Revija Lipov List 12/2021

32
Gozd in ljudje
Lipa kot simbol slovenstva in
slovenske krajine
Fotografija: Mediaspeed, foto: Nejc Fon
Najevska lipa v Črni na Koroškem
Naši predniki so imeli posebno vez z lipo, ki je bila središče vaškega
življenja. Pod njo so se zbirali, se pogovarjali, odločali in tudi pravdali.
Pravde pod lipami se na Koroškem omenjajo v 13. stoletju, na
Goriškem pa vse do leta 1500.
Naši predniki so si ponekod omislili kamne, ki so jih razporedili pod
lipo. Ko so se zbrali in opravljali posvete, je vsak zasedel svoj prostor
oziroma kamen. Okoli prastare vaške lipe v Vrbi je nameščenih 16
kamnov, kar pomeni, da je imela vsaka kmetija svoj kamen, ob
katerem so gospodarji razpravljali o usodi srenje, volili župana,
udrihali čez davke in reševali spore med vaščani. Lipa v vasi Rut v
Baški grapi, ki je ena najstarejših in najdebelejših v Sloveniji, je bila
eden od simbolov vaške samouprave, ki je bila priznana
Nemškorutarjem po prihodu s Tirolske v 13. stoletju. Poleg teh dveh
je spomeniško zaščitenih na desetine starih lipovih dreves na
številnih lokacijah po Sloveniji.
Naši predniki so lipo največkrat posadili ob kakšnem pomembnem
dogodku, da bi jih spominjala nanj in bila hkrati mogočna pričevalka
za prihodnje rodove. Lipo so na primer zasadili v spomin na rojstvo
otroka, drevo pa je simboliziralo tudi moč osebe, zaradi katere so jo
posadili. Lipo so sadili, tudi če se je na posesti zamenjal gospodar, ter
ob pomembnih lokalnih in svetovnih dogodkih.
'Turške lipe' in drevored 'Napoleonovih lip'
Najstarejše lipe naj bi bile zasajene še v času turških vpadov, na krajih,
kjer so bili Turki premagani ali od koder so bili pregnani, zato so te
lipe med ljudmi še danes znane kot 'turške lipe'.
Vse do danes so ohranjeni nekateri parkovni nasadi lip, zlasti pa lipovi
drevoredi. Najznamenitejši med njimi je drevored 'Napoleonovih lip'
pred Logatcem, ob državni cesti, ki je bila nekdaj glavna prometnica
med Ljubljano in Trstom. Drevored teh lip je dolg skoraj dva kilometra
in ga sestavlja 290 dreves, med katerimi jih je bilo treba nekaj zaradi
starosti že pomladiti. Zasajen je bil okoli leta 1810, se pravi v obdobju
francoske zasedbe oziroma Ilirskih provinc, v čast in spomin na
poroko francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja z avstrijsko
princeso Mario Luizo. Sprva so ga zato imenovali kar Luizin drevored.
Ta in številni drugi drevoredi mlajšega datuma so pri nas zaščiteni kot
spomenik oblikovane narave.
V slovenski nacionalni ikonografiji lipa nikoli ni bila posebno
izpostavljena, so pa na primer lipovi listi ovijali žitno klasje v
slovenskem predosamosvojitvenem socialističnem grbu v obdobju
Ljudske oziroma kasneje Socialistične republike Slovenije kot
federalne enote nekdanje Jugoslavije. Še izrazitejši sporočilni pečat
so dobili lipovi listi v veliki oglaševalski akciji Slovenija, moja dežela v
osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bila zasnovana za
promocijo slovenskega turizma, a je prerasla okvire in je s
vsakodnevno prisotnostjo na televizijskih zaslonih ter na številnih
plakatih postala znanilka slovenske osamosvojitve, Albert Kos
poudarja v besedilu z naslovom Slovenci in lipa, nekoč in danes.
Lipa ali lipovec?
V Sloveniji je kar precej lip, ki jim pripisujejo večstoletno starost,
najstarejše pa naj bi bile stare okoli 700 let. V obdobju narodnostnega
prebujanja Slovencev je postala lipa eden od simbolov slovenstva, za
razliko od hrasta, ki naj bi bil simbol germanstva oziroma nemštva, ali
na primer breze kot drevesa, ki pripada Rusiji in Rusom.
Za najstarejšo lipo velja tista na Ludranskem vrhu, visoko v hribih nad
Črno na Koroškem. Imenuje se Najevska lipa, po domačiji, kjer je zrasla,
stara pa je več kot 700 let, čeprav njene starosti ni mogoče natančno
določiti. Avgusta leta 1991, le mesec dni po razglasitvi neodvisnosti
Slovenije, je prav pod to lipo potekalo prvo srečanje slovenskih
državnikov, ki naj bi z obiskom teh krajev ter z druženjem s tamkajšnjimi
prebivalci ohranjali izročilo prvobitne demokracije v vaških skupnostih.
Najevska lipa je v resnici lipovec (Tilia cordata) in se razlikuje od lipe
(Tilia platyphyllos), saj ima ta opazno večje liste. Če pogledamo na
spodnjo stran, opazimo v pazduhah žil šopke belih dlačic. Pri lipovcu,
imenovanem tudi majhnolistna lipa, so te dlačice rjave. Poleg tega so
pri lipi v enem socvetju po trije cvetovi, pri lipovcu pa je nad ovršnim
listom združenih 5 do 15 cvetov. Pri lipi so socvetja viseča, pri lipovcu
štrlijo izza listov v vse smeri. Vrsti se razlikujeta tudi v času cvetenja:
lipa začne cveteti teden ali dva prej kot lipovec. Jeseni lahko plodove
pri lipovcu med prsti stremo, pri lipi pa ne, ker je njihova lupina
močno olesenela, je v knjigi Sprehodi po arboretumu, zgodnjepoletni
vodič razliko pojasnil Matjaž Mastnak.
Tako lipa kot lipovec sta v Sloveniji avtohtona, poleg tega se je treba
zavedati, da gre za dve različni drevesni vrsti, ne morda za žensko in
moško drevo.
Gogalova lipa v Zgornji radovni
Besedilo: Polona Frelih
Fotografija: Kranjska Gora Tourist Board, photo: Matjaž Vidmar
Lipov list - December 2021