Revija Lipov List 12/2021

kopeli oziroma terapije združenja ANFT; te krepijo človekov odnos s
preostalo naravo, a tudi med ljudmi. Krog deljenja omogoča
udeležencem, da delijo svoja opažanja in občutenja, s čimer tudi
poglobijo izkustvo. T. i. čajna ceremonija pa udeležence polagoma
vrne v vsakdanji svet.«
Zakaj je dobro, da je kopel vodena, pojasni z lastno izkušnjo in pravi,
da tudi sama neprimerljivo lažje zapusti um in aktivira čute, ko jo pri
tem nekdo vodi – pa čeprav je sama vodnica gozdne terapije. »Tedaj
sem se res sposobna povsem 'odkopiti'. Ko me nekdo drug pelje
skozi proces, ko nekdo drug skrbi za čas, ko sedemo v kroge in se
pogovarjamo ... In tako je pri večini ljudi. Pred časom mi je udeleženka,
ki je že od otroštva zelo veliko časa v naravi in se že dolgo zaveda
njenega blagodejnega vpliva, po gozdni kopeli dejala: 'Hvala. Nisem
vedela, da je mogoče gozd doživeti tudi na tak način.'«
23
Gozd in ljudje
Vodnik 'odpira vrata'
»V ospredju gozdne kopeli sicer ni telesna aktivnost; hoje je malo,
po nezahtevnem terenu, v počasnem tempu. Tako je tudi
namenjena resnično širokemu krogu ljudi, tako rekoč vsem. Če se
odpravimo v naravo predvsem zato, da bi se temeljito razgibali, se
bomo praviloma bolj ukvarjali s svojo telesno in mentalno
zmogljivostjo in vzdržljivostjo; tako se bomo teže povezovali z njo.
Je pa zdravnica in vodnica ANFT iz ZDA, Suzanne Bartlett
Hackenmiller, napisala odlično knjigo The outdoor adventurer’s
guide to forest bathing (kar bi lahko prevedli v Vodnik po gozdni
kopeli za športne navdušence), v kateri navaja veliko predlogov,
kako povezati gozdno kopel z določenimi športnimi aktivnostmi.
Sama lahko potrdim, da je to zelo mogoče,« se nasmehne.
»Zelo pomembna premisa koncepta ANFT je tudi, da vodnik ni
terapevt – terapevt je gozd oziroma narava. Vodnik samo odpira
vrata vanj/-o. V partnerstvu z gozdom oz. naravo pospremi in
podpre udeležence v procesu povezovanja s preostalo naravo.
Vodnik ni učitelj, ki udeležencem pove, kaj morajo narediti in kako.
Mateja pod slapom na Bovškem
Če je le mogoče, vsak dan preživi nekaj časa v naravi.
Le povabi jih k recimo poslušanju vetra, kako to doživijo udeleženci,
pa je stvar vsakega posameznika. Nič ni prav in nič narobe (ob
spoštovanju drugih živih bitij, seveda), s čimer se zelo oddaljimo od
konvencionalnega in uveljavljenega odnosa učitelj-učenec. Rekla
bi, da je za vodnika izjemno pomembno, da je sam nenehno v
procesu povezovanja s preostalo naravo; težko je namreč voditi
druge skozi proces, ki ga sam nisi ponotranjil.«
Kaj pa če v bližini ni gozda? Lahko kopel izvajamo tudi v drugih
naravnih okoljih? »Seveda,« odgovarja Mateja, »kjerkoli v naravi. V
času prvega zaprtja družbe zaradi covida-19 sem imela z znanko
kopel prek spleta – tako da sva obe sedeli ob oknu in opazovali
drevje, travnik, nebo ... Lepo je bilo. Veliko vodnikov z vsega sveta je
začelo v času pandemije uspešno voditi gozdne kopeli prek spleta.
Ampak sama sem tukaj nekoliko 'staromodna', nekako mi je ljubše,
da smo z udeleženci skupaj tudi v fizičnem prostoru.«
Kopel lahko izvajamo v vseh letnih časih. Omejitev za izvedbo je
pravzaprav malo – to so le recimo nevihte ali močnejši naliv, prehud
mraz, sicer pa jo lahko izvajamo povečini kadar koli, pravi.
Kako pa jo izvaja sama? »Težko bi rekla, da jo izvajam sama, postaja
pa nepogrešljiv del tako rekoč vsakega preživljanja časa v naravi, ko
sem v njej sama. Kar je zelo pogosto; če je le mogoče, sem v naravi
vsak dan. In čeprav sem v njej skoraj vedno športno aktivna, to ne
pomeni, da se ukvarjam samo s svojim srčnim utripom. Odkar sem
v praksi odkrila gozdno kopel ANFT, neprimerljivo intenzivneje
doživljam naravno okolje: poslušam veter, gledam listje, kako pleše
v njem, ko je megla, jo občutim na obrazu, občutim razliko, ko
hodim po skalah ali koreninah ... In vedno pozdravim gozd, ko
stopim vanj, pa tudi ni mi več nerodno, če malce poklepetam s
kakšno bukvijo,« se nasmehne za konec.
Besedilo: Mateja Blažič Zemljič
Fotografije: Mateja Gruden, pexel.com
Lipov list - December 2021