Revija Lipov List 12/2021

jeseni. Če bodo epidemiološke razmere to omogočale, naj bi
bilo tako tudi letos.
Nazaj v planinski raj …
Za konec še na Gregorčičevo učno pot, literarno učno pot, ki sta jo
v krajih, kjer je pesnik preživel otroška leta in kjer je tudi pokopan,
zasnovala Ljuba Sivec, učiteljica na podružnični šoli Osnovne šole
Simona Gregorčiča v Smasteh, in Pavel Čertič iz Kobarida. Celotna
učna pot je dolga 11,5 kilometra in s postanki traja približno pet ur,
začne in konča pa se v vasi Smast. Od tam se pot nadaljuje do
cerkve sv. Duha v Libušnjah, nato pa do Gregorčičeve rojstne hiše
v Vrsnem, do Selc in Sv. Lovrenca ter nato nazaj v vasico Smast.
Naštete točke na literarni učni poti seveda niso bile izbrane
naključno, saj je v vasi Libušnje Gregorčič obiskoval vaško
enorazrednico, prejel zakramente in pel novo mašo. V Libušnjah
danes ni več šole, Gregorčič pa je po opravljenem prvem razredu
šolanje nadaljeval v Gorici. Ko se pot približuje Vrsnemu, boste na
začetku vasi zagledali napis, da ste v Planinskem raju. Vas leži
namreč pod Krnom, ki je z 2244 metri nadmorske višine najvišja
gora Krnskega pogorja. Z majhnega'»placa' v vasi na desno vodi
ozka ulica do Gregorčičeve rojstne hiše. Leta 1951 je Muzejsko
društvo iz Tolmina v njej uredilo spominsko sobo, pozneje pa je
prešla v upravljanje Goriškega muzeja. Leta 1966 so celotno hišo
preuredili v spominski muzej, leta 2006, ob stoletnici pesnikovega
rojstva, pa je doživela še eno prenovo, tokrat pod upravljanjem
Tolminskega muzeja. V hiši je stalna razstava, ki s predmeti in
grafičnimi ponazoritvami prikazuje Gregorčičevo življenje, delo,
njegov rod in sodobnike ter samo dobo, v kateri je živel.
Z Vrsnega se pot spusti proti vasi Selce. Vmes prečkamo Bukovje, kjer
naj bi po ustnem izročilu 15. oktobra 1844 pesnikova mati rodila
Fotografija : Wikipedija
Spominska plošča na rojstni hiši v Vrsnem
drugega sina, Simona. Nižje po poti je odcep za Selce, vendar
nadaljujemo po poti v smeri vasi Kamno. Tabla usmeri na stezo, po
kateri pridemo v gozd, posut z belim kamenjem, po katerem je vas
Kamno dobila ime. Do gozda usmerjajo table, dalje pa znamenja v
podobi slavčka na drevesih. Čez pašnik in po stezi pridemo do
glavne ceste, s katere že od daleč zagledamo osameli grič s cerkvijo
Svetega Lovrenca. Na pokopališču ob cerkvi je Gregorčičev grob z
marmornim reliefom kiparja Antona Bitežnika. Odkrili so ga leta
1908, izdelan pa je bil po motivu čolnarja iz pesmi Naš čolnič
otmimo. Po obisku pokopališča se pot vrača proti izhodiščni točki v
vasi Smast, ki se vidi tudi z griča pri cerkvi Sv. Lovrenca. Ne glede na
to, katero od Gregorčičevih poti boste izbrali, se bo misel nanj najbrž
vedno prepletala z njegovimi verzi: Pod trto bivam zdaj/v deželi
rajskomili,/srce pa gor mi sili/nazaj v planinski raj ...
Besedilo: Katja Željan
35
Potepanja
Fotografija: Matej Pelikan/arhiv Grad Rihemberk
Novembra že tradicionalno poteka pohod po Oljčni poti Simona Gregorčiča
Rubriko Potepanja pripravljamo v sodelovanju z revijo GEA.
Lipov list - December 2021