakaj ima pot tako ime. Zgodba o

medvedki sega precej v zgodovino, ko so v gozdovih Zale še bivali

medvedi. Že pisatelj Ivan Tavčar je v povesti V Zali pisal o velikem

medvedu, ki je napadel kanonika Amandusa. Ravno o tej zgodbi pa

govori tudi vsebina tematske poti skozi Zalo, ki poteka tu mimo. Tako

je padla ideja, da se sredi gozda postavi zelena skulptura medveda. V

skrbi za naravo smo si želeli, da bi zaživela v gozdu, ne pa postala

njegov tujek. In vse se je začelo odvijati čisto po naključju.

15

Gozd in ljudje

V letu 2014 se je v Poljanski dolini zgodila velika poplava, ki je uničila

prenekatere ceste, sprožali so se plazovi, odnašalo je mostove. Eden

takih nesrečnih mostov je bil tudi tisti v Todražu, ki vodi v smeri

Medvedkove poti. Deroča Brebovščica je most izpodjedla in ga uničila

do te mere, da je bilo treba zgraditi novega. Od starega mostu je ostala

železna ograja, ki je nekako nismo mogli zavreči. V njej so se skrivali

številni spomini na naše igrivo otroštvo. Most nas je spremljal vse

šolske dni, na njem smo sedeli, ko smo čakali na avtobus, klepetali ter

metali kamenčke v potok. Da bi ohranili to otroško razigranost, se je

porodila ideja, da bi iz starega železa izdelali novo zanimivo skulpturo.

Ideje so bile različne, vendar je na koncu zmagala skulptura medveda.

Naša družina je tako zavihala rokave in se lotila skulpture, ki naj bi v Zali

živela in navduševala mimoidoče. Živela pa na način, da bo preraščena

z mahom, ki ga bo namakal namakalni sistem znotraj skulpture. Tako

smo morali najprej najti ustrezno lokacijo na zasebnem zemljišču

družine. Sledila sta skica in risanje proporcev, nato pa je oče Roman

umetniško zvaril kose železne ograje. Ti kosi so služili kot glavno

ogrodje medvedje skulpture, nato pa smo iz kompaktne mreže izdelali

3D-medveda. Sledil je prevoz na izbrano mesto, fiksiranje v tla ter

polnjenje skulpture z materialom. Iz bližnjega potočka smo vkopali še

cev, ki je pripeljala vodo do glave medvedke in tako omogočili zalivanje

Doživetje na poti je obarvano z zabavnimi igrami na temo

čutnega zaznavanja.

mahu. Na blatno skulpturo smo nato zasadili mah, ki je dodal lepo

zeleno barvo. Tako je nastala medvedka Štefka, ki je vse od takrat velika

atrakcija in ena od pohodnih ciljev v Poljanski dolini.

Žirovski vrh v Poljanski dolini tako vse leto vabi radožive mlade

pohodnike na pot. Vsak letni čas je po svoje lep in nudi pravo

doživetje sredi gozda. Izhodišče poti je pod domačijo pri Bukovcu

(Žirovski vrh 44, 4226 Žiri), kjer so urejena parkirišča za osebne

avtomobile ali avtobus. Od tam se odpravite na 3,5 km dolgo krožno

pot, polno doživetij in zgodb. Pot lahko obiščete sami ali se obrnete

na skrbnico poti Lucijo Kavčič (031 693 731), ki vam z veseljem poda

informacije ali pripravi obogaten program za vaše nadobudneže. Vsi,

ki že vse življenje živimo z gozdom, vemo, da je čas, preživet v gozdu,

nekaj najbolj prvinskega in čudovitega. Če pa se ob tem še kaj naučiš,

je cilj več kot dosežen.

Besedilo: Lucija Kavčič

Fotografije: TD Žiri

Produkt Medvedkova pot se je dobro prijel in želimo si, da bi se več šol odločilo obiskati pot in spoznati, kar nam sporoča gozd.


16

Gozd in ljudje

Fotografija: Luka Kresnik

Zeleno okno

Naša okolica – vselej nas učiš!

Jeseni nas popoldnevi in zaključki tednov vabijo v našo radeljsko

okolico, kjer od vsepovsod gledajo bregovi, porasli in sedaj še

tako privlačno pobarvani. Tukaj se je zarisal naš kraj Radlje ob

Dravi s svojimi zaselki tja do reke Drave, ki leno vijuga mimo vasi,

saj so se Radlje odmaknile v začrtano dolino, zaokroženo s polji.

Tako zavarovan se zdi naš kraj, obdan na eni strani s Pohorjem, kjer

od daleč kažejo hrbet Kope in na nasprotni strani Kozjak z

raztresenimi kmetijami vse tja do vrha Kapunarja. Žled in vetrolom

sta prizadela poraslost, tako je sedaj med golotami, kjer so

polomljena drevesa že zamenjali z mladimi zasaditvami, še

mogoče videti prave čistine, z rdečimi strehami, kjer žive kmetje,

domačini.

marenberškega gradu stoji Zeleno okno, delo TD Radlje, ki nudi

prav poseben pogled na naš kraj, po naši dolini in tudi k sosedom.

Obiskujejo ga številni prebivalci in obiskovalci od blizu in daleč in

je dodatna točka učne poti.

»Pa gremo k Zelenemu oknu,« je mogoče slišati med mimobežnimi

znanci in obiskovalci, ki so vzeli učno pot za svojo.

Na vse strani nas vodijo gozdne poti ter mnoge stezice z

bližnjicami, pa regionalna cesta čez Radelpas, Evropska pešpot z

oznako E6 ter vrisana planinska pot prek Kapunarja. Stranski,

porasli robovi pa tudi vabijo s svojimi potmi, med katerimi je tudi

pionirska učna pot za občane in obiskovalce od blizu in daleč.

Že leta 1998 smo dobili Gozdno in zgodovinsko učno pot – Stari

grad Radlje ob Dravi. Zasnovala jo je strokovnjakinja gozdarstva

Jerneja Čoderl s sodelavci in jo podarila krajanom v veselje in za

odkrivanje učenosti narave, skrivnosti gozda, njenih prebivalcev

ter dotika zgodovine, ki se kar zrcali z grajskega hriba v dolino. Pot

je opremljena z mnogimi informativnimi tablami o skrivnostih

gozdne rasti in vodi vse do razvalin Starega gradu in na drugo

stran prek Perkolice in Hude luknje. Od tam gre nazaj v dolino, kjer

se bohoti najstarejša hiša v Radljah – Rosenhof, ob njej pa še

starejše gospodarsko poslopje. Na poti se res nadihaš svežine,

sedaj pa še uživaš na jesenski preprogi odpadlega listja in se

poučiš o resnicah, ki nam jih podarja gozd. Ob njej je z ovirami

opremljena še trim steza z možnostjo razgibavanja.

Ob izviru naše zgodovinske preteklosti – marenberške preteklosti

(staro ime Radelj ob Dravi – Marenberg) ter na robu ostankov

Siegfried Marenberški in Rikarda

Ob pogledu z Zelenega okna se v dolini razteza Radeljsko polje, ki

ga v rodnem času, tja do jeseni, krasi zelena zasaditev hmelja. Leto

1903 je letnica, ki označuje prvo posaditev v tedanjem

Marenbergu. Na koncu polja se pokrajina prevesi v gozdnati rob,

ki se zaključi ob reki Dravi. Tam je v prejšnjem stoletju domoval

gluhonemi posebnež kraja, ljubitelj 'pup', ki so ga poimenovali

Pupenludl, saj je svoje punčke poosebil, jih hranil, oblačil, jim bral

mašo v narejeni cerkvici in jih celo pokopaval. Živel je sam, vaščani

so ga oskrbovali, otroci pa so se ga bali. Ne, to niso izmišljotine,

kajti ljudje so ga res vzeli za svojega in njegovo domovanje je bilo

dolgo privlačna točka dravske pešpoti za nedeljske sprehode.

Njegova usoda je bila žalostna, saj ga je vzela vojna, ko zavojevalci

niso želeli 'manj vrednih, zaznamovanih' ljudi, tako je za njim


izginila vsaka sled. Takrat je bila to čudovita pešpot, ki jo je krasila

poraslost z vresjem z izrazito rdečo barvo, obsijano s soncem.

Oplajal jo je vonj cvetočih ciklam, vse dokler hidroelektrarna

Vuhred ni uničila domačnosti.

Tam so krajani vasi Dobrava med zaraslimi drevesi in grmovjem

zarisali Vodno učno pot Dobrava. Ob Dravi in na Dravi – z visečim

mostom – je speljana in oblikovana z vsebino, ki je nastala na

podlagi doktorske disertacije domačinke, diplomantke Filozofske

fakultete Maribor, pod mentorstvo prof. Ane Volk. Na zanimivo

izoblikovani poti se lahko poučimo o vseh sferah, ki nam jih

podarja narava: skrbi za vodo z odkritimi vodnjaki, drevesnimi in

živalskimi vrstami, sestavo tal, energijo reke Drave …

Vodna učna pot se zaključi ob ribniku Reš ter prvem naravnem

kopališču ob Dravi. Res nas obogati, izobražuje in na koncu tudi

omogoči oddih, ko lahko še kreneš po polju v oskrbi tamkajšnjih

kmetij z domačini. Pot se lahko nadaljuje po kolesarski poti ob

reki, ki je pravo pribežališče krajanov in obiskovalcev doline,

predvsem v teh časih, ko se želimo brez ovir nadihati svežega in

bolj prijetnega zraka.

Nameščene so tudi table, ki ozaveščajo o čebelah, teh drobcenih,

pridnih, organiziranih, nepogrešljivih žuželkah, ki so osnova vsega

rastja in plemenitijo naše bivanje. Tako nas skozi naš kraj popelje

Čebelarska pot, s katero je Društvo čebelarjev še bolj ovrednotilo

in prikazalo pomen čebele in zdravega učinka medu.

Morda si mislimo, da bi nas morala voditi od čebelnjaka do

čebelnjaka? Si, pa vendar čebele zaslužijo svoj mir, zato ta prikaz z

obstoječimi tablami po čebelji poti skozi Radlje, kjer se ob

prebranem lahko veliko naučimo in izvemo. Pot pelje mimo vrtov

in ocvetličenih hiš tja do vrtca in osnovne šole, kjer mladež črpa

znanje. Spoznava se z mnogimi skrivnostmi, ki jih laik komaj

dojame, pa čeprav si še kako rad namaže kruh z medom ob

priporočenem zdravem zajtrku.

Radlje. To je ta pogled v daljavo, čeprav brez prijetnih bližin ne

gre, da res spoznavamo sebe v objemu časa, znamo občudovati,

iskati in ceniti okolje, prijatelje, ljudi, spoštovati sobivanje z vsem,

kar nas obdaja. S tem se bogatimo in lahko smo zadovoljni z

malim. To so mogoče tudi poti, na katerih se spomnimo na

drobno smrečico, ki je vzklila iz semena storža drevesa, ki je,

naslonjen na breg, vabil čebele in z vetrom naredil svoje.

Te poti, ki jih rišemo v čas, so delo ljudi, ki jim je mar za naravo,

rastje in so primerni za čas, v katerem nam tako manjka vsega

lepega, dobrega. To so darovi podeželja, ki vabijo in nas bogatijo

samo s prijaznostjo in s storjenimi koraki po gozdnih ovinkih, ob

šumenjih in petju v nove dni.

Trim steza

Fotografija: TD Radlje

17

Gozd in ljudje

Fotografija TD Radlje

Vabimo vas, da obiščete naše 'Zeleno okno', ki se ob varstvu grofa

Sigfrida in njegove Rikarde ozira daleč prek našega kraja in v

daljavi išče novo, lepo ter varno prihodnost.

Besedilo: Antonija Račnik, predsednica društva

Fotografije: Turistično društvo Radlje

Fotografija TD Radlje

Pogled skozi zeleno okno

Za daljše pohajkovanje je primerna Rekreacijska pot okoli Radelj,

ki je dolga dobrih 12 km. Celotno občino pa zaobjame Pot po

mejah občine, ki jo je leta 2018 slavnostno odprlo Planinsko

društvo Radlje.

Takšne in drugačne poti nam dajejo polno novih spoznanj, saj so

temu tudi namenjene, tako kot Zeleno okno Turističnega društva

Gozdna in zgodovinska pot Stari grad


18

Gozd in ljudje

Fotografija: Annemarie Culetto

Gozdno okno ob gozdnem robu

Zeleno bogastvo Šentjanža z

okoliškimi griči

Šentjanci živimo v mali deželi, ujeti med Dolenjskim gričevjem in

Posavskim hribovjem. Gričevje se oklepa krmeljske kadunje in se

konča, ko se severno od Šentjanža zredčijo vinogradi, sadovnjaki in

pašniki. Šentjanško hribovje pripada višinskim pasovom od 400 do

800 metrov nadmorske višine in obsega okoli 26 km2. Najvišje ležeča

vas je Leskovec, ki leži na 721 metrih nadmorske višine in se je leta

2005 okitila z nazivom najlepša hribovska vas v Sloveniji v projektu

Moja dežela, lepa in gostoljubna. Ta dosežek je dal članom

Turističnega društva Šentjanž posebno moč in željo, da iz naravnih

danosti ter s pomočjo gostoljubnih krajanov naredimo zgodbo, ki se

ji reče turizem. Največji potencial za razvoj turizma na našem

območju so neokrnjena narava, prostrani gozdovi, bogata zgodovina,

dobrosrčni ljudje in seveda vrhunska gostilna. Vse to smo s tančico

mitov odkrivali korak za korakom. Najprej smo se začeli pogovarjati,

kako in kje začeti. Pravilno smo se odločili, da medse povabimo

dobre in izkušene gozdarje, naravovarstvenike, lovce in še živeče

rudarje, ki so delovali na našem območju. V zimskem času smo

izvajali okrogle mize, ki se jih je lahko udeležil vsak, ki je želel

prisluhniti pogovoru, dajati pobude ter deliti mnenja. Največ

predavanj smo izvedli z gozdarji in naravovarstveniki. Tako se je

začelo. Nastajale so tematske poti. Do sedaj imamo štiri – vse so

opremljene s smerokazi, informacijskimi tablami, razgledišči, klopmi

za počitek in kar nekaj gozdnimi okni, ki imajo bogato vsebino.

Vsaka pot ima svoje posebnosti. Pohodnik po Krekovih stezicah se

sreča s stoletnima lipama in se sprehodi skozi najvišje ležečo vas na

našem območju. Pot ga vodi po gozdnatih in senožetnih poteh s

pogledom na reko Savo, mimo razvalin Starega gradu, do cilja pa po

za nas nebeško lepi idilični dolini Pekel. Umetniki, ki se tu srečujejo

vsako leto na pragu poletja na umetniškem shodu ArtEko, pravijo, da

če je to Pekel, jih raj ne zanima. Pohod po Krekovih stezicah je

tradicionalno vsako leto tretjo soboto v maju.

Duglazija





19

Gozd in ljudje

Opisna tabla

Mimo lisičjih jam

Zadnji vikend v oktobru, ko naš kraj obeležuje svoj praznik, se

podamo po poti narodnega heroja Milana Majcna. Pot nas vodi po

poljskih poteh ob reki Hinji, mimo mejnega kamna, vse tja do Murnc,

kjer se lepo urejeno spominsko obeležje spogleduje z dolenjskimi

griči in mogočnimi gozdovi obrobja Jatne.

Trinajstega februarja se vsako leto, ne glede na to, kakšno je vreme,

podamo po tematski poti TV5A v Jatni, kjer na obrobju gozda stoji

spomenik padlima kurirjema.

Na tem mestu bi vas še posebno lepo želeli povabiti na popotovanje

po rudarski tematski poti Tk pav, na katerega vsako leto organizirano

vabimo v juniju. Na pot se podamo ob junijski polni luni iz zaselka

Koludrje, ko nam jo še dodatno osvetljujejo kresničke. Pot so

poimenovali domačini in izvira iz nemškega poimenovanja za dnevni

kop, 'Tagesbau'. Mimo gozdnega okna na gozdnem robu se podamo

v objem mladega pragozda. Na poti nas ves čas spremlja gozdni

škrat Knapec. Že globoko v gozdu nas pozdravi mogočna Douglasova

jelka, ki jo je posadil domačin Franc Štirn na območju navoza jalovine

iz bližnjega dnevnega kopa. Pot se zoži in nas popelje do Črne mlake,

majhnega jezerca sredi gozda, ki je nastalo na mestu dnevnega kopa,

ko je gozdno kotanjo zalila voda. Tu smo običajno priča žabji svatbi,

ki jo uprizori žabji zbor. Ob jezercu je mogoče posedeti in prisluhniti

zvokom gozda. V bližini Črne mlake lahko skozi gozdno okno uzrete

rastišče šotnega mahu in se poučite, v čem se razlikujeta visoko in

nizko barje. Če človek pobrska po gozdnih tleh, lahko še danes otipa

premog, kakršnega so naše prababice in pradedje tu kopali nekoč.

Knapec nas nato usmeri proti gozdnemu oknu pri izviru, od koder so

nekoč rudarjem vodo v baraglah, putrhih, škafcih in kanglah nosili

vaserpinči. Po ravni gozdni poti se popotovanje nadaljuje do

vzpenjače, kjer si na shematskem prikazu lahko pričarate, kako je

potekalo tovorjenje premoga iz dnevnega kopa v bližnji Krmelj. Po

strmi gozdni poti se mimo številnih lisičjih brlogov spustimo v dolino

do reke Hinje. Od tam se lahko na izhodišče vrnemo po isti poti,

lahko pa se namenimo proti Krmelju in nato po krožni gozdni poti

nazaj proti Šentjanžu.

Poleg organiziranih pohodov smo poskrbeli tudi za naše najmlajše.

Tako vsako leto organiziramo teden sonaravnega ustvarjanja z učenci

naše šole. S tem projektom se želimo vključiti v gozdno pedagogiko,

ki jo izvajajo na šoli. Do sedaj smo skupaj postavili hotel za žuželke v

vaškem sadovnjaku, zavetišče za ježke, kar nekaj ptičjih valilnic, ki so

jih učenci naredili sami in jih postavili v naše okolje. Skupaj z učenci

skrbimo tudi za največjo učilnico na prostem v osrčju mladega

pragozda Tk pav.

Naše poti so nekakšne oaze miru, sproščanja, spoznavanja okolja, v

katerem živimo. Tu lahko nemoteno uživajo vse generacije – od

najmlajših do najstarejših. Upamo, da se nam na naših popotovanjih

kdaj pridružite in z nami občutite, zadihate ter doživite bogastvo, ki

ga ponujajo gozd in zaplate zelenih travnikov, ki ga prekinjajo.

Besedilo: Cveta Jazbec in Petra Majcen


Fotografija: Vinko Šeško

Pešpot po mladem pragozdu

Črna mlaka


20

Gozd in ljudje

Zdravilno moč narave, gozda, travnikov, jezer in rek so poznali že starodavni narodi in plemena, še posebno svečeniki, zdravitelji,

vrači in šamani.

Prizemljeni in ukoreninjeni

kot debla v gozdu

Zdravilno moč narave, gozda, travnikov, jezer in rek so poznali že

starodavni narodi in plemena, še posebno svečeniki, zdravitelji,

vrači in šamani. Njihova povezanost z duhovi narave je bila odraz

njihovega verovanja in spoštovanja božanstev. Bili so močno

povezani z naravo in so čutili tudi tisto, česar oči niso videle.

Sodoben način življenja pa je odmaknil človeka od tega izvira, tiste

redke trenutke, ki jih preživi v naravi, pa sodobni človek najpogosteje

osredotoča le na materialne koristi, ki jih narava ponuja. Vendar

sreča ni niti v denarju niti v bogastvu. Človeške duše ne morejo

izpolniti bogati hoteli, razkošne jahte in prestižni avtomobili. Duša

išče notranji mir in občutek, da živimo v skladu s pravili, ki so dobra

in pravična za vsa bitja našega planeta. Hrepeni po pozabljenih

vrednotah in občutku pripadnosti do vseh, ki sobivamo na Zemlji.

Duša ve, da je življenje samo čudež, je tisti skriti gral, ki ga iščemo

povsod drugod, le tam ne, kjer se skriva – v nas samih.

Če se tega zavedamo ali ne, smo del celote, ki je veliko večja od nas.

Če priznamo ali ne, v naravi delujejo sile in zakoni, ki so univerzalni,

če mi to hočemo ali ne. Če jih prepoznamo in jim sledimo, se lahko

naše življenje korenito spremeni. Lahko postane nepozabno

popotovanje in mi večni potniki v njem.

Poleg očitne koristi za fizično zdravje človeka, kondicijo, moč,

vzdržljivost, spodbujanja imunskega sistema in podobno sprehod

po gozdu in v naravi krepi dihanje, ki prezrači pljuča in osvežuje

celotno telo in vse organe, intenzivna hoja pa masira notranje

organe in spodbuja peristaltiko črevesja. Fitoncidi v gozdnem zraku


nam nudijo aromaterapijo. Ker tudi možgani dobijo več kisika, se

zmanjša psihična utrujenost, misli se zbistrijo, poveča se izločanje

endorfinov in izboljša razpoloženje. Zato z lahkoto iz stanja

utrujenosti, brezvoljnosti, apatije in depresije v gozdu preidemo v

stanje dobrega razpoloženja in počutja.

Narava pa zdravi tudi na globlji ravni in povleče iz nas mrtve in

nepotrebne ostanke raznih čustvenih, psiholoških in drugih

procesov ali vsakodnevnega dogajanja v odnosih z drugimi ter

osvežuje naše energijsko polje. Včasih rečemo, da nam napolni

baterije. Narava vibrira s frekvenco od 10,5 do 11,5 Hz, kar je enako

frekvenci možganskih alfa valov, ki se pojavljajo v stanju globoke

sproščenosti in predstavljajo most med zavednim in nezavednim.

Kadar bivamo v naravi, se naša možganska aktivnost spontano

začne prilagajati utripu narave.

21

Gozd in ljudje

Narava nam pomaga, da smo prizemljeni in ukoreninjeni kot debla

v gozdu. Stabilnost in povezanost z energijo zemlje je osnovni

predpogoj za uspešno življenje in soočanje z vsakodnevnimi izzivi.

Zelo dobrodejno in koristno je preživeti nekaj časa v gozdu oz. v

naravi sam. Čas, ki ga preživimo v tišini, ko zavestno opazujemo

naravo okoli sebe – kar vidimo, slišimo, vonjamo, okusimo ali

otipamo rodi nepozabne občutke. Opazujemo podrobnosti okoli

sebe, prisluhnemo tišini gozda in zvokom, ki jih ponuja narava.

Vonjamo cvetje, drevesa, zemljo, okušamo plodove in pijemo čisto

studenčnico. Sezujemo se in bosi hodimo po travnikih, pomočimo

noge v potok in občutimo svežino hladne vode. Prijemljemo

kamenje in skale, skorjo dreves, se privijemo k drevesu ali se

povaljamo v suhem listju. Tako se povežemo z naravo. Šelestenje

vetra v krošnjah dreves je lahko najlepša simfonija. S tistimi, ki

stopajo z nami, se lahko pogovarjamo molče. Besede postanejo

odveč, delujemo z drugimi čutili. Zelene barve najstarejših

prebivalcev planeta so zdravilna masaža za naše oči, na nas delujejo

pomirjevalno in nas sproščajo. Okusa gozdne jagode ali borovnice

nikjer drugje ne moremo okusiti na enak način. Nočni zvoki v hosti,

tisti, ko ti zatrepeče srce ob skoviku sove, se ti vtisnejo v spomin za

vedno. Takrat spoznamo, kako pomemben del narave smo, takrat

se nam porodijo nove misli, želje in odločitve.

Narava vibrira s frekvenco od 10,5 do 11,5 Hz, kar je enako

frekvenci možganskih alfa valov, ki se pojavljajo v stanju

globoke sproščenosti in predstavljajo most med zavednim in

nezavednim.

Takrat smo prisotni, tukaj in zdaj, v trenutku življenja, ko ni časa za

težave, skrbi, bolečino in strah. Je čas za občutek povezanosti z

naravo in vsemi živimi bitji v njej, čas za osebno rast in duhovni

razvoj. Je čas, ko dovolimo svojemu notranjemu otroku, da se igra,

se svobodno in odkrito izrazi in doživi resnično radost in

zadovoljstvo.

Zadnja leta tudi znanstveniki in zdravniki vse bolj prepoznavajo

konkretne zdravilne učinke narave in gozda na zdravje ljudi, ki jih

proučuje gozdna medicina. Raziskave kažejo, da že daljši sprehod

po gozdu človeka pomirja, da se zniža raven kortizola v krvi, znižuje

se raven stresnega hormona, raven sladkorja v krvi, umirja se srčni

utrip. Redno obiskovanje gozda dolgoročno krepi zdravje in

blagodejno vpliva na človekovo življenje. Spodbudni rezultati

raziskav vodijo k vse večjemu zanimanju za nove oblike vodenih

terapevtskih obiskov gozda in narave po svetu, pri čemer izobraženi

vodniki pomagajo obiskovalcem kar najbolj občutiti naravo, se

globoko povezati z njo in uživati koristi, ki nam jih radodarno

poklanja. Širin joku, gozdna terapija, gozdna kopel in gozdni

selfness je le nekaj imen z istim pomenom – ozaveščanje

dobrodejnega vpliva narave in gozda na naše zdravje, ki ga

predstavimo kot preventivno terapijo ob istočasni zavezanosti, da

gozdove in naravo ohranjamo za bodoče rodove.

Kadar bivamo v naravi, se naša možganska aktivnost spontano

začne prilagajati utripu narave.

Besedilo: Marija Imperl, Institut Treelogy

Fotografije: Osebni arhiv


22

Gozd in ljudje

Mateja pravi, da zdaj intenzivneje doživlja naravo.

Gozdna kopel

Svetova ljudi in narave sta

neodtujljivo povezana

Japonci so, da bi ublažili stres vsakdanjega življenja, začeli izvajati t. i. širin joku ali gozdne kopeli, saj so

spoznali, da nam doživljanje gozda z vsemi čuti prinaša vrsto zdravstvenih in psihičnih koristi. Tovrstna praksa

čuječnosti se je prek ZDA prenesla tudi k nam, na posebnem vodenem sprehodu po gozdu pa se lahko začne

prav vsak povezovati naravo na povsem drugačen način, kot je bil vajen dotlej.

Mateja Gruden vodi gozdne kopeli po konceptu Združenja za

naravno in gozdno terapijo (Association of Nature and Forest

Therapy – ANFT). Ta temelji na japonskem širin joku, poleg

pozitivnih učinkov kopeli na človekovo zdravje pa zaobjame širši

kontekst povezovanja človeka z naravo: »Sama pravim, da seže dlje,

bliže preostali naravi. Ponuja nam možnost spoznanja, da sta

svetova ljudi in narave tesno, neodtujljivo povezana. Da v naravi

tudi sami nismo nikoli sami, saj nas obdaja gosto stkana mreža

življenja, katere del smo tudi mi. Gozdna terapija ANFT ne zdravi

samo človeka s pomočjo gozda oziroma narave, njena filozofija je

vzajemna 'pomoč' človeka in narave, prepričanje, da se lahko oba

svetova zdravita samo z roko v roki,« pojasni.

Sama je najprej začela odkrivati, kako odlično se počuti po času,

preživetem v naravi, tako na mentalni kot fizični ravni – zlasti, ko gre

v naravo sama. »Začela sem iskati članke in knjige na to temo in

med drugim odkrila odlično knjigo Narava zdravi in popravi avtorice

Florence Williams. Ta mi je odprla oči, da obstaja nekaj tako lepega,

kot so gozdne kopeli oziroma terapije. Pred slabima dvema letoma

sem pridobila certifikat vodnice gozdne terapije ANFT,« pravi.

Čutom dajemo prednost pred umom

Vsak sprehod po gozdu še ni (nujno) gozdna kopel. »Odvisno je, kako

greš v gozd oz. kako si v gozdu,« pravi Mateja. »Če gremo v gozd na

primer v družbi, zlasti da se naklepetamo, bosta v ospredju predvsem

klepet, druženje. Če gremo sami (ali v družbi, a pretežno v tišini), je

verjetnost, da bomo ozavestili in občutili gozd in dogajanje v njem,

večja, toda ... Ljudje smo povečini precej osredinjeni na svoj um. In ta

zelo pogosto preglasi dogajanje okoli nas – tudi tedaj, ko smo sami in

v naravi. Ne glede na vse to pa je seveda vsak sprehod v gozdu ali kjer

koli v naravnem okolju blagodejen.«

Pa pri gozdni kopeli tudi objemamo drevesa? »Mislim, da so Finci

na začetku pandemije ljudem svetovali, naj namesto drugih ljudi

objemajo drevesa ... Sicer pa je gozdna kopel oziroma terapija po

konceptu ANFT, zasnovana po določenem sosledju. To je

namenjeno ozaveščanju in utelesitvi naših čutov, temu, da nas

umiri, zadrži v trenutku in nas prek različnih t. i. povabil (na primer:

prisluhnite zvokom narave, opazujte premikanje oblakov) poveže s

preostalo naravo. Zakaj 'preostalo naravo'? Ker smo tudi ljudje del

narave, na kar pogosto pozabljamo,« pravi.

»Praviloma kopel traja od dve do tri ure; v tem času se lahko človek

res odklopi. Koncept je zasnovan na določenem sosledju, ki je zelo

jasno utemeljeno in opredeljeno. Tako da lahko rečemo, da se

odvija po enakem vzorcu – a z drugačnimi povabili. Po vsakem

povabilu sledi t. i. krog deljenja. Ti krogi so sestavni del gozdnih


kopeli oziroma terapije združenja ANFT; te krepijo človekov odnos s

preostalo naravo, a tudi med ljudmi. Krog deljenja omogoča

udeležencem, da delijo svoja opažanja in občutenja, s čimer tudi

poglobijo izkustvo. T. i. čajna ceremonija pa udeležence polagoma

vrne v vsakdanji svet.«

Zakaj je dobro, da je kopel vodena, pojasni z lastno izkušnjo in pravi,

da tudi sama neprimerljivo lažje zapusti um in aktivira čute, ko jo pri

tem nekdo vodi – pa čeprav je sama vodnica gozdne terapije. »Tedaj

sem se res sposobna povsem 'odkopiti'. Ko me nekdo drug pelje

skozi proces, ko nekdo drug skrbi za čas, ko sedemo v kroge in se

pogovarjamo ... In tako je pri večini ljudi. Pred časom mi je udeleženka,

ki je že od otroštva zelo veliko časa v naravi in se že dolgo zaveda

njenega blagodejnega vpliva, po gozdni kopeli dejala: 'Hvala. Nisem

vedela, da je mogoče gozd doživeti tudi na tak način.'«

23

Gozd in ljudje

Vodnik 'odpira vrata'

»V ospredju gozdne kopeli sicer ni telesna aktivnost; hoje je malo,

po nezahtevnem terenu, v počasnem tempu. Tako je tudi

namenjena resnično širokemu krogu ljudi, tako rekoč vsem. Če se

odpravimo v naravo predvsem zato, da bi se temeljito razgibali, se

bomo praviloma bolj ukvarjali s svojo telesno in mentalno

zmogljivostjo in vzdržljivostjo; tako se bomo teže povezovali z njo.

Je pa zdravnica in vodnica ANFT iz ZDA, Suzanne Bartlett

Hackenmiller, napisala odlično knjigo The outdoor adventurer’s

guide to forest bathing (kar bi lahko prevedli v Vodnik po gozdni

kopeli za športne navdušence), v kateri navaja veliko predlogov,

kako povezati gozdno kopel z določenimi športnimi aktivnostmi.

Sama lahko potrdim, da je to zelo mogoče,« se nasmehne.

»Zelo pomembna premisa koncepta ANFT je tudi, da vodnik ni

terapevt – terapevt je gozd oziroma narava. Vodnik samo odpira

vrata vanj/-o. V partnerstvu z gozdom oz. naravo pospremi in

podpre udeležence v procesu povezovanja s preostalo naravo.

Vodnik ni učitelj, ki udeležencem pove, kaj morajo narediti in kako.

Mateja pod slapom na Bovškem

Če je le mogoče, vsak dan preživi nekaj časa v naravi.

Le povabi jih k recimo poslušanju vetra, kako to doživijo udeleženci,

pa je stvar vsakega posameznika. Nič ni prav in nič narobe (ob

spoštovanju drugih živih bitij, seveda), s čimer se zelo oddaljimo od

konvencionalnega in uveljavljenega odnosa učitelj-učenec. Rekla

bi, da je za vodnika izjemno pomembno, da je sam nenehno v

procesu povezovanja s preostalo naravo; težko je namreč voditi

druge skozi proces, ki ga sam nisi ponotranjil.«

Kaj pa če v bližini ni gozda? Lahko kopel izvajamo tudi v drugih

naravnih okoljih? »Seveda,« odgovarja Mateja, »kjerkoli v naravi. V

času prvega zaprtja družbe zaradi covida-19 sem imela z znanko

kopel prek spleta – tako da sva obe sedeli ob oknu in opazovali

drevje, travnik, nebo ... Lepo je bilo. Veliko vodnikov z vsega sveta je

začelo v času pandemije uspešno voditi gozdne kopeli prek spleta.

Ampak sama sem tukaj nekoliko 'staromodna', nekako mi je ljubše,

da smo z udeleženci skupaj tudi v fizičnem prostoru.«

Kopel lahko izvajamo v vseh letnih časih. Omejitev za izvedbo je

pravzaprav malo – to so le recimo nevihte ali močnejši naliv, prehud

mraz, sicer pa jo lahko izvajamo povečini kadar koli, pravi.

Kako pa jo izvaja sama? »Težko bi rekla, da jo izvajam sama, postaja

pa nepogrešljiv del tako rekoč vsakega preživljanja časa v naravi, ko

sem v njej sama. Kar je zelo pogosto; če je le mogoče, sem v naravi

vsak dan. In čeprav sem v njej skoraj vedno športno aktivna, to ne

pomeni, da se ukvarjam samo s svojim srčnim utripom. Odkar sem

v praksi odkrila gozdno kopel ANFT, neprimerljivo intenzivneje

doživljam naravno okolje: poslušam veter, gledam listje, kako pleše

v njem, ko je megla, jo občutim na obrazu, občutim razliko, ko

hodim po skalah ali koreninah ... In vedno pozdravim gozd, ko

stopim vanj, pa tudi ni mi več nerodno, če malce poklepetam s

kakšno bukvijo,« se nasmehne za konec.

Besedilo: Mateja Blažič Zemljič

Fotografije: Mateja Gruden, pexel.com


24

Gozd in ljudje

Gozd obiskujemo v vsakem vremenu.

Mreža gozdnih vrtcev in šol

Slovenije

Slovenija je majhna država, vendar velik del njenega ozemlja

pokriva gozd. V teh gozdovih slovenske javne šole in vrtci, ki so

vključeni v Mrežo gozdnih vrtcev in šol Slovenije, vsaj enkrat

tedensko ali celo večkrat izvajajo vzgojno-izobraževalne

dejavnosti. Mreža gozdnih vrtcev in šol je bila ustanovljena leta

2012, in sicer z namenom sistematičnega uvajanja gozdne

pedagogike v slovenske vrtce in šole. Mrežo vodi in povezuje

Inštitut za gozdno pedagogiko, idejna ustanoviteljica je mag.

Natalija Györek. Prvo leto je bilo v Mrežo vključenih 6 vrtcev in

osnovnih šol, danes je vanjo aktivno vključenih že 159 vrtcev in 64

šol, med njimi tudi dve srednji šoli in dve osnovni šoli za otroke s

posebnimi potrebami. Poimenovali smo jih gozdni vrtci in gozdne

šole. V mreži izmenjujemo izkušnje, pridobivamo nova znanja,

spoznavamo primere dobrih praks, se medsebojno povezujemo

in spodbujamo.

Kaj pomeni naziv gozdni vrtec ali gozdna šola v Sloveniji?

Gozdni vrtci in šole otrokom omogočajo veliko bivanja v gozdu v

vsakem vremenu. Gozd je najboljša in najbolj opremljena učilnica,

ki se vseskozi spreminja in jim nudi številne gibalno čutne

izkušnje. Raznolikost letnih časov, pestrost dreves, podrasti,

cvetlic, drobnih in malo večjih živali, vse to je v gozdu lahko

sredstvo za učenje in spoznavanje, ki nas popelje v svet čutnih

zaznav in doživljanja. Vse, kar ponuja gozd, otroci uporabijo na

sebi lasten ustvarjalni način.

Vendar se gozdni vrtci in šole ne nanašajo samo na prostor, kjer

potekajo dejavnosti. Biti 'gozdni pedagog' pomeni odstop od

današnje standardizirane vzgoje in poučevanja otrok ter

upoštevanje potreb odraščajočih otrok. Gozdni vzgojitelji in učitelji

iščejo pot nazaj k naravi, k večji svobodi gibanja in razmišljanja, ki

smo ga včasih že poznali, a ga je izrinil sodoben način življenja.

Odprtega uma in z nekaj iznajdljivosti zlahka dosegajo izobraževalne

cilje, ki sledijo kurikulumu za vrtce in šole. To je poučevanje, ki s

sabo prinaša nove priložnosti, več avtonomije, vseživljenjsko

učenje, raziskovanje, odkrivanje bogastva virov, samozavest,

samozaupanje, ustvarjalnost in pozitivno učno klimo.

Šole in vrtci v gozdni pouk ne vključujejo samo naravoslovnih

vsebin, ampak je gozd osnovni vir idej in učilnica za vse predmete

učnih načrtov. Preprosto povedano, v gozdu se učimo matematiko,

slovenski in tuje jezike, telovadimo, rišemo, pišemo pesmi in

ustvarjamo umetnine iz naravnih materialov. Pri tem s sabo ne

nosimo tradicionalnih učnih pripomočkov, ampak razvijamo

metode dela s pomočjo naravnih materialov, ki jih najdemo v

gozdu. Kar nekaj šol in vrtcev je v sodelovanju z lastniki gozdov

'posvojilo' del gozda, ki je postal njihova tedenska učilnica, ostali so

'gozdni potepini', ki raziskujejo vedno nova gozdna področja.

Poleg poučevanja različnih vsebin nas zanima vpliv narave na

razvoj otrok in tudi njihovih vrednot. Pri tem sodelujemo s

strokovnjaki s področja nevroznanosti in kineziologije. V zadnjih


letih smo namreč iz otrokovega razvoja popolnoma črtali naravna

okolja, kar se že odraža na področju razvojnih in učnih težav. Gozdni

pedagogi opažajo, da so otroci v gozdu bolj umirjeni in motivirani

za učenje. Gozd kot okolje pravzaprav nudi naravni terapevtski

načrt, ki vpliva na celostno zdravje. Na osnovi opažanj in refleksij

učiteljev smo ugotovili, da imajo otroci, ki redno obiskujejo gozd,

bolje razvite motorične veščine in so manj bolni. Gozd spodbuja

socialne interakcije med otroki, sposobnost opazovanja se krepi,

zmanjšuje pa se vpliv vsakodnevnih življenjskih stresnih situacij v

otrokovem življenju.

Kako smo organizirani?

Vsaka šola oziroma vrtec, ki pristopi k Mreži gozdnih vrtcev in šol,

ovrednoti koncept gozdne pedagogike, ki ga bodo izvajali na letni

ravni, in ga vsako leto dopolni. Krajše vsebine konceptov so

objavljene na portfelju gozdnih šol in vrtcev na spletni strani

Inštituta za gozdno pedagogiko in spletnih straneh vrtcev in šol,

vključenih v mrežo. Ideje, izkušnje, primere dobrih praks

izmenjujemo na vsakoletnih srečanjih članov Mreže gozdnih vrtcev

in šol, družabnih omrežjih in spletnih straneh. Znotraj šol in vrtcev

so ustanovljene delovne skupine za izvajanje gozdnega pouka, ki

strokovno razvijajo področje in strateško načrtujejo predvidene

aktivnosti. Pomembno je, da je zagotovljeno dobro informiranje

staršev in sodelovanje z lokalno skupnostjo.

25

Gozd in ljudje

Zanimanje za delovanje Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije

narašča, pri tem učitelji in vzgojitelji, ki so vključeni v mrežo, aktivno

prenašajo številna znanja in izkušnje svojim kolegom ter motivirajo

tudi ostale, ki imajo do takega načina pouka še določene zadržke.

Ocenjujemo, da več kot 6000 slovenskih otrok tedensko enkrat ali

večkrat izvede pouk v gozdu. V izobraževanja, ki jih organizira

Inštitut za gozdno pedagogiko, je bilo do sedaj vključenih 4000

pedagoških delavcev iz Slovenije in tujine.

Naši gozdni vrtci in šole sledijo idejam gozdne pedagogike in hkrati

utrjujejo svoj inovativni način koncepta gozdnih vrtcev in šol, ki je

bil v letu 2019 v mednarodnem merilu prepoznan in uvrščen med

deset najboljših praks s področja gozdne pedagogike. Izbor je

potekal v okviru Mednarodne zveze gozdarskih organizacij (IUFRO

International Union of Forest Research Organizations), Univerze v

Helsinkih in Organizacije Združenih narodov za prehrano in

kmetijstvo (UN FAO United Nation Food and Agriculture

Organizaötion).

Gozd je pri otrocih neizčrpen vir čudenja.

Učitelji in vzgojitelji, ki delujejo v mreži, vlagajo veliko napora v

izkušnje in doživljanja, pri tem pa gozd nastopi z nenaporno, pristno,

nevsiljivo podobo, ki pozitivno spodbuja številne razvojne lastnosti

otrok. Vsak otrok in tudi odrasli bo v gozdu našel nekaj zase, kar mu

bo ustrezalo. Gozdna pedagogika je namenjena vsem otrokom in je

primerna za vse, ne glede na njihov značaj in navade. Če vprašamo

otroke, bodo vedno izbrali gozd!

Zato vabljeni, da se nam pridružite!

Besedilo: Natalija Györek, Inštitut za gozdno pedagogiko

Fotografije: Inštitut za gozdno pedagogiko

Motorične veščine se najboljše razvijajo na naravnih terenih.


26

Gozd in ljudje

Številni vrtci in šole so letos sodelovali v akciji TZS z naslovom Zelena mandala za biotsko raznovrstnost Slovenije

Pokaži, kje imaš daljinca!

Gozdna pedagogika je razmeroma mlada veda, ki vztrajno dobiva

svoje mesto tudi v Sloveniji. Najbolj je razvita v skandinavskih

državah, Avstriji, Nemčiji in Švici. Je ena od vrst pedagogike, v

kateri se prepleta vzgojno-izobraževalni proces poučevanja otrok

in mladine o gozdu. Gozdni pedagogi z metodami bogatega

čutno-doživljajskega učenja otrokom in mladini posredujemo

znanje o pomenu gozda in gozdnega ekosistema.

VOH

OKUS

VID

ČUTNO

DOŽIVLJANJE

GOZDA

TIP

SLUH

O gozdu se učimo v gozdu

V času, ko nam digitalno in virtualno omogoča neslutene

možnosti, nam narava ponuja svojo enciklopedijo in možnost

uporabe elementarnega: čutiti in raziskovati. Ustaljenemu načinu

podajanja učne snovi in znanja za zidovi šolskih učilnic lahko

ubežimo v gozd, ki je čudovita alternativa in nadgradnja vzgojno-

izobraževalnega procesa otrok in

mladine.

Gozdna pedagogika temelji na

dejavnostih, ki se odvijajo na

prostem, največkrat v gozdu. Vsaka

aktivnost mora imeti cilj, ki ga otrok

prepozna, želi ter zmore doseči.

Otroci morajo imeti občutek, da se

približujejo cilju. Naloga gozdnega

pedagoga je motivirati in prepričati

otroke, da so sposobni doseči cilj.

Slednji morajo biti poučni in vplivati

na življenje otrok tudi zunaj šole.

Kaj želimo doseči?

• Posredovati znanje o gozdu tako, da se gozd prepozna kot

najbolj naravni kopenski ekosistem,

• okrepiti osebno pojmovanje trajnostnega razvoja in življenja,

• podpirati razumevanje gozda kot življenjskega prostora

divjadi in utemeljiti nujnost lova za zaščito živali,

• posredovati učenje z igro,

• spodbujati ustvarjalnost v naravi,

• razvijati motorične spretnosti,

• povečati občutljivost za odgovorno ravnanje z naravo,

• poudariti okoljsko vzgojo …

V tej 'učilnici na prostem' si otroci in mladi širijo vedenje o

poznavanju in razumevanju narave, njenih zakonitostih, okolju ter

skupnosti, v kateri živijo. Pri gozdni pedagogiki težimo k osebnemu


izoblikovanju otroka do gozda. Omogočeno jim mora biti

dojemanje gozda z vsemi čutili, to pa jih lahko vodi k opazovanju,

raziskovanju, spoznavanju in odgovornemu ravnanju z naravo.

Gozd na domačem pragu

Učitelji, starši ali gozdarji lahko popeljemo otroke in mladino v gozd

po urejenih sprehajalno-doživljajskih poteh ali v bližnji gozd za

vrtcem, šolo ali domom. Tako so tovrstni gozdovi zaradi svoje bližine

vrtcem in šolam še posebno primeren prostor za 'učilnice na

prostem'. Predstavljajo odlično možnost za vzgojo in izobraževanje

ter ozaveščanje vseh prebivalcev mesta o delovanju in ohranjanju

naravnih ekosistemov. Tam lahko otroci začutijo gozd kot kontrast

urbanemu okolju, raznolik prostor različnih drevesnih in živalskih vrst

ali čisto pravo gozdno divjino. S sprehodom po brezpotjih ali urejenih

poteh, mimo mogočnih dreves, izvira pitne vode, vse do hiše na

drevesu otroci razumejo pomen med seboj prepletajočih se funkcij

gozda. Ob različnih čutno-doživljajskih aktivnostih spoznavajo

različnost narave in sebe.

Janezek in veverička (resnična zgodba)

Bilo je sončno, poznopomladno dopoldne, ko smo prispeli

globoko v Mestni gozd Celje. Z otroki, starimi 9 in 10 let, smo

opazovali in primerjali iglice bora na vejicah in se igrali, da

ometamo prah z zaprašenih polic. Naenkrat je našo 'čistilno akcijo'

zmotila veverica, ki je skakala nad nami. Otroke sem opozoril na ta

(takrat še nezavedni) 'fenomen' v naravi, tj. videti žival v mestnem

gozdu. Pri opazovanju veveričke sem položil roke za hrbet in

skupaj z otroki vzneseno opazoval skakajočo žverco. Lahko bi

rekel, da smo jo opazovali pol minute. Ko je bilo konec veveričjih

akrobacij v krošnjah, je prišel neki fant in me nejevoljno vprašal po

daljincu: »Boštjan, pokaži, kje imaš daljinca. Pokaži daljinca, ki ga

skrivaš za hrbtom. Ta veverička je bila na daljinca in baterije.«

Najprej sem mislil, da se otrok šali, a je z vztrajanjem prepričal še

ostale. Kar naenkrat je večina otrok od mene zahtevala daljinca.

Učiteljica je vse skupaj najprej opazovala z nasmehom, mimika na

njenem obrazu pa je od neprijetnega presenečenja postajala vse

bolj podolgovata. Danes se ne spomnim več fanta, ki je prepričal

dobršen del razreda, se pa še dobro spomnim najinega pomenka

o interaktivnih 'streljačinah', ki jih dnevno igra s svojimi prijatelji in

sosedi prek računalnika. Tehnologija virtualne resničnosti se

dnevno izpopolnjuje, je v sunkovitem vzponu. Nemalokrat nam

olajša naše delo. Verjamem pa, da postajata gozd in narava naša

poslednja svoboda, prostor zdravja in novih spoznanj, kjer se

lahko odmaknemo od vseh motečih dejavnikov.

Poziv

Strokovnjaki, kompetentni na področju gozdne pedagogike, ter

inštitucije s področja vzgoje in izobraževanja si s skupnimi močmi

prizadevamo, da bi s tovrstnimi okoljskimi vzgojno-izobraževalnimi

programi že v najzgodnejši dobi človekovega razvoja dosegli

visoko stopnjo okoljske zavesti. Poudariti želimo pomembnost

gozdov in drugih zelenih površin v smislu višje kakovosti bivanja,

krepitve zdravja, dvigovanja zavesti in prepričanja, da si zaslužimo,

da smo zmožni in vredni uporabljati, kar smo dobili kot zapuščino

prednikov. Odgovorno želimo predati dediščino potomcem, v

zavedanju trajnostnega razvoja družbe in prostora. Le tako bomo

vzgojili okoljsko odgovorne državljane, ki bodo nekoč naši

družbenopolitični odločevalci ter konstruktivni sogovorniki pri

oblikovanju konsenza o tem, da smo v gozdu gostje.

Besedilo: Boštjan Hren, inž. gozd., gozdni pedagog

Fotografije: Arhiv Turistične zveze Slovenije

27

Gozd in ljudje

V 'učilnici na prostem' si otroci in mladi širijo vedenje o poznavanju in razumevanju narave, njenih zakonitostih, okolju ter skupnosti, v

kateri živijo.


28

Gozd in ljudje

V slovenskih gozdovih je mogoče srečati tudi divje zveri.

6. Evropski teden gozdov:

Prihodnost gozdov

Okoljske in družbene spremembe se odvijajo bistveno hitreje kot v

preteklosti, kar močno vpliva na naša življenja in delo, hitre

spremembe v družbi in okolju pa bodo stalnica in tudi izziv stroke v

prihodnjih desetletjih. Na temo prihodnosti gozdov je od 22. do 28.

novembra 2021 potekal Evropski teden gozdov, ki ga obeležujemo

na pobudo Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo

(FAO) in Gospodarske komisije združenih narodov za Evropo (UNECE).

Prvič smo ga obeležili leta 2008, ponuja pa edinstveno priložnost za

povečanje prepoznavnosti gozdno-lesnega sektorja ter vpliva na

evropske in svetovne razprave o gozdovih.

Globalna pandemija koronavirusa SarS-Cov-2 je povzročila motnjo v

delovanju družbe in gospodarstva ter v kombinaciji z naraščajočo

hitrostjo podnebnih sprememb še povečala negotovost glede

življenja v prihodnjih desetletjih. Z gotovostjo lahko trdimo, da se

bosta gozdarstvo in gozdno-lesni sektor v bližnji prihodnosti soočala

s kompleksnimi izzivi. V Srednji Evropi in Sloveniji se bomo na primer

spopadali z zmanjšano ponudbo lesa iglavcev in posledično

kakovostnega tehničnega lesa, po katerem bodo po predvidevanjih

vedno večje potrebe. Hkrati s tem se bodo povečevala tudi

pričakovanja po socialnih in okoljskih vlogah gozdov.

Funkcije in ekosistemske storitve gozdov postajajo za ljudi vse

pomembnejše: čist zrak, hrana in pitna voda, trajnostni materiali,

prostor za rekreacijo ... Potrebe po lesnih in drugih gozdnih proizvodih

in storitvah, ki vključujejo ohranjanje biotske raznovrstnosti in vezavo

(sekvestracijo) ogljika, se povečujejo in spreminjajo. Zato postajajo

tudi izzivi za gozdarstvo vse bolj kompleksni. Zaradi nagle urbanizacije

svetovnega prebivalstva mesta in lokalne skupnosti vse bolj razumejo

pomen mestnega drevja in zelene infrastrukture ter trajnostnega,

sonaravnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdovi za

prebivalce urbanih okolij.

Sedanjost in prihodnost slovenskih gozdov

Od leta 2014 se slovensko gozdarstvo sooča s posledicami naravnih

ujm in napada podlubnikov, ki so prizadele več kot polovico

slovenskih gozdov. V okviru sanacije posledic naravnih ujm je bilo v

slovenskih gozdovih evidentiranih in pospravljenih več kot 20

milijonov m3 drevja, ob sanaciji pa sta potekali tudi intenzivna

naravna in umetna obnova gozdov. Slovenski projekt obnove gozdov

v okviru Programa razvoja podeželja od leta 2014 do 2020 so

prepoznali tudi na evropski ravni, saj smo bili med 125 prijavljenimi

projekti iz držav članic EU izbrani v ožji krog dvajsetih finalistov

evropskega natečaja Rural Inspiration Awards 2021, to je med najbolj

navdihujoče projekte podeželja med članicami EU.

V lanskem letu je bilo posajenih 1.930.000 sadik gozdnega drevja, in

sicer na 714 ha površin. Veliko pohvalo moramo nameniti gozdarjem,

lastnikom gozdov in izvajalcem gozdarskih del, saj brez njihove

zavzetosti in požrtvovalnosti uspešna sanacija in nato obnova

gozdov ne bi bila mogoča. O tem pričajo tudi primeri neuspešnih

sanacij iz tujine.

Naravnim ujmam navkljub so slovenski gozdovi zaradi skrbnega

načrtovanja in gospodarjenja z njimi v dobrem stanju, o čemer

pričajo kazalniki ohranjenosti gozdov, temu pa pritrjuje tudi pred


kratkim objavljeno Poročilo o izvajanju nacionalnega gozdnega

programa v obdobju od leta 2015 do 2019. V primerjavi z letom 1947

sta se lesna zaloga in letni prirastek lesa v slovenskih gozdovih skoraj

potrojila, povečala pa se je tudi njihova površina, in sicer s 36,4 na 58

odstotkov. Slovenski gozdovi so poznani kot primer ohranjene

narave in biotske raznovrstnosti, 'slovenska gozdarska šola' pa je

danes po svetu poznana kot ena izmed utemeljiteljic trajnostnega,

sonaravnega in večnamenskega gospodarjenja z gozdovi.

Kratkoročni trendi kažejo umirjanje rasti kazalnikov stanja in

gospodarjenja z gozdovi. Površina gozdov se po več kot 140 letih na

ravni Slovenije ne povečuje več. Evidentiran posek še vedno ne

dosega možnega (v letu 2020 je posek znašal 59 odstotkov možnega),

še vedno pa se povečuje možni posek – v zadnjem letu se je povečal

za 2,1 odstotka. Delež sanitarne sečnje v skupnem poseku v letu 2020

je znašal 42 odstotkov celotnega poseka in je prvič po letu 2014

manjši od 50 odstotkov, kar je povezano z umirjanjem prenamnožitve

podlubnikov in manjšim deležem poškodovanih gozdov v naravnih

ujmah v letih 2019 in 2020. Zlasti na primestnih in območjih

intenzivnega kmetijstva se srečujemo z velikimi pritiski na gozd in

gozdni prostor ter številnimi vlogami za krčitev gozdov.

Konflikti med okoljskimi, ekonomskimi in socialnimi funkcijami

zaradi hitrega tempa sprememb in vplivov teh na gozdove

postajajo vse bolj izraziti. Če pred desetletji s soobstojem teh funkcij

v gozdovih ni bilo večjih težav, so pred nami danes številni izzivi.

Naštevamo le nekaj trenutno najbolj perečih: širjenje invazivnih

tujerodnih škodljivih organizmov v gozdovih, konflikt med

ohranjanjem velikih zveri in kulturne krajine, zagotavljanje

zadostnih količin surovin za lesnopredelovalno industrijo, škoda v

gozdovih zaradi objedanja divjadi, problem vožnje z motornimi

vozili v naravnem okolju, širjenje podlubnikov iz gozdnih rezervatov

v gospodarske gozdove in številni drugi.

Sodelovanju med vsemi deležniki

Pot za rešitve bodo začrtali Območni gozdnogospodarski in

lovskoupravljavski načrti za obdobje od leta 2021 do 2030. Zdaj, ko

prihajamo v sklepno fazo obnove, se vsem deležnikom zahvaljujemo

za dobro sodelovanje in konstruktivni prispevek, tako v fazi podajanja

pobud kot na nacionalnih in območnih delavnicah, zlasti v zahtevnih

razmerah, ki jih je pred nas postavila epidemija. Hkrati vas vabimo k

sodelovanju v zadnjih korakih procesa – javnih razgrnitvah osnutkov

načrtov – in ostalim aktivnostim v okviru Gozdnega dialoga.

Začenja se projekt digitalizacije gozdarstva, ki bo v prihodnjih letih

posodobil delo javne gozdarske službe. Posodabljanje in prilagajanje

na spremenjene razmere bo od gozdarjev zahtevalo veliko znanja,

volje in požrtvovalnosti. Gozdarji s skrbjo za gozdove opravljamo

plemenito poslanstvo, ki se ga premalo zavedamo. Gozdovi namreč

zelo vplivajo na kakovost življenja naše družbe, nam omogočajo

dolgoročno preživetje in so naša naložba za prihodnost. Prepričani

smo, da bomo izzive, pred katere smo že ali še bomo postavljeni,

lažje premagovali s sodelovanjem med vsemi gozdarskimi

ustanovami, ki se v Sloveniji ukvarjamo z gozdovi.

Besedilo: Boris Rantaša, Zavod za gozdove Slovenije

Fotografije: Shutterstock

29

Gozd in ljudje

Jesenski slovenski gozd iz zraka


30

Gozd in ljudje

Francoski vrt v Arboretumu Volčji Potok so obrobljale Lawsonove paciprese. Na sliko so konec 90. let, ko so se po nekaj vročih in

presušenih poletjih enostavno posušile. To so bile prve žrtve spremenjenega podnebja v Arboretumu Volčji Potok.

Podnebje se spreminja – in

parki z njim

V Arboretumu Volčji Potok opažajo, da se drevje odziva na postopoma vse bolj vroča in sušna poletja. Odzivi

dreves so različni, ena propadajo in se sušijo, druga se divje, nezaželeno sama sejejo. Na spremenjeno

podnebje se v Arboretumu proaktivno pripravljajo tudi s preizkušanjem vrst, ki so se v tujini izkazale za najbolj

obetavne v spreminjajočih se podnebnih razmerah.

Arboretum Volčji Potok je priljubljen cilj obiskovalcev, ki prihajajo tja

po sprostitev, na dnevni odmerek rekreacije, ogled raznolikih razstav

ali obisk dobro znanega otroškega igrišča, na katerem se otroci lahko

zaposlijo za več ur. V osnovi je Arboretum Volčji Potok velik javni park,

v katerem se prepletajo kulturne in naravne vsebine. Njegova osnova

pa je zbirka lesnatih rastlin, torej dreves in grmov.

V Arboretumu Volčji Potok skrbijo za 6000 dreves in grmov, ki

pripadajo 2500 vrstam in sortam okrasne drevnine. Poleg drugih

okrasnih grmov imajo 1150 različnih sort vrtnic, kar skupaj nanese še

več kot 5000 rožnih grmičkov in grmov. To zakladnico rastlin imajo

dokumentirano in spremljajo, kaj se dogaja z njo.

Uničujoča moč prevročih poletij in suše

Od sredine 90. let naprej v Arboretumu Volčji Potok opažajo, da se

nekatere vrste nezadržno sušijo. Glavni razlog za to vidijo v vročih in

sušnih poletjih. Lawsonove paciprese so že skoraj vse suhe, ne da bi

bile za to krive bolezni ali škodljivci. Propadli so vsi starejši mamutovci

oziroma goske sekvoje. Tudi zanje je postalo prevroče in presuho.

Isti dejavniki desetkajo smreke v parku, saj olajšajo delo lubadarjem.

Vitalna in sočna smreka se lubadarjev obrani, saj jih sproti utaplja v

smoli. Presušena se ne more več braniti. V obdobju od sredine

devetdesetih let v Arboretumu Volčji Potok beležijo propad polovice

parkovnih smrek, tako navadnih kot omorik. Suha poletja desetkajo

tudi kleke, saj njihovemu glavnemu škodljivcu, miniaturnemu

hroščku krasniku, izrecno godijo.

Drugačen je primer s prelepim modro cvetočim drevesom, s

pavlovnijo. Včasih so cvetni popki pozimi večinoma pozebli, zdaj nič

več. V bolj vročih poletjih semena uspešno zorijo in vrsta se je začela

obnašati kot invazivka: sama se seje po parkovnem gozdu, kjer jo za

zdaj dovolj uspešno izkopavajo. Na sumu, da utegneta zaradi toplejše

in bolj sušne klime 'iti po svoje', sta tudi vsestransko vrtnarsko

uporabni lovorikovec in poleti cvetoča metuljka.

V Arboretumu Volčji Potok dogajanje opazujejo in delajo zaključke.

Del drevnine se poslavlja, od drugega dela se bo treba posloviti

zaradi varovanje narave. Kaj storiti, da park ne bi opustel? Lotili so se

sajenje dreves za spremenjena poletja.

V mestih bo drevesom še težje

V naslednjih 20 letih se bo po zmerno optimističnem scenariju

temperatura v Sloveniji dvignila za dodatni 2 °C, po pesimističnem pa

za 4 °C. Pred desetimi leti je bilo v Ljubljani po 26 vročih dni, to je

takšnih, ko se temperatura čez dan povzpne prek 30 °C. Po srednje

optimističnem scenariju se bo njihovo število do konca stoletja

povečalo za enajst, po pesimističnem pa podvojilo. Že po zmerno

optimističnem scenariju bo do konca stoletja vsako leto po en

vročinski val, ki bo enako ali bolj vroč od tistega leta 2003. Takšne so

prognoze, ki so jih za podnebne spremembe v Sloveniji do konca 21.

izdelali slovenski meteorologi.

Vse te toplotne obremenitve bodo drevesom zagrenile življenje. V

mestih bo drevesom še mnogo težje kot v velikem parku, ker zrak


dodatno segrevajo promet, klimatske naprave in toplota, ki se odbija

s fasad in seva iz asfalta. Višja je temperatura, več vode potrebuje

drevo – a od kod naj jo dobi? Dež v mestih namreč oteka v meteorno

kanalizacijo. Odprtih tal, ki lahko sprejmejo deževnico in jo privedejo

do drevesnih korenin, pa je v drevoredih in na tlakovanih površinah

mnogo premalo. Vročina se bo v prihodnje bratila s sušo, zato bo

situacija še slabša.

Vse to bo povzročilo spremembe v drevesnem fondu. Veliko vrst, ki so

iz narave vajene vlage v tleh in v zraku, bo v urbanem okolju propadalo.

Treba je pripraviti nov oziroma dodatni sortiment drevnine za urbano

okolje. Drevesa so namreč eno redkih orodij, ki bodo lahko mesta

senčila, aktivno hladila in tako naredila znosnejša za ljudi.

Kaj saditi v prihodnje?

V Arboretumu Volčji Potok so v letu 2021 posadili 80 dreves, saj želijo

preizkusiti, ali so res primernejša za čase, ki prihajajo. Pri tem se

opirajo na izkušnje, ki jih sporočajo kolegi iz tujine. V Evropi namreč

že dve desetletji potekajo poskusi, s katerimi iščejo odgovor na

vprašanje, katera drevesa saditi v prihodnje. V Düsseldorfu so 2016.

objavili seznam 'dreves za prihodnost'. Dve pri nas zelo pogosti vrsti,

divji kostanj in javorolistna platana, sta na spisku označeni kot

problematični in se zanju odsvetuje mestna raba.

Letos se zaključuje sedemletni projekt 'Mestno zelenje 2021', ki išče

najprimernejša obcestna drevesa za prihodnost v podnebno različnih

regijah v Nemčiji, od takšnih z vinorodnim, do takšnih s celinskim in

predalpskim podnebjem. Takšno pestrost imamo tudi v Sloveniji,

zakaj ne bi torej preverili, kaj so dognali Nemci?! Predhodna poročila

projekta so bila namreč objavljena že leta 2017.

Podobnih raziskav in projektov je še mnogo več. Sortiment za

spremenjeno podnebje preizkušajo in razvijajo denimo tudi madžarski

drevesničarji. Ni potrebe, da bi v Sloveniji izumljali stvari na novo,

smiselno pa je tuja priporočila preučiti in preizkusiti v naših razmerah.

V Arboretumu so za preizkus, kaj bo delovalo v Sloveniji, v prvem

naboru posadili vrste in sorte, ki jih priporoča več tujih izsledkov. Tako

so posadili različne javorje, hraste, proti boleznim odporni breste in

hruške, magnolije, sofore, gledičije in še marsikaj. Študijski nasad bo

hkrati ogledni, kar pomeni, da bodo projektanti vabljeni v Volčji

Modro dišeče cvetje se odpira na pavlovniji. Temu drevesu

nova poletja godijo, saj se je začelo sejati po bližnjem gozdu.

Podnebne spremembe lahko spremenijo značaj drevesnih

vrst tako, da postanejo nadležne invazivke.

Potok, da spremljajo in ugotavljajo, kako bodo te vrste uspevale. V

Arboretumu Volčji Potok menijo, da so kot drevesom zapisana

ustanova dolžni širiti preverjene informacije in nasvete. Kot eno od

strateških nalog vidijo sodelovanje s projektanti, ki imajo vpliv tako

na projektiranje rastnega prostora za korenine kot za odločanje,

katere vrste se bo sadilo.

Pestrost je smiselna

V Sloveniji imamo problem z razmeroma majhno pestrostjo drevnine

v mestih. V Ljubljani pripada več kot pol vseh dreves na javnih

površinah eni drevesni vrsti. Spremenjeno podnebje bo povzročilo

tudi širjenje novih drevesnih bolezni in škodljivcev. In tako se lahko

vrstno revni nasadi ob novem škodljivcu izkažejo za veliko tveganje.

Dolgoročno imajo možnosti za preživetje samo vrstno raznoliki

nasadi. V Evropi velja priporočilo, naj bo največ 10 odstotkov dreves

na javnih površinah iste vrste, največ 20 odstotkov dreves istega rodu

in največ 30 odstotkov dreves iste botanične družine.

Da bo mogoč premik sestave v tej smeri, je treba načrtovalcem

predstaviti alternative. Preizkusni nasad proti klimatskim

spremembam odpornih vrst v Arboretumu Volčji Potok ima prav tak

cilj in je po svojem namenu pomemben za stroko v širšem prostoru.

Besedilo: Matjaž Mastnak

Fotografije: Arboretum Volčji Potok

31

Gozd in ljudje

V Arboretumu Volčji Potok so se sajenju dreves za prihodnost na lastno pobudo pridružili dijaki Gimnazije Moste. Drevesa za

prihodnost smo poimenovali vrste, ki bodo po tujih izkušnjah najbolj primerne za urbano rabo v spremenjenem podnebju.


32

Gozd in ljudje

Lipa kot simbol slovenstva in

slovenske krajine

Fotografija: Mediaspeed, foto: Nejc Fon

Najevska lipa v Črni na Koroškem

Naši predniki so imeli posebno vez z lipo, ki je bila središče vaškega

življenja. Pod njo so se zbirali, se pogovarjali, odločali in tudi pravdali.

Pravde pod lipami se na Koroškem omenjajo v 13. stoletju, na

Goriškem pa vse do leta 1500.

Naši predniki so si ponekod omislili kamne, ki so jih razporedili pod

lipo. Ko so se zbrali in opravljali posvete, je vsak zasedel svoj prostor

oziroma kamen. Okoli prastare vaške lipe v Vrbi je nameščenih 16

kamnov, kar pomeni, da je imela vsaka kmetija svoj kamen, ob

katerem so gospodarji razpravljali o usodi srenje, volili župana,

udrihali čez davke in reševali spore med vaščani. Lipa v vasi Rut v

Baški grapi, ki je ena najstarejših in najdebelejših v Sloveniji, je bila

eden od simbolov vaške samouprave, ki je bila priznana

Nemškorutarjem po prihodu s Tirolske v 13. stoletju. Poleg teh dveh

je spomeniško zaščitenih na desetine starih lipovih dreves na

številnih lokacijah po Sloveniji.

Naši predniki so lipo največkrat posadili ob kakšnem pomembnem

dogodku, da bi jih spominjala nanj in bila hkrati mogočna pričevalka

za prihodnje rodove. Lipo so na primer zasadili v spomin na rojstvo

otroka, drevo pa je simboliziralo tudi moč osebe, zaradi katere so jo

posadili. Lipo so sadili, tudi če se je na posesti zamenjal gospodar, ter

ob pomembnih lokalnih in svetovnih dogodkih.

'Turške lipe' in drevored 'Napoleonovih lip'

Najstarejše lipe naj bi bile zasajene še v času turških vpadov, na krajih,

kjer so bili Turki premagani ali od koder so bili pregnani, zato so te

lipe med ljudmi še danes znane kot 'turške lipe'.

Vse do danes so ohranjeni nekateri parkovni nasadi lip, zlasti pa lipovi

drevoredi. Najznamenitejši med njimi je drevored 'Napoleonovih lip'

pred Logatcem, ob državni cesti, ki je bila nekdaj glavna prometnica

med Ljubljano in Trstom. Drevored teh lip je dolg skoraj dva kilometra

in ga sestavlja 290 dreves, med katerimi jih je bilo treba nekaj zaradi

starosti že pomladiti. Zasajen je bil okoli leta 1810, se pravi v obdobju

francoske zasedbe oziroma Ilirskih provinc, v čast in spomin na

poroko francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja z avstrijsko

princeso Mario Luizo. Sprva so ga zato imenovali kar Luizin drevored.

Ta in številni drugi drevoredi mlajšega datuma so pri nas zaščiteni kot

spomenik oblikovane narave.

V slovenski nacionalni ikonografiji lipa nikoli ni bila posebno

izpostavljena, so pa na primer lipovi listi ovijali žitno klasje v

slovenskem predosamosvojitvenem socialističnem grbu v obdobju

Ljudske oziroma kasneje Socialistične republike Slovenije kot

federalne enote nekdanje Jugoslavije. Še izrazitejši sporočilni pečat

so dobili lipovi listi v veliki oglaševalski akciji Slovenija, moja dežela v

osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bila zasnovana za

promocijo slovenskega turizma, a je prerasla okvire in je s

vsakodnevno prisotnostjo na televizijskih zaslonih ter na številnih

plakatih postala znanilka slovenske osamosvojitve, Albert Kos

poudarja v besedilu z naslovom Slovenci in lipa, nekoč in danes.

Lipa ali lipovec?

V Sloveniji je kar precej lip, ki jim pripisujejo večstoletno starost,

najstarejše pa naj bi bile stare okoli 700 let. V obdobju narodnostnega

prebujanja Slovencev je postala lipa eden od simbolov slovenstva, za

razliko od hrasta, ki naj bi bil simbol germanstva oziroma nemštva, ali

na primer breze kot drevesa, ki pripada Rusiji in Rusom.

Za najstarejšo lipo velja tista na Ludranskem vrhu, visoko v hribih nad

Črno na Koroškem. Imenuje se Najevska lipa, po domačiji, kjer je zrasla,

stara pa je več kot 700 let, čeprav njene starosti ni mogoče natančno

določiti. Avgusta leta 1991, le mesec dni po razglasitvi neodvisnosti

Slovenije, je prav pod to lipo potekalo prvo srečanje slovenskih

državnikov, ki naj bi z obiskom teh krajev ter z druženjem s tamkajšnjimi

prebivalci ohranjali izročilo prvobitne demokracije v vaških skupnostih.

Najevska lipa je v resnici lipovec (Tilia cordata) in se razlikuje od lipe

(Tilia platyphyllos), saj ima ta opazno večje liste. Če pogledamo na

spodnjo stran, opazimo v pazduhah žil šopke belih dlačic. Pri lipovcu,

imenovanem tudi majhnolistna lipa, so te dlačice rjave. Poleg tega so

pri lipi v enem socvetju po trije cvetovi, pri lipovcu pa je nad ovršnim

listom združenih 5 do 15 cvetov. Pri lipi so socvetja viseča, pri lipovcu

štrlijo izza listov v vse smeri. Vrsti se razlikujeta tudi v času cvetenja:

lipa začne cveteti teden ali dva prej kot lipovec. Jeseni lahko plodove

pri lipovcu med prsti stremo, pri lipi pa ne, ker je njihova lupina

močno olesenela, je v knjigi Sprehodi po arboretumu, zgodnjepoletni

vodič razliko pojasnil Matjaž Mastnak.

Tako lipa kot lipovec sta v Sloveniji avtohtona, poleg tega se je treba

zavedati, da gre za dve različni drevesni vrsti, ne morda za žensko in

moško drevo.

Gogalova lipa v Zgornji radovni


Fotografija: Kranjska Gora Tourist Board, photo: Matjaž Vidmar


O prazničnem drevesu

33

Ljudje na severni polobli so zimski solsticij 21. ali 22. decembra – ko

je dan najkrajši, noč pa najdaljša – že dolgo pred pojavom krščanstva

praznovali tako, da so z zimzelenimi rastlinami okraševali svoje

domove, zlasti vrata. Po tradicionalnem pojmovanju je zima namreč

čas, ko je bog sonca močno oslabljen, zato so zimzelene rastline –

zlasti bela omela in bršljan – služile kot opomnik, da bo sonce prej

ali slej spet zažarelo in bo prišlo poletje.

Gozd in ljudje

Stari Egipčani so templje, posvečene Raju, bogu sonca s sokolovo

glavo in soncem kot krono, v času zimskega solsticija krasili s

palmovimi listi. V severni Evropi so Kelti druidne templje kitili z

zimzelenimi vejami, ki so predstavljale večno življenje. Bolj na

severu so Vikingi verjeli, da zimzelene rastline pripadajo Balderju,

bogu svetlobe in miru. Stari Rimljani so zimski solsticij obeležili s

praznikom saturnalije, ki so ga priredili v čast Saturnu, bogu

kmetijstva, tako so kot Kelti svoje domove in templje krasili z

zimzelenimi vejami.

Saturnalije so bile najpomembnejši praznik v rimskem življenju in

so trajale cel teden, od 17. do 25. decembra. V tem času zakoni

niso veljali, zato nikogar ni bilo mogoče preganjati zaradi poškodb,

umorov, posilstva, kraj oziroma kakršnihkoli dejanj, ki so bila v

nasprotju z zakonom. Čeprav je marsikdo izkoristil brezpravje, so

se mnogi Rimljani med saturnalijami tudi obdarovali, kar pomeni,

da je šlo po eni strani tudi za čas pozornosti in prijaznosti, ki je

zapovedana tudi v času božiča.

Prvi pokristjanjeni Rimljani so Jezusovo rojstvo praznovali zadnji

dan saturnalij, čeprav znanstveniki trdijo, da se je Jezus rodil devet

mesecev pozneje. Nekateri sumijo, da je šlo za politično zvijačo, s

pomočjo katere so saturnalije iz nebrzdane večdnevne zabave

preobrazili v umirjeno praznovanje Kristusovega rojstva.

Kdo je bil prvi?

Latvija in Estonija se prepirata glede tega, pri kom se je pojavilo

prvo božično drevo. Estonci vztrajajo, da se je prvo božično drevo

v estonski prestolnici Talinu pojavilo leta 1441, Latvijci pa, da se je

leta 1510 v Rigi, kjer imajo v tamkajšnji mestni hiši celo tablo,

posvečeno »kraju, kjer je stalo prvo božično drevo v zgodovini«.

Večina zgodovinarjev nasprotno meni, da je trgovski ceh prvo

božično drevo postavil leta 1419 v nemškem mestu Freiburg, kjer

so božična drevesa kmalu postala tako priljubljena, da so jih že

leta 1554 morali prepovedali. Okraševali so jih z jabolki, bleščicami,

vaflji, medenjaki in volno, poleg tega so na božični večer uprizarjali

tudi 'rajske upodobitve', ki so pripovedovale zgodbo Adama in

Eve, v njih pa je 'nastopalo' tudi drevo znanja, iz katerega naj bi se

pozneje razvilo božično drevo. Druga teorija pravi, da so

predhodnice božičnih dreves t. i. božične piramide, nekakšne

lesene strukture, ki so jih okraševali z zimzelenimi rastlinami, s

figuricami, svečkami in celo zvezdami.

Z nastankom božičnega drevesa je povezanih več legend.

Osrednji lik prve je angleški menih Bonifacij, ki je znan po

misijonarskem delu v Nemčiji v 8. stoletju. V tem času naj bi med

drugim preprečil pogansko žrtvovanje otroka grškemu bogu

Thoru pod mogočnim hrastovim drevesom in malikovalce

spreobrnil v krščansko vero. Začel je sekati drevo, da bi jim

preprečil slavljenje lažnega idola, pogani pa so verjeli, da ga bo

med tem dejanjem ubila strela. Ker se to ni zgodilo, je izkoristil

priložnosti in jih spreobrnil.

Z nastankom božičnega drevesa je povezanih več legend

Na mestu, kjer je prej rastel hrast, je Bonifacij posadil jelko kot

prispodobo za novo življenje v Kristusu. Jelka je postala simbol

Kristusa, saj v obliki trikotnika predstavlja sveto trojico. To je tisti

pravi izvor božičnega drevesa, zaradi česar ga ljudje tudi prinašajo

v svoje domove.

Druga legenda o božičnem drevesu je povezana z Martinom

Luthrom, protestantskim revolucionarjem, ki naj bi poskrbel, da

božična drevesa krasimo z lučkami. Po sprehodu po gozdu v

snežni noči je bil namreč tako očaran, da je na svojem drevesu

prižgal svečo. V čudoviti podobi lune, ki je razsvetljevala snežno

bleščeča drevesa, je videl prispodoba za Kristusovo luč, ki je prišla

iz nebes, to podobo pa je želel prenesti tudi v svoj dom.


Fotografija: Shutterstock

Priporočilo Zavoda za gozdove

V Zavodu za gozdove Slovenije spodbujamo nakup naravnih, v

Sloveniji pridelanih okrasnih drevesc. Domača okrasna drevesca

so pridelana na način, ki najmanj škoduje našemu življenjskemu

okolju, upoštevajoč način pridelave ter prevoz na tržišče. S stališča

ogljičnega odtisa in izpustov CO2 so na ustrezen nadzorovan

način posekane naravne smrečice ogljično nevtralne – ob sežigu

uporabljenih drevesc se sprosti toliko CO2, kot ga je drevo vezalo

med svojo rastjo. To pa ne velja za gojene smreke, pri katerih v

proizvodnji nastanejo določeni presežki CO2, sploh pa ne za

umetna drevesca, pri katerih je zaradi uporabe umetnih materialov

ogljični odtis zelo velik. Uporaba navadne smreke, pridobljene iz

lokalnega gozda v skladu z usmeritvami ZGS, je naravi najbolj

prijazna oblika novoletne okrasitve z drevesci.

Večinoma se smrečice za okras, ki so označene s posebno nalepko,

pridobiva iz zaraščajočih se kmetijskih površin, s površin pod

daljnovodi, na cestnih brežinah ter z namenskih nasadov na

kmetijskih površinah. V zadnjih letih so se zaradi naravnih ujm v

Sloveniji površine gozdov, ki so v fazi pomlajevanja, zelo povečale.

K temu so veliko prispevale vremenske ujme in pretirane

namnožitve škodljivcev, ki so v preteklih letih poškodovale

gozdove v večjem delu Slovenije. Gozdarji usmerjamo razvoj teh

mladih gozdov k naravnejši drevesni sestavi, kar zagotavlja razvoj

stabilnejšega, pred poškodbami po naravnih ujmah in škodljivcih

bolj odpornega gozda. Veliko smrečic lahko tako pridobimo tudi

ob ukrepih redčenja pregostega mladega gozda na pomlajenih

površinah. Če drevesca izvirajo iz redčenj pregostega mladovja v

gozdu, ima njihovo pridobivanje celo ugoden vpliv na gozdove, ki

jih s tem negujemo.


34

Potepanja

Fotografija: Matej Pelikan/arhiv Grad Rihemberk

Spominska pot s cerkvijo: V letošnjem novembru je minilo natančno 115 let od smrti Simona Gregorčiča, ki so mu rekli kar »goriški slavček«.

Po poteh goriškega slavčka

Na Goriškem so Simonu Gregorčiču posvečene najmanj tri zanimive pohodniške poti.

Ste vedeli, da bo v letošnjem novembru minilo natančno 115 let

od smrti Simona Gregorčiča? Goriški slavček, kot Gregorčiča

imenujejo še danes, je bil katoliški duhovnik in že v času življenja

nadvse priljubljen pesnik, ki je ustvarjal v obdobju med romantiko

in realizmom, pisal pa je domovinske, ljubezenske, pripovedne in

izpovedne pesmi. Le kdo ne pozna njegovih pesmi Soči, Človeka

nikar in Kropiti te ne smem, zbranih v pesniški zbirki Poezije, ki je

izšla v štirih knjigah med letoma 1882 in 1908?! In kam drugam bi

vas lahko v tem mesecu povabili kot na katero od poti, ki so na

Goriškem posvečene prav enemu največjih slovenskih pesnikov?

V tem delu Slovenije po Gregorčiču nosijo ime najmanj tri zanimive

pohodniške poti. Najprej vam bomo predstavili tisto, ki pohodnike

v novembru že tradicionalno pelje po Oljčni poti Simona

Gregorčiča iz Branika na Preserje, od tam pa na Sveti Martin, Brje in

nazaj v Branik. V Braniku, ki je včasih nosil ime Rihemberk, je namreč

pesnik kot duhovnik služboval med letoma 1873 in 1881. V župniji

je kot kaplan skrbel še za tri podružnične cerkve: cerkev sv. Duha v

Pedrovem, sv. Martina nad Brjami in sv. Katarine na Preserjah. Vse tri

so bile približno uro hoda oddaljene od Branika. Pot si je včasih

skrajšal tako, da je prespal na Brjah. V tamkajšnji Čebronovi hiši je

bila namreč učilnica, v kateri je otroke poučeval verouk.

Gregorčičeva mlajša sestra Katarina, ki je v tedanji Rihemberk prišla

skupaj z njim, se je k Čebronovim poročila leta 1876. V spomin na

Gregorčičevo službovanje v Braniku in okolici so domačini označili

Oljčno pot Simona Gregorčiča in vsako leto v jeseni pripravijo

tradicionalni pohod po njej. Nezahtevna krožna pot ima enajst

kilometrov, za kar pohodniki običajno potrebujejo med 3,5 in štiri

ure, saj je na njej več zanimivih postankov, na poti pa se odpirajo

tudi številni čudoviti razgledi po Vipavski dolini. Kot zanimivost naj

povemo, da vsako leto na pohodu zasadijo novo oljko in izberejo

njenega botra.

Kjer je pisal, prevajal, maševal in kmetoval

Leta 1881 je Gregorčič zapustil Rihemberk in se preselil na

Gradišče nad Prvačino. Prav tu je dočakal izid svoje

najpomembnejše pesniške zbirke Poezije (1882), pripravil izid

ponatisa te zbirke z dodatkom (1884) ter izdal Poezije II (1888)

in Poezije III (1902). Na Gradišču nad Prvačino je pisal in prevajal,

maševal in kmetoval, sprejemal čestitke in se bojeval s kritiki. Po

teh krajih je speljana Spominska in sprehajalna pot Simona

Gregorčiča, ki so jo odprli leta 2010. Melodična blagoglasnost in

ubranost poezije 'sina planin' se je tukaj zlila z 'rajsko milo'

pokrajino trte in oljke ter prebudila pesniški navdih. Od Gradišča

do Renč, od Renč do Gradišča, skozi Arčone in čez Rabatovec je

pot opremljena z osmimi panoji – informacijskimi tablami, ki v

strnjeni obliki pomagajo obiskovalcu razbrati pomen in razloge,

ki so spodbudili nastanek te poti. Pot ponuja številne možnosti

za obiske ljudi vseh generacij, v sproščenem in prijetnem

pohodniškem vzdušju pa se je mogoče seznaniti z drobci

Gregorčičeve življenjske zgodbe ter s povezanostjo teh krajev s

pesnikom in njegovim delom. Pešpot je dolga dobre tri

kilometre v eno smer, pohodno pa je srednje zahtevna. Z

zaustavljanjem ob tablah in razglednih točkah traja pohod

približno eno uro v eno smer, vsako leto pa organiziran pohod

po Spominski in sprehajalni poti Simona Gregorčiča pripravijo


jeseni. Če bodo epidemiološke razmere to omogočale, naj bi

bilo tako tudi letos.

Nazaj v planinski raj …

Za konec še na Gregorčičevo učno pot, literarno učno pot, ki sta jo

v krajih, kjer je pesnik preživel otroška leta in kjer je tudi pokopan,

zasnovala Ljuba Sivec, učiteljica na podružnični šoli Osnovne šole

Simona Gregorčiča v Smasteh, in Pavel Čertič iz Kobarida. Celotna

učna pot je dolga 11,5 kilometra in s postanki traja približno pet ur,

začne in konča pa se v vasi Smast. Od tam se pot nadaljuje do

cerkve sv. Duha v Libušnjah, nato pa do Gregorčičeve rojstne hiše

v Vrsnem, do Selc in Sv. Lovrenca ter nato nazaj v vasico Smast.

Naštete točke na literarni učni poti seveda niso bile izbrane

naključno, saj je v vasi Libušnje Gregorčič obiskoval vaško

enorazrednico, prejel zakramente in pel novo mašo. V Libušnjah

danes ni več šole, Gregorčič pa je po opravljenem prvem razredu

šolanje nadaljeval v Gorici. Ko se pot približuje Vrsnemu, boste na

začetku vasi zagledali napis, da ste v Planinskem raju. Vas leži

namreč pod Krnom, ki je z 2244 metri nadmorske višine najvišja

gora Krnskega pogorja. Z majhnega'»placa' v vasi na desno vodi

ozka ulica do Gregorčičeve rojstne hiše. Leta 1951 je Muzejsko

društvo iz Tolmina v njej uredilo spominsko sobo, pozneje pa je

prešla v upravljanje Goriškega muzeja. Leta 1966 so celotno hišo

preuredili v spominski muzej, leta 2006, ob stoletnici pesnikovega

rojstva, pa je doživela še eno prenovo, tokrat pod upravljanjem

Tolminskega muzeja. V hiši je stalna razstava, ki s predmeti in

grafičnimi ponazoritvami prikazuje Gregorčičevo življenje, delo,

njegov rod in sodobnike ter samo dobo, v kateri je živel.

Z Vrsnega se pot spusti proti vasi Selce. Vmes prečkamo Bukovje, kjer

naj bi po ustnem izročilu 15. oktobra 1844 pesnikova mati rodila

Fotografija : Wikipedija

Spominska plošča na rojstni hiši v Vrsnem

drugega sina, Simona. Nižje po poti je odcep za Selce, vendar

nadaljujemo po poti v smeri vasi Kamno. Tabla usmeri na stezo, po

kateri pridemo v gozd, posut z belim kamenjem, po katerem je vas

Kamno dobila ime. Do gozda usmerjajo table, dalje pa znamenja v

podobi slavčka na drevesih. Čez pašnik in po stezi pridemo do

glavne ceste, s katere že od daleč zagledamo osameli grič s cerkvijo

Svetega Lovrenca. Na pokopališču ob cerkvi je Gregorčičev grob z

marmornim reliefom kiparja Antona Bitežnika. Odkrili so ga leta

1908, izdelan pa je bil po motivu čolnarja iz pesmi Naš čolnič

otmimo. Po obisku pokopališča se pot vrača proti izhodiščni točki v

vasi Smast, ki se vidi tudi z griča pri cerkvi Sv. Lovrenca. Ne glede na

to, katero od Gregorčičevih poti boste izbrali, se bo misel nanj najbrž

vedno prepletala z njegovimi verzi: Pod trto bivam zdaj/v deželi

rajskomili,/srce pa gor mi sili/nazaj v planinski raj ...

Besedilo: Katja Željan

35

Potepanja

Fotografija: Matej Pelikan/arhiv Grad Rihemberk

Novembra že tradicionalno poteka pohod po Oljčni poti Simona Gregorčiča

Rubriko Potepanja pripravljamo v sodelovanju z revijo GEA.


36

TZS

Vse tri nagrajene ekipe s podpredsednikom TZS Petrom Misjo, strokovno sodelavko TZS Petro Pistotnik in predsednico ocenjevalne

komisije Alenko Kodele.

12. državno tekmovanje za Zlato kuhalnico

Mladi so v kulinariki

zelo ustvarjalni

12. oktobra je v Postojni potekalo 12. državno tekmovanje za Zlato kuhalnico. Mlade kuharice in kuharji iz

devetih osnovnih šol, ki so dosegli najboljše rezultate na regijskih tekmovanjih, so pod budnim očesom

priznanih kuharjev – sodnikov zavzeto pripravljali ješprenove/pirine rižote in sestavljene solate. »Zame si

vsi zaslužijo zlato priznanje za skrbnost, pripravljenost, marljivost in pogum. Ni ravno enostavno pripraviti

najboljše jedi v nekem tujem okolju, pred množico gledalcev,« je predsednica ocenjevalne komisije Alenka

Kodele povedala ob zaključku tekmovanja.

V Jamskem dvorcu v Postojni so mladi kuharski navdušenci in

navdušenke na plinskih štedilnikih zavzeto vihteli kuhalnice,

tekmovalne pulte pa so ves čas budno spremljali priznani kuharji

iz Društva kuharjev in slaščičarjev Slovenije, ki so imeli tokrat vlogo

sodnikov. Nič ni ušlo njihovemu strogemu očesu – od osebne

urejenosti tekmovalcev, načina priprave delovnega mesta, sestave

recepta, časa priprave jedi, mehanske in toplotne obdelave živil.

Čas so si vzeli tudi za oceno videza in okusa jedi ter ustvarjalnosti

krožnika, kar pomeni, da so skuhano in pripravljeno tudi z veseljem

degustirali. Kako tudi ne, saj je v dvorani ves dan dišalo po okusni

hrani, čudovito jesensko sonce pa je naravnost vabilo k

gurmanskim užitkom.

»Večina kuharjev se je trudila po svojih najboljših močeh, vendar se

je opazilo, da nekateri niso bili zelo prepričani v to, kar počnejo.

Nekateri jedilniki so bili izredno lepi, všeč nam je bil ročno izdelan

jedilnik. Ker jemo tudi z očmi, je krožnik seveda treba dekorirati.

Nekaterim je verjetno zmanjkalo časa za to, zato je bil končni

izdelek neestetski,« so bila neprizanesljiva dekleta iz OŠ Šmarje pri

Kopru. Nemara so prav zato prepričljivo zmagala in šoli prinesla

najvišje priznanje – zlato kuhalnico. Gaja Ambrožič, Tadeja Dražič in

Danaja Sikur so kuhale ješprenovo rižoto, nad katero sprava niso

bile navdušene, zdaj pa jo z veseljem pripravljajo tudi doma.

Navkljub veselju do kuhanja o prihodnosti v gostinstvu za zdaj

razmišlja samo ena izmed njih.


delovnega mesta. Še posebno so bili zanimivi pri serviranju jedi, saj

so v tem delu pokazali svojo inovativnost in iznajdljivost,« je

predsednica ocenjevalne komisije Alenka Kodele strnila vtise.

Tekmovalke je poleg kuharske izkušnje navdušil tudi spremljevalni

program, ki je vključeval ogled vivarija in razstave metuljev ter

svečano podelitev priznanj, za kar je poskrbel podpredsednik

Turistične zveze Slovenije Peter Misja.

37

TZS

Mladi kuharski navdušenci in navdušenke so na plinskih

štedilnikih zavzeto vihteli kuhalnice.

»Gotovo so takšna tekmovanja dobrodošla za širjenje gostinske

dejavnosti,« so prepričana dekleta iz OŠ Ivana Cankarja Ljutomer, ki

so si s svojo kuharsko predstavo prislužila srebrno kuhalnico, »ki je

za nas zlata, saj nam je zmaga za las ušla.« Na tekmovanju so

sodelovale prvič, najbolj všeč pa jim je bilo, da so spoznale prijatelje

iz drugih šol in so postale samo še bolj zagnane v kuhinji.

Bronasta kuhalnica je romala v roke OŠ Sava Kladnika Sevnica, kjer

se jim v prihodnosti, kot kaže, obeta veliko novih veščih gostink.

Med kuhanjem v Postojni so dekleta namreč spoznala, »da bi v

prihodnosti rada nadaljevala pot v gostinstvu.« V Postojni se je po

njihovem videlo, da imajo mladi veliko dobrih idej in so zelo

ustvarjalni, kar se tiče kulinarike.

Recepte vseh devetih udeležencev državnega tekmovanja si

oglejte v katalogu Moj kraj, moj šef na: https://turisticna-zveza.si/

publikacije/ostale-publikacije

Septembra so regijska tekmovanja potekala na Srednji šoli Izola,

Srednji gostinsko-turistični šoli Radovljica ter Srednjih šolah za

gostinstvo in turizem Radenci, Novo mesto in Celje.

Zaradi proticovidnih ukrepov je na tekmovanju, ki je namenjeno

učencem osnovnih šol od 6. do 8. razreda, letos sodelovalo manj

šol kot po navadi, a se jih je vseeno nabralo 26. Vsem udeležencem

iskrene čestitke.

Besedilo: Po. F.

Fotografije: arhiv Turistične zveze Slovenije

Najboljše tri ekipe je znani slovenski chef Uroš Štefelin povabil na

kuharsko delavnico v svojo restavracijo, Hišo Linhart v Radovljici, kjer

bodo dobile še eno novo izkušnjo in izboljšale svoje kuharske

sposobnosti.

»V vseh teh letih, ko spremljam gostinsko-turistični zbor Slovenije,

mi je tekmovanje za zlato kuhalnico med najlepšimi. Želim si, da bi

se situacija v svetu obrnila na bolje, da bodo lahko še naprej

organizirana taka tekmovanja. Lepo je videti naše najmlajše

tekmovalce, kako znajo pravilno olupiti in narezati zelenjavo,

uporabiti pravilno orodje in pripomočke, pravilno narezati meso,

ločevati odpadke in ves čas tekmovanja skrbeti za čistočo

V Jamskem dvorcu v Postojni je opojno dišalo.

Tekmovalne pulte so ves čas budno spremljali priznani kuharji iz Društva kuharjev in slaščičarjev Slovenije, ki so imeli tokrat vlogo

sodnikov.


38

TZS

Prejemnice zlate, srebrne in bronaste značke

Mladi turistični vodnik

»Turistični vodnik mora znati

zelo dobro improvizirati«

Turistična zveza Slovenije je letos izvedla že osmo tekmovanje za

mladega turističnega vodnika, ki je jeseni potekalo v Portorožu in

Piranu. S tekmovanjem spodbuja mlade za poklic turističnega

vodnika, ki je velikokrat prva in edina vez med turisti in lokalnim

okoljem ter zato neprecenljiv del turistične ponudbe kraja.

Tekmovanje za mladega turističnega vodnika je namenjeno mladim

od 16. do 29. leta starosti in je sestavljeno iz treh delov. Najprej

poteka na regionalni ravni, na kateri morajo kandidati in kandidatke

pripraviti seminarsko nalogo o poljubnem kraju in obdelati vse

podrobnosti, ki jih mora turistični vodnik opraviti pred vodenjem.

Največkrat mladi predstavijo svoj kraj, pri tem pa si pogosto zamislijo

vodenje, prilagojeno mladim, ki vsebuje zanimive in zabavne

lokalne vsebine ter alternativno, drugačno izvedbo. Za tem so mladi

povabljeni k spoznavanju določenega kraja (vsako leto je izbran

drug kraj), za katerega morajo na državni ravni pripraviti načrt

vodenja, čemur sledi vodenje pred komisijo.

Letos so se mladi za zaključno vodenje tako pripravljali kar na morju,

saj so imeli izziv pripraviti vodenje na relaciji Portorož-Piran. Ker se

na TZS zavedajo izredne težavnosti in obširnosti znanja, ki ga morajo

osvojiti prijavljeni mladi, so že med letom organizirali različna

izobraževanja, na katerih so se kandidati seznanili s poklicem in

delom turističnega vodnika. Pred končnim tekmovanjem so

udeležencem pripravili tudi študijsko vodenje v izvedbi odlične in

izkušene lokalne vodnice Mateje Dolenc. Eno popoldne so mladi na

svoji koži izkusili zelo poglobljeno, strokovno, a hkrati zanimivo in

navdihujoče vodenje, opremila jih je tudi z uporabnimi in koristnimi

nasveti, kako se lahko orientirajo v prostoru, kako si lahko pomagajo

z okoljem, v katerem vodijo, kje lahko poiščejo dodatne informacije

za priprave.

Na dan izpita nas je pričakal s soncem obsijan Portorož in neverjetno

toplo vreme za jesenski čas. Prepustili smo se morskemu navdihu in

se podali na vodenje mladih bodočih vodnic. Glede na število

udeleženk se je celotna trasa tekmovanja razdelila na sedem

odsekov. Prijavljene tekmovalke so nato tik pred vodenjem izžrebale

vsaka svoj odsek, ki so ga v nadaljevanju posamezno tudi izvedle,

skupaj pa predstavile edinstven potep po izbranem delu naše obale.

Kandidatke so s svojimi predstavitvami navdušile strokovno komisijo

in tudi naključne obiskovalce v Portorožu in Piranu, ki jih ni bilo malo.

Strokovna komisija, ki so jo sestavljale Snežana Škerbinc, Mateja

Dolenc in Marija Brložnik, se je prepričala, da so se vse tekmovalke na

vodenje resnično dobro pripravile. Bronasto značko mladi turistični

vodnik je prejela Lina Ovnik iz Mirne Peči, srebrno značko Sara

Milanović iz Novega mesta, najbolj pa je komisijo prepričala Maja

Šmon iz Slovenj Gradca, ki je osvojila zlato značko. Turističnogostinska

zbornica Slovenije (TGZS) je vse tri kandidatke nagradila z

bonom za udeležbo na tečaju za turističnega vodnika TGZS,

prvonagrajenka pa je prejela še bon za opravljanje izpita. Vse tri je

Podzemlje Pece nagradilo z ogledom podzemlja s kolesom. Ostale

tri kandidatke, Anja Kelc, Janja Marolt in Blažka Ul, so prejele bon za

ogled Rudnika Sitarjevec in Mestnega muzeja Litija.

Ob zaključku tekmovanja je Turistična zveza Slovenije vse kandidatke

v spremstvu mentoric in mentorjev popeljala na voden ogled


Na dan izpita nas je pričakala s soncem obsijana obala in

neverjetno toplo vreme za jesenski čas.

ribjega vrta Ribogojnice Fonda. Sprejela nas je Irena Fonda, s katero

smo odpluli na morje, vse do njihovih ribiških bazenov. Spoznali

smo, kako poteka izbor ribjih mladic, kakšno ribjo krmo uporabljajo

in kako krmijo ribe, koliko časa raste brancin in kako prepoznati res

svežo ribo. Izlet smo zaključili z izvirno degustacijo dobrot Fonda, ki

je vsebovala karpačo iz svežega Piranskega brancina, namaz z

dimljenim brancinom, istrsko oljčno olje, solni cvet s Piranskih solin

in kozarec lokalnih dobrot.

Nasveti mlade vodnice

»Obiskujem srednjo šolo in do zdaj nisem imela veliko vodenj,

ampak zdi se mi, da sem se z improvizacijo, torej tudi skozi zabavo in

skozi igro, poskušala povezati z obiskovalci … Poskušala sem se

vživeti v to, kakšno vodenje bi si želela sama, če bi bila jaz na mestu

obiskovalcev,« je zmagovalka Maja Šmon odgovorila na vprašanje,

kaj je prepričalo komisijo, da je najboljša.

In kdo je zanjo dober turistični vodnik? »Turistični vodnik se mi zdi

najpomembnejši za skupino, saj narekuje tempo celotne skupine.

Zelo dobro mora improvizirati, saj nikoli ne veš, kaj se bo ob vodenju

zgodilo. Zelo pomembno je, da opazuješ okolico, tako se lahko

navežeš na morje, klimo, geografski položaj, na znamenitosti, ki jih

vidimo, ne nazadnje tudi na mimoidoče. Turistični vodnik mora biti

zelo iznajdljiv, odločen, glasen, pozitiven, zabaven … Pomembno pa

je, da je tudi prijazen, da skrbi za svoje goste, jih vpraša po počutju ali

če česa ne razumejo, da jim vse razloži, da je prijazen.«

Ali so bile priprave na vodenje zahtevne? »Ja, vodnik mora zelo

dobro poznati okolico, stanje iz preteklosti, sedanje stanje, na primer

razne prireditve, ki se odvijajo, da nas kaj na vodenju ne preseneti oz.

da nas kdo ne vpraša česa, česar sami ne vemo. Zato je dobro, da

raziščemo vse plati tega mesta in se poskušamo postaviti v vlogo

domačinov, kako oni vidijo to mesto, saj tako najlažje predstavimo

mesto, kakršno je.«

In kaj Maji prinaša zmaga na tekmovanju? »To je dobra podlaga za

mojo prihodnost. Več ljudi me je spoznalo in tudi sama sem spoznala

več ljudi, veliko sem se naučila. Če to primerjam s šolskimi vodenji, je

to vodenje obširnejše, več je vsebine, zaradi tega se lahko zelo veliko

več naučiš. S tem da sem zmagala, še bolj verjamem vase, si zaupam,

bolje sem se spoznala, vidim, česa sem zmožna in da lahko

improviziram, se znajdem in skupino pravilno vodim.«

Ob čestitki vsem mladim vodnicam pa tudi pohvala požrtvovalnim

mentorjem, ki mlade spodbujajo, podpirajo ter jim nudijo strokovno

pomoč pri pripravah na precej zahtevno tekmovanje. Zahvala gre

tudi Turistični zvezi Slovenije, ki že vrsto let skrbi za prihodnost

turističnega vodenja, ter Turistično-gostinski zbornici Slovenije, ki jo

pri tem podpira. Glede na veliko pomanjkanje dobrih kadrov v

turizmu verjamemo, da vse mlade sodelujoče, ki so pokazale srčnost

in požrtvovalnost, čaka svetla in uspešna prihodnost.

Besedilo: Marija Brložnik

Fotografije: Arhiv Turistične zveze Slovenije

39

TZS

Kandidatke so s svojimi predstavitvami navdušile strokovno komisijo in tudi naključne obiskovalce v Portorožu in Piranu, ki jih ni bilo malo.


40

Aktualno

Turistična zveza Slovenije

prejela priznanje Naša

Slovenija

Kot zadnja so bila podeljena priznanja ustanovam, ki skrbijo za

izobraževanje, usposabljanje in ozaveščanje. Prejeli so jih:

Sotočja, radijska oddaja, RTV Slovenija (za dolgoletno

kontinuirano predstavljanje življenja in ustvarjanja Slovencev v

zamejstvu in po svetu), in Šola prenove, Skupnost zgodovinskih

mest Slovenije.

Prireditev je ponudila tudi bogat kulturni program.

Kultura-natura Slovenija, nevladno prostovoljno civilno gibanje,

ki podpira, spodbuja in povezuje posameznike ter civilne

pobude na področjih raziskovanja, predstavljanja, varovanja,

ohranjanja in uveljavljanja slovenske kulturne in naravne

dediščine/krajine, je podelilo že deseta priznanja Naša

Slovenija. Gostiteljica dogodka, na katerem so počastili tudi Ta

veseli dan kulture, je bila Občina Sv. Jurij ob Ščavnici.

Gibanje Kultura-natura Slovenija podeljuje priznanja Naša

Slovenija v štirih kategorijah. Skupaj s tokrat podeljenimi je torej

v desetih letih v različne roke romalo kar sto enajst priznanj.

Gostiteljica dogodka, na katerem so počastili tudi Ta veseli dan

kulture, je bila Občina Sv. Jurij ob Ščavnici.

Zaradi zaostrene epidemiološke situacije in z njo povezanih

ukrepov, a tudi zaradi oddaljenosti nekaterih prejemnikov

priznanj, je bila udeležba precej okrnjena. Zbrane sta uvodoma

nagovorila župan občine Sv. Jurij Anton Slana in predsednik

gibanja Kultura-natura Slovenija Slavko Mežek, v nadaljevanju

pa so predvajali del posnetka enega od pogovorov z zamejskim

pisateljem in tudi častnim občanom občine Sv. Jurij ob Ščavnici

Borisom Pahorjem, v katerem se je posvetil največjemu

slovenskemu pesniku Francetu Prešernu.

Besedilo: Prlekija-on.net

Fotografije: Branko Košti

Kultura-natura Slovenija je v desetih letih podelila že sto enajst

priznanj.

Turistična zveza Slovenije je prejela priznanje v kategoriji

raziskovanje in uveljavljanje dediščine, za kar sta priznanje

prejeli še Etnogalerija Skrina ter etnolog Blaž Telban.

Najprej je predsednik gibanja Slavko Mežek podelil priznanja v

kategoriji ohranjanja kulturne dediščine, ki so jih prejeli: družina

Virnik Karničar za celostno ohranjanje Šenkove domačije na

Jezerskem, lončarska vas Filovci – Gregor Bojnec, Turistično

društvo Stara Gora in Društvo oldtimer, Sveti Jurij ob Ščavnici.

Priznanja najzaslužnejšim posameznikom in organizacijam so

prejeli: Ada Tomasetig iz Beneške Slovenije, Slovenski kulturni

center na Dunaju, Galerija Šikoronja z ustanoviteljico Marijo

Šikoronja, Rožek.

Zbrane sta uvodoma nagovorila župan občine Sv. Jurij Anton

Slana in predsednik gibanja Kultura-natura Slovenija Slavko

Mežek.


NAMENITE NAM DEL

DOHODNINE

Vsak, ki v Sloveniji plačuje dohodnino,

lahko do 1 % svoje dohodnine nameni

nevladnim organizacijam, tudi

Takšna donacija vas nič ne stane! Dohodnina je odmerjena po zakonu, ki ureja dohodnino,

od dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo.

Zbrana donirana sredstva bomo v celoti namenili za izvajanje aktivnosti namenjenih turističnim društvom

v obliki izobraževanj in srečanj, ki jih bomo prilagajali potrebam in željam glede na aktualne teme

s področja turizma.

Izpolnite obrazec in ga najkasneje do 31. decembra 2021 oddajte osebno ali po pošti pri pristojnem

finančnem uradu ali elektronsko preko storitev elektronskega poslovanja FURS eDavki.

PODATKI O DAVČNEM ZAVEZANCU

ime in priimek davčnega zavezanca

podatki o bivališču: naselje, ulica, hišna številka

poštna številka, ime pošte

davčna številka zavezanca

pristojni finančni urad

ZAHTEVA za namenitev dela dohodnine za donacije

Ime oziroma naziv upravičenca Davčna številka pravičenca Odstotek (%)

Turistična zveza Slovenije 78442249 1%

datum

podpis

42

Aktualno

Turistično-gostinska zbornica Slovenije je v času trajanja projekta izvedla izbor za mlade kulturne ambasadorje.

PRIMIS – Večkulturno popotovanje med Slovenijo in Italijo skozi prizmo manjšin

Čezmejno sodelovanje v partnerstvu

Interreg Italia-Slovenija

Projekt PRIMIS, katerega cilj je krepiti vrednosti jezikovne, kulturne in

naravne dediščine na programskem območju, se je pričel izvajati 1.

januarja 2019. K sodelovanju v njem je pristopilo 10 partnerjev, med

njimi tudi Turistično-gostinska zbornica Slovenije. Vodilni partner je

Italijanska unija iz Kopra.

Turistično-gostinska zbornica Slovenije je v času trajanja projekta

izvedla izbor za mlade kulturne ambasadorje z namenom spodbujanja

in promoviranja kulturnih prireditev, obveščanja in izobraževanja

vrednot jezikovne in kulturne dediščine programskega območja. Le-ta

zajema pet italijanskih (Videm, Pordenone, Gorica in Trst ter pokrajino

Benetke v Venetu) in pet slovenskih statističnih regij (Primorskonotranjska,

Osrednjeslovenska, Gorenjska, Obalno-kraška in Goriška).

Med aktivnostmi pod okriljem Zbornice pa je tudi izvedba

izobraževalnih delavnic za turistične operaterje, pomembne

deležnike in pripadnike na območju avtohtonih manjšin z namenom

seznanjanja, povezovanja ter ohranjanja kulture dediščine in

manjšinske kulture.

Vse omenjene dejavnosti pa spremlja tudi pomembna investicija –

obnova desnega krila palače Gravisi-Buttorai v Kopru. Primer baročne

arhitekture v mestu je v lasti Italijanske unije in bo v bodoče postal

prostor za muzejske, izobraževalne in didaktične dejavnosti.

Projekt se bo zaključil z 31. 8. 2022.

Več informacij pa na spletnih straneh:

• www.ita-slo.eu/sl/primis

• www.tgzs.si/primis

Besedilo: Rebeka Mežan

Slovenska turistična revija Lipov list, nadaljevanje

Turističnega vestnika, izhaja 2. teden v sodem mesecu

UDK 338,34+796,5(497,12), ISSN 0352-4353

December 2021

Izdaja:

Turistična zveza Slovenije

Naslov uredništva:

Turistična zveza Slovenije, Miklošičeva cesta 38/VI,

SI – 1000 Ljubljana, tel. 01/43 41 670, faks: 01/43 41 680,

info@turisticna-zveza.si, www.turisticna-zveza.si

Urednica: Polona Frelih

Lektoriranje: Mateja Blažič Zemljič

Oblikovanje: Sara Krapež

Uredniški odbor:

Boštjan Luštrek, Iztok Pipan, Jure Sodja, Karmen Grebenc

Burger, Urša Jurak Kuzman, Katerina Vidner Ferkov

Transakcijski račun:

SI56 03100-1000010639

Naročilo na Lipov list oddate na info@turisticna-zveza.si

Celoletna naročnina je 35,04 eur.


Celjski sejem

15. in 16. januar 2022

11.—13. marec 2022

5.

Altermed

in flora

5.

12. IN 13. MAREC 2022

45. DNEVA ČEBELARSTVA

V SLOVENIJI

Foto: Josef Permedla

www.slovenia.info

Revija Lipov List 12/2021

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?